Če želite razumeti vso širino in globino bede duha slovenske tranzicijske kardiologije in t.i. mnenjskih voditeljev (ki so lahko meso postali izključno in samo v negativno specifičnih udbovskih pogojih jugoslovanske psihopatije - z nadaljevanjem v obdobju plenilske jugoslovenske neuspele tranzicije) in po mojem skromnem mnenju le-to v univerzitetni bolnišnici nikoli ne bi bili smeli postati - tak dizaster epskih razsežnosti se namreč zaradi varovalk v sistemu v normalnih evropskih pogojih nikoli ne bi mogel zgoditi - si vzemite pol ure časa, preberite tekst in si oglejte spremljajoče videokoncentrate ali miselne izcedke, kot jim tudi lahko rečemo, v zaporedju, kot si sledijo. Kick back, relax and enjoy the show.

Skrajno bizarno dejstvo je, da je v zadnjih 40 letih samo 10 ljudi z uzurpacijo šestih segmentov kardiologije (zdravila, ultrazvuk, žilne opornice, aortne zaklopke, srčni spodbujevalniki in strokovna srečanja) ugrabilo stroko in strokovno združenje ter kardiologijo (z izjemo redkih posameznikov, ki se morajo skrivati po grmovju in živeti gverilsko strokovno življenje) zmaličilo na uporabni nivo. Sodobna pa je - tudi ali predvsem, ker v resnici v tej smeri nič ne ukrene niti tudi ugrabljeno Slovensko združenje kardiologov - žal ostala severno od Balkana. Lahko rečemo, da je razen redkih izjem slovenska kardiologija v akademskem smislu ostala na nivoju evropske favele.

Male skrivnosti in skrbi velikih mojstrov: Darko Zorman pred preiskovalno komisijo.

Problem, ki je nastal oziroma posledica te, za univerzitetno ustanovo skrajne psihopatije, je ta, da se je obrnil sistem vrednot. V odsotnosti minimalnih higienskih varovalk in ob pomanjkanju pokončnih homines sapientes s hrbtenico na vodilnih položajih ter v pogojih kontrolirane negativne selekcije je tekom skoraj 40 let trajajočega fritzloidnega korupcijskega posiljevanja kardiologije kot stroke, kot glavna vrednota ali glavna jed v univerzitetni ustanovi, če hočete, vsaj na področju kardiologije, iz menija izginila akademskost. Raziskovati je - razen redkih izjem - prenehalo biti vrednota. Publicirati je - razen redkih izjem - prenehalo biti vrednota. Umeščati se severno od Karavank ali zahodno od Atlantika in povezovati se z boljšimi od nas, je - razen redkih izjem - prenehalo biti vrednota. Organizirati moderna in mednarodna strokovna srečanja z uporabo najnovejše avdio, video in internet-of-knowledge tehnologije, ki so bila kot vrhunec herezije za udeležence še povsem brezplačna, je prenehalo biti vrednota.

Zakorakati po akademski poti, torej opraviti doktorat znanosti in prehoditi vse korake od asistenta do profesorja medicine se je v premnogih primerih zreduciralo na nivo zbiranja taborniških našitkov za potrebe hierarhizacije ali umeščanja v "prostor" - če me razumete. Še več - postalo je nevarno. Postalo je nevarno predvsem tistim, ki jim ni niti še danes v 21. stoletju problem javno priznati, da so ponosni, da vsega tega niso počeli, ker naj bi bili bolniki (tudi v univerzitetni bolnišnici) namenjeni zdravljenju in ne ustvarjanju zdravniških karier. Tistim, ki v resnici v akademski ustanovi niso imeli nobenega argumenta, da so bili na položajih, na katerih so bili. Razen iz "drugih razlogov", če se razumemo. Zato se je pri le-teh psihopatija, h kateri so bili prej samo nagnjeni, tudi izrazila. Recesivno heterozigotna predispozicija je fenotip postala. Na plano je buhnila v vsem svojem arogantnem primitivizmu. Posledica pa je bilo vsesplošno uničenje vsega novega in drugačnega, kar bi lahko ogrozilo njihovo rudimentarno in za "posebne namene" kontrolirano okolje in status quo. Armagedon. Total annihilation. Vrednota in mem sta postali korupcija in koruptivnost. And a very successful one, indeed. It started to go down the generations faster than a speeding bullet.

Darko Zorman o znanosti in raziskovanju v univerzitetni bolnišnici.

Ko sem očetu povedal - v UKC Ljubljana je delal dobesedno do svoje smrti in ga seveda zato poznal do obisti -, da se bom usmeril v kardiologijo, ker bi se rad naučil posegov na srcu, mi je rekel: "Zavedaj se, da je to najbolj psihopatski oddelek v Kliničnem centru." To so bile njegove besede - dobesedno. Takrat sem si mislil, tako hudo pa res ne more biti. Žal je imel kot vedno prav. Ker si ob besedi psihopat navadno predstavljamo norega Američana, ki nag in z nožem teka naokrog po suburbiji enega od ameriških tvinpiksov, najprej razčistimo dva pojma: psihopat in korporativni psihopat. Oba pa se pogosto ali pa predvsem znajdeta v zelo izobraženih krogih.

O (korporativnih) psihopatih

Po mnenju enega najpomembnejših raziskovalcev področja psihopatije, kanadskega psihologa Roberta D. Hareja, so glavne značilnosti psihopata naslednje:

površinska privlačnost,

poveličevanje samega sebe,

patološko laganje, pretkanost in manipulativnost,

odsotnost obžalovanja in krivde,

plitvo čustvovanje,

brezčutnost,

nezmožnost empatije,

parazitski način življenja,

spolna promiskuitetnost,

impulzivnost,

neodgovornost,

nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja,

številna kratkoročna ljubezenska razmerja in kriminalna raznolikost.

O subspeciesu korporativni psihopat pa po mnenju Walkerja govorimo takrat, kadar se psihopat povzpne na vodstveni položaj (Psychopaths in Suits). Po mnenju Boddyja lahko taki ljudje povzročijo pravo katastrofo v svoji delovni organizaciji (Corporate Psychopaths: Organizational Destroyers). Še več. Po mnenju istega raziskovalca in avtorja lahko korporativni psihopati v določeni organizaciji povsem na glavo obrnejo etične standarde in moralne vrednote. Se je to zgodilo v slovenski kardiologiji? Presodite sami. Jaz trdim, da se je. Se je to zgodilo slovenskemu zdravstvu? Presodite sami. Jaz trdim, da se je. Se je to morebiti zgodilo celotni državi Republiki Sloveniji? Presodite sami. Jaz trdim, da se je. Gre za neuspelo tranzicijsko kardiologijo, neuspelo zemljaričevsko socialistično jugoslovensko tranzicijsko zdravstvo in gre za neuspelo tranzicijo še vedno Socialistične fevdalne republike Jugoslovenije.

Kdo je po "župci" priplaval in kdo ne.

Kako se je vse skupaj začelo

Njega dni, ko predstavnikom narodov in narodnosti bivše SFRJ še ni bilo potrebno v jugoslovenski skupščini preko jugoslovanskega krila stranke SMC vlagati predstopenj predlogov zakonov za priznanje statusa manjšin predstavnikov narodov in narodnosti bivše SFRJ, ker SFRJ še ni bila bivša, in je Tito imel še obe nogi, je bila kardiologija še v povojih. Zgodnji kardiolog še ni poznal vseh orodij, ki jih poznamo danes. Ni imel na voljo ultrazvuka, žilnih opornic, perkutanih aortnih zaklopk, ne srčnih spodbujevalnikov. Kaj šele fensi implantabilnih defibrilatorjev kardioverterjev in spodbujevalcev za resinhronizacijsko zdravljenje srčnega popuščanja.

Zgodnji kardiolog je zdravil z zdravili. Bil je zdravilec. Imel je na voljo žbice, kot bi se reklo. Veliko žbic. V obliki tabletk. Zgodnji kardiolog je hodil šele v osnovno šolo kardiologije. In v osnovni šoli se je tistihmal učil predvsem - kot se za osnovno šolo spodobi - o osnovah. To so bili pionirski časi - za stroko zelo zanimivi in pomembni časi. Zgodnji kardiolog je raziskoval osnovne zakonitosti arterijske hipertenzije, srčnega infarkta, srčnega popuščanja, bolezni srčnih zaklopk in motenj srčnega ritma. Vendar pa je bil zgodnji kardiolog v svoji omejenosti na zdravljenje z žbicami tudi neke vrste amputirani srčni kirurg. Zaradi tega je bil vedno nekoliko prizadet in submisiven. To je zgodnjega kardiologa sila peklilo.

Čeprav v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, kjer smo bili bojda vsi enaki in enakopravni, pa so bistre glave zgodnjih kardiologov že zelo zgodaj ugotovile, da samo z veliko žbicami in brez skalpela vseeno ni tako slabo. Z veliko žbicami v obliki tabletk je prišlo namreč tudi veliko denarja. In tako je bila - s tabletkami - kardiologija kot stroka ugrabljena prvič. Takrat so bili tudi - in bojim se, da za vekomaj - zakoličeni etični in moralni standardi, ki veljajo še danes. Vzpostavil se je vzorec, ki se nikoli ne bi smel. Plenilstvo, podpiranje plenilstva in sodelovanje pri plenjenju je postala vrednota in edina preživetvena strategija. Izginila je akademskost oz. v splošnem smislu, zares kot normalen, generaliziran in zaželjen pojav ni bila nikoli razvita in spodbujana. Čeprav v univerzitetni bolnišnici, je bila zreducirana - razen redkih izjem - na za ene največji gnus in odpor, za druge pa na nivo zbiranja taborniških našitkov za hierarhizacijo in "umeščanje" v prostor. Takrat so bila ugrabljena tudi vodilna mesta in ekskluzivirana za stolčkofilne strunarje (da ni bilo formalnih težav) in za tiste, ki so bili pripravljeni držati lestev ali sod z marmelado. Vse ostalo je bila motnja v sistemu. Nadležna muha, ki jo je potrebno čim prej ugonobiti. And all the rest was history. Copy-paste. Pika.

"Evropejec" z zlatim stetoskopom

Plen so si na začetku razdelili trije profesorji. Starešine vedo povedati, da je bil eden od zgodnjih kardiologov profesorjev eht udbovec - ta naj bi imel na skrbi predvsem komunistične srčne bolezni. Saj veste, da se med tabletkami ne bi po pomoti znašla kakšna posebna kapsula. Drugi, da je bil eht desničar in je imel na skrbi obrtnike in njihove srčne težave. Tretji pa je bil znan po treh značilnostih. Bil je oportunist. Scal ni ne preveč v levo, niti preveč v desno. Nikoli seveda proti vetru. Vedno z njim. Bil je tudi skoraj maršal Slovenskega združenja kardiologov. Skoraj dosmrtni predsednik. Združenje je vodil nenormalnih skoraj 20 let. Vodil ga je tako dolgo, da so njegovo blefiranje imeli čas spregledati po vsej Evropi in so se nam, bojda, temu primerno tudi rogali.

Enkrat mi je dejal: "Blaž, pot v Evropo je samo preko združenja, samo preko mene." In zavihtel prst navzgor v zrak, kot ga je znal le on ter ga v le njemu lastnem stilu zapičil nazaj dol v mizo. Profesor v svojem narcisizmu seveda ni imel prav. Pot v Evropo je bila od nekdaj, zelo preprosto, skozi karavanški tunel. Bil je res čuden tič. Bil je namreč tudi lovec. Kar meni osebno nekako ne gre skupaj. Dopoldan je kot zdravnik kobajagi zdravil ljudi, popoldan pa svoje frustracije izživljal s streljanjem sorodnih sesalcev, denimo prekrasnih muflonov. In pa - imel je zlat stetoskop.

To so bili tudi časi, ko je materialne dobrine zgodnji kardiolog brez kančka sramu sprejemal od bolnikov kar ali v ambulanti v obliki fiatnih valut - v kuverti, lahko pa tudi v obliki peska za škarpo na vikendu in sličnih prostovoljnih prispevkov. Najstarejši golobi, ki še čepijo po špilunkah okrog UKC Ljubljana, vedo povedati, da so bolniki za slikanje srčnih žil tistihmal, v takrat že univerzitetni bolnišnici, obubožanim zgodnjim kardiologom morali prostovoljno donirati v pušico po 500 takratnih nemških mark - za t.i. zgodnjo koronarografijo. Razen tistih, ki so bili še bolj ubogi od zgodnjih kardiologov samih. Tem so jo, po pričanju pričevalcev, v univerzitetni ustanovi naredili tudi brez prostovoljnega prispevka. Ta se je takrat izvajala z uporabo še celuloidnega filma in klasično razvijalno filmsko tehniko. Če koga slučajno zanima.

Evropske veličine

Ultrazvok vs. ultrazvuk

Bolj ko je v tistih časih kardiološke prajuhe stroka postajala razsvetljena, bolj so se kardiologi po jakobinsko obračali nazaj k naravi. Opazovali so in opazovali in se nadvse čudili tisti črni mali živalici, ki se je skoraj z nadzvočno hitrostjo premikala skozi jamsko večno noč ali pa kot kakšna nočna balerina švigala mimo dreves po gozdu. Uradno se ji je že od nekdaj in se ji še danes reče netopir (Pipistrellus pipistrellus). Na podeželju, kjer so imeli več stika z njo, in so razmišljali bolj praktično, malo pa izhajali tudi iz ljudskih vraž in praznoverja svojih babic, pa so jo klicali zvergfledermaus ali "ne tič, ne miš". Nadejali so si, da če bi ugotovili, s kakšno magijo se ta živalica s tako lahkoto premika skozi absolutno temo, da bi lahko "videli" tudi človekovo srce. Ne da bi morali za to ravno človeka samega žrtvovati, kot se reče politično korektno. Spoznanju, da se magiji reče eholokalizacija s pomočjo ultrazvoka, je hitro sledila tudi prva ultrazvočna naprava, s katero so, lahko bi rekli, srednjeveški kardiologi "spregledali" in zakorakali v obdobje moderne dobe.

Vendar pa se je v pogojih jugoslovenske psihopatije do dobre mere, kakopak, sfižila tudi ta dejavnost. Tudi ultrazvok, kot mu rečemo skrajšano, je bil hitro ugrabljen. V novoreku kriptovalut bi lahko rekli, da je prišlo do forka. Ostal je ultrazvok, ki ga je dejansko znala ena gospa, ta je bila tudi profesorica po vseh merilih in uzancah ljubljanske univerze in je iz tega področja tudi prišla do določenih znanstvenih dosežkov. Nastal pa je tudi njegov fork ali derivat, imenovan ultrazvuk, ki pa ga je bolj delala kot akademsko znala, ena druga gospa, ki pa ni bila profesorica po nobenih uzancah. Se pa je, če me spomin ne vara, za tako pretvarjala, potvarjala in prodajala v eni od bivših republik skupne domovine - tam, kjer je svinja lahko le hišni ljubljenček. Obstajala je potem še tretja gospa, o kateri pa na tem mestu ne bi izgubljal besed. Imela je lepe črne in kodraste lase. In ta druga gospa, je ultrazvuk delala predvsem v številnih popoldanskih ambulantah. Za hard keš, jasno. Takrat še ni bilo Bitcoinov.

Lahko si predstavljate, kako zavzeto ga je delala v univerzitetni ustanovi, ki ji je dajala socialno varnost. In kako je optimizirala svojo obrt, da je čim več bolnikov obupalo in se prestavilo v eno od treh popoldanskih ambulant, kjer je nadoknadila "zamujeno" iz univerzitetnega okolja, ki ga je tako zelo sovražila. In kot se za pravo Jugoslovenko spodobi, je ultrazvuk delala oz. verbalizirala s tisto, zanjo tako značilno jebivetrsko jugoslovenščino, ki jo sicer lahko zadnje čase redno srečamo ob vožnji z ljubljanskimi taksiji. Ne, da ni znala slovensko. Znala je. A je, kot vedo povedati starešine, najdlje skupaj v zborni slovenščini zdržala grleti samo med slovensko osamosvojitveno vojno, ko se ni točno vedelo, kam se bo tok zgodovine obrnil. Ko je kmalu postalo jasno, da je na teritoriju would-be-Slovenije bila v smislu restitutio ad integrum in v skladu z znano krilatico še vedno zapriseženega vodje Komunistične partije Slovenije "in charge", da so danes dovoljene sanje, jutri pa je nov dan, de facto na hitro vzpostavljena Little Yugoslavia, je preklopila nazaj na svoj prvovrstni jugoslovenski esperanto. In pa - rada je imela pelce. Iz podjahorinske podlasice, ustrojene v zadnji sezoni.

Učenje ultrazvočne preiskava srca je bilo še leta 2005 - torej že konkretno v 21. stoletju, medtem ko je bila v normalnih državah del obveznega in uradnega kurikuluma specializacije iz kardiologije že desetletja - še vedno predmet prilizovanja, ali kako bi se reklo, dobre volje učitelja. Saj veste, več ljudi, ko zna ultrazvuk, manj cekinov popoldan pade na posameznika. Zakaj je Slovenija šele leta 2011 dobila uradno specializacijo iz kardiologije, kjer pa se kljub uradnim pogojem situacija z učenjem ultrazvoka in ultrazvuka ni bistveno popravila, bom povedal enkrat drugič. Z ultrazvukom je bila slovenska kardiologija ugrabljena drugič.

Žilne opornice

V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja so v širšo klinično uporabo prišle žilne opornice. Na prehodu v 21. stoletje so jih izboljšali do te mere, da so postale prava revolucija, pravi hit, predvsem pa najbolj učinkovito in varno zdravljenje bolnikov z zoženimi srčnimi arterijami in srčnim infarktom. Od začetka 21. stoletja pa do danes je potekalo najbolj zanimivo raziskovalno obdobje v intervencijski kardiologiji. Optimizirali so materiale in tehnike. Po vsem svetu so potekale števine študije. Raziskovalci so svoje izsledke prikazovali kolegom na mednarodnih srečanjih. Razvijala so se nova srečanja. Razvijali so se novi načini podajanja znanj. V vsakdan intervencijskega kardiologa so prehajali računalniki, tablice, pametni telefoni, nova socialna omrežja. Skratka, povsod je vršalo in se svetlikalo.

Razen pri nas.

Medtem ko sta moja poljski in nemški mentor - oba svetovno znana intervenčna kardiologa - v tem istem obdobju, sodelovala v toliko mednarodnih študijah, da sta soavtorja vsak več kot 400 strokovnih člankov v kardioloških revijah z mednarodnim znanstvenim indeksom citiranja, je uspel Darko Zorman, vodja Kateterskega laboratorija UKC Ljubljana, v akademskem smislu, kot bi rekel Zoran Predin "zajebati vse, kar se zajebati dalo". Ali drugače: nič se ni dogajalo. Vsaj ne akademskega. Vsem okrog sebe je zmetal pod noge več tovornih vlakovnih kompozicij polen. To že. Sicer pa je to obdobje skotom v zgodovini slovenske intervencijske kardiologije. Basically, zaradi enega človeka in njegove psihopatije smo ostali evropska favela intervencijske kardiologije. V akademskem smislu so nas prehiteli mnogi kolegi iz bivše skupne SFRJ.

Zgodba z žilnimi opornicami je znana. Ne bom je ponavljal. UKC Ljubljana je od leta 2013, ko smo redki posamezniki - in ne UKC Ljubljana, kot se sem ter tja kdo rad priložnostno pohvali v kamero - cene zbili na nivo prostega evropskega trga, letno privarčeval po lastnih izračunih 2 milijona vaših davkoplačevalskih evrov, torej do danes več kot 12 milijonov evrov. Ta denar je na zrežiranih javnih razpisih, z umetno skreiranimi in vzdrževanimi tri do šestkrat višjimi cenami kot na prostem evropskem trgu izpuhtel skozi kanal žilnih opornic v vile, jadrnice in motorne čolne členov te skorumpirane prehranjevalne verige. Torej si lahko predstavljate, zakaj akademija ni bila prioriteta.

Kakor tudi to, zakaj je v pogojih ugrabljene države in farsičnih institucij pravne države parlamentarna preiskovalna komisija v manj kot dveh letih zaslišala več prič v korupcijski aferi ali ropu stoletja, imenovanem žilne opornice, kot SDT Harija Furlana in NPU Darka Majheniča v štirih letih skupaj. Ali pa zakaj ima kar naenkrat, po vseh izsledkih in ugotovitvah in že sprejetem vmesnem poročilu predsednica te komisije Jelka Godec sedaj s strani istih članov komisije, ki so že potrdili vmesno poročilo, težave s sklepčnostjo za sprejem končnega poročila, ki se vsebinsko ne more bistveno razlikovati od vmesnega, saj je po sprejetju vmesnega zaslišala le še nekaj, zgolj iz zgodovinskih in ne vsebinskih razlogov zanimivih udbovskih karikatur.

Izprijenosti jugoslovenske politike, ki ščiti organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v jugoslovenskem socialističnem zdravstvu s Sv. Milojko na čelu, ni videti konca. Nekateri poslanci ljudstva, izvoljeni s strani vas, spoštovane davkoplačevalke in spoštovani davkoplačevalci, da delujejo v vašem imenu in za dobro vas in dobrobit domovine, ki so ji prisegli, z neudeležbo in obstrukcijo ter posledično nesklepčnostjo preiskovalne komisije dobesedno - in kar je še bolj bizarno - v vašem imenu ščitijo omenjeni kriminal v zdravstvu, ki poteka na vaš račun in z vašim denarjem.

Z žilnimi opornicami je bila slovenska kardiologija ugrabljena tretjič. Na enem samem medicinskem materialu od 20.000, kolikor jih nabavljajo slovenske bolnišnice, se je na umeten, organiziran in vzdrževan način pokradlo 2 milijona vaših evrov letno. Lahko si samo predstavljate, koliko se ga pokrade na enak copy-paste način balkanske dogovorne ekonomije v zemljaričevskem socialističnem jugoslovenskem zdravstvu na ostalih 19.999.

Z zbitjem cen žilnih opornic v UKC Ljubljana na evropski nivo pa se je zgodil še en zanimiv naravni pojav, sicer značilen za ameriške prerije, afriške savane in neskončne mongolske stepe. Ki so ga v svojih popotovanjih svojčas doživljali in popisovali številni zgodnji popotniki, kot je bil denimo poročevelec in trgovec iz daljnega vzhoda Marco Polo, prekaljeni stezosledci iz prostranih ameriških ravnic, kot je bil denimo Old Shatterhand, in kasneje, predvsem iz afriških savan, moderni razlagalci Darwinove teorije o izboru vrst, kot je bil denimo Sir Attenborough. Ti so konsistentno opazili in natančno popisali enega od najbolj znamenitih naravnih pojavov: in sicer, da izginotju plena vedno hitro sledi tudi migracija plenilcev. Zaradi natančnega dela teh in pa njihovih sodobnikov je danes znano dejstvo, da so prav afriške hijene oz. njim slični prerijski ali stepski psi tisti, ki jo prvi ucvrejo za migrirajočim plenom. V primeru žilnih opornic se je ta preselil na obrobje kotline, kjer so, kakopak za vaš, torej davkoplačevalski denar, priskrbeli opremo in vzpostavili novo mesto za Vidov ples.

For a few dollars more.

Perkutane aortne zaklopke

In, da ne bomo naivni, v resnici z zbitjem cen žilnih opornic na evropski nivo nismo privarčevali UKC Ljubljana ali blagajni ZZZS - nič. Ker se ni nič spremenilo. Pogoji psihopatije so ostali isti. It's still about and only about the money, honey. Napačen vrednostni vzorec, ki se je vzpostavil 40 let nazaj in se vsakič znova reinkarnira v isti obliki, le v novi generaciji, se je, kakopak, ponovno. Prišli so samo new kids on the block in nova igrača. Vse ostalo je copy-paste.

Dokler je tekla rabota z žilnimi opornicami, ni bilo denarja za perkutane srčne zaklopke. Gre za modernejšo metodo vstavljanja aortnih zaklopk z vstopom skozi majhno luknjico v dimljah, torej brez klasičnega odpiranja prsnega koša, ki je bila prvič izvedena v Franciji leta 2002, pri nas pa nekaj let pozneje. Vse do leta 2013 za razvoj te metode nikoli ni bilo dovolj denarja. Potem pa, glej ga zlomka, ko smo zbili cene žilnih opornic na evropski nivo in interni kliniki "privarčevali" 2 milijona evrov letno, jih le-ta ni usmerila v raziskovanje in razvoj, pač pa - uganili ste! - v naslednji preplačan medicinski material, novi hit v kardiologiji: perkutane aortne zaklopke. Da si ne izmišljujem, lahko preverite sami v izjavi za javnost UKC Ljubljana (vir), v kateri so se pohvalili, da so že tako zbite cene žilnih opornic še malo bolj zbili (gre torej za hvalisanje z različnimi stopnjami že zbite zbitosti), medtem ko nisem še zasledil podobne izjave, v kateri bi se pohvalili, da so na enak način, kot smo to storili v primeru žilnih opornic, za tri do šestkrat zbili na evropski nivo cene še dodatnim 10 do 100 materialom od 19.999, kolikor jih imajo na razpolago. In v kateri so nespretno na koncu priznali in razkrili, kam je privarčevani denar dobesedno odšel.

Tudi perkutane aortne zaklopke se namreč v Sloveniji prodajajo bistveno dražje kot denimo v Nemčiji. In, ha, ha, da, uganili ste, prodajajo jih isti konjski mešetarji z medicinskim materialom kot poprej žilne opornice. In, kakopak, na enak način. Nekje sem prebral, da so jih v UKC Ljubljana v zadnjih letih, torej po zbitju cen žilnih opornic, vstavili okrog 300. Ulica ve povedati, da naj bi bila provizija za eno tako zaklopko 1.000 evrov. Računati znate sami.

Zato vam je lahko jasno, zakaj je ta najnovejša metoda "skoncentrirana" v enega samega operaterja in v en sam center v državi. Zakaj se metode, ki za povprečnega samostojnega intervencijskega kardiologa ne sme biti težji oreh kot je kakšnih 20 ponovitev, v "kontroliranih" pogojih prvega že skoraj 7 let uči njegov "asistent". Kakor tudi, zakaj se je, kontrolirano, že 10 let ne uvede v drugi univerzitetni klinični center, UKC Maribor, ki ima, kot zahtevajo smernice evropskega kardiološkega združenja, oddelek za srčno kirurgijo in srčnega kirurga, ki mora biti v ustanovi, kjer se te zaklopke vstavljajo po novi metodi, zaenkrat, za vsak slučaj, na voljo.

Glede na zgodovinsko dejstvo, da je glavna značilnost jugoslovenskega socialističnega zdravstva odsotnost smiselne zdravstvene politike, ki se v zemljaričevskem duhu že skoraj 40 let odloča in odvija mimo formalnih vodstvenih struktur slovenskih bolnišnic, in je vsakokrat, izključno s plenilskimi nameni, ugrabljena s strani trenutne politične konstelacije in dotičnih centimetrov dotičnih posameznikov, me ne bi čudilo, če bi se nekega dne zbudil in ugotovil, da so čez noč tudi v SB Celje organizirali celoten pogon srčne kirurgije z operacijskimi dvoranami, specializiranimi sestrami, srčnimi kirurgi, perfuzionisti, izventelesnim krvnim obtokom in postoperacijsko intenzivno nego vred samo zato, da bo tudi lokalni ego lahko vstavljal umetne srčne zaklopke - na nekirurški način. Vedeti morate, da poseg ni urgenten, je povsem elektivne narave in zato premestitev ali napotitev bolnika s kritično zožitvijo aortne zaklopke v 30 minut oddaljeno Ljubljano ali Maribor, če bi, kot bi se za univerzitetno bolnišnico spodobilo, poseg izvajali tudi tam, ni nikakršen problem.

S perkutanimi aortnimi zaklopkami je bila slovenska kardiologija ugrabljena četrtič.

Nemi film

Srčni spodbujevalniki

Da v bližnji ali daljni prihodnosti ni pričakovati sprememb na bolje, vsaj ne v časovnem okviru, ki ga razume človek, pa kaže tudi zadnje dogajanje v slovenski kardiologiji, in sicer na področju srčnih spodbujevalnikov. Kolektivno gledano, da poenostavimo, gre za vse tiste razne napravice, ki se jih z zelo preprostim posegom tradicionalno vgradi v podkožje pod levo ali desno ključnico in ki prisluškujejo srcu. Če dela prepočasi, ga priganjajo, če je upehano uskladijo delovanje obeh črpalk, ali pa ga po potrebi električno žvajznejo, kadar ponori. Kot bi se reklo v starih časih, ko starši v šole še niso vozili advokatov samo zato, ker so si učitelji drznili njihov podmladek zjutraj pozdraviti. In, ko otroci advokatov v šole še niso hodili z noži in kot še ne povsem izklesani psihopati ustrahovali vsega šolskega in obšolskega življa. Torej v časih, ko so učitelji ponorele otroke, podobno kot to storijo defibrilatorji, podzvrst srčnih spodbujevalnikov, kadar ponori srce, umirili kar sami.

S srčnimi spodbujevalniki je bila slovenska kardiologija ugrabljena petič. Časovno gledano vzporedno s tretjo in četrto ugrabitvijo. Je pa zgodba potekala nemoteno, tako kot četrta ugrabitev - v zatišju viharja z žilnimi opornicami.

Vendar se je tudi tu očitno zgodil še eden od dobro znanih naravnih pojavov. Mladi levi v tropu so nekoliko odrasli. In, kot se ponavadi pripeti v naravi, ko se v tropu pojavi ali nova bejba, torej močan nagonski interes, ali pa scalina alfa samca ni več dovolj koncentrirana in posledično markantna ter osiveli lev rahlo popusti v obvladovanju svojega teritorija oz. zakinka, ga mladi levi izzovejo in izvržejo. In točno to se je zgodilo. Psihopatski vzorec obnašanja, vzpostavljen pred 40 leti, se je še enkrat potrdil za preživetveno uspešnega. Več kot uspešno se še kar naprej prenaša iz generacije v generacijo. Srce alfa samca pa je bilo zaradi tega očitno tako zelo ranjeno, da se je njegovo rjovenje slišalo ne samo po Dolini šentflorjanski - od vodstva UKC Ljubljana, do ministrstva za zaščito korupcije v zdravstvu, pa bojda do samega vrhovnega poveljnika bosonogih slovenskih oboroženih sil - slišali smo ga tudi v tujini. Glede na to, da je vstavljanje teh napravic tako preprosto, da postane že po nekaj ponovitvah skrajno dolgočasno, si lahko predstavljate, zakaj so mladi levi izvrgli alfa samca in zakaj je njegovo ranjeno srce tako rjovelo, kot bi bilo v resničnem smrtnem krču.

Jelka Godec bo imela še veliko dela. V naslednjem sklicu Državnega zbora lahko takoj ustanovi dve novi parlamentarni preiskovalni komisiji, eno za ugotavljanje nepravilnosti in korupcije v primeru perkutanih aortnih zaklopk in drugo za ugotavljanje nepravilnosti in korupcije v primeru srčnih spodbujevalnikov. Dela ji ne bo zmanjkalo.

Because the beat goes on. Vaši davkoplačevalski evri se kljub vsem znanim dejstvom v ugrabljeni državi z ugrabljenimi in farsičnimi institucijami odkrivanja in pregona najvišjih oblik organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter v pogojih, kjer je za ministrico za zdravje postavljena uboga, postarana, udbovska para s konkretno domačo nalogo ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zemljaričevskem socialističnem jugoslovenskem zdravstvu, še vedno prelivajo v vile, jadrnice in motorne čolne. Namesto v moderno in za v vas, plačnike usmerjeno zdravstvo.

Pa še na mnogo sinusnih utripov.

Ko nekdo ni več tako pogumen.

* s podnaslovom: Ugrabljenost slovenske kardiologije skozi čas