Lansko leto je bilo blagoslovljeno z mnogimi pomembnimi, celo usodnimi volilnimi dogodki, in vse kaže, da letos ne bo drugače. Lani so volili v Franciji, v Nemčiji in v Sloveniji, letos so nas bolj kot ruske osupnile italijanske volitve, seveda pa napeto pričakujemo predvsem slovenske državnozborske volitve, na katerih naj bi se razrešila uganka lanskih predsedniških volitev - imenovana Marjan Šarec. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje: kakšne so bile v zgodovini, po svetu in pri nas značilnosti vodilnih politikov in kdo lahko postane voditelj uspešne države?

Poznamo več vrst političnih sprememb. Revolucionarne spremembe, kot so bile francoska, oktobrska, jugoslovanska ali študentovska revolucija so bile v rokah neučakanih, večinoma mladih ljudi. Na začetku revolucije je imel Robespierre 30, Napoleon 20 let; Lenin sicer 47, Trocki 38, Stalin 39 let; Boris Kidrič 29, Edvard Kardelj 31; Joschka Fischer 20, Daniel Cohn-Bendit 23 let. Mimogrede: Benito Mussolini je imel na začetku vzpona na oblast 45, Adolf Hitler 44 let.

Demokratične spremembe običajno vodijo starejši ljudje. V preteklosti so za najbolj pomembne državne položaje izbirali izkušene, celo v skrajnih okoliščinah preskušene, preudarne, odlično izobražene, z eno besedo najboljše ljudi. Winston Churchill je bil vrhunski državnik in vojskovodja, med drugim tudi Nobelov nagrajenec za književnost. Drugič je postal predsednik vlade, ko je bil star 77 let. Tudi Charles de Gaulle, ki je nastopil vrhovno službo, ko je bil star 69 let, je bil pisatelj. Konrad Adenauer je prevzel krmilo Nemčije, ko je bil star 73 let, kitajski voditelj Deng Šjaoping 72, kalifornijski guverner Ronald Reagan je postal predsednik ZDA, ko je bil star 70 let; podobno kot eden njegovih naslednikov Donald Trump, ki je bil rojen leta 1946, njegova tekmica Clintonova pa je le leto dni mlajša. Indijska voditelja Kovind in Modi sta bila rojena leta 1945 oz. 1950; njuni kolegi, japonski premier Abe, kitajski Ši Džinping in ruski Putin so bili rojeni med letoma 1952 in 1954. Če zanemarimo italijanske rekorderje, kot sta Giorgio Napolitano (roj. 1925) in Silvio Berlusconi (roj. 1936), lahko rečemo, da so najvažnejši voditelji praviloma stari od 60 do 70 let. Celo Angela Merkel jih ima 63. Za ljubitelje komunističnih voditeljev naj dodam, da je bil Tito na koncu svojega poveljevanja star 88 let. Predsednik slovenskega Demosa Jože Pučnik je imel leta 1991 59, predsednik parlamenta France Bučar pa 68 let.

Tem podatkom je mogoče ugovarjati s primeroma liderja italijanske levice (Renzi) in francoskega predsednika (Macron), ki sta bila rojena v sedemdesetih letih, čeprav se prvi ni izkazal kot najvažnejši voditelj. Macron je potem ko je diplomiral na znameniti Ecole normale d’administration, leta 2014 postal gospodarski minister, leta 2016 je izstopil is socialistične vlade in kot protiutež obrabljenim socialistom in protievropski Le Penovi ustanovil zmagovito stranko En marche. Macronovi nasprotniki niso bili nedolžni in njegova zmaga ni bila lahka. V bistvu noben od njiju ni bil nov obraz, čeprav se v italijanskem primeru prestop iz mesta florentinskega župana na mesto predsednika državne vlade ni najbolje obnesel.

Za igralce glavnih vlog v uspešnih državah seveda ni najbolj pomembna starost, ampak pamet, ki običajno pride z življenjskimi izkušnjami. Politično življenje je v tem pogledu - recimo v primerjavi z akademsko sfero - relativno sproščeno. Mladi učitelji so večinoma asistenti in docenti, redni profesorji pa so običajno osebnosti, ki so se na takšen ali drugačen način dokazale in potrdile v svojem poklicu. Na univerzah, v znanosti, v zdravstvu, tudi v vojski in v diplomaciji ... običajno velja meritokracija, skratka, napredovanje glede na dosežke.

Slovenski Demos je nastal in začel kot opozicija (Demokratična opozicija Slovenije). Novim strankam in novim obrazom - razen če gre za zgodovinski prelom, kot je bil konec hladne vojne - običajno ne uspeva prevzem oblasti v prvem zamahu. Nove obraze in nasprotovanje uveljavljenemu političnemu establišmentu običajno razlagajo kot reakcijo volivcev, ki so izgubili zaupanje v politiko ali so se je popolnoma naveličali. Ta razlaga vsebuje nekaj soli, vendar je tudi tvegana. Vprašanje je, od kod izvira nezadovoljstvo nemških volivcev? Je pospeškov, kot je Alternativa za Nemčijo, kriva politika pretiranega priseljevanja, ki si jo je privoščila CDU? Ali pa je strankarski nered, ki spodbuja nenavadne koalicije (CDU-CSU-SPD), posledica iluzij v zvezi z nekdanjo socialistično Nemčijo? So nove stranke v Italiji (Pet zvezdic) posledica izčrpanosti klasične levice ali klasične desne sredine? Navsezadnje bodo kočljivi rezultati spodbudili združevanje bolj ali manj tradicionalnih strank proti nenavadnim in neučakanim novim obrazom. Ključna beseda novih gibanj in strank je alternativa, ne orodje za prevzem oblasti.

Strankarski nered, tj. pojavljanje in uveljavljanje, celo prvenstvo (v italijanskem primeru) novih strank in novih obrazov je rezultat slabosti tradicionalnih strank in tradicionalnih ideoloških usmeritev. Tradicionalna levica ima težave z izhlapevanjem svojega volilnega telesa in z ujetostjo v kolektivistične koncepte, med katere spadata sicer hvalevredni solidarnost in enakopravnost. Moderni časi, kot ugotavljajo sami (nemški) socialni demokrati, ne nagrajujejo bojevitosti za pravice kolektivov, kot je delavski razred, saj nove generacije volivcev bolj cenijo vrednote individualizma, osebne identitete in samouresničevanja. Tradicionalni konservativci imajo več sreče s spodbujanjem kolektivne zavesti, posebno, če gre za nacionalna in domoljubna čustva.

V državah z večinskim volilnim sistemom, Veliki Britaniji ali v ZDA, se zunaj etabliranih strank dogaja bolj malo. Volitve v teh in še mnogih drugih državah zahodne civilizacije služijo racionalni in splošno razumljivi politiki. Če volivcem ni všeč vladavina konservativcev, volijo liberalce oz. laburiste. Ali obratno. Slovenski pojavi od Virantove, Golobičeve in Jankovićeve do stranke Alenke Bratušek, Mira Cerarja ali Marjana Šarca vsi po vrsti dolgujejo svoj (sicer začasni) uspeh proporcionalnemu sistemu. Še bolj pomembno pa je, da z vedno novimi imeni igrajo vedno isto in znano igro: dopolnjujejo ali celo prikrivajo pravi obraz levice, ki - kot rečeno - trpi zaradi pešanja svoje aktualnosti. Volivci, ki ohranjajo vsaj malo politične vneme, to, da so bili "okrog prinešeni", odkrivajo z zamudo.