Dragi Marko, če prav razumem, tega, da so nas nekoč imenovali "meščansko desnico", ne odobravate, vendar imam vtis, da tega imenovanja in njegovih posledic ne jemljete prav resno. Zelo mi je žal, vendar trditev, da "Partija ni imela pojma in ni kredibilen vir", ni ravno posrečena. "Ne imeti pojma" lahko pomeni dvoje. Če mislite, da Partija ni vedela, kaj počne, se motite, vendar se prav tako motite, če mislite (kot razumem iz Vašega dodatka, da ni "kredibilen vir"), da se ni spoznala na politične usmeritve, kot sta desnica ali levica. To, kar je počela v prejšnjem režimu skupaj s svojimi represivnimi službami - še posebej, če se to početje ali vsaj njegove posledice poznajo še danes - ni irelevantno! Meščanski desnici, ki je niso izgnali ali pozaprli (da ne govorimo o zunajsodnih dogodkih po vojni) so desetletja odpirali pisma, prisluškovali njenim telefonskim pogovorom, ji niso dovolili predavati na univerzi, cenzurirali njena dela ... Vzemite Jožeta Pučnika ali Milovana Đilasa. Sta bila onadva kdajkoli, so njuni somišljeniki danes varni pred diskriminacijo pri kandidiranju za različna dela ali položaje? Je morda "meščanska desnica" zmagala ali dobila kakšno odškodnino?

Vaš odgovor me ni prizadel le zato, ker Vas dobro poznam in cenim, ampak tudi zato, ker ni le v strogi disonanci s tem, kar je znano kritičnim zgodovinarjem v Sloveniji, ampak tudi s tem, kar berem v neslovenskih publikacijah, celo v tistih, ki so najnovejše in torej v službi relevantnosti za naš čas. Tako je najnovejša številka ameriške revije Foreign Affairs posvetila veliko prostora vprašanju, kako se države spoprijemajo z zgodovinskimi zli dejanji, npr. s hitlerizmom in stalinizmom. Richard J. Evans, eden najuglednejših britanskih zgodovinarjev in poznavalcev totalitarnih režimov, predvsem Tretjega rajha, ki je pred kratkim objavil mojstrsko zgodovino Evrope med letoma 1815 in 1914, je za ameriško revijo napisal članek Od nacizma do nikoli več, From Nazism to Never Again (vir), v njem pa domneval, da je Nemčija vsaj za silo in relativno pozno obračunala z dediščino nacizma. Njegovemu članku sledi članek Nikite Petrova Kako Rusija zatira svojo zgodovino (vir), ki za Rusijo ugotavlja ravno nasprotno. V Rusiji obujajo in na nadvse nenavadne načine častijo Stalina, ki je v mirnem času - ne med vojno - povzročil smrt 12 milijonov državljanov. Stalin ni avtor zločinov, ampak "napak", ki jih je treba razumeti v kontekstu tradicije ruskega paternalizma in patriotizma, predvsem pa zmage v II. svetovni vojni. Nemci so se rešili nacizma, Rusi pa se stalinizma (še) niso rešili. Premišljevanje o Španiji (vir), v katerem je Edvard Kocbek kot enakovrstna sistema obsojal fašizem in komunizem, je po 80 letih doživelo svojevrstno potrditev, pri čemer je na ruski strani še nekaj vprašanj in odprtih ran.

Smo se Slovenci rešili titoizma, o katerem Marko Crnkovič pravi, da je proizvajal irelevantne in ponarodele nalepke; mimogrede pa je tudi pobijal, izganjal, zapiral in onemogočal meščansko desnico? Kako, dragi Marko, razlagate prazna betonska bloka poleg ljubljanskega parka Zvezda oz. na dvorišču nekdanje kavarne Kazina? Zakaj niso na neskončne metre bele površine napisali vsaj stavek ali dva o tem, kaj so komunisti počeli z meščansko desnico?

Če nekoliko popustim pri akademski resnicoljubnosti, pa se glavno Crnkovičevo, predvsem pa moje vprašanje glasi: koga voliti na prihodnjih volitvah? Morda bo pisec teh vrstic kljub vsemu podprl desnico in morda bo Marko Crnkovič kljub vsemu podprl levico; možno pa je tudi, da ne bova podprla niti levice niti desnice?

Pojma levice in desnice sta, kot ugotavljava z Markom pa tudi drugi analitiki, ki se ukvarjajo npr. s krizo nemških ljudskih strank in vzponom Alternative za Nemčijo, tako rekoč izčrpana. Zanimiva se mi zdi Evansova misel, da je leta 1990 (v Nemčiji) prišlo do zamenjave generacij in da so takrat nekdanje naciste in njihove privržence nadomestili ljudje brez težav, ki so pestile prejšnjo generacijo. "Ta sprememba," piše Evans, "je bila poudarjena z drugim generacijskim premikom, ko so starejši člani nemških poklicev (medicina, pravo, šolstvo itn.), ki so začeli kariere med nacističnim obdobjem, dosegli pogoje za upokojitev in prepustili oblast mlajšim kolegom, ki niso bili vpleteni v zločine Tretjega rajha."

Ob slutnji, da ne bomo prišli prav daleč z levo-desnimi razporeditvami, sem - po vzoru Karla Poppra - generacijo, ki je leta 1990 uvedla demokracijo in leta 1992 dosegla slovensko državnost, imenoval Velika generacija. Da je bila ta generacija sposobna zmagati na volitvah in voditi Slovenijo, je dokazljivo in dokazano. Da Velika generacija ali njeni somišljeniki ne bi bili primerni za vodenje države, pač ni mogoče in ni dostojno govoriti. Toliko!