Kakšne bodo majske ali celo junijske parlamentarne volitve? Takšne, kot še nikoli. V tem kratkem trdilnem stavku ni nobenega pretiravanja. Vsake volitve so posebne in neponovljive. Letošnje so kvečjemu bolj nepredvidljive od prejšnjih, kar vnaša nekaj negotovosti v računice tistih, ki so pričakovali štiri leta stabilne vlade v mandatu 2018-2022. Zelo verjetno takšne stabilnosti namreč ne bo - če ne zaradi drugega, že zaradi napovedi ekonomskih analitikov, da bo v roku 18 mesecev zelo verjetno ponovno prišlo do padca gospodarske rasti oziroma nove recesije. V naslednji vladi bo torej bistveno pomembneje, kdo bo vodil finančni in gospodarski resor, kot pa notranje zadeve ali obrambo. Zato je problem, ki ga že danes vidijo tisti, ki so na delovanje slovenske izvršilne oblasti zmožni gledati distancirano, trezno in racionalno, relativno enostaven: kdo bo prevzel to breme? Kajti prav dosti primernih kandidatov za ti dve funkcije ni. Vsaj ne takšnih, ki bi se bili pripravljeni spustiti v spolzko, nenačelno politično dogovarjanje s strankama ali strankami prihodnje vlade oziroma koalicije. Poznate koga, ki bi se takole vrgel v kloako, imenovano slovenska politika? Verjetno ga, samo da tega še ne veste. Naj ponazorim z anekdoto: eden od ministrov nesrečne Cerarjeve vlade mi je enkrat razložil, kako to gre, ko te pokliče zmagovalec volitev in bodoči mandatar, čemur sledi pogovor, kava in potem očitajoči pogled žene, češ "da slučajno ne bi sprejel". Ženske imajo očitno neprimerno boljšo intuicijo glede teh reči. "Jasno, da ne bom", se glasi neprepričljiv soprogov odgovor vsaj do naslednjega sestanka in kave z mandatarjem, ko se okoliščine iz nekega nedojemljivega razloga usodno spremenijo, saj si moški premisli, njegova žena pa je potem nekaj dni povsem tiho, saj v sebi nosi žalost, jezo, predvsem pa se zaveda, kaj vse jo čaka.

Toda kaj ima razprava o moderni levici in desnici sploh skupnega z ugotovitvijo, da smo na Slovenskem ujeti v predmoderni diskurz, ki ga zaznamujejo ignoranca, agresivnost, netolerantnost in predsodki? Da medtem ko najmanj tretjina študentov razmišlja, da bi se po koncu študija izselila iz države, gerontokracija, ki je pri nas na oblasti, še naprej razmišlja samo o tem, kako bi ohranila svoje privilegije. Kaj ima razprava o moderni levici in desnici skupnega s spoznanjem, da se lahko ozek krog posameznikov meče na trepalnice, pa bo večina ljudstva bodisi še vedno verjela svojim političnim pridigarjem bodisi ji bo vseeno za cel svet, če bodo le turške tv-novele vsak dan na televiziji.

Hočem reči, da je naš akutni problem predvsem ta, da smo kot prototipska evropska periferija nezmožni interpretirati širše dileme, s katero se večje in uspešnejše nacije soočajo že kar nekaj časa. Mislim seveda na vprašanje krize kapitalizma in demokracije. Paradoks je seveda tudi v tem, da Slovencem po letu 1990 nihče ni razložil, kaj sploh pomenita kapitalizem in demokracija v praksi. Zaradi tega so se do danes razvile nekatere milo rečeno nenavadne interpretacije, pri čemer jih boste zaman iskali kje drugje. Ena izmed bistvenih značilnosti periferije je namreč tudi intelektualna samozadostnost.

Razprava o krizi kapitalizma, točneje o krizi smisla kapitalizma, sovpada z razpadanjem vzhodnega bloka konec osemdesetih, ko so konservativni ameriški teoretiki ugotavljali, da se je kapitalizem "eshatološko izčrpal", toda ker je kmalu zatem propadel realsocializem v Sovjetski zvezi in njenih satelitih, vsebinske razprave o tem, kaj se sploh obeta kapitalizmu, ni več nihče slišal. Še najmanj zahodne politične elite, ki so si vedno znova izmišljevale nove sovražnike in nasprotnike, namenjene manipulaciji z ljudstvom oziroma ohranjanju statusa quo. Vendar pa takšna receptura ne deluje več, vsaj v Evropi ne. Stare članice Evropske unije, ki se imajo za boljše od novih, se ne morejo otresti arogance in obenem tudi ignorance. To pa pelje k (ponovni) razdelitvi Evrope na vzhod in zahod, je pred nedavnim opozoril bivši avstrijski podkancler Erhard Busek ob izidu svoje nove knjige (vir). Obnašanje t.i. Višegrajske skupine glede vprašanje migrantov, beguncev, solidarnostnih kvot in reform na področju pravosodja je lažje razumeti, če vemo, da jih nihče od zahodnih politikov nikoli ni opozoril na stvari, ki so bile skozi perspektivo Zahoda videti drugačne. Po Buskovem mnenju so zahodni politiki v svoji aroganci in ignoranci povsem napačno ocenili razmere v Višegrajskih državah, zato so zdaj njihovi ugovori in očitki vprašljivi. Politika starih članic EU do novih in "vzhodnih" članic je de facto diskriminatorna; na to je implicitno opozoril Busek in tako dokazal, da imajo Avstrijci -vsaj ko gre za Srednjo Evropo - še vedno določeno mero senzibilnosti, kar izhaja iz "genetskega zapisa" habsburškega cesarstva, ki geografsko, kulturno in mentalitatno povezuje širok srednjeevropski prostor.

Ob predpostavki svojevrstne diskriminacije, ki jo je znotraj EU moč občutiti v pokroviteljskih in moralističnih tonih zahodnih članic na račun vzhodnih (in bivših komunističnih), prihodnosti naslednje širitve EU pravzaprav ni. T.i. Zahodni Balkan, ki mu članstvo virtualno obljubljalo do leta 2025, ostaja prepuščen sam sebi, kar je seveda idealna tarča za geostrateške igrice Amerike, Rusije in Kitajske. V tem kontekstu so Cerarjeva potovanja po Balkanu komedijantstvo per se, še posebej ko Makedoncem obljublja razumevanje in podporo vis-a-vis Grčije, ki je članica EU in bi lahko pri internacionalizaciji neuresničene arbitražne odločbe seveda podprla Slovenije, ne pa Hrvaško. S takšnimi nepremišljenimi potezami se Slovenija dodatno zapira v mednarodnem prostoru, kjer štejejo interesi, ne pa nekakšne simpatije in razumevanja.

Če bo državni zbor na aprilski seji dejansko glasoval o priznanju Palestine in se ob vsesplošni odsotnosti zdravega razuma celo odločil za priznanje, bo to samo še dodaten dokaz, kako je delitev na "levico" in "desnico" pri nas zavajajoča, saj gre v končni fazi za vprašanje, kdo je sploh sposoben voditi državo. Tu pa so v ospredju druge kvalifikacije od ideološkega prepričanja, zato si Luka Mesec lahko privošči zabavljati o izvozu kot Ahilovi peti slovenskega gospodarstva. Ker ga nihče ne bo jemal resno. Podobno kot nihče ne pričakuje, da bo njegova Levica kdaj v vladi. Kaj pa naj tam počne? Pametuje o zdravem gospodarskem sistemu in plantažah indijske konoplje?

Preveč dogmatizma, premalo liberalizma, bi rekel perujski nobelovec Mario Vargas Llosa, čigar intervju smo lahko brali v El Paisu (vir). Ena njegovih bolj provokativnih tez je tudi ta, da je fenomen t.i. politične korektnosti v resnici sovražnik svobode. Po tej logiki politična korektnost v končni konsekvenci ogroža - demokracijo. Navidezni paradoks (politična korektnost naj bi preprečevala sovražne izpade v svobodni in odprti družbi) je včasih težko prepoznati, vendar se je v zadnjem času zlasti v Evropi v imenu politične korektnosti pogosto in očitno omejevalo svobodo tiska in govora ter celo svobodo vesti. Na drugi strani pa je klasični liberalizem doživel takšno zavračanje, kot da bi imeli na drugi strani totalitarno državo. Namesto o liberalizmu, ki je nujen gradnik vsake odprte in svobodne demokratične družbe, smo poslušali pridege o neoliberalizmu.

Populizem in nacionalizem, ki vsak na svoj način spodkopavata temelje evropskega humanizma, bosta z roko v roki z nedemokratičnimi, avtokratskimi liki napadala liberalizem ravno zaradi tega, ker ta zagovarja takšno družbo, v kateri lahko vsak posameznik svobodno ustvarja, država pa se ne vtikuje vanj, pač pa mu zagotavlja osebno in ekonomsko svobodo, človekove in državljanske pravice ter enakopravnost pred zakonom. Levičarji v tej točki vedno zgrešijo, saj zagovarjajo enakost. Toda ljudje nismo enaki, nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. Smo pa enakopravni, kar pomeni, da imamo enake pravice. Llosa v omenjenem intervjuju zelo dobro povzame levičarski prestiž, ki je bil v sedemdesetih prisoten takorekoč po vsej latinski Ameriki, pri nas pa v marsičem živi še danes - da namreč nisi noben intelektualec, če nisi levičarski intelektualec.

V slovenski razpravi o "desnici" in "levici" bomo dosegli prvi korak, ko bodo levičarji prenehali poudarjati, da so kot intelektualci na boljšem od desničarjev. Še večji napredek pa bo storjen, ko bo liberalizem ponovno postal pozitivna vrednota. Včasih se namreč zdi, da je liberalci vsi po vrsti spremenili v zombije neoliberalizma, edini pošteni liberalec na Slovenskem pa je (p)ostal pokojni Stane Kavčič ...