Pred približno petnajstimi leti sem skoraj padel v depresijo. V nekem članku sem prebral, da v ZDA poznavanje klasične literature, ki je nekoč veljalo za izkaznico izobražene elite, hitro izgublja na veljavi. Sodobni japiji so lahko bogati in ugledni tudi brez poznavanja Homerja in Shakespearea in Tolstoja in Ibsena in Orwella ... In lahko zadostijo šolskim zahtevam tudi z branjem povzetkov, s povzetki prebranega, z učenjem povzetkov branja povzetkov. Kdo bi se mučil z dva tisoč stranmi romana Vojna in mir, če za šolsko rabo zadošča petdeset strani priročnika Kresničke? In napoved, da gre ta trend skozi vrata nepovrata ...

Zamislil sem se. Zgrozil. Vedoč, da vse dobro in slabo prihaja tudi na sončno stran Alp. Kaj naj odgovorim dijakom na upravičena vprašanja "Čemu brati? Čemu brati klasike? Čemu brati stare, zaprašene, razpadajoče bukve?"? Širjenje obzorja? Hm. Bogatenje besednega zaklada? Hm hm. Oblikovanje osebnosti? Hm hm hm. Osebna stiska učitelja, ki dobro ve, da je denar sveta vladar tudi v naši kurji državici in da le "petica da ime sloveče". In da mi pri tem čisto nič ne pomaga natančno branje zemljevidov domotožja ...

Samo moja prislovična graparska trdoživost in puntarska trma sta me priklepali na pouk tukaj in zdaj in z lažnim optimizmom, da smo Slovenci lahko tudi napaka v družbeno-ekonomskem razvoju, sem premagoval skušnjavo, da se vržem s solkanskega mostu brez "bandžidžampinga". Še naprej sem tiraniziral uboge najstniške dušice in preverjal vsako domače branje in z zvrhano zajemalko pedagoškega erosa prepričeval nemočne, da je dilema Antigone še danes aktualna ... Dokler me ni pred natančno osmimi leti skoraj streznilo odprto pismo Gregoryja A. Petska rektorju newyorške državne univerze v Albanyju, ki je v humanistiki videl le nepotreben strošek. Briljanten zapis o Faustovi kupoprodajni pogodbi s hudičem, živ dokaz o dragocenosti klasične literature in o škodljivosti ukinjanja humanističnih smeri na tej univerzi je izgledal kot boj z mlini na veter. "Aha, japiji, ki so bogati in ugledni, zmagujejo," sem si resignirano rekel. Pa sta me spet popadli graparska trdoživost in puntarska trma in sem še naprej tiraniziral uboge najstniške dušice in preverjal vsako domače branje. Nisem hotel razumeti, da je že davno minil čas očetov ...

Pred kratkim je kot strela z jasnega med učitelji klasične literature vsega sveta zaokrožila novica, da je Bill Willer, izjemno uspešen finančnik in doktor filozofije, doniral ameriški univerzi Johns Hopkins 75 milijonov dolarjev. Za razširitev oddelkov filozofske fakultete. Novica o največji tovrstni donaciji vseh časov je zdaj tudi na sončni strani Alp. Neverjetna, a resnična. Tudi med ekonomisti, finančniki, menedžerji se krepi spoznanje, da se humanistika splača. Ker se je ne da programirati, ker ne operira s številkami, ker razgalja, opozarja, celo predvideva. Ker motri ta svet, njegovo dejanje in nehanje s kritične razdalje, je dragocena in ima tržno vrednost.

Ja, humanistika se splača. Zato bom še naprej, tokrat brez graparske trdoživosti in puntarske trme, spodbujen s spoznanji iz novega sveta, tiraniziral uboge najstniške dušice in preverjal vsako domače branje. In prepričeval bodoče ekonomiste, da je dilema Antigone še danes aktualna. Predvsem z namenom, da naše šole ne bodo samo bivališča teles, ampak tudi bivališča duš.