1. Z referendumom pred petnajstimi leti se je končal prvi del zgodbe, ki se je bila začela že davno prej. Kar zadeva Evropsko unijo, se je - vsaj zame - začela s člankom "V Evropo prek Beograda ali Ljubljane", ki je bil objavljen v Delu 13. januarja 1990. Kar zadeva NATO, se je začela s tajnim obiskom obrambnega in zunanjega ministra pri Johnu Kriendlerju (ameriški mornariški oficir, diplomat, član mednrodnega štaba NATO) 12. februarja 1991 v Bruslju. Sredi leta 1991 smo se vojskovali z Jugoslovansko ljudsko armado. Na Brionih je prišlo s posredovanjem EU do primerno znosnega dogovora, konec tega leta pa je Slovenija že doživela mednarodno priznanje s strani EU.

2. Naslednje obdobje je bilo zaradi jugoslovanske krize relativno neprijetno, nakar je 21. marca 1994 prišlo do italijanskega veta na pridruženo članstvo Slovenije v EU. Španski kompromis je bil dosežen šele konec leta 1995.

3. Leto 1997 je bilo relativno dramatično. To je bilo leto odločanja o širitvi Nata. Konec maja 1997 je slovenski predsednik nemškemu kanclerju na njegovo vprašanje, ali bi šli rajši v EU ali v NATO, odgovoril, da v EU, nakar je predsednik vlade 8. junija v Madridu izvedel, da bo NATO vključil samo Češko, Madžarsko in Poljsko. Obliž na to rano je bil decembrski sklep Evropskega sveta v Luksemburgu, da se EU širi s šesterico, v kateri je tudi Slovenija.

4. Leta 1998, ko sem bil veleposlanik v Washingtonu, sem tamkajšnje politike prepričeval, da Slovenija spada v NATO, "nato-skeptiki" pa so v ozadju iskali alternative. 9. junija je veleposlanik pri OZN Danilo Türk Slovenijo včlanil v protijedrski (v bistvu protinatovski) klub New Agenda Coalition, iz katerega je moral po naročilu Janeza Drnovška izstopiti 3. novembra.

5. Spomladi leta 1999 si je NATO zaradi bombardiranja Beograda nabral nekaj novih nasprotnikov, aprila pa je bil na vrhu Nata v Washingtonu navzoč tudi predsednik slovenske vlade. 15. junija so Američani (Perry) neuspešno posredovali med Slovenijo in Hrvaško zaradi meje, 21. junija je bil v Ljubljani Bill Clinton. Sicer je bila Slovenija uspešna: oktobra je začela pripravništvo ("Akcijski načrt za članstvo") za NATO, decembra pa je Evropski svet potrdil slovensko kandidaturo za članstvo v EU.

6. Decembra 2000 se je Slovenija na sestanku v francoski Nici že znašla v Pogodbi EU, naslednje leto pa je prišlo do terorističnega napada v New Yorku, ki je spremenil širitvene načrte Nata. Januarja 2002 sta zunanji minister in vodja opozicijske SDS ustanovila Slovenski odbor za NATO, ki je prevzel nelahko nalogo zagovarjanja severnoatlantskega zavezništva v slovenski javnosti. Februarja 2002 se je začel poskus EU, da bi sprejela Pogodbo o ustavi. 21. novembra je bila Slovenija povabljena v NATO, konec leta pa se je slovenska delegacija na vrhu EU v Københavnu že pogajala o višini denarja, ki naj bi ga dobila iz skladov EU. (Ta pogajanja so se zavlekla v noč, tako da je kraljica odpovedala svečano večerjo. V slovenskih medijih se je ta večerja zaradi časovne stiske in ambicioznosti novinarke* vseeno zgodila, pisalo je celo, kaj smo jedli in kaj je ob večerji povedal Janez Drnovšek.)

7. Nato je prišlo leto 2003. Januarja so se začeli pristopni pogovori Slovenija-NATO, v začetku februarja pa je Slovenija - po zoprnih pogajanjih, ki so prinesla nekatere važne popravke - podprla v Washingtonu sestavljeno t.i. Vilensko izjavo, ki je - kot se je izkazalo pozneje - vsebovala nekaj napačnih podatkov v zvezi z Irakom. O odločitvi sem se posvetoval s skupino slovenskih veleposlanikov, ki so bili navzoči na letnem diplomatskem posvetu. Veleposlaniki so bili enodušno za priključitev izjavi. Ko bi ji Slovenija nasprotovala, bi tvegala zaplet pri ratifikaciji slovenskega članstva v ameriškem Kongresu, predvsem pa bi bila med vsemi kandidatkami edina in osamljena. Zaradi vilenske izjave sem bil predmet dolgotrajne in nevarne kampanje, ki se ji je v nekem trenutku priključil celo Drnovšek. Napisal mi je pismo s sporočilom, da izjavi nasprotuje in da se pri razlagi slovenske priključitve ne smemo sklicevati nanj. To pismo je Drnovšek - o tem sem prepričan - napisal zaradi pritiska "nato-skeptikov" v LDS. To prepričanje izvira iz nekega poznejšega razgovora med Drnovškom in Solano na Brdu. Pred tem je francoski predsednik Jacques Chirac podporo, ki jo je Američanom (poleg zunanjih ministrov kandidatk) izrazilo tudi osem predsednikov vlad (Jose Maria Aznar, Jose Manuel Durao Barroso, Silvio Berlusconi, Tony Blair, Vaclav Havel, Peter Medgyessy, Leszek Miller in Anders Fogh Rasmussen), obsodil z znamenitim stavkom: Zamudili so priložnost, da bi molčali. Solana je pri Drnovšku ponovil Chiracov stavek in dopovedoval, da v Iraku ni šlo za nič drugega kot za spremembo režima (regime change). Drnovšek je imel odgovor že pripravljen: Saj tudi pri bombardiranju Beograda leta 1999 (ki ga je naročil Solana kot generalni sekretar Nata) ni šlo za nič drugega kot za spremembo režima!

8. Mimogrede: 12. marca 2003 so ubili srbskega predsednika Zorana Đinđića. 20. marca 2003 je sledil napad na Irak, 23. marca pa smo imeli referendum o priključitvi EU in Natu. V MZZ in med prijatelji smo bili zaskrbljeni, da iraški kontekst ni najbolj posrečen za izvedbo referenduma, na katerem bi odločali tudi o članstvu v Natu. Po telefonu sem govoril z nemškim kolegom Joschko Fischerjem, ki mi je svetoval, naj referendum odložimo. O zadevi sem se posvetoval tudi s predsednikom republike Drnovškom, ki je takoj razumel problem in se strinjal, da bi referendum preložili. Pojdi v parlament, je rekel Drnovšek, poišči (vodjo poslanske skupine LDS) Anderliča, povej mu, da sem pripravljen priti med poslance in razložiti, zakaj datum ni primeren. Tako sem tudi storil. Sledil je šok.

9. Na Drnovškovo in mojo pobudo, da bi parlament poslušal argumente v prid preložitvi referenduma, je Anderlič vzrojil: Ni govora, da bi Drnovška povabili v parlament, to so kraljevske navade, ki jim je treba narediti konec! Nato-skeptiki so upali, da bo rezultat referenduma - vsaj za NATO - negativen. Torej smo obtičali z datumom 23. marca 2003. V vladi je glavno breme informiranja o Natu padlo na obrambnega ministra Antona Grizolda in name. Angažiral se je tudi Drnovšek, posebno skupino za podporo pa sta sestavila še France Bučar in Milan Kučan, ki je pozneje ta svoj korak obžaloval. Med pomembnimi osebnostmi, ki sem jih nagovarjal, naj podprejo slovensko članstvo v Natu, je bil tudi nadškof Franc Rode, ki glede podpore ni omahoval.

10. Pred referendumom me je ameriški državni sekretar Colin Powell - očitno zaradi informacij iz ljubljanskega veleposlaništva - večkrat vprašal, kakšen bo izid. Nekateri so upali, da bo dober, nekateri smo bili zaskrbljeni zaradi različnih odmevov v javnosti, nekateri pa so se ostro in celo javno angažirali proti slovenski povezavi z Natom. Podpora Natu je bila navsezadnje visoka (66%). Oddahnil sem si, nekateri levičarski komentarji (npr. Vlada Miheljaka) pa so me zabavali. Izračunal je, da je za NATO - kljub temu da smo dobili "ustavno večino" - glasovala manjšina volilnih upravičencev.

11. Moje angažiranje v korist Nata mi je ustvarilo veliko nasprotnikov. Afera z diplomatsko akademijo, ki je izbruhnila v aprilu 2003 in zaradi katere me je tedanji glavni urednik Dela Mitja Meršol pošiljal v zapor za osem let, je bila - pač po mojem prepričanju - maščevanje za zunanjepolitične uspehe. Aprila je prišlo do nenavadnega spora med Drnovškom in Ropom, ki sta oba želela nastopiti ob podpisu pogodbe o pristopu Slovenije (in drugih novih članic) k EU v Atenah, in ki sta imela oba pripravljen govor za to priložnost. Napeto smo čakali, koga bodo napovedali. Napovedali so Drnovška.

12. Konec leta 2004 je bila Slovenija - kot prva nova članica - izbrana za predsedovanje EU v prvi polovici leta 2008. Leta 2007 smo v Sloveniji uvedli evro in vstopili v schengenski sistem.

13. Slovenija doživlja v EU nekatera razočaranja, najnovejše zadeva nevtralnost Evropske komisije pri naših sporih s Hrvaško. V Natu so razočarani, ker Slovenija ne izpolnjuje svojih obljub glede obrambnega proračuna (2%), poleg tega slabo ocenjujejo sposobnost slovenske vojske. Torej je prišel pravi trenutek za premislek, kako spremeniti stvari. Morda prihaja priložnost za ta premislek z volitvami 2018.

* Uredništvo domneva, da je šlo za S.V., novinarko Dela.