Tak pristop je značilen za nižje državne uradnike; njim se niti ne ljubi širše razlagati pomen določenega "reglca", niti tega zvečine niso sposobni. Laže jim je to pravilo, brez misli, v vsakdanji uradniški praksi le "črkobralsko" aplicirati (udejanjati). Vrste pravne interpretacije so dobesedna (gramatikalna), teleološka razlaga po namenu norme, sistemska (v sistemu drugih norma npr. zakonika) itd. Vse to so tehnike, ki so značilne za evropski pravni sistem, se pa radikalno razlikujejo od anglo-saksonskih v sistemu common-law. Uradniki (tudi sodni) se, kot je to pokazal primer Vaskrsić (spodaj), sploh ne ozirajo na morebitne škodljive, včasih prav katastrofalne posledice. To ima opraviti z zoženo pristojnostjo uradnikov, pa seveda predvsem z njihovim, tudi zoženim, I.Q.-jem. Na tej najnižji ravni delovanja raznih uprav in sodišč je ta birokratizem popolnoma, če ga označimo z eufemizmom, disfunkcionalen. Pa pri tem ne gre samo za pomanjkanje navadne spodobnosti in zdrave pameti. Pogosto sta za njim, vsaj pri nas, zavist in pravi uradniški sadizem.

Koroška dečka

Glede tega primera se vsebinsko seveda ne morem opredeliti. V zaupnem delu tega spisa je verjetno nekaj, za kar javnost – popolnoma pravilno! – ne sme izvedeti. Ministrica Anja Kopač-Mrak je ravnala pravilno in spodobno, ko je to stališče branila, pa čeprav na lastno škodo. Stvar pa se je zapletla pri razlagi upravnega postopka; odvetnik je seveda iskal in našel problem, kar je s stališča starih staršev tudi logično. Potem se je zadeva zavrtela okoli proceduralnih stališč, ki jih je obelodanilo upravno sodišče in prišlo je do značilnega ping-ponga med raznimi instancami. Ob tem pa se vprašanja nihče ni lotil vsebinsko, šlo je le za to, ali je Center za socialno delo postopal "ustrezno", tj. v skladu z upravnim postopkom.

Haška konvencija in precedensi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa brez teh proceduralnih homatij terjajo, da je:

(1) treba ravnati "v najboljšem interesu otroka",

(2) da imajo stari starši pravico do stikov z vnuki in

(3) in da je pri prekinitvi tega odnosa treba skrbeti za to, da se stiki obnovijo takoj, ko je to mogoče – to je v časovnem obdobju, ko otroci staršem ali tukaj starim staršem še niso ireverzibilno odtujeni. (Parental alienation sindrom.)

Terja se torej vsebinsko odločanje s strani sodišča. Do te vsebine pa pri nas sploh še nismo prišli.

Upravni uradniki

Javna uprava, mestna, občinska, državna, t.i. javni sektor, je pri nas ljudem odtujena; vsekozi pozablja, da je ne le namenjena ljudem (strankam), ampak da jo ljudje s svojimi davki tudi plačujejo. Francija na primer je znana po svojem etatizmu, državnih uradnikov ima največ v Evropi: 5.200.000; Slovenija jih ima 153.000 (vir). V Franciji je vsak enajsti človek "fonctionaire", v Sloveniji pa vsak trinajsti "javni uslužbenec". V Franciji je uradnikov 80 na tisoč prebivalcev, a Slovenija je s svojimi 76 uslužbenci takoj za njo (vir). Masa tistega, kar se daje za plače (fr.: masse salariale), je v Franciji – kjer je to objavljeno – daleč največja postavka v državnem proračunu. Sarkozy je obljubljal, da bo, če bo ponovno izvoljen za predsednika, število uradnikov zmanjšal za 300.000. To se je v času, ko je bil v ZDA predsednik Reagan, imenovalo "deregulacija". Pometlo naj bi z milijoni "reglcev" in "civil servants", ki ne le da niso potrebni, ampak delajo nepotrebne težave.

V Franciji je državna uprava, kot vsi drugi, sicer grozovito zbirokratizirana in konstitucionalno nezaupljiva. Zadnjič sem za sina kot garant podpisal njegovo najemno pogodbo; papirja, ki sem ga moral parafirati na vsak strani in na koncu podpisati, je bilo kakih štirideset strani.

Algan in Cahuc (vir) sta o tem napisala nagrajeno ekonomsko uspešnico s podnaslovom Kako francoski družbeni model uničuje sam sebe. A v Franciji, ki ima od nekdaj to centralizirano državno upravo, so uradniki zvečine olikani, ažurni in dobronamerni. Če se le da, človeku kljub vsej poplavi potrebnih potrdil in drugih papirjev pomagajo. In Francozi so na to zgodovinsko privajeni, za vsako figo v hiši imajo svoj dossier. Pa kljub temu ekonomista trdita, da Francija s tem sama sebe uničuje. To se v angleščini imenuje red tape in paperwork. V Franciji sistem – obremenjen kakor je torej – vsaj deluje.

Slovenski pravni formalizem

Če se tuji investitorji Slovenije izogibajo kot hudič križa (vir), je to zato, ker "obstaja globinsko nerazumevanje, kaj sploh je to pravna država (rule of law). Sodišča se zvečine zatekajo v udobno pribežališče pravnega formalizma. To ima malo ali nič opraviti z  moralnimi in z etičnimi temelji pravne države".

Tu pa smo pri bistvu stvari. 

Črkobralstvo je to, kar (slovenski) avtor v citiranem članku iz Economista imenuje "udobno pribežališče pravnega pozitivizma". Kontinentalni pravni sistem je itak nagnjen k pravnemu formalizmu (pozitivizmu). To je zgodovinska posledica dejstva, da tu sodstvo nikoli ni imelo prave oblasti, v komunizmu pa je bilo sploh le transmisijski jermen partijske vladavine.

Silogistično in alanalogno mišljenje

V anglo-ameriškem sistemu je sodnik gospod (Esquire), ki na svojo odgovornost sprejema rešitve pravnih problemov. To je bilo tako že od Magne Carte (1215) naprej, ko je bilo sojenje prevzelo plemstvo, to je, je svojo pozicijo v državnem sistemu doživljalo in branilo kot tretjo vejo oblasti.

Drug vidik kontinentalne pravne disfunkcionalnosti je inferiornost silogističnega mišljenja. To v kontinentalnih pravnih sistemih velja za edino zveličavno in se zmotno enači s "pravno državo". Ideja je v tem, da za vsako situacijo določno obstaja pravno pravilo. Pri dejstvih v pravni zadevi gre torej samo za to, da sodnik najde pravo pravilo, pod katero bo podredil (subsumiral) t.i. dejansko stanje. Da je to nonsense, lahko razume vsak laik. Nikakor ni namreč mogoče pričakovati, da bo neskončna serija pravnih pravil, pa naj bo še tako razvejana, pokrila vse situacije. Življenje je na srečo precej bolj razdrugačeno, kot si to s svojo omejeno pravno domišljijo lahko predstavljajo vsakojaki "zakonodajalci".

Hipernormativizem, ki smo mu danes priča, je hipetrofija vseh pravil in je le brezupno nakladanje regulacij, da ja ne bi prišlo do tega, da kakšna dejanska situacija s temi pravili ne bi bila pokrita. Tega še računalnik ne bi zmogel, čeprav bi bil brez dvoma bolj "pravičen" kot uradniško sodstvo. V Sloveniji prevladuje prav ta pravniška in uradniška mentaliteta. Če se kaj zaplete, se barabe izgovarjajo, da so "ravnale po zakonu", ali pa prenašajo odgovornost s sebe na koga drugega, ki ni ravnal "ustrezno". Ta prislov in ta pridevnik sta zanesljiva znaka brezidejnosti. Na koncu se ne ve, kdo pije in kdo plača.

V svojo knjigi Master Algorithm Pedro Domingo (vir) konkretno prikaže in dokaže, da je analogno mišljenje silogističnemu superiorno. Pravni pozitivizem – "udobno pribežališče uradnikov" – pa deluje po naslednji logiki: zgornja premisa je pravna norma, spodnja premisa je dejansko stanje, sklep je tisti, ki ga norma (s sankcijo) predvideva. Državni uradnik torej brez kančka lastne presoje "črkobralsko" poišče pravno pravilo, za katerega misli, da pride v poštev, podenj subsumira dejstva in potegne neovrgljiv sklep, da pravo terja tak in tak izid zadeve. Cicero je za kaj takega rekel: "Vrhunsko pravo, pa najhujša krivica!" (Summum ius, summa iniuria.)

Analogno mišljenje pa je nekaj čisto drugega. V sistemu sodnih precedensov nikoli ne gre za mehanično podrejanje dejstev neki slabo predvidevajoči normi, ampak za analogijo, za podobnost danega primera s kakim drugim.

Analogno mišljenje in primer Vaskrsić 

Utvara, da pravo predvideva točen izid zadeve, tu ne obstaja. Polje proste presoje je v takem sistemu veliko širše. V razvpiti zadevi, v kateri je sodnica za 70.000 evrov na boben poslala hišo, vredno 140.000 evrov samo zato, ker ni bilo plačanih za 124 evrov (vir) komunalnih prispevkov, mi je takoj, ko je novica o tej kolosalni neumnosti prišla na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kolega omenil avstrijski primer, v katerem se je zgodilo nekaj podobnega. Šlo je za prodajo stanovanja na Dunaju. Lastnica se ni odzivala na sodne pozive in stanovanje je šlo na boben. Takoj, ko je tu analogni spomin začel delovati, je bila ugotovljena podobnost med obema primeroma.

S tem pa zgodbe še ni konec. Izid zadeve v analognem sistemu ni kot pribit. Sodniku ostaja polje proste zadeve, da lahko zadosti zdravi pameti in pravičnosti. Med obema primeroma so razlike, v avstrijskem primeru je na primer šlo za osebo, ki je bila duševno bolna, kar v Sloveniji ni bil primer.

Pri snovanju sodne odločbe mora "analogni" pravnik upoštevati vse bistvene razlike, ker je domet precedenčne sodne odločbe (tukaj avstrijske na ESČP) vezan na dejansko stanje v dani zadevi. Vse, kar se ne nanaša na pravno posledico, ki sledi iz dejanskega stanja, je "rečeno mimogrede" (obiter dictum). Na koncu je tu še vprašanje o "sorazmernosti" domače (slovenske, avstrijske) sankcije: prodati hišo za 124 evrov neplačanih prispevkov, je, če se povsem milo izrazimo, pač povsem nesorazmerno.

Skratka, za tako odločanje je treba uporabljati možgane, ne pa se zatekati v "udobnost pravnega pozitivizma", kot to pravilno poudarja avtor članka v Economistu. Za nas v Sloveniji pa se postavlja vprašanje, kako je taka mentaliteta neke sodnice sploh možna.