Mogoče najprej o tem, kaj sploh zajemamo v javni sektor. Večina ima pod tem izrazom v mislih seveda predvsem birokrate v javnih uradih, čeprav gre za precej širši spisek zaposlenih. V letu 2016 smo imeli v Sloveniji skupaj 960 tisoč oseb, ki so bile evidentirane kot zaposleni in od tega jih je v javnem sektorju približno 166 tisoč. Ta številka zajema tako vse zaposlene v javni upravi kot tudi v šolstvu in zdravstvu. Največja skupina je na vseh nivojih izobraževanja, od vrtcev do univerze (58 tisoč), zdravstvu in sociali (skupaj 47 tisoč, od tega 35 v zdravstvu, 12 tisoč pa v sociali: socialni zavodi, domovi starejših. varstveni zavodi ...). Policija, vojska in finančna uprava zaposlujejo skupaj 18 tisoč ljudi, nato pravosodje (6 tisoč), kultura (6 – tretjina RTV), občine (5), upravne enote (2) ter še 18 tisoč v raznih drugih službah. Ko torej govorimo o zaposlenih ali plačah javnih uslužbencev, moramo imeti v mislih vse navedene zaposlene in ne samo zaposlene v javni upravi, ki sicer skupaj s policijo in vojsko predstavlja slabo tretjino celotnega javnega sektorja.

V spodnji tabeli so podatki, kaj se je dogajalo z zaposlenimi zadnjih osem let, torej od leta 2008, ko je bilo število zaposlenih v Sloveniji najvišje. Kot vidimo, se je skupno število zaposlenih v tem obdobju znižalo za 41 tisoč ljudi. Nato pa je v tabeli prikazano še gibanje zaposlenih po treh skupinah in sicer: v gospodarskih družbah (podjetjih), v javnem sektorju ter gibanje vseh ostalih zaposlenih. Kot je znano, se je število zaposlenih javnega sektorja povečalo, po podatkih Statističnega urada Slovenije (SURS) za 12 tisoč. V istem obdobju so podjetja število zaposlenih znižala 50 tisoč ljudi, kar je razumljivo močan argument v prid racionalnemu delovanju gospodarstva glede na "neodzivni" javni sektor.

A za bolj korektno oceno je potrebno pogledati še strukturo teh zaposlenih. Značilno je namreč, da se je v podjetjih celotni upad zaposlenosti zgodil v treh dejavnostih: industriji, trgovini in gradbeništvu. V slednjem seveda največ, za kar 37 %. Razlogi so seveda znani - izjemni upad povpraševanja oz. potreb po gradnji ali obnovi objektov in gospodarstvo se je temu moralo prilagoditi. Upad povpraševanja (nakupov) iz tujine ter tudi doma so privedli v prvi fazi do znižanja zaposlenosti v industriji, pri čemer pa v tem sektorju na zaposlovanje vpliva tudi dvigovanje produktivnosti. Zanimiv pa je podatek o zaposlenih v ostalih dejavnostih gospodarstva. V vseh ostalih panogah, ki skupaj predstavljajo okoli tretjino celotnega gospodarstva, se je namreč obseg zaposlenosti v času po letu 2008 celo povečal. Gre za podoben obseg ljudi kot jih deluje v javnem sektorju (okoli 160 tisoč). Tu je tudi zasebni sektor zaposloval - in to za 5,5 % v zadnjih osmih letih - podobno kot javni sektor.

Razlog rasti števila zaposlenih je bil nedvomno v povečanem povpraševanju po storitvah, ki jih izvajajo podjetja izven sektorjev industrije, gradbeništva in trgovine. Kaj pa javni sektor? Če smo v času krize kupili manj avtomobilov, manj gradili ali hodili v restavracije, pa se seveda naš obisk v ambulantah, šolah ali na občini ni nič zmanjšal. Verjetno celo povečal, saj se je število prebivalcev Slovenije od leta 2008 povečalo za 2 %. Povečanje zaposlenosti v šolstvu in zdravstvu je bilo v tem obdobju 5,4 %. Seveda je tudi v teh dejavnostih veliko neracionalnosti, a neposredna primerjava z zaposlovanjem v gospodarstvu zaradi omenjenih učinkov vseeno ni najbolj ustrezna. Gre pač za dejavnosti, kjer se je obseg povpraševanja povečeval - za razliko od gradbeništva ali industrije, ki sta bila v času krize najbolj pod udarom znižanega povpraševanja. Druga dejavnosti javnega sektorja - javna uprava in obramba pa je tem času beležila 5 % upad števila zaposlenih, kar vseeno kaže na določeno prilagoditev razmeram. Pri kritiki zaposlovanja v javnem sektorju je torej vseeno potrebno upoštevati obseg povpraševanja po posameznih storitvah in s tega vidika delovanje javnega sektorja ni tako kritično, kot se rado izpostavlja v gospodarstvu. Seveda, ob upravičeni kritiki marsikaterih postopkov ter tudi manjši učinkovitosti tega sektorja.

Iz tabele je razvidno, da je poleg zaposlenih v javnem sektorju in v podjetjih v drugih oblikah zaposlenih še preko 334 tisoč ljudi, katerih število se v času krize ni tako bistveno spreminjalo. Sem štejemo predvsem zaposlene pri fizičnih osebah, samostojne podjetnike, kmete in zaposlene po vseh drugih zakonsko veljavnih osnovah. Značilnost te velike skupine zaposlenih (tretjina vseh) so relativno precej nižji prejemki, kot jih prejemajo zaposleni v podjetjih in javnem sektorju. Pravzaprav sistematičnega spremljanja plač te velike skupine zaposlenih sploh nimamo, a iz drugih virov lahko ocenimo, da znaša njihov povprečni bruto prejemek le okoli tisoč evrov. To je seveda precej nižje, kot je uradna bruto plača v Sloveniji (1.600 evrov). Ta se izračunava samo za zaposlene v gospodarskih družbah ter javnem sektorju in v nadaljevanju še nekaj podatkov o gibanju teh plač.

Podrobnejše podatke imamo torej samo za zaposlene pri pravnih osebah, pri tem pa statistika ločeno spremlja tudi podatke o plačah zasebnega (okoli 500 tisoč ljudi) in javnega sektorja (166 tisoč). Na spodnjem grafikonu je tako prikazano gibanje plač teh dveh skupin zaposlenih v obliki indeksa z začetno osnovo leta 1995. Pri tem je zaradi manjših nihanj upoštevano 12-mesečno povprečje plač. Poleg indeksa rasti je na grafikonu z desno skalo in rdečo barvo še prikaz razmerja med povprečno bruto plačo v javnem in zasebnem sektorju.

Kot se lepo vidi, je bila rast plač v obeh sektorjih dokaj usklajena vse do leta 2008. Konec tega leta je kriza zaustavila rast plač v zasebnem sektorju, plače v javnem sektorju pa so nadaljevale z rastjo še leto dni. To je bila predvsem posledica Virantove plačne reforme, ko so plače v javnem sektorju še za nekaj dodatnih točk prehitele izplačila v gospodarskih družbah. Če so bile do takrat povprečne plače v javnem sektorju okoli 30 % višje v primerjavi s povprečjem v zasebnem sektorju, se je v samo letu dni ta razlika povečala na 37 % - a se po dobrem letu zopet vrnila na nekdanjo 30-odstotno razliko.

Konec leta 2009 je gospodarstvo začelo s postopnim dvigovanjem plač in ta rast traja vse do danes. Plače javnega sektorja so rasle počasneje, v letih 2012 in 2013 pa so se zaradi omejitev zloglasnega ZUJF-a nominalno celo nekoliko znižale. Razlike do zasebnega sektorja so se tako znižale pod 25 %, zadnja štiri leta pa javni sektor z nekaj hitrejšo rastjo to razliko postopno zmanjšuje.

Na osnovi takšnega vpogleda v gibanja plač, bi lahko ocenili da so plače javnega sektorja danes mogoče kake tri odstotke izpod "ravnotežnih" plač glede na zasebni sektor. Seveda imajo takšne primerjave povprečnih plač precej omejitev, saj se je v obravnavanem času precej spremenila tudi struktura zaposlenih. Vseeno pa je zgornja ocena o zaostanku omenjenih treh odstotkov verjetno kar precej blizu resnice, realnih možnosti ter tudi korektne višine mase plač javnega sektorja glede na nivo, kakršnega si danes lahko izplača gospodarstvo (zasebni sektor). To je tudi približna razlika, ki bi jo moral javni sektor s svojimi plačami postopno nadomestiti. Torej kakšno odstotno točko višjo rast prejemkov kot bodo v naslednjih dveh, treh letih naraščala izplačila v zasebni sferi. Kaj pomembneje več od tega pa bi rušilo razmerja in povzročilo neravnovesja tako v javnih financah kot tudi nasploh v družbi. Pri tem seveda govorimo o masi plač, pri distribuciji tega pa bo potreben dodaten razmislek in usklajevanja.

Do zaostanka plač v javnem sektorju je nedvomno prišlo, kljub temu pa so pričakovanja (kot je razumeti iz medijskih sporočil) nerealno visoka. Upajmo, da je šlo pri tem za pogajalske pozicije in da bodo pogajanja pripeljala do realno dosegljivih številk (opomba uredništva: članek je nastal pred odstopom Mira Cerarja, zaradi kateraga se je dialog med vlado in sindikati prekinil in se bo bržkone nadaljeval šele z izvolitvijo nove vlade). Ob tem pa je vseeno prav, da se realno ocenjuje tudi gibanje zaposlenosti. Seveda je vedno možno govoriti o racionalnejšem delovanju zaposlenih v "državnih službah", a rast potreb po storitvah zaposlenih v javnem sektorju zahteva tudi prilagajanje števila zaposlenih. Tako kot so v času krize tudi nekatere dejavnosti v zasebni lasti povečevale obseg zaposlenih.