V tej kolumni bomo analizirali koalicijska pogajanja, ki se po napovedi začenjajo ta teden. Ker tema, kdo bo v koaliciji, ni ravno zanimiva (če o tem piše Delo, je to že znak, da je tema dolgočasna in v domeni medijskega inženiringa), se bomo raje posvetili vprašanju, kdo si ne more privoščiti, da ga Cerar v koalicijo ne povabi. 

Pogoji za politično preživetje 

Prvič, politična stranka, ki ni ravno radikalna, težko preživi v opoziciji, če je enake politične barve kot koalicija, saj postane očitno, da je na svojem političnem polu odvečna. Brez njih lahko koalicija preživi in zato hvala lepa pa zdravi ostanite. Še več, brez njih preživijo predatorji, zato je popolnoma nepotrebno, da ti še naprej investirajo v njen politični marketing in medijski inženiring.

Drugič, ker se koalicije med predatorji in političnimi strankami praviloma sklepajo za štiri leta (zadnje čase vidimo, da tudi za krajše obdobje) in ker so te koalicije izrazito nestabilne, saj predatorji hitro prebegnejo k tistemu, ki bi jim lahko izkrčil več politične moči, je sedenje v opoziciji prekletstvo za vsako politično stranko (izjema je zadnje leto vlade, če seveda postane nedvoumno, da jih bo nasledila opozicija).

Brez lovk po državnih institucijah, paradržavnih podjetjih in brez sivega denarja so koalicijske stranke praviloma obsojene na nekajletno vožnjo v leru. Morebitna predatorska sredstva, ki pridejo v igro pri amandmiranju in sprejemanju zakonov, so namreč premajhna, da bi nahranila strankarske mreže. 

Primer Karla Erjavca

Bodimo realni, Karl Erjavec verjetno zaradi neučakanosti že teden dni ne spi, fant bi v vlado in to tako silno, da če se ga kmalu ne polije z vodo, zna doživeti samovžig. To je naravno, ker brez udeležbe v vladi ni mest v upravnih odborih kake Luke Koper in ni medijske zaščite, ki v imenu sestave leve koalicije Erjavca vedno znova ubrani vseh mogočih napadov. Še manj bo preživel mit o tem, kako Erjavec rešuje upokojence, ker opozicijska stranka praviloma ne more reševati ničesar.

Skratka, Erjavec te dni zelo dobro ve, da če ga ni v vladi, potem ne obstaja več. Erjavec tudi ve, da je tokrat njegova cena zgodovinsko gledano najnižja: Cerar se mora odpovedati socialni kapici (kar ni težko, saj je že doslej obljubil kvečjemu premislek o "delni" socialni kapici), obljubiti davek na luksuzne dobrine (kar spet ni težko, saj iz programa SMC sledi, da so davki v domeni moralne presoje o odločitvah sodržavljanov) in seveda, vrniti mora regres "našim upokojencem". Ta regres pa je precej nižja cena, kot jo je Erjavec postavil Pahorju 2008, ko je zahteval višje pokojnine (in fantaziral celo o 1000 evrih) in precej nižja cena, kot jo je postavljal Jankoviću in Janši z vsemi usklajevalnimi formulami. 

Kakšna je ocena verjetnosti preživetja Karla Erjavca v opoziciji? Čeprav demografija ne dela za volilni rezultat prvega neupokojenega upokojenca slovenske politike in čeprav bi ga kot opozicijskega klovna izrezali iz medijev in verjetno zadušili z afero Balažic in še kakšno, ne gre podcenjevati njegove politične prevrtljivosti. Verjetnost njegovega preživetja v opoziciji ocenjujem na 25 odstotkov.

Primer SD

SD v koalicijo enostavno mora. Zakaj? Njena neformalna moč namreč bistveno presega njeno politično moč. Šest poslancev tvori parlamentarni drobiž, toda strankini jamniki vseeno predstavljajo kakšno polovico slovenske paradržavne ekonomije. Za te fante je znano, da imajo svoje vzvode, pamet in moč in da jih je težko prevzeti, oziroma, da se morajo "tastari" strinjati. In "tastari" so postali tako zelo konservativni, da se po primeru Janković strinjajo samo še preko SD.

Da sploh ne omenim močnih SD-jevih pijavk po javni upravi, ki se lahko takoj odmrznejo, če se koaliciji brez SD zgodi samo hipna nestabilnost. Na kratek rok Cerar nima izbire. SD-ju sicer medijske pozornosti ne bo nikoli zmanjkalo in nihče jih ne bo načrtno obskuriziral tako kot bi DeSUS, če pristanejo v opoziciji, ampak ob hudo populistični Združeni levici bo SD postala nepotrebna. Levosredinska ne bo, ker bo to SMC, histerična ne more biti nikoli bolj kot ZaAB in rdeče radikalna, kot ZL.

Ocena verjetnosti preživetja SD v opoziciji? 40 %. Manj kot pol zaradi tega, ker so mogoče "tastari" res konservativni, niso pa popolnoma nori. Bolj kot bo SMC "drnovškasta", več predatorjev in njihovih poslov bo sklenjenih s SMC in ad-hoc projektne in zakonske koalicije bodo po nuji stvari prerasle v bolj stabilne in trajne. In tudi če SD preide v koalicijo ali opozicijo, je zelo mogoče, da bo šla po poti SLS. Torej po poti nekajletnega usihanja in bežanja predatorjev, kar jih bo stalo mnogo.

Primer ZaAB

Bodimo pošteni, ZaAB je slaba usluga za katerokoli koalicijo. Verjetno je niti Saddam Hussein ne bi želel ob sebi. Pustimo ob robu, da je Alenka Bratušek histerizirana, dejstvo je, da institucionalne uzurpacije, kot je denimo zaustavljanje privatizacije, delirično samopredlaganje za Evropsko komisarko, pisarjenje poceni predvolilnih pisem v Vatikan (ne pozabite, z njimi je prišel posmeh v mednarodnih diplomatskih krogih) in uzurpacija celotne vlade in SOVE za bizarne ideje (afera Balažic), postavlja ZaAB prej v politično obskurnost, kot v vladno koalicijo.

Njena sreča je samo grandiozen plan, da se preko njene stranke izsili SMC, ki je prevelika za stabilno obvladovanje s strani ene same skupine predatorjev, in se s tem zagotovi roko nad energetiko, infrastrukturo in telekomunikacijami. Ti predatorji so močni, ker so že dolgo tu (imena poznajo Perovič, Vukovič, Delić. Vprašajte njih, oni so tisti, ki so po vseh teh letih dolžni prvi razkriti ta imena), ne gredo nikamor stran in imajo stabilno mrežo, zato se jih katerakoli stranka težko ubrani. Še več, so v nizkem štartu. Slaba novica za ZaAB pa je, da je ta njihov adut za vstop v koalicijo fatamorganske narave. Ena najbolj stabilnih predatorskih mrež se lahko dramatično prilagodi in vstopi v naslednjo levo stranko, preden Alenka Bratušek izgovori Zoki.

Ocena verjetnosti preživetja ZaAB v opoziciji? Ker je njihov edini adut stalno prilagajoča se mreža predatorjev, njihova verjetnost preživetja ne more presegati statistične napake 5 odstotkov. Alenka Bratušek je brez medijskega inženiringa privlačna kvečjemu za ostareli del levega volilnega telesa, ki prihaja v erektilno drugo mladost. Ampak ti lahko volijo tudi Erjavca.

Primer Združene levice

Združena levica lahko preživi samo v opoziciji. Takšna je narava radikalnih komunističnih strank. Vsak vdor realnosti v njihove fantazije in gradove v rdečih oblakih bo namreč preveč boleč, da bi preživeli. Kaj hočemo, če ni revolucionarne misli in dejanj, radikalna desnica ne more obstajati. Da bi se Združena levica javila v vladi in dvigovala roke za privatizacijo, ne bo šlo (tako kot se ni izšlo, da je bil Lukšičev SD istočasno proti privatizaciji in za privatizacijo tistih znamenitih 15 podjetij).

Poleg tega bi bil tisti, ki bi jih vzel v koalicijo, še manj razsoden, kot nekdo, ki v koalicijo povabi Alenko Bratušek. Doslej so levičarji in njihovi predatorji verjetno že dojeli, da če koalicija ni stabilna, je ni in ni rent. In ker je zaradi svoje radikalnosti ZL še manj stabilna kot DL, to ne more biti dobro. Da poči koalicija že v prvem mesecu, ko bo potrebno sprejeti rebalans proračuna, bi bil samo indikator, da koalicijo vodi popoln idiot.

Ocena verjetnosti preživetja Združene levice v opoziciji? 60 odstotkov. Ne 100 odstotkov, ker gre za radikalce, ki če bodo prekršili zakone komunistične morale ali pa se kot pravi radikalci začeli preštevati in cepiti med seboj (kar je ob maoistki Tomičevi realno), bodo sami sebi izvedli politično evtanazijo.

Primer NSi

NSi se od vseh zgoraj navedenih nahaja v najtežji poziciji. Glede na to, da je Janša nanje vrgel fatvo komunističnih izdajalcev, ne morejo narediti ničesar, da bi zagrižene desničarje zaustavili pri tem, da na vsakem koraku neusmiljeno puščajo kri komurkoli, ki upa priznati, da je volivec te stranke.

Če torej gredo v vlado, se bo posebej zavzeto angažiralo vse, kar je na ne-NSi desnici, da se razpoči stranko. Če ne gredo v vlado, pa je jasno, da jim pobegne del volilnega telesa, ki jih je zdaj podprl zaradi programskih izhodišč in občutka, da glas za NSi ni glas za Janšo. Poleg tega v opozicijskih klopeh ne bodo nikoli mogli bolj glasno kot SDS dokazati komunističnih zarot. Da niti ne govorimo, kako zelo bodo vanje skočili medijski inženirji, ki jih danes vztrajno rinejo v vlado. Predznak "drnovškasta" vlada nosi s seboj ali nagrado ali kazen, tako enostavno in vsem na očeh je to.

Ocena verjetnosti preživetja v opoziciji: 80 odstotkov. SDS se bo mogel slej ko prej naveličati puščanja krvi NSi-jevcem. Če se bodo ti še naprej pomikali proti CDU stilu desnice, bodo ne glede na izrazito sovraštvo, ki prihaja iz SDS in medijske pokole, ker Cerarju niso omogočili "drnovškastih" kvalitet, lahko preživeli. Ni 100 odstotkov, ker kdo pa lahko s popolno gotovostjo trdi, da se na desnici ne bo pojavila kakšna nova stranka, ki bo izpeljala enako kot SMC na levici, oziroma tisto, kar DL ni uspelo?

Torej? Zdaj veste, katere stranke si ne morejo privoščiti opozicije. Zato spremljajmo resničnostni šov "Predatorji iščejo pot v koalicijo" (zaradi ihte jih boste lahko tudi identificirali v javnem prostoru), ki se bo (tako pravijo "resni" slovenski mediji) začel sestavljati ta teden.