Najprej zato, ker preveč posega v interese prijateljskega Izraela in izpostavlja našo malo državo nepotrebnemu poslabšanju odnosov tako z Izraelom, kot tudi z njihovo mogočno zaveznico ZDA. Negativne posledice se bodo gotovo pokazale zelo hitro na področju gospodarskega sodelovanja, predvsem v turizmu. ZDA pa se že sedaj ne želijo jasno opredeliti do arbitraže glede pomorske meje v Piranskem zalivu in ne bi nas smelo presenetiti, če bodo v bodoče arbitražno odločbo še bolj dvoumno relativizirale ali celo očitno podprle stališče Hrvaške. O velikih temah naj trasirajo rešitve veliki.

Slovenija pozablja, da je bil židovski živelj stoletja globoko vsidran v zgodovino evropskih in naših srednjeveških mest in mnogokje gibalo takratnega razvoja. Židje so bili predvsem znani kot dobri bankirji in trgovci, hkrati pa predmet občasnih hudih pogromov, izgonov ipd. vladajočih deželnih gospodov. Naša novejša zgodovinska dela in dokumentarci - npr. nedavni o Marpurgih - dobro osvetljujejo ta vprašanja. Mnogim so blizu njihovi običaji, religija oz. sveti teksti in filozofija (Stara zaveza, Talmud, Kumranski zapisi, Sefer Jetzirah, Kabala ...), tudi naš zgodovinski dolg do teh preganjanih prebivalcev naših krajev.

Sedaj pa bi Slovenija, ki v OZN ni glasovala niti za resolucijo o jedrski razorožitvi, naenkrat med prvimi priznavala Palestino, katere položaja niti ne moremo dobro dojemati, ker slabo razumemo nakopičene historične probleme te regije, segajoče vse od rimskega in bizantinskega imperija ter mameluško, seldžuško, osmanskih in križarskih vojn do turške in kasneje britansko-francoske vladavine nad tem prostorom. Izraelu, katerega mnogi še živeči prebivalci so občutili vse strahote holokavsta, pač ni enostavno eksistirati na območju, obkroženem z milijoni dokaj sovražnih arabskih sosed. Podobno zapletena je bila zgodovina novejših divjaških spopadov v sosednjem Libanonu, ki je cvetočo "bližnjevzhodno Švico" spreminjala v razvalino brezupa in katastrof. Razne islamske milice, ki so stopnjevale napetosti med sicer sobivajočo manjšino kristjanov in arabsko večino, so ob intervencijah sosednje Sirije in podpihovanju Irana do neke mere legitimirale tudi občasne izraelske posege.

Soliranje Slovenije pri priznanju Palestine bo še en napačen signal reki arabskih beguncev, da je dobrodošla v Evropi, kjer sedaj že Nemčija dojema škodljivost svojih neracionalnih vabil. Poleg tega je Palestina klasičen primer entitete, ki praktično nima elementarnih mednarodnopravnih znakov države. Seveda nepriznanje ni ovira za vse vrste mirovnih pobud, humanitarno in medicinsko pomoč naše države.

Evropska unija se zna neskončno sprenevedati tudi pri velikih političnih problemih, ne le pri mnogih temeljnih vprašanjih kakovosti človekovega okolja, smereh razvoja znanosti, ki bi morale bolj kot kapitalu koristiti človeku. EU je popolnoma neobčutljiva glede vrste tehtnih vprašanj, ki globoko vznemirjajo prebivalce Evrope, ne le EU. Eno najbolj čudaških vprašanj sodobne Evrope je sporno vabljenje Turčije s strani vrhnjih predstavnikov EU, ki vidijo to državo v bodoči sestavi EU. In tako nespodobno povabilo orjaške države s povsem drugo kulturo, religijo, vrednotami in zgodovino si predrzno omisli elita EU, ne da bi sploh omogočila svojim državljanom, da glede takih usodnih vprašanj izjavijo svojo voljo na referendumu, ki bi edini lahko legitimiral tako idejo, če bi bila močno večinsko podprta. Upanje sicer obstaja, da Avstrijci in Grki nimajo tako slabega zgodovinskega spomina kot druge velesile; medtem ko zlasti ZDA in zvezi NATO očitno ustreza Evropa, ki se bo utapljala v stroških begunskih poplav, razgradnji svojih vrednot in kulture ter zametkih medetničnih spopadov ter splošni nestabilnosti.

Avstrijci pa se verjetno vseeno spominjajo, kako jih je pred padcem Dunaja in islamizacijo krščanstva leta 1683 rešil poljski kralj Jan Sobieski, ki je razbil s svojimi 25 tisoč vojaki kar četrt milijona Turkov pod poveljstvom velikega vezirja Kara Ben Mustafe. Najbrž Turčiji vstopa v EU nikoli ne bodo dovolili niti Grki, ki so si kot zavezniki antante v 1. svetovni vojni že povrnili znatno ozemlje nekdanje bizantinske države v Mali Aziji, pa so jih Angleži in Francozi, ki so imeli po vojni štiriletni patronat nad Carigradom, dejansko pustili na cedilu. Upajmo, da tudi ne zaradi Cipra. To bi bilo pričakovano, še posebej, če se spomnimo grškega pritiska na Makedonijo zgolj zaradi imena države.

Bruseljska elita svoje državljane izrazito in permanentno podcenjuje, če misli, da ne vidimo nenehnih dnevnih pretresljivih znamenj, ki ogrožajo svet, ki ga še živimo in ki nam grozeče in povsem nepotrebno s preveliko hitrostjo približuje globalizirano vas, ki bo dokončno pognala procese utapljanja identitet, izginjanja jezikov, narodov, kultur in vrednot. Tisti naivni domoljubi, ki pretirano sočutno vabijo tuje migrante vseh vrst v Slovenijo in države EU, naj pogledajo tudi kakšen skoraj srhljiv dokumentarec, kot je bil predvajan na Televiziji Slovenija 30. januarja 2018 pod naslovom Za tančico mošej (vir), ali nedvoumna opozorila pred nekritičnim sprejemanjem migrantov predsednika avstralske vlade, nekdanjega premiera britanske vlade Churchilla, ali morda množico internetnih video prikazov brezmejnega bogastva Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Saudske Arabije ... Poglejte samo novozgrajeno mošejo za 40.000 vernikov na 22.000 m2, vso v marmorju v Združenih arabskih emiratih in podatke o površini ta države, številu prebivalcev, BDP-ju in se vprašajte, zakaj te neskončne množice pritiskajo na vrata EU (kjer se tudi kopiči število ljudi brez pravic in osnovnega dostojanstva pod pragom revščine), ne pa na vrata svojih bližnjih in prebogatih bratov po veri, vrednotah, jeziku in kulturi.

Za tančico mošej: dokumentarec, ki ga morate videti.

EU bo morala nekega dne prenehati podpirati ameriške vojaške pustolovščine po svetu in Bližnjem vzhodu ter zahtevati, da stroške in begunsko breme teh okupatorskih podvigov nosijo Združene države same; potem bodo tudi reke beguncev hitro usahnile. Do tedaj pa bi morala Unija s svojo vojaško in ekonomsko silo v bližini vojnih žarišč formirati varne cone na ozemljih bližnjih arabskih držav (Jordanija, Savdska Arabija) in prisiliti Američane in bogate zalivske države, da te cone in obnovo gospodarstev porušenih držav financirajo. Beguncem pa seveda vsestransko pomagati.

Mnogo prej kot Turki bi si torej vabilo za članstvo v Evropski uniji zaslužil Izrael, ki je veliko bolj evropski, mnogo bolj vsestransko kompatibilen in povsem neproblematičen glede pritiskov na spremembe evropskih kultur in vrednot in nenazadnje standarda. Pa ne le Izrael, tudi in hitro ves Balkan, pa vsekakor Ukrajina, Belorusija in nenazadnje celo Rusija, saj je bila v napoleonskih in obeh svetovnih vojnah zaveznica svobodnega sveta. Slovani so reševali Dunaj pred Mongoli in Turki, ko Nemcev ni bilo od nikoder.

Dolgoročno bo morala Evropska unija določneje postati konfederacija, ki bo pristojna le za izjemno precizno in ozko določen krog skupno dogovorjenih pravih povezovalnih interesov in ne za zaplevljeno izmuzljive pristojnosti, ko skuša članicam predpisati obliko kumaric, ne vidi pa milijardnih utaj davkov multinacionalk in nekatere neznosno šikanira s spornimi pravnimi podlagami (npr. odločba in katalog Evropske komisije o NLB); ne najde učinkovite in hitre rešitve za dolžniško krizo držav PIGS, za begunsko problematiko. Če EU dolgoročno ne bo postala konfedercija, je kmalu več ne bo. Morala si bo tudi osvežiti spomin na skupne zgodovinske korenine; grško- rimsko kulturo, krščanske vrednote in prosvetljenski humanizem in to tudi jasno zapisati v svojo ustavo. Takšne Unije, ki čedalje bolj neprikrito govori o več razvojnih hitrostih in vedno bolj podreja, šikanira in diskriminira male članice, nihče ne potrebuje.

Ferdinand Blaznik je doktor pravnih znanosti, nekdanji načelnik upravne enote Dravograd. Leta 2006 je bil tudi eden izmed kandidatov za varuha človekovih pravic.