Če sem prav razumel, Marko Crnkovič - kot vse večja množica Slovencev - na volitve ne bo šel. Prav. S tem najbrž - razen gospodarne uporabe svojega prostega časa - ne bo rešil nobenega problema. Nobenega posebnega problema ne rešuje niti odgovor na vprašanje, zakaj bivši disidenti tendiramo na desno. Kam pa naj bi "tendirali", če je bil za državo pogubni vladajoči razred, ki se je ležerno sprehajal po napačni strani zgodovine, od nog do glave, od Gevgelije do Triglava, seveda po svojih besedah, levičarski in revolucionaren? Sapienti sat!

V prejšnjem odgovoru ("Nemrtva preteklost", vir) sem nasprotoval brezbrižnemu odnosu do preteklosti. Marko Crnkovič trdi, da Partija ni imela pojma, kaj dela, kar bi lahko pomenilo, da niti ni imela slabih namenov. To najbrž ni res. Od osamosvojitve že poslušamo, da preteklost ni važna in da se je treba posvetiti prihodnosti. Crnkovičeva ugotovitev, da žanjemo pridelke napačnih odločitev iz začetka nove države, se mi ne zdi najbolj verodostojna. "Bolje bi bilo," piše naš dopisovalec, "če bi po osamosvojitvi prišlo do (formalne, uradne) lustracije." V primerjavi z ustanovitvijo države, demokratično ustavo in mednarodnim priznanjem je bila lustracija - takrat, vsaj meni - videti manj pomembna. Dopuščam, da smo se motili, vendar sta nas zadrževala dva pomisleka: da vojni z Jugoslavijo in nakopičenemu mednarodnemu nezaupanju do samostojne Slovenije ne bi bilo pametno dodajati še domačih sovražnosti; predvsem pa nismo želeli ponavljati revolucionarnih (levičarskih) modelov iz časa po koncu II. svetovne vojne. Zmaga v hladni vojni je bila v primerjavi z nekdanjimi zmagami nekaj splošno koristnega, praktičnega in plemenitega. Namesto zaprte smo dobili odprto družbo, namesto izključevanja vključevanje (v EU, NATO ...). S koncem hladne vojne se je končala "tragedija Srednje Evrope"(Kundera), nehala se je delitev na Vzhod in Zahod, na kapitalizem in socializem, na žlahtno levico in demonično desnico ... Diplomacija je nadomestila vojskovanje. Mimogrede: izraz "žlahtna desnica" so si v upanju, da si jo bodo podredili, izmislili komunisti oz. njihovi nasledniki.

Izjava "Vsi ste se nam zdeli isti!" govori o učinkih levičarske propagande, predvsem pa o nevednosti, ki je pri odličnem sogovorniku, kot je Crnkovič, ne bi pričakoval.

Poznavanje preteklosti je pomembno, da je ne bi ponavljali. Slovenija bi si zaslužila živo in razgibano prihodnost, ki ne bi bila ponavljanje levičarske (socialistične/komunistične) preteklosti, vendar ne kaže najbolje. Politična znamenja, kot so gromoglasno zavračanje zasebne pobude v zdravstvu in šolstvu, patološko razmnoževanje javnega sektorja in uradništva, odpor do privatizacije bank, promocija novih obrazov namesto strankarskih programov ... kažejo na prihodnost, ki je podobna levičarski preteklosti, s tem pa se kopičijo terminološki in drugi, bolj substancialni nesporazumi. Enopartijski sistem ni omogočal menjave strank, je pa veselo menjaval obraze! Vračanje v socializem ali vzdrževanje poznega socializma ni znamenje levičarske, ampak prej desničarske politike, o kateri definicije pravijo, da je konservativna. S tem pa niti terminoloških niti vsebinskih zadreg ni konec.

Veliko vprašanje je, ali Slovencem lahko pomagajo nauki evropske zgodovine in politike. Če pogledamo volilne peripetije v Nemčiji in Italiji pa še kje, bomo opazili, da pešajo in se krčijo leve stranke. Splošen in celo marksističen odgovor na vprašanje o vzrokih za neuspehe levice je v znani prispodobi: da je zgodovina kot gledališče. V času fevdalizma so na odru blesteli zvezdniki in primadone vladajočega razreda, člani duhovščine in aristokracije; avditorij je užival, za odrom pa so se za naslednjo predstavo pripravljali predstavniki meščanstva, tovarnarji, bankirji in trgovci. V primernem trenutku so pregnali plemiče in uprizorili svojo igro, npr. Figarovo svatbo oz. Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Vendar so se v zaodrju že zbirale delavske množice, ki so potem napodile buržoazijo in po potrebi porušile gledališče, pevski zbor Rdeče armade pa je zapel Internacionalo.

Toda ti prizori so za nami in postavlja se vprašanje, ali bosta delavski razred in njegova avantgarda še kdaj privabljala množično občinstvo? Nekatera gledališča se spreminjajo v elitna in avantgardna, ponekod jih ukinjajo, drugod na oder vabijo publiko, kar se imenuje Živo gledališče - Living Theatre. Samuel Huntington pravi, da prihaja trk civilizacij. Bodo v prihodnosti socialni demokrati sklepali koalicije s priseljenci iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Turčije? Jih bodo po levi prehitevale desničarske stranke? Bodo vse po vrsti odnesla gibanja, kot je Gibanje petih zvezdic komika Beppeja Grilla?

Naredimo korak nazaj in se preselimo v stoletje med francosko in oktobrsko revolucijo. Po francoski revoluciji in po propadu Napoleona so konservativne sile (Avstrija, Britanija, Prusija, Rusija, na koncu tudi Francija) vzpostavile zavezništvo, t.i. koncert evropskih velikih sil, ki je skrbel za red, pravzaprav tudi za mir vse do oktobrske revolucije oz. prve svetovne vojne. Ta je pomenila uvod v masakre 20. stoletja. Po koncu hladne vojne se je obetalo novo zavezništvo, nov koncert evropskih sil, ki pripušča v svoje zavetje in v pristan blaginje vse države, ki pravočasno razrešijo svoje notranje in medsebojne spore. Govorim seveda o Zahodnem Balkanu in o Vzhodni Evropi, ki ju pestita dva velika problema: dediščina komunizma in nerešena mejna vprašanja.

Morda pa gledališke zgodovine vsaj v deželah poznega socializma še ni konec? Morda se za odrom slovenskega teatra zbirajo novi diverzanti, strelci in lokostrelci, mečevalci, sabljači in biatlonci, ki se pripravljajo na nove obračune, atentate, dvoboje, bitke in čistke ... Morda se bo ponovila znana predstava z vstajami, demonstracijami in stavkami, egalitarizmom, vse daljšimi čakalnimi vrstami ... Morda bodo hoteli spremeniti ustavo in vanjo prepisati načelo iz znamenite jugoslovanske ustave iz leta 1974: vsak po svojih sposobnostih - vsakemu po njegovih potrebah?

* Urednik portala+ je sicer Dimitriju Ruplu in Marku Crnkoviču predlagal, da bi razmislila o zaključku polemike, vendar pri tem ne bo vztrajal. Morda bo tudi sam kaj dodal k tej razpravi, ki na najvišji intelektualni ravni poteka na portalu+ in Fokuspokus.