Polemike se včasih začnejo po naključju. Na Crnkovičevo pisanje o desničarskih steklih psih me je opozoril prijatelj, ki mi je tudi svetoval, naj počakam, da se bo pisec izpovedal do konca, sicer bom "streljal" v premično tarčo. Prijatelju sem odgovoril, da so vse tarče, npr. pri lovu na divjad, premične in da lahko zaradi čakanja tudi uidejo. Torej sva se s cenjenim korespondentom pač obstreljevala v gibanju. Tokrat pa vidim, da sva se ustavila. Marko Crnkovič je opisal svoj glavni problem. Sporočila najnovejšega Crnkovičevega prispevka so naslednja:

1. "Resda so se pripadniki ‘vladajočega razreda’ imeli za levičarje, vendar to ni razlog, da človek danes ne bi mogel ali smel biti levičar."

2. "Od vas" (tj. od Dimitrija Rupla) "ne bi pričakoval obsesivnega razčiščevanja, pogrevanja, naprej metanja, dokazovanja itd. Get over it."

3. "Tudi najbolj vsakdanje stvari merimo s političnimi vatli. Zato nihče nikomur ne zaupa več. Nihče nikoli ničesar ne pozabi. Družba razpada. Skepsa je default. Pripisujemo si vse najslabše. Vedno ima kdo kaj za bregom. Saj sami veste. Z Jambrekom sta samo pomislila, da bi morda ustanovila stranko, pa se je že vsulo po vaju."

4. "NATO nein danke. Vojsko bi ukinil in na ta račun privarčevana sredstva dal umetnikom in kulurnim inštitucijam ter vrtcem in šolam in znanstveno-raziskovalnim inštitutom. In ja, prav dam Primcu, ki navidez naivno predlaga 3.000€ enkratnega dodatka za vsakega rojenega otroka in še 200€ letnega dodatka za vsakega. Zakaj pa ne? Zakaj bi izdatke za vojsko zvišali na 2,5%? Zakaj se ne bi bolj plodili? Pa še desničarske nacionaliste bi razveselili!"

5. "Moj ideal je nekaj takega kot Islandija, samo še bolj veselo in norčavo."

Prvič: Ni bistvo nekdanjega vladajočega razreda, da so ga sestavljali levičarji. Bistvo levičarjev je, da so bili (neupravičeno) in hočejo ostati (bolj ali manj neupravičeno) "vladajoči razred". Primeri francoskih socialistov, nemških socialnih demokratov in italijanskih demokratov so zgovorni. Evropski levičarji (drugod jih pa sploh ni) ne ponujajo pravih rešitev! Seveda nikomur ne bi preprečil, da (p)ostane levičar!

Drugič: Crnkovičevo priporočilo, naj se ne ukvarjam z "razčiščevanjem, pogrevanjem, naprej metanjem, dokazovanjem", bom preslišal. Crnkovič bi ukinil zgodovinopisje, pravosodje in psihiatrijo. Da o literaturi (Marcel Proust, À la recherche du temps perdu - Iskanje izgubljenega časa) ne govorim.

Tretjič: Priporočilo, naj se državljani rajši ne ukvarjajo s politiko, je znano. Ko bi se ga držali, danes ne bi imeli samostojne države. Leta 1917 brez političnih vatlov in brez Majniške deklaracije "za bregom" tudi Jugoslavije ne bi bilo! Kar zadeva mojo politiko, sem z njo dosegel marsikaj, na kar sem ponosen in kar je bolj ali manj splošno (pri)znano. Kot mislim jaz, Peter Jambrek pa še marsikdo, bi bila potrebna nova stranka, le da danes moja/Jambrekova generacija ni več poklicana k praktičnemu, organizacijskemu delovanju, ampak bolj k premišljevanju in svetovanju. Ne glede na kvante! Crnkovičevo zavračanje političnih bregov in vatlov mi je pravzaprav nerazumljivo. Moj in zgodovinski spomin mi šepetata, da je bil Crnkovič v preteklosti prevzet od politike, saj je bil v devetdesetih letih direktor kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma, urednik Razgledov, kolumnist Dela, Dnevnika in Financ, skratka ljubljenec slovenskih medijev "glavnega toka".

V četrti in peti točki je pač skrito bistvo Crnkovičevih iluzij. Tako kot za mojega sogovornika, je bil NATO za vse levičarje od nekdaj peklenska iznajdba. Za slovenske levičarje je bil pravi in učinkoviti protistrup. Rezultat na referendumu leta 2003 (66% v prid članstvu) je razodel dejansko prepričanje državljanov in izmeril dejansko slabost levičarjev. Crnkovičeva idealna Islandija je seveda članica Nata in s tem članstvom izredno zadovoljna. Slovenci smo se v prejšnjem stoletju iz nuje odločili za neodvisno državo, v novem stoletju pa iz nuje in prostovoljno za članstvi v EU in Natu. Nekdanja zavezništva s Sovjeti in z jugoslovanskimi narodi so se izkazala kot pogubna, torej smo se odločili za Zahod, kamor seveda spadamo že od Karla Velikega naprej. Crnkovičevi levičarski in protinatovski komplimenti Alešu Primcu pa so seveda posebno poglavje. Če prispeva k ugodni bilanci, levičarji prevzemajo tudi desničarske argumente.

S temi kratkimi pripombami se poslavljam od polemike z Markom Crnkovičem, ki mu seveda želim veliko uspeha pri njegovem levičarstvu, čeprav domnevam, da ima o njem tudi nekaj drobnih pomislekov.