Kaj pa če je za odstopom predsednika vlade čisto preprosto dejstvo, da je Miro Cerar - podobno kot pred petnajstimi leti Janez Drnovšek - imel v danem trenutku vsega dovolj? Da se je naveličal očitkov, da je lutka stricev iz ozadja? Kaj pa če Cerar ni hotel - spet podobno kot Drnovšek, za katerega točno vem, ker sem to izkusil na lastni koži - od trenutka, ko je stopil v premierske čevlje, ne slišati ne videti česarkoli v zvezi s strici iz ozadja? Če ni hotel imeti opravka z ničemer, z nobenimi dogajanji in silnicami, ki naj bi jih povzročali ti strici iz ozadja? Kaj če je imel Cerar v danem trenutku vsega dovolj in je pač povedal sebi in vsej slovenski javnosti tisto, kar je pač povedal. Da ima dovolj.

Strici iz ozadja? Mreža udbomafije? To se sprašujem jaz, ki sem izdajatelj Ravnikarjeve knjige z naslovom Udbomafija? Pred 22 leti sem v svoji knjigi, izdani istočasno kot Udbomafija, zapisal:

"Moja teza je, da verjetno neko jedro udbomafije, neka srčika ali center moči, iz katerega bi nekdo ali neka skupina držala vse niti v rokah, kot sta to držala včasih CK ali UDBA, da takšno jedro verjetno ne obstaja več, ampak da obstaja nekaj še hujšega: strah pred takšno skupino, strah pred takšnim jedrom, ki hromi večino slovenskega intelekta in ustvarjalnosti."

Mislim da ne Cerar ne Drnovšek nista dobivala nobenih napotkov iz ozadja. Verjetno, da je vsak od njiju prišel do zaključka: Evo, nihče mi iz ozadja nič ne šepeta, torej ga ni, ne obstaja, jaz sem predsednik vlade in jaz bom odločal! Pa ni šlo. Kajti prav vsi okoli njiju so delovali, kot da neko ozadje šepeta in drži predsednika vlade v šahu in so se obnašali - in se še -, kot da strici iz ozadja, udbomafija resnično obstaja. Vsako njihovo dejanje (mišljeni so predvsem ministri pa državni sekretarji in ostali odločevalci), vsaka njihova odločitev je bila (in je) podvržena premisleku ali občutku, da se ne smejo zameriti tem stricem, da je treba znati krmariti v tem močvirju. In da bi bil ta nenavadni paradoks celotne politične situacije še močnejši, nas najbolj o stricih iz ozadja prepričuje celotna opozicija. Skratka, vsakdo, ki nekaj pomeni, prepričuje vse in vsakogar, najbolj pa sebe – da mafijske povezave delujejo povsod, da je treba delovati tako, kot da delujejo, saj na koga pa bi valil krivdo za svoje neuspehe, če takšne strukture v resnici ne bi obstajale?!

Ljudje preprosto verjamejo, da ima nekaj določen pomen, veljavo in vpliv. In ko veliko število ljudi (v) nekaj verjame, ima tisto nekaj še večjo veljavo. Ljudje pri nas preprosto verjamejo, da ima Janez Zemljarič, skorajda 90-letni mitološki simbol udbomafije, še vedno vpliv. In ker verjamejo, ga dejansko ima. Letos bo že dvajset let (1998), ko sem na lastne oči videl na neki prireditvi, kako so Zemljariča sprejemali, ga prisrčno pozdravljali, se drenjali v njegovi bližini še najbolj in prav tisti, ki so sicer veljali za največje nasprotnike udbomafije.

V tej ljubi Sloveniji so se več ali manj že vsi zavozlali v to mafijsko igro, vsi dejansko delujejo po njenih nenapisanih pravilih in glej ga vrabca, paradoksa še ni konec, ko se pojavi kakšna možnost zaslužka (recimo naročilo za maketo za 2. tir), saj se ve (tako izvajalec kot naročnik), kako se v mafijskem sistemu pride do posla. In se poskusi, sistem deluje, pa pade cekin in nikomur se nič ne zgodi.

Še enkrat, bolj ko razmišljam, čedalje bližje sem res spoznanju, da ne Cerar ne Drnovšek nista dobivala nobenih navodil iz ozadja. Vse je potekalo in še poteka po nenapisanih pravilih mafijskega principa. Eden in drugi sta bila nad tem, a oba sta gledala stran.

Ko nekdo ponudi v preizkus preprosto orodje za zmanjšanje vpliva mafijskega principa, to na lepem nikomur ne paše. Ne poziciji, ne opoziciji. Da o Drnovšku ali Cerarju niti ne govorim. Drnovšek je celo naročil, da prinašalce teh orodij umaknejo, Cerar pa o tem, ko je stopil v premierske čevlje, tudi ni hotel nič več slišati.