Ko sem takole še malih nog tekal naokrog in šel malo tu pa tam po svoje, sem, kar se naravoslovja tiče, našel na Črnučah sila zanimive stvari. Raztezale so se od Črnušnice pa preko hriba dol do levega brega Save. Ob takem času torej, ko se je zima preoblačila v pomlad in je Bojan vsake toliko Ingemarja lahko tudi izpod obrvi pogledal, sem na obronkih Rašice navadno že izpopolnjeval svojo botanično zbirko. Takrat še ni bilo Male flore Slovenije - ključa za določanje praprotnic in semenk avtorjev znamenitega slovenskega profesorja botanike, ki sem ga imel priložnost poslušati na popotovanjih s Prirodoslovnim društvom po Sloveniji, prof. dr. Toneta Wrabra, in Nejca Jogana, ki mi je bil še kot študent, če se ne motim, mentor na enem od osnovnošolskih raziskovalnih taborov na Igu - vmes pa se je gotovo že tudi habilitiral za profesorja. Ne, za razlikovanje med eno- in dvokaličnicami in vsega kar temu začetnemu naporu sledi, sem uporabljal Ključ za določanje cvetnic in praprotnic dr. Angele Piskernik, staroste avstrijske in jugoslovanske botanike, ki je doktorirala na Dunaju in je izšla pri Banovinski zadrugi šolskih knjig in učil v Ljubljani davnega leta 1941.

Ponavadi, nekaj tednov kasneje, ko se je pomlad že dodobra prevešala v puberteto, pa sem rad zašel tudi globlje v gmajno, kjer je bilo predvsem zanimivo opazovati večjo žival. Kot so bile tistihmal denimo predvsem precej razširjene srne in in njihovi samci srnjaki (Capreolus capreolus). Problem je bil le, da je bilo treba za tak podvig precej zgodaj vstati. Ni pa bilo s tem težav, če se je Polž raje odločil za preučevanje kakšnega drugega naravnega pojava, kakršna so bila denimo mravljišča. V njih prebivajo črne gozdne mravlje (Camponotus herculeanus Linnaeus). Eno takih mi je bilo posebej pri srcu in sem ga obiskal več pomladi zapored. Znalo bi biti živo še danes, samo me pot ne zanese več tja, ker se zadnje čase bolj potikam okrog Mazurov in opazujem tam prosto živeče zobre (Bison bonasus). Te je, če me spomin ne vara, od Slovencev opisoval predvsem Janez Jalen v Bobrih. Da so se pasli v teh delih sveta od kasnejše Galije pa vse do Galicije in Karpatov, kakor tudi okrog mostišč in kolišč zgodnjih Ljubljančanov, kot sta bila Ostrorogi Jelen in Sinjeoka Kodrolaska. Tam naj bi jih po navedbah Jalna zapazili celo Jazon in Argonavti, ko so hiteli gor po Ljubljanici za Zlatim Runom in naleteli drug na drugega tudi z Ostrorogim. No, pa saj zgodbo poznate.

Pri mravljiščih sem posebno pozornost namenjal predvsem temu, ali je in kako je dogajanje in vivo, torej potekajoče na kraju samem, skladno s pisanjem enega prvih popisovalcev slovenske favne, Frana Erjavca v spisu iz zbirke Zgodbe o živalih z naslovom Mravlja, v katerem je poleg socioloških navad hude šesteronoge delavke namigoval tudi na nekakšno analogijo z najbolj pametnim sesalcem, ki ni žival, kot se je sama opredelila - človekom in njegovim društvom. Skorajda je namigoval že na njeno nrav. Lahko pa da se mi je v otroški glavi samo dozdevalo. Zanimalo me je predvsem, ali si v spisu izmišljuje in je pripovedkar, ali pa je šlo dejansko za naravoslovje in neko predobliko sodobne entomologije ali žužkoslovja - nekakšno pramirmekologijo. To je bilo temeljno vprašanje.

Zagotovo pa se mi ni dozdevalo, to sem še danes trdno prepričan, da pa sta o kleni nravi povprečnega Slovenca, ki jih je, moram biti pošten, bilo takrat na Črnučah še kar nekaj, pisala predvsem Ivan Cankar in oni drugi Fran, Milčinski po rodu, v svojih znanih nravoslovnih knjigah, kot je denimo Martin Kačur prvega, ki ga iz razlogov zeitgeista pravkar obnavljam, in pa Butalski policaj in Cefizelj drugega, ki sem ju seveda prvič bral, takrat še v osemletki, že za bralno značko. No, slednjega sem se namenil prav posebej omeniti, pravzaprav si zgodbo od Milčinskega sposoditi, kot prehod iz uvoda v jedro tega spisa.

Danajci nosijo darila. Govorijo vam to, kar želite slišati (kot že 28 let). 1. del

Prehod v jedro

V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev. O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske.

Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah vsakoletno žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se nastavil policaju tik pod nos. Policaj je rekel:"Hop Cefizelj, te že imam! Marš v luknjo! Imam krojača, se mu pravi rabelj, ti bo vzel mero okrog vratu." Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem.

Pa prideta mimo peka. "Oh" je vzkliknil Cefizelj, "dokler še lahko požiram, en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikoder kakor v Butalah." "Nu!" je potrdil policaj. "Pri nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena." In ker je bil pek za občinskega moža, mu policaj ni maral odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se je s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka in čaka, pa ga ni bilo, Cefizlja - šent je bil odšel pri zadnjih vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud - krščen Matiček! - tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.

Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos. "Hop," je rekel policaj, "ali te imam! Zdaj mi več ne uideš", in ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: "Tujec sem," je rekel, "deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da vas nisem našel. Ali mi je bilo hudo!" In je šel s policajem kakor jagnje za materjo.

Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil, in policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: "Ti si zvit, jaz pa še bolj, to pot mi ne uideš!" In se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila hud, malo je manjkalo, da ni zaklel.

Potečejo trije tedni, pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos. "Hop," je rekel policaj, "ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!" In ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: "Ni vas bilo pred vrati," je rekel, "pa sem vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem vas iskal in do tele ure," in je šel s policajem in se ni nič branil.

Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet izmislil, da bi šel noter in si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega. Pa je rekel policaj: "Tiček ti, bi mi spet rad ušel - pri tistih durih, ne, kjer mene ne bo? Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!"

In je policaj šel in kupil in prišel nazaj, in ko je hotel Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske.

(Vsaka podobnost z zdravniško-dobaviteljsko mafijo, ki jo podpira Sv. Milojka, zavetnica organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zemljaričanskem jugoslovenskem socialističnem zdravstvu, v podzemlju ljubkovalno imenovane tudi Dojka, ter farsičnima institucijama, ki bi morale cefizlje odkrivati in preganjati, NPU-jem Darka Majheniča in SDT-jem (ponovno!) Harija Furlana je zgolj, kakopak, kontrolirano naključje)

Danajci nosijo darila. Govorijo vam to, kar želite slišati (kot že 28 let). 2. del

Jedro

"Equo ne credite, Teucri! Quidquid id est, timete Danaos et dona ferentes!" Ne verjemite konju, Trojanci! Kar koli že je, bojte se Danajcev, četudi prinašajo darove.

Poslanec Socialnih demokratov Matjaž Han je na včerajšnjem posvetu AmCham Slovenija na vprašanje, kaj bi bil njihov prvi ukrep v zdravstvu dejal: "Nastavili bi takega ministra, ki bi znal komunicirati s strokovno javnostjo." Opala. Glede na transparentnost organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zemljaričanskem jugoslovenskem socialističnem zdravstvu, kakršni smo bili priča zadnja štiri leta, ko je ta pomemben udbovski institut paradržave za črpanje in krajo davkoplačevalskega denarja nespretno in povsem transparentno branila Sv. Milojka iz stranke SMC, zavetnica zdravstvenega kriminalnega podzemlja v Sloveniji, bi človek pomislil, da bo poslanec stranke, ki se imenuje Socialni demokrati, izjavil, da bo njihov prvi ukrep spoštovanje ničelne tolerance do korupcije v zdravstvu (kar imajo zapisano sicer že zdaj v koalicijski pogodbi vlade, v kateri so sedeli zadnja štiri leta).

Pa ni. Ničelne tolerance do korupcije ni omenil niti z besedico.

Eno so besede, drugo so dejanja. Eno je ideja. Drugo je načrt. Tretje so ljudje. Kot pravijo Socialni demokrati. Ki vidijo samozavestno Slovenijo. Slovenijo, ki lahko s pametnimi spremembami prodre med najboljše države sveta. Da bomo v svetu prepoznavni, pravijo. Po pravičnosti, kakovosti življenja, inovativnosti, uspešnosti in trajnostnem razvoju. Pa smo res samozavestni? Ali res delamo pametne spremembe? Ali res lahko prodremo med najboljše države sveta in postanemo druga Švica ali svetilnik Evrope in kar je še te šare iz ropotarnice obljub politikov neuspele tranzicije? Smo v svetu res prepoznavni po čem drugem kot po tem, da smo pribežališče balkanskih bojevnikov, hrvaških Escobarjev in kraj za miren oddih italijanske in ruske mafije?

Danajci vam, dragi prebivalci izpod trojanskega klanca spet nosijo darove - govorijo vam to, kar želite slišati. Da se ohrani status quo in plenjenje. Vsaj v zdravstvu je tako.

When numbers talk bullshit walks. Kaj je naredila Pokvarjena Milojka v nekaj manj kot štirih letih, razen nakladanja o razpisu za igle, plenice in rokavice, dokončanju urgentnih centrov, bučah na svojem vrtu in logaških paradižnikih. Nič? O, pač. Nič za državljane in davkoplačevalce - vse za zdravniško-dobaviteljsko mafijo. Kar je bila tudi njena edina resnična domača naloga. Je znižala ceno še kakšnemu od 20.000 medicinskih materialov, zdravil in opreme za 3-6x, na nivo cen v evropski uniji, kot smo to storili na enem samem materialu, žilnih opornicah, in bi s tem v samo eni bolnišnici - UKC Ljubljana - privarčevali 2,5 milijona vaših evrov vsako leto (do sedaj cca 12 milijonov), če jih ne bi takoj vrgli v naslednji preplačan medicinski material - perkutane umetne aortne zaklopke? Nope. Prav ste imeli - ni. Pa čeprav jih je imela na voljo 20.000, torej več kot dovolj. Ker to ni bila njena domača naloga.

Je Milojka Kolar Celarc, v jugoslovenskem zdravstvenem podzemlju ljubkovalno imenovana Dojka, investirala 136 milijonov evrov v dotrajane stavbe slovenskih bolnišnic? Katastrofalne razmere si lahko ogledate predvsem na desni strani Zaloške ceste, če se peljete proti Fužinam. Pa tudi v glavni stavbi največje bolnišnice v državi, branika univerzitetne medicine, UKC Ljubljana. Morda v opremo? Dotrajani zidovi, dotrajana dvigala, dotrajana oprema, izmučeno osebje, porušeni medčloveški odnosi. Mezde namesto plač. Ni! 136 milijonov je z interventnim zakonom vrgla zdravniško-dobaviteljski mafiji. Ne vam, davkoplačevalke in davkoplačevalci, ki te milijone zaslužite in prispevate. Nope. Njim. Medtem, ko vi zbirate plastične zamaške za nov inkubator za slovenske nedonošenčke. Yes, how bizarre. Povsem transparentno in vsem pred očmi. In vi vse to samo nemo opazujete. When numbers talk bullshit walks.

Je vrhovni etik in moralist, profesor prava in ljubiteljski predsednik vlade Miro Cerar zahteval, kot se kakopak v pravni državi spodobi, da se Sv. Milojka drži člena o ničelni toleranci do korupcije v zdravstvu iz koalicijske pogodbe? Ni. Je zahteval, po vseh okostnjakih, ki so na Štefanovi in Zaloški popadali iz omar, odstop Sv. Milojke? Ni. Je podprl odstop udbovke in ministrice svoje vlade, ki je tako transparentno in vsem na očeh ščitila organiziran kriminal v zdravstvu? Ni.

Sta odstop skorumpirane Milojke Kolar Celarc zahtevali koalicijski partnerici DeSUS in Socialni demokrati? Slišali smo velike besede, ko je bilo treba na dveh interpelacijah zoper Pokvarjeno Milojko stisniti rdeči gumb, pa so dobili daltonizem. Rdeče-zelenega tipa. Ker, kot je povedal najbolj židani podpredsednik v državi - so spoštovali koalicijsko pogodbo in niso rušili ministrice koalicijske partnerice. Kar lahko zaključimo kot: zanimiva načelna nenačelnost. Pri onem drugem členu o ničelni toleranci do korupcije v zdravstvu, ki je tudi zapisan v koalicijski pogodbi, podobne načelnosti namreč nismo opazili. Tam so dobili ne le kolektivni daltonizem pač pa kar kronično kolektivno katarakto.

Postarana udbovka Milojka Kolar Celarc je opravila svojo domačo nalogo. Ta največja katastrofa slovenskega zdravstva na dveh nogah je v vseh smislih zrela za smetišče zgodovine. Vendar pa je za zdravniško-dobaviteljsko mafijo potreben nov fikus na Štefanovi. Ki bo gledal stran ali delal kaj drugega, medtem ko bodo tovornjaki naprej odvažali vaš denar iz jugoslovenskega zdravstva. Potreben je nov fikus za ohranjanje statusa quo.

In Danajci so začeli ponovno nositi darove že pred nekaj meseci. Ker računa na relativno zmago na tokratnih volitvah druga inkarnacija Komunistične partije Slovenije stranka Socialnih demokratov in s tem na možnost sestavljanja koalicije, prihajajo Danajci tokrat iz njenih krogov. Tokrat so očitno oni dobili nalogo, da sproducirajo nov fikus za na Štefanovo. Zato so se po že predvidenem scenariju reaktivirali gibanisti in gibanice Gibanja skupaj naprej, ki ga vodi kolega kirurg ortoped Danijel Bešič Loredan. To je tisto gibanje, ki je na podoben način skakalo naokrog že leta 2013, pa potem nekam čudno in hitro potihnilo, ko je vlado sestavila Alenka Bratušek.

Lansko leto se je gibanje reaktiviralo in začelo pripravljati slovensko javnost na novega trojanskega konja, odrešiteljico slovenskega zdravstva, magistro ekonomije, bojda specializirano za zdravstvo, Marjeto Kuhar. Lansirati so jo začeli preko oddaje VV Faktor. Ki jo zadnje čase vodi voditelj Aljuš Pertinač. Ki bojda ni (več) v stranki SD, čeprav smo ga na predsedniških volitvah videli precej skakati okrog Boruta Pahorja. Ki tudi ni (več) v stranki SD in je na predseniških volitvah nastopil kot popolnoma neodvisni kandidat. S podporo stranke SD. In tudi Marjeta Kuhar, nekoč članica stranke SD, to po njenih zagotovilih ni več. Ker je bila jezna na ministrico Kolarjevo in je izstopila iz stranke SD. Kot je sama povedala. 3. marca 2018. Kot je sama povedala. 5 dni preden je na oddaji VV Faktor slovenski javnosti obelodanila, da je pripravljena postati ministrica in rešiti slovensko zdravstvo. Je povedala. "U bistvu". 8. marca je izstopila iz stranke SD. Čeprav je bila jezna na ministrico že nekje od 1. januarja 2016. Dotlej pa je resnično verjela, da je Pokvarjena Milojka prišla na ministrstvo, da bo res kaj spremenila. Je povedala. "U bistvu"

Danajski konj je pred vrati Troje.

In ne me narobe razumeti. To ni kritika oddaje VV Faktor. Ki jo od njene preobleke, oblikovne in vsebinske, redno spremljam. Še posebej kadar v njej nastopajo komentatorji Matej Lahovnik, Lucija Ušaj Šikovec, Rado Pezdir in Bernard Brščič. To je kritika sistema, ki ne zna in ne zmore povedati, kaj je resnični problem v zdravstvu: korupcija in še enkrat korupcija. Milijonska korupcija. Koliko milijonska, ste videli konec leta 2017, ko je Sv. Milojka vrgla mafiji že omenjenih 136 milijonov evrov. Pa to ni vse. To je samo on top of vseh ostalih nekaj sto milijonov vaših evrov na letni ravni, ki se zlijejo preko slovenskega zdravstva skozi preplačan material in zdravila na prirejenih javnih razpisih za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Marjeta Kuhar je pokazala v svojih nastopih nekaj tabel. Kot slišim zelo rada analizira, sestavlja tabele, računa in riše grafe. Tako zelo rada, da je prepričana, da je prava oseba, da prevzame ministrstvo za zdravje in reši slovensko zdravstvo. Zdi se, da so v to še bolj prepričani Danajci, ki so, po mojem mnenju, v Kuharjevi prepoznali tisti obetavni fikus, ki bo na Štefanovi naslednja štiri leta delal tabele, preračune in grafe tako zagreto in zatopljeno, da bodo tovornjaki zagotovo lahko še naprej v miru in neopaženo vozili vreče z denarjem iz jugoslovenskega zdravstva. Se vloge trojanskega konja zaveda, ali jo je na temno stran speljala goljfiva kača?

Iz povedanega v javnosti Marjeta Kuhar očitno meni, da so dolge čakalne dobe glavni problem slovenskega zdravstva. Kar laični davkoplačevalci in potencialni bolniki tako zelo radi slišite. Zato jih imajo v svojih političnih programih glede zdravstva vse stranke. In jih zato nikoli ne razrešijo, da jih imajo lahko vedno v svojih političnih programih. Poleg tega seveda, da zagotavljajo biznis v popoldanskih privatnih ambulantah.

Marjete Kuhar nisem nikoli slišal govoriti o ničelni stopnji do organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu. Nikoli in nikjer ni povedala, da je to v resnici največji problem slovenskega zdravstva. Rak rana. Da se bo vse ostalo rešilo samo po sebi. Nikjer in nikoli je nisem slišal podpreti ugotovitev Parlamentarne preiskovalne komisije o korupciji v primeru žilnih opornic Jelke Godec, ki je razkrila vso širino in globino slovenskega zdravstvenega kriminala.

Nikoli je nisem slišal obsoditi dejstva, da so v tem primeru popolnoma zatajile vse zdravstvene organizacije in ropa stoletja in akterjev v primeru žilnih opornic niso obsodile ne bolnišnice, kjer rabote potekajo, ne Ministrstvo za zdravje (ki korupcijo ščiti), ne Združenje kardiologov Slovenije, ne Zdravniška zbornica Slovenije.

Marjete Kuhar nisem slišal javno povedati niti, da so (ne po naključju) popolnoma zatajile institucije odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala in korupcije z NPU-jem D. Majheniča in SDT-jem na čelu. Nikjer nisem slišal Marjete Kuhar javno povedati, ali se ji ob vseh znanih dejstvih ne zdi morda bizarna ponovna izvolitev Harija Furlana na mesto SDT za dobo nadaljnjih 6 let medtem, ko ob vsem znanem, v zadnjih štirih na področju kriminala z žilnimi opornicami ni naredil NIČ. Nada.

Ne enega ne drugega, torej Marjete Kuhar, niti kolega Loredana, kirurga ortopeda, pri vsem tem intermitentnem porajanju in brownovem gibanju Gibanja skupaj naprej, ki bo šlo kljub le 20 udeležencev nedavnega shoda vseeno, poleg še ostalih sto političnih muh enodnevnic, na volitve, da bi se javno izjasnila, kako je sploh teoretično možno, če se imamo za normalno državo in članico EU, da človek kot je Harij Furlan, katerega brat je mešetaril s preplačanimi umetnimi kolki, torej ortopedskim materialom, v bolnišnici v kateri dela, če prav razumem, kolega Loredan, sploh in ponovno zasede mesto vodje institucije, ki bi tovrsten kriminal morala preganjati.

Ne verjemite konju, Trojanci!

Zaključek

Marjeta Kuhar je neštetokrat povedala "v bistvu", bistva pa nikoli. Bistvo in prvi ukrep vsakega normalnega novega ministra bi moral biti ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zemljaričanskem jugoslovenskem socialističnem zdravstvu. In ne inštalacija ustreznega fikusa, ki bo le skrbel za status quo. Bistvo in prvi ter najpomembnejši ukrep je znižanje cen ostalim 20.000 materialom, zdravilom in opremi na nivo cen v evropski uniji, katere članica smo, kot smo to storili v primeru enega samega materiala, v eni sami bolnišnici, z žilnimi opornicami, in vsaj teoretično in pogojno privarčevali univerzitetni ustanovi 2,5 milijona evrov. S tem bi privarčevali na letni ravni nekaj 100 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, ki se zdaj pretaka v samo nekaj 100 vil, jadrnic in motornih čolnov, če se izrazim v simbolnem smislu.

Bistvo in prvi ukrep novega ministra bi moral biti zahteva do organov odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala, da prenehajo igrati vlogo farsičnih institucij za ustvarjanja videza demokracije in evropske normalnosti sredi balkanskega terarija, zamenjava podtaknjencev v vodstvu teh organov in začetek doslednega spoštovanja ugotovitev Parlamentarne preiskovalne komisije Jelke Godec na področju žilnih opornic ter razširitev delovanje na vsa druga področja v zdravstvu ter tako prenehanje z balkanskimi praksami plenjenja lastnih državljanov in davkoplačevalcev v okviru te primitivne dogovorne balkanske ekonomije v jugoslovenskem socialističnem zdravstvu.

S prekinitvijo z balkanskimi udbovskimi praksami v zdravstvu, ki ni "ne levo, ne desno, ampak za vse državljane", kot trdi Marjeta Kuhar, in privarčevanjem nekaj 100 milijonov davkoplačevalskih evrov, ki bi morali biti namenjeni za izboljšanje zdravstvenega sistema za davkoplačevalce, ki denar prispevajo, in ne za plenilsko svojat, ki se na njem pase in ga krade bi lahko:

1. Nemudoma dvignili mizerne plače predvsem medicinskim sestram in nemedicinskemu osebju.

2. Obnovili dotrajane stavbe, prostore in opremo za boljše počutje in bivanje obolelih.

3. Izboljšali skrajno patološke in porušene človeške odnose med zaposlenimi.

4. Uredili odnose med različnimi ravnmi slovenskega zdravstva in zagotovili kolegialno sodelovanje med vsemi zaposlenimi v dobro počutje zaposlenih in uporabnikov storitev.

5. Na vodilna mesta postavili odgovorne ljudi s hrbtenico in na podlagi dokazljivih strokovnih dosežkov.

6. Vzpodbudili in zagotovili mednarodno sodelovanje in aktivno vključevanje v mednarodno raziskovalno in akademsko dejavnost.

7. Zagotovili sredstva za vzpostavitev rednega raziskovanja v medicini.

8. Postavili slovensko zdravstvo, ne samo glavno univerzitetno bolnišnico, na zemljevid sveta.

Zato, pa je potrebno imeti v programu kaj več kot prikazovanje dolgih čakalnih vrst in politikantsko tantrično ponavljanje o potrebi po njihovi ukinitvi. Skrajšanje bo prišlo samo po sebi. Najprej moramo prenehati s plenilskimi praksami. Vse ostalo sa darovi Danajcev za ohranjanje statusa quo trojanski konji za nadaljevanje plenjenja.

"Equo ne credite, Teucri! Quidquid id est, timeo Danaos et dona ferentes."