V demokratičnih državah je izid volitev načeloma in običajno nepredvidljiv, vendar temu stališču oporekajo moderne javnomnenjske ankete, raziskave in napovedi. Čeprav se pri nekaterih nedavnih glasovanjih (brexit, izvolitev Donalda Trumpa) niso potrdile, se to pri Vladimirju Putinu – ki se letos že četrtič (2000, 2004, 2012, 2018) poteguje za predsedniški položaj, premor med letoma 2008 in 2012 pa je izkoristil na položaju predsednika vlade – najbrž ne bo zgodilo in bo torej čez nekaj dni po volji ruskega ljudstva nadaljeval z vodenjem države. Glede trajanja tega vodenja je Putin že dosegel Brežnjeva, ki je vladal 18 let, ne pa tudi Stalina, ki je vladal 30 let ali Tita, ki je vladal 35 let. Mimogrede se lahko vprašamo, zakaj Putinova formula trajnega mandata (dvakrat predsednik republike, nato predsednik vlade, nato vrnitev na položaj predsednika republike) doslej ni zamikala nobenega slovenskega predsednika republike. Pri nas je Pahor posnemal Putina le v drugem delu svoje kariere.

Kljub mnogim razlikam so si slovenske in ruske volitve podobne. Kljub temu, da je bil nekoč v službi pri obveščevalni službi KGB, ta pa je bila podaljšana roka Komunistične partije, se Vladimir Putin ne želi povsem poistovetiti z vladajočo stranko Enotna Rusija, ampak si – v očeh ruskih volivcev – ustvarja podobo nadstrankarskega voditelja. Bolj pomembna pa je Putinova gospodarska politika. Položaj v Rusiji je seveda precej drugačen od slovenskega, saj Slovenija nima nafte in plina, ki sta v minulih letih prispevala od četrtine do polovice ruskega proračuna. Bistveno je prepričanje vladajočega razreda, da je ohranjanje oblasti važnejše od gospodarskega napredka. Kot beremo v članku Chrisa Millerja, Rusi bolj kot gospodarsko rast cenijo nizko brezposelnost in zanesljive pokojnine. V Rusiji se državljani po vsem videzu lažje odrečejo večjim plačam in učinkovitosti kot pokojninam in plačevanju nepotrebnih delavcev, ki delajo v zastarelih tovarnah iz sovjetskih časov.

Gregory Feifer opozarja, da Rusi nimajo dvomov o svetli prihodnostti, pač pa se jim bolj nepredvidljiva zdi preteklost. S tem sta mišljena splošno občudovanje zgodovine carske Rusije in (Putinova) domneva, da je bil razpad Sovjetske zveze velika nesreča. Ruska politika ostaja proti-zahodna, kar se kaže od – sicer pravočasno prepozne – podpore pravoslavni Srbiji in oviranja Črne gore pri njeni integraciji v EU in NATO do svarilnih pohodov nad Gruzijo in Ukrajino, predvsem nad Krim. Zahodnim državam, predvsem pa Američanom so se dvignile obrvi zaradi Putinove napovedi nove generacije jedrskih orožij, interkontinentalnih raket in jedrskega torpeda, ki naj bi prelisičil ameriško obrambo; zaradi hekerskih napadov na računalniške sisteme v državah Nata in zaradi poskusov umorov neprijetnih nasprotnikov establišmenta, kot je bila zastrupitev nekdanjega ruskega vojaškega obveščevalca Sergeja Skripala.

Zahodni mediji sicer kritično opazujejo rusko politično in gospodarsko sceno, kar je danes lažje, ker je Rusija kljub vsemu bolj odprta in prozorna, kot je bila Sovjetska zveza in so zahodne analize imenovali "kremljologija". Veliko poročil je o ponovni nacionalizaciji energetskih družb, o kremeljskih oligarhih in o "kleptokraciji", čeprav so opazna tudi opozorila, da se Putin oddaljuje od stare garde nedostojno premožnih tovarišev in jih nadomešča s slabotnejšimi mladimi birokrati, ki so vdani njemu osebno.   

Za Evropejce in tudi za Slovenijo ponujajo najnovejše ruske volitve veliko snovi za premišljevanje. Poleg dolgotrajne in nedotakljive koncentracije moči v eni osebi nas morajo skrbeti posegi Rusije na področju, ki ga imenujejo "bližnja tujina", in obsega ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, če ne celo Varšavskega pakta. Predvsem pa ni mogoče prezreti nostalgije po starih komunističnih časih. V ruskem primeru gre za enakopravni/konkurenčni položaj na bojišču hladne vojne, v slovenskem za vodstveno vlogo v gibanju neuvrščenih.

Ob vsem tem tolaži podatek, da bruto družbeni proizvod Rusije znaša 1283 milijard dolarjev, Južne Koreje 1411, Italije 1850, Francije 2456, Nemčije 3460, Združenih držav Amerike pa 18570 milijard dolarjev.