Od uvedbe devetletke naprej šolanje v Sloveniji pred začetkom znanstvenega doktorata traja najmanj 18 let. Brez preskakovanja razredov, seveda. In v vsem tem času se otroci, najstniki ter odrasli učijo zajemanja, hrambe in uporabe znanja, do katerega so se na njihovo srečo dokopali že drugi. Na doktoratu pa je – oziroma bi moralo biti – drugače: glavni poudarek je na pridobivanju novega znanja. To razliko v konceptu je težko razložiti tistim, ki takšne izkušnje nimajo. Poleg tega je na svetu in v Sloveniji precej doktorjev, ki so prišli do naslova brez potrebnih veščin. Najbrž tudi vi poznate kakšnega. Žal. Kajti ko se človek nauči odkrivanja novega znanja po znanstvenih metodah, začnejo možgani delovati malo drugače. Takrat tudi nekatere stvari, ki spominjajo že na klišeje, postanejo jasne in smiselne.

Prvo, kar je potrebno ponotranjiti, je to, da pomembni problemi, ki jih še nihče do zdaj ni poskušal rešiti, ne obstajajo. Res je, da obstajajo ljudje, ki so prepričani, da se morajo prav oni posvetiti nadvse nepomembnemu delu, ampak teh ni veliko. Več je takšnih, ki s poudarjanjem vsesplošne posebnosti področja, s katerim se ukvarjajo, bolj ali manj uspešno prikrivajo pomanjkanje znanja. Tisti namreč, ki nič ne vedo o preteklih poskusih, četudi neuspešnih, pač niso naredili domače naloge. V znanosti je branje sorodne literature obvezno, saj mora biti povzeta v posebnem poglavju vsakega resnega članka. Če ste se domači nalogi izognili, imate dobre možnosti, da se bo vaše izumljanje tople vode končalo klavrno. Misel, da so rešitve za težavne probleme enostavne, je zelo varljiva.

Druga zapoved, ki bi se je moral držati vsak znanstvenik, če želi biti vreden tega naziva, je menda prišla iz ust Petra Druckerja: "If you cannot measure it, you cannot improve it." Ali po slovensko: "Česar ne moreš izmeriti, tega ne moreš izboljšati." Na noben drug način se ne da potrditi, da je bil cilj dosežen, kot z objektivno metriko. Razmislite o tem za trenutek. Seveda pa meritve niso mačji kašelj in večina ljudi se boji rezultatov. Prej ali slej se izkaže, da tisti, ki nasprotujejo meritvam, predvsem nasprotujejo spremembam.

In še zadnji pomemben nauk, ki bi ga rad delil z vami: "dokaz z anekdoto" ni znanstvena metoda. Ljudje, ki prepričujejo s primeri namesto s številkami, niso strokovnjaki, ampak pripovedovalci. S slednjimi ni nič narobe, pomembno je samo, da se jih loči od prvih. Odkriti splošno znanje je težko in tudi pri vrhunskih eksperimentih znanstvenikom redko uspe odpraviti vsa tveganja za veljavnost rezultatov. Ta tveganja so enako pomembna kot rezultati sami, zato jih ni pametno spregledati.

Moram priznati, da sem bil pred začetkom doktorskega študija precej skeptičen o tej stopnji izobraževanja. Neupravičeno. Zavedanje, da sem pripomogel k razvoju določene veje računalništva, mi je prineslo veliko veselja. Številne neprespane noči so bile poplačane na zagovoru dizertacije, če ne že prej. Hkrati lahko rečem, da je bila osebna rast v tem obdobju veliko večja kot v obdobju, ki se je končalo z maturo; vsem poimenovanjem navkljub.

Med študijem v Italiji in Kanadi ter med druženjem na raznih poletnih šolah in konferencah z akademiki iz celega sveta sem dojel tudi resnice, ki sem jih zapisal v prejšnjih odstavkih. Pomagajo mi bolje razumeti Slovenijo. Tudi če niste doktor, vam je po teh vrsticah najbrž malo bolj jasno zakaj s(m)o Slovenci vedno tako zelo posebni. Zakaj se tako radi opečemo pri problemih, ki so jih pametnejši od nas rešili že pred stoletji. Zakaj po bližnjicah rinemo v Indijo Koromandijo in vedno pridemo na izhodišče malo bolj bosi in malo bolj lačni. Zdaj veste, zakaj večina zaposlenih v javnem sktorju še ni slišala za merjenje delovne uspešnosti. Če pa so, je najbrž njihov sindikat takoj zagrozil s stavko. Ni se vam treba spraševati, zakaj se vam zdi, da gre šolstvu, zdravstvu, cestam, vojski in – vstavite po potrebi – na slabše. Število lukenj na vozišču je enostavno prešteti. Število ur v čakalnici tudi. In lahko se tudi vprašate kaj ste imeli od vseh tistih pravljic, ki so vam jih povedali razni "strokovnjak" z doktorskim nazivom pred imenom ali brez.

Mislil sem, da bom s prejšnjim odstavkom zaključil pismo iz sveta, ki obstaja samo v moji glavi in je tako drugačen kot tisti, v katerem živi večina Slovencev. Pa sem si premislil, ko sem prebral, da šolska tekmovanja iz naravoslovja, logike in matematike ne bodo več financirana, medtem ko bodo tekmovanja iz jezikov in družboslovja dobivala državni denar še naprej (vir). Dejstvo je, da se umske sposobnosti izboljšujejo predvsem z reševanjem matematičnih in logičnih nalog. Z učenjem zgodovine in pravopisa pač ne. Državna promocija piflarije na račun logičnega sklepanja je velik korak v napačno smer.