Pred kratkim me je prijatelj pobaral, ali sem za samostojno Katalonijo (čisto mimogrede ob partiji biljarda in kozarčku rujnega). Spontano sem mu odvrnil, ja, sem za samostojno Katalonijo, in še dodal, da bi mi bila všeč samostojna Katalonija. Prijatelj je obstal s partijo ter s povišanim tonom začel: "Vidiš, pa ravno ti, ki se greš nekakšno čaščenje demokracije, demokratičnega odločanja, a ne vidiš, kako je samo 40 odstotkov katalonskih volivcev za samostojnost!! Kako moreš biti potem za samostojnost?!"

Spet sem naredil napako in poskušal razlagati, kako je eno želja, hotenje, posamezen interes in pravica in možnost boriti se za to hotenje ali interes, drugo pa, ko so te pravice in možnosti omejene, še bolj točno, sistemsko ovirane. Omejene z obstoječo zakonodajo, ovirane z obstoječimi predpisi. In potem sem še dodal (o bog, zakaj počnem vedno eno in isto, pa me skoraj nihče ne razume?): "Omejene z zakonodajo in predpisi, kjer pač manjkajo nove metode in načini in orodja, predvsem pa zaveze k uporabi teh metod in orodij, s katerimi se posameznik, državljan, sploh lahko bori za svoje ideje, hotenje ali interes. Priti do teh novih metod in orodij pa je sistemsko precej ovirano. Tako v Kataloniji, pri nas pa še bolj." Pa je prijatelj zamahnil z roko - tako kot velika večina vseh, s katerimi sem se pogovarjal o tem - "mah, igrajva raje partijo naprej ..."

Naj se grem donkihotstvo še naprej? Sem eno od zadnjih nedelj poslušal zjutraj Radio Ena. Intervju z Janom Goljo, avtorjem uspešnice z naslovom Slovenci v dnevnih sobah. Golja je preprosto rekel, da je šel k ljudem, k posamezniku, se pogovarjal z vsakim z osnovno željo, da ta, prvič, prepozna svojo vrednost, pridobi na samozavesti, in drugič, da človek prepozna, kako lahko pomaga bližnjemu, sosedu. Večinoma je, tako sem razumel v intervjuju, kar pozvonil na vratih, se predstavil in pogovor je stekel o vsem mogočem. Za primer je navedel zgodbo, kako je mlad fant pomagal svojemu 24-letnemu dekletu po možganski kapi, da je punca po enem letu skoraj čisto ozdravela,  čeprav so tako zdravniki kot njeni starši v začetku samo zmajeval, odkimavali in fantu celo svetovali, naj gre svojo pot, ker je še mlad in ker se dekletu ne da več pomagati. Tudi mene je čustvena zgodba tako pritegnila, da sem začutil cmok v grlu, a istočasno me je preplavilo nenavadno vprašanje. Ali lahko Jan Golja in njemu podobni pritegnejo in prepričajo ljudi, da pa prepoznajo v sebi tisti drugi del človeka, ki želi pomagati ne samo svojemu bližnjemu, ampak želi pomagati tudi k boljšemu in pravičnejšemu v širši družbi zaradi dviga kvalitete življenja širše družbe, Celote, ki se imenuje npr. domovina, ali pa še širše, celotna človeška skupnost? Ali lahko Jan Golja in podobni pripomorejo kot Aktivni državljani s svojo sposobnostjo vplivati na ljudi, s svojo pronicljivostjo vzpodbuditi pri ljudeh tudi ta drugi del? Ki je zaenkrat sistemsko precej oviran.

In kaj imata skupnega prijateljski pogovor pri partiji biljarda o Kataloniji in altruizem Jana Golje? Če bi obstajala dodatna orodja demokracije, ne samo obe skrajnosti, tj., ali volitve predstavnikov in posledično ves dotrajani  (da ne uporabim spet različnih pridevnikov, ki sem se jih celo sam že naveličal) sistem predstavniške demokracije, ali pa po drugi strani samo vsesplošni ljudski referendum (do konca izigran in osmešen, da ne uporabim ...) kot edina možnost neposredne demokracije, bi me lažje razumel moj prijatelj na biljardu, kako vidim situacijo v Kataloniji, in bi ustvarjalno energijo Jana Golje in podobnih, ki jih na srečo v Slovenije ne manjka, lažje uporabili tudi za lepše, boljše in pravičnejše za Celoto, za Slovenijo, mojo domovino.

Naj ob tem malo bolj čustvenem razmišljanju pokomentiram še stavek, ki se je pojavil v obeh primerih in se glasi: "Kar pa je zaenkrat sistemsko precej ovirano." Zakaj so že sami poskusi, kako priti do novih orodij demokracije, sistemsko ovirani? (Tudi v Španiji, pri nas pa sploh!) O tem sem na portalu+ že velikokrat pisal, a kot da se vse reke izlivajo v eno morje. Nekje je več ovir in pregrad, nekje manj.

Abraham Lincoln se je boril in izboril korak k boljši demokraciji, tj., abolicijo, odpravo suženjstva v ZDA. Podoben korak je naredil skoraj stoletje prej mladi angleški poslanec William Wilberforce, ki je začel kampanjo za odpravo suženjstva in šele po več desetletjih uspel prepričati večino poslancev. Naj se sliši še tako potentno, celo blasfemično (če vzamemo za boga obstoječo demokracijo), po svojih močeh se tudi jaz borim za konkreten korak k boljši demokraciji, borim se že skoraj trideset let za ta korak; predvsem so sistemske ovire in sem že ves čas deležen nerazumevanja pa tudi posmeha, tako kot sta imela sistemske ovire in nerazumevanje in posmeh Lincoln in še prej Wilberforce. Verjamem, kot sta verjetno onadva, k nuji koraka k boljši demokraciji. Pač to počnem, ja, na razne načine, večkrat tudi zvite, kot sta morala tudi onadva, Lincoln s podkupovanjem poslancev (lepo prikazano v filmu Lincoln), ali pa Wilberforce (še lepše prikazano v filmu Amazing Grace, ko je peljal mlade žene poslancev na ogled ladje s sužnji in so si dame zakrivale nos z belimi robčki, da ne bi vonjale smradu, a so doma le prijele svoje može, naj vendar nekaj naredijo proti temu smradu).

Za korake k boljši demokraciji se je in se še bori veliko ljudi, tudi jaz se. Tudi v Švici, prvi demokraciji na svetu, so ženske dobile volilno pravico šele več kot dve desetletji po drugi (!) svetovni vojni. Nekdo se je tudi v Švici boril za ta korak k boljši demokraciji. Je to slabo, da so dobili črnci svobodo? Je to slabo, da imajo tudi ženske v Švici volilno pravico? Je to slabo, da bi imeli Aktivni državljani možnost kontrolirati oblast?

Bom še enkrat ponovil zadnje vprašanje: Je to slabo, da bi imeli Aktivni državljani možnost kontrolirati oblast? Kajti ravno zadnje dni prav butne odgovor: Zakaj za vraga ne bi imeli Aktivni državljani možnost kontrole vseh, ki uspešno uporabljajo "psihološki profil uporabnikov Facebooka" za zmago na volitvah! Naj uporabljajo ta Facebook ali katerokoli spletni profil (!), naj bodo izvoljeni najbolj spretni analitiki teh profilov, a zakaj ne bi imeli državljani na razpolago preprosta orodja, ki kontrolirajo te izvoljene,vsak dan, vsa štiri leta?! Zakaj za vraga ne bi imeli možnost kontrole vseh, ki uspešno uporabljajo oz. bodo pri nas v prihodnjih tednih uspešno izrabljali vsa obstoječa TV soočenja, naj bodo izvoljeni najbolj spretni manipulatorji, najbolj spretni obračalci besed (ni boga, ki bi v tem trenutku to preprečil!!), a zakaj ne bi imeli državljani na razpolago preprosta orodja, ki kontrolirajo te izvoljene vsak dan, vsa prihodnja štiri leta?!

Samo za ta korak k boljši demokraciji se borim. Seveda bodo reke še naprej tekle in če eno od njih poimenujemo demokracija, zakaj ji postavljati ovire? Naj teče in se izlije v morje.