Razkrivamo

Zgodbe iz slovenskega šolstva: Zakaj nisem več učiteljica

Naša sodelavka Marjana Škalič je pred dvema letoma na svojem blogu (vir) objavila zelo osebno izpoved slovenske učiteljice, ki se je izselila v tujino in učiteljskega poklica ni več opravljala. Njena zgodba bo marsikoga ganila. Zlasti zato, ker je učiteljco bolj kot razočaranje nad našim sistemom in državo v tujino pognala eksistencialna stiska, saj pri nas ni mogla dobiti redne službe, da bi se lahko dostojno preživljala. Če bi ji bila ta zagotovljena, bi kljub vsem slabostim vztrajala pri poučevanju v Sloveniji - že zaradi otrok, s katerimi čuti izjemno močno povezanost. "Takšno učiteljico si želim za svoje otroke ... ne, za vse otroke sveta," je zapisala Marjana Škalič. To je namreč učiteljica, ki nas spominja na sijajnega Robina Williamsa v vlogi profesorja angleščine Keatinga v kultnem filmu Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society); učiteljica s srcem, ki se je kot slovenistka včasih malo požvižgala na slovnico, ko je začutila, da je bolj pomembno nekaj drugega. Na portalu+ bomo nadaljevali z objavljanjem takšnih prispevkov tudi v prihodnje, zato bomo veseli, če nas boste nanje opozorili tudi vi, spoštovani bralci.

04.03.2018 22:03
Piše: Marjana Škalič
Ključne besede:   Marjana Škalič   šolstvo   otroci   učiteljica   učenci

Hvala, da sem lahko povedala, kako mi je hudo. Hudo za vse tiste, ki isti boj bijete. Učenci, starši, učitelji, ravnatelji. Vsi, ki štrlite ven. Vsi, ki vidite, da nekaj ne štima. Naj se opravičim, ker sem pobegnila? Moji učenci bi rekli, da ne.

Najprej pojasnilo grammar nacijem. Sem poredna učiteljica slovenščine. Otroke sem na vse mogoče načine motivirala, naj pišejo. Karkoli. Kakorkoli. Lažje je spolirati nastalo skropucalo, kot vleči besede iz njegovih trdih ust. (Še najmanjši problem je besedilo lektorirati.) Večina se boji, da bom z rdečim svinčnikom vse označila, pa raje nič ne napišejo. Zato sem prosila urednico, naj moje besedilo ostane slikovito in obarvano z vsemi sortami nespodobnih besed. Zanalašč. Morda bo kdo začutil, kaj sem hotela povedati s tem. Če pa ne, se pa opravičujem, če prizadenem kakega lovca na zmaje (obsesivno kompulzivna motnja). Prisežem pa, da sem veliko učencev naučila knjižne slovenščine in da sem imela krasne objektivno merljive rezultate na vseh področjih, ki sem se jih lotila. Opozarjam še na natančno uporabo besed: priden, poreden, ubogati.

 

Izselila sem se. Nisem se niti pod razno nameravala. Oče je od nekdaj vedel, da je z mano nekaj narobe. In mi prigovarjal, naj grem v tujino. Drugih sester nič kaj ni priganjal. Učiteljica slovenščine bom, da mi ja ne bo treba stran. Službo bom pa itak dobila, saj sem pridna učenka. Ko sem bila absolventka s kupom izpitov do konca, me je poklicala bivša učiteljica, zdaj gospa ravnateljica, da me nujno rabijo. Vsak mesec me je vprašala, koliko izpitov še imam do konca. Vsako pomlad me je prosila, naj diplomiram, da me lahko obdrži. Pa nisem mogla. Depresija se reče stanju, v katerem sem bila. Razočarana nad družbo, oh kako sem lepo rekla! Kaj vse človek ne vidi v razredu, polnem kuštravih glav!

 

Včasih me je bilo v kabinetu sram, ker me ni natančno zanimalo, kaj je s tistopatisto vejico. Ali začetnico. Pa ne bi rekla, da sem slabo izobražena. Samo bedno se mi zdi otroke maltretirati s tako natančnostjo, kot jo predvideva naš šolski sistem. Imamo pa krasne rezultate na svetovnih lestvicah, ki merijo zapomnljivost otrok. Če otrok prestrašen z mamo beži pred nasilnim očetom, ga kaj malo zanimajo moje vejice pred tablo. Takih primerov itak ni v našem krasnem sistemu. Mi smo vsi lepo na rob zloženi. Sistem ne predvideva odstopanj. Zato se nihče od nas ne more ukalupiti. Zato smo nesrečni, ker ne spadamo tja v roza oblačke naših zakonikov mnogo.

 

Odmori so bili najtežji. V petih minutah sem uspela samo zamenjati kup knjig, spiti požirek vode, včasih sem uspela na stranišče. Da ne govorim o klimi v nekaterih kabinetih. Ne zanima me, zakaj je kolegica namesto peteršilja v lonec vtaknila nekaj drugega. Pa odnos do učencev! Nekateri učitelji so res kot ene karikature. Posmehujejo se učencem, njihovim oblekam, frizuram. Vse poznajo in vse vedo o vseh. Kdo je s kom kdaj in kdo vse tega ne ve. Skrajno nespoštljivo se mi zdi, da take ljudi naša država postavi v razred.

 

Mi smo pa poslušali Floyde. Sliko sem ustavila točno veste kje, Another Brick in the Wall. Direkt za na grmado sem, vam rečem! Iron Maiden itak. Nekaj učencev še danes igra kitaro v svojih garažnih bendih. Hvala predvsem očetom rokerjem. Pa Metallica! Na valeti! Takoj za Paranoid! Stereotipno mislim, da elektronska glasba spodbuja jemanje kemičnih drog. Pa sem poiskala novo izrazno sredstvo za tiste, ki so jim besede težke kot Cankarjeve matere težki blatni škornji. Nekateri res ne govorijo z besedami, ampak s kitaro. Učiteljica pod odrom vse razume. Če bi lahko, bi ti še eno petico napopala v redovalnico čisto iz lepega miru. Dramatizacija, bi napisala zraven.

 

 

Moji otroci so nekaj posebnega

 

V vsakem razredu, če sem le imela priliko, sem ustvarila gledališče. Četudi samo iz kratkega prebranega odlomka. Vsako zgodbo smo po svoje priredili, tako da so sodelovali prav vsi učenci. Ravno v tem je fora. Vsi pač ne želijo, ne morejo na odru govoriti, ampak mi potrebujemo tudi nepremično drevo, kajne? Ali nekoga, ki prinese neko sila pomembo reč v končni prizor. Učencem sem pripisovala čimbolj neverjetne vloge. Zmaj, ki Mišmašu zakuri peč. Boljše sem umaknila v ozadje. Niso zamerili. V mojih igrah blestijo tisti, ki govorijo s srcem. Zanemarjeni. Pozabljeni. Ki jih noben učitelj nima časa vprašati, kako je danes z obolelo mačko. Če takemu učencu posadiš krono na glavo (pa je vseeno, ali kaj reče ali ne), se mu samopodoba dvigne, in, glej no glej, tudi motivacija za šolo. Med odmori ga kličejo za kralja. Prvič začuti, da je pomemben. Spoštovan. Mar nismo s tem rešili eno celo družino? Predstavljajte si ga kot očeta.

 

Seznam za domače branje je dobro zamišljen. A moji otroci so nekaj posebnega. In imajo poredno učiteljico. Vsak izbere svojo najljubšo knjigo, sedemo na tla v krog in nam o njej pripoveduje, debatiramo ... Najljubše tematike mojih učencev: Samomor. Spolna zloraba. Posilstvo. Droge. Najstniška nosečnost. Nasilje. Osamljenost. Sodelavke so mi odsvetovale take ekscese. Ravnateljica je rekla, če si upam, naj. Pa so to postale naše najlepše urice! Najboljša motivacija za branje (še vedno si naivno domišljam, da so potem vsi prebrali vse knjige), za učenje, za razmišljanje o sebi. Povedala sem vse nore zgodbe mojih resničnih prijateljev. Globoko. Čustveno. Prava psihoterapija. Biblioterapija se reče, če gledaš učni načrt. Ki ga vsi učitelji natančno poznajo in izvajajo. Učnemu načrtu bi dodala obvezen obisk učiteljev pri psihologu vsak ponedeljek.

 

 

Društvo mrtvih pesnikov

 
Nekega vročega junijskega dne sem ta poredne devetarje posedela na glavno stopnišče, v učilnici je bil res pekel. Redko poslušajo, vedno govorijo, danes se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Eden bo nekaj bral, da se kao učimo, če kdo pride mimo, drugi se pretvarjamo, da beremo zraven. Ne klepetamo, pišemo si listke. To je bil edini način, da bi lahko preživela v njihovi družbi tisti dan. Ma ni hudič prišla mimo ravno ravnateljica!? Učenci so se pretvarjali, da so nevidni. Lepo sva se pozdravili, nasmehnila se je in rekla, da je res vroč dan. Učenci so me gledali kot boginjo. Češ, kako si upam kršiti tako jasna pravila, kot je sedeti na stolu, roke na hrbtu, ali kako že gre ... kaj pa vem. Jaz sem bolj hiperaktivc. Zahvaljevali so se mi, ker sem jih sploh upala peljati iz učilnice, opravičevali so se mi, ker ne ubogajo, jaz sem pa tako dobra do njih, da zanje tvegam kariero. Kar je v bistvu res, če tako gledaš.

 

Kako bi jih skupila, da bi nas zalotila sodelavka, ki prav preži na moje akrobacije! In obvešča ravnateljico o moji nestrokovnosti. Ker nisem slovenistka po njenih merilih. Jaz pa v kostimu! Ki raje igram nogomet z otroki!

 

 

Učiteljska zbornica kot poreden razred

 

Večina ravnateljev, ki sem jih srečala, dobro opravlja delo. Trudijo se držati krhko ravnovesje med starši, šolo, okolico, učenci, učitelji. (Da ne rečem še strah pred mediji.) Če se postavim v njihovo kožo, bi me najbolj bolelo spotikanje sodelavcev. Nespoštovanje. Ravnatelj je tvoj šef. In če oceni, da bi bilo za celoto dobro to pa to, mu ne nagajaj, ampak ponudi boljšo rešitev. (Mama, pa kaj si me to ene čudne reči učila? Spoštovanje. Sodelovanje. Skupnost. Vsak malo prispeva in imamo vsi.) Učiteljski zbor sem včasih videla kot poreden razred, ki nič ne posluša. Sploh pa ne uboga. Najbolj žalostno pa je, da niti nismo tam vsi z istim namenom.

 

Schengenfest. Srečam bivši učenki, še pravi čas sem ju zalotila pred zadnjo fazo. Poizkusili sta prekričati kitari (takrat bolj malo slišim), neskončno srečni, da me vidita. Častita mi eno pivo in eno vodo. Kot sem jih učila. Nisem nakladala o škodljivosti alkohola. A toliko le pazite na svoje telo, da ga dovolj hidratirate, da se vaše celice očistijo strupov. Vidim, da se jih je prijelo, da si zapomnijo takele modrosti izkušenih upornikov.

 

 

Moje zadnje delovno mesto

 

Ko sem bila brezposelna, sem večinoma inštruirala za drobiž. Za kosilo pri prijateljicah. Za svežo solato z vrta za ljudi, ki niti ne upajo reči, da mi ne morejo plačati. Rabijo pa. Vsaj čustveno podporo. Zakaj sem torej brezposelna? Ker javni sektor ne zaposluje?

 

Moje zadnje delovno mesto je bila prekrasna vaška šola. Tam sem pristala, ker država smatra, da sem težje zaposljiva oseba, in mi kot deprimiranemu osebku po posebnem programu, ki ga imajo za take cuzalce socialke, pripada neko stransko, od države poslano milostno ničvredno delo na šoli, da ne pozabim vonja po kredi. Pa so kmalu ugotovili, da jaz pa nisem kar tako. In sem lahko pokazala, kar znam. Hvala, gospod ravnatelj. Najlepša hvala kolektivu. Še vedno mislim na vas, kot da sem tam. Pri vas sem zacvetela. Lahko sem bila, kar sem. Ker tam čas teče drugače. Vedno vam bom hvaležna. Še posebej jutranji kavi. Ja, jočem, kaj naj! Vam upam tudi to povedati. Ker objamete. S srcem. Zato imate srečne otroke v razredih.

 

 

Enosmerna vozovnica


 
Prijatelj mi je podaril enosmerno vozovnico do toplega otoka, o katerem sem sanjala. Počitnice so se končevale, klicali so me, naj se vendar vrnem, kaj se pa to pravi ... Pa sem rekla, ne. Niti nisem se mogla vrniti zaradi zapletov na Zavodu. Nisem se mogla vpisati na njihovo shit listo, ali kako že imajo te reči, ne vem. Tri lepo dišeče gospe sem 30.6. prepričevala, da naslednje jutro ob 7.00 odpotujem in da ne morem priti nekega lista podpisati, če mi ga slučajno lahko danes sprintajo. Nemogoče. Evo, zato se sploh ne morem vrniti. Birokratski zaplet. Jaz pa spet ne ustrezam nekim pogojem, datumom, definicijam. Takole mi je Slovenija pokazala, kako se ravna z ljudmi, ki nočejo ubogati sistema. Pa sem se kaj hitro sprijaznila, da mi pač ne more biti slabše.

 

Če ostanem, me čaka negotova prihodnost. Morda bi mi lahko kaka prijateljica podarila čevlje, da ne bi bila blatna do kolen. A njihove zaščite ne uživa množica takih odpadnikov. Veliko mojih prijateljev nima avta, službe, ponavadi živijo v revščini, večinoma imajo diplome in neskončni status brezposelnega. Ne, ker nimajo ambicij. Ali ker so slabi. Leni (ta mi je najjača). Nis(m)o dovolj pridni. To je narobe z nami.

 

Sram me je bilo v dno duše, kako sem lahko tako nesposobna, da ne morem dobiti državne službe učiteljice, kot bi jo po vseh predpisih morala. Niti na črno ne moreš preživeti s poučevanjem, lektoriranjem, čuvanjem otrok ... Vse sem poizkusila, a nekaj ni šlo. Ampak jaz grem potem kar nekaj po svoje. Ker verjamem v sebe.

 

 

Skupina za samopomoč
 

V času depresije sem imela vsako leto drugo diagnozo. Vse po spisku. Panični napad sredi pouka. Sodelavka me je poslala k zdravniku, da mi da kake tablete. Pa kake tablete, jaz sem samo utrujena! Pa sem jemala antidepresive. Gospodična, pa kaj delajo z vami v šoli, da vsi hodite po tablete za živce? O, ne. Mi pa ne! Mi smo vsi lepo na rob zloženi.

 

Spoznala sem krasne ljudi iz Društva DAM (Društvo za depresivne in anksiozne motnje). Njihov forum mi je večkrat pomagal v težkih trenutkih. To ne moreš verjet, kaki carji! Počutila sem se, kot da sem pomembna, da sem sprejeta, pa te fore, ki jih vsi imamo, pa nihče o njih ne govori. Tri mesece nisem upala iz hiše (socialna fobija). DAM-ovci so organizirali reševalno akcijo. Na forumu so mi napisali, kaj naj oblečem. Prišli so na obisk. In me odpeljali na skupino za samopomoč. 15 ljudi v krogu. Kot v filmu. Govorila sem, govorila, jokala, kaj me sploh poslušate, saj nisem vredna, da me kdo posluša, jaz sem samo lena. S kako ljubeznijo se spominjam vseh vas, počenčkov! Hvala vam za vso podporo! Upam, da ste ok.

 

Perfekcionizem. (Slovenci sicer to jemljemo kot nujno potrebno osebnostno lastnost.) Tudi tole sem našla med diagnozami, ki bi ustrezale mojim odstopanjem od normale. Poizkušala sem, a se ne da vsega urediti ob določenem času, na določen način. Včasih pač počakaš inspiracijo in potem narediš, kakor pač najbolje lahko. Nekdo drug naredi drugače. Sicer pa nekateri drugače berejo tudi zakone, mar ne?

 

Po šestih letih sem točno vedela, katera učenka je spisala pričujoče pismo. Obupovala sem od teže, ki me je bremenila, morala sem govoriti z njimi, ki se jih moje življenje pač tiče. Še danes jočem, ko berem.


22. 1. 2010 

hmm. Zakaj bi vi mogl ostat učitelica?? lahko uprašanje z težkim odgovorom...
 
usi najstniki se bojimo usega. staršov, učitlov, familije, frendov, sami sebe. in skor d ni osebka k bi to priznov. se raiš skregamo z celim svetom al pa samomor nardimo k pa d bi poiskal pomoč. 
današna mladina je tok preveč zaverovana u sebe in žvimo tok prehitr d dejansko nimamo caita pogledat okol mau ka se kei s svetom dugaja. je že res, da so med nami tut ludie k zgledajo d se nkol ne zlomjo, ko pa se, majo pa okol sebe poun ludi k ga tolažjo. in tak človk ma vlko srečo d je najdu iskrene prijatle. 
 
so pa tut taki k so tem srečnežem lahka samo "fouš". Nimajo best frenda, in so dejansko skoz na podnu. ampak jim noben ne pomaga kr so se že naučil žvet s tem in to dobr skrivat. in zrd našga stupid načina laifa tut tisti k bi radi pomagal ne mormo. kr simply ne vidmo...

vam je pa uspelo človeka potolažt že s parimi urami slovenščine. najprei da človk dobi opčutk d vam lahko zaupa... in pol mu znate dan polepšat že z enim samim "gremo u krog". 
 
lahka d tega tut sami niste opazl in to je pr tem še naibolš. sei mamo na šol socialno delauko in psihologinjo, sam kdo bo pa šou k njej pa si naredu sramoto pred celo šolo? noben. kdo bi sploh upu potrkat na tiste vrate pa stopt nekm k neveš kaj te čaka? noben. še posebi pa ne en potrt pubertetnik k se boji stopt že čez vrata svoje lastne sobe, kr ga je strah it spet u tisto samoto. še huiš mu je k pride u šolo, na kteri je skor tisoč ludi, ampak on je še zmer sam...

smo pa usi vajeni učilnc. eni komei čakajo na uro, pa čeprov vejo, da bojo uprašani..samo d bojo z nekom lahka govoril, pa tut če bojo mogl zdrdrat use letnice prve svetovne vojne. 
 
pr vas je pa use še trikrat laži... samo prideš pa vi že z unim načinom govorjenja... k maš prov občutk d je use kar rečete namenjen tep.. še pr odvisnikih ste znal kei pametnga povedat. 
 
in vrjemte d so te vaše "glupe pripombe", kot jih imenujejo "tapametni" vlik bolš kot pa en psiholog k se tam ukvarja samo s tabo. od psihologa prideš domou in res ti lahko pomaga, ampak se začneš žret... "kam sm jzt pršu, ka se mi je nardil, psihologa sm rabu... jooj." ko prideš pa od ure slovenščine, maš pa občutk, da si biu ti tisti k si si znau vaše besede razlagat na svoj posebn način, k ga noben ne razume. in si srečn k veš da si si sam pomagu, čeprou ste ubistvu bli to vi.

sama sebe uvrščam med une tasredne. k majo tri prjatlce pa k vejo d jim lahka zaupajo čizt use. so pa še vedno teme k bi jih sicr razumele... ampak učasih tut jzt ne naidem pravih besed pa začet pogovora... učasih pa sama vem d bi pa tlele pršla prau pomoč ene bol izkušene osebe in pač jzt resno ne poznam nobenga tko vam podobnga. 
 
eni majo starše k so tko ful frendi eni pa ne. in oni nucajo VAS. 
 
tko d če hočte obdržat službo je čist up to you. ne more noben uplivat na vašo odločitev. sej čist razumm d je težk pritisk in da smo težauni in use... sei grejo tut men učasih usi skp na k****. pa so moji vrstniki ampak bi sam rada d usi utihnejo. ampak jzt res mislim da bi vi mogl it naprei u tej smeri.. 
 
sei s časom bo zihr bolš. bo se tut folk umiru in vas bolš razumu. sej če vam bo pa laži pa glejte na vašo službo kot na neko psihološko delo. 
 
in da ste tam zato d otrokom pomagate, ne da jih učite. 
 
da jim pomagate s tem, da jih učite. nekak tko. xD mam občutk d vi prov čakate na moment k bomo mel čas d gremo u krog pa se mau pogovarjamo..nevem. lahk d se motm.. 
 
šolal ste se za učitlco slovenščine, učite nas pa kko žvet..ne zna tega usaka..jzt tega nebi tko hitr z rok spustila pa takoi obupala. 
no zdei pa dost mojga nakladanja. pa se opravičujem zaradi jezika, ni se ma dal še ukvarjat s tem..sm kr pisala kar sm misnla..
 
pametno odločitev vam želim… 


O, Jezus Kristus, kdo bi tole znal prebrati! Katera učiteljica ne bi takoj skočila v luft, kako pa to pišeš! Načeloma se mi zdi nespoštljivo, kadar učenec odda kaj takega. Trudili so se, da bi mi izkazali čast in napisali kaj knjižnega včasih. Ne zaradi njih, ampak zaradi mene. Pač spet odvisno od posameznika. Nekateri so pismeni, pa zanalašč nočejo, ti imajo drug problem.

 

Skrajno pa spoštujem tistega malega osmega otroka matere, ki bog ve, kaj jim da v lonec. Kako je on, tiha miška, spregovoril pred celim razredom, naj se ne bojim posvojiti mačke. Miril me je, da če najdejo pesek, gredo vedno tja na potrebo, ker morajo izdelek zakopati, da ga ne najdejo plenilci, kot je zapisano v njegovih genih.

 

Še vedno imam stike z nekaterimi učenci. Vračala sem se v moj mali kraj, kjer sem imela možnost, da jih spet vidim. Priprave na maturo. Kaj dela sistem iz otrok! Lovci na točke. S čirom na želodcu. Najprej smo naročili pico. Se pogovarjali kao nekad. In čudežno vsi vse znajo. 
 

Otroci rabijo samo nekoga, ki sedi poleg njih in jim reče, da zmorejo. Čustveno podporo. 
 

Prosila sem bivšo učenko, zdaj uspešno študentko, da napiše, česa sem jo naučila. 



27. 2. 2016

Še vedno se spominjam trenutka, ko smo izvedeli, kdo bo naša nova učiteljica slovenščine. Spomnim se zato, ker so nam starejši učenci povedali, da je to tista, ki v razredu otroke kliče piškotki, srčki, mucki in podobne ljubkovalne besede. Sprva smo bili prepričani, da je to samo neka igra, nek način pridobitve našega zaupanja in lažji začetek pri delu z novimi otroci. 
Vendar to ni bila igra. Ona je v nas resnično videla njene otročke. Iz nas je vedno potegnila najboljše. Verjela je v nas. Spodbujala nas je, da smo se razvijali na področjih, ki so nam ležala. Če komu slovenščina ni šla, tega ni videla kot konec sveta. Zavedala se je, da pač vsem vsi predmeti ne bodo ležali, vendar pa nikomur ni dovolila, da bi ležali na svojih neuspehih, saj je vsak posameznik kljub težavam, z njeno spodbudo in delom, dosegel čisto solidno oceno. 
 
Njena energija, ljubezen in iskrena skrb je na meni pustila ogromen pečat. Zaradi nje še vedno stremim k čim boljši verziji sebe. Pokazala mi je, da tudi takrat, ko marsikdo tega ni več verjel, lahko dosežem vse, kar mi narekuje srce. Ni me naučila le, da pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače; naučila me je, da je ljubezen, skrb in odnos do drugih tisto, kar te v življenju naredi uspešnega človeka. 
 
Hvala za vso modrost, podporo in nasmehe. Si posebna oseba z neverjetno energijo, ena tistih, ki jo srečaš enkrat v življenju, če imaš srečo. Jaz sem jo imela. Hvala. 




Ko sem dobila povabilo za gostovanje na tem blogu, sem kar zagorela. Sveta jeza. Kako se mi godi krivica. Pa točno vem, da tak človek ne more biti učitelj. V šoli, ki se jo mi gremo, ne. Ampak jaz trmarim, da moram biti v šoli, ker tam imam največji doseg poslušalcev. In največ tistih, ki me najbolj rabijo.

 

 

Naj se opravičim, ker sem pobegnila?


 
Normalne zaposlitve že dolgo nisem imela. Nadomeščanja sem pa tja, selim se ko kak maček po Sloveniji gor in dol. Povsod se hitro udomačim. Ker sem pač taka. Prijatelji pravijo, naj nikoli ne odneham. In me hranijo. Plačajo kako najemnino. Kupijo zimske čevlje. Še vedno sem dolžna kup denarja. Ker si vse sistematično zapisujem. Pa rečejo, kak denar, hvala, da si moja prijateljica. Me zanima, če bo to rekla država, ko bo odkrila, koliko zavarovanj nimam plačanih.

 

Živela sem revščino. Tisto čisto ta pravo. Bolj malo jem. Oziroma drugi jedo preveč, če mene vprašaš. Ko pa vidiš lačne otroke v šoli, se pa vse neha. Siti učitelji jih ne vidijo. Še zmrdujejo se nad starši lenuhi. (Kar pač niso vsi, kajne?) Pa da moramo v jedilnico prepovedati vstop nenaročnikom kosila, lepo te prosim! Večji so vedno jedli v družbi in skrivaj hranili sošolce kriminalce. Kdor je v kapitalizmu neuspešen, je len. Pa kako si predstavljajo, da bomo vsi na vrhu?

 

Hvala, da sem lahko povedala, kako mi je hudo. Hudo za vse tiste, ki isti boj bijete. Učenci, starši, učitelji, ravnatelji. Vsi, ki štrlite ven. Vsi, ki vidite, da nekaj ne štima. Naj se opravičim, ker sem pobegnila? Moji učenci bi rekli, da ne.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
0
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
17
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
14
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,495
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,362
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,738
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,303
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,193
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,012
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,185
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,124
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,029
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,155