Pred vrati je mesarski boj, kar je edino pravo ime za veliki finale, ki se bo začel v torek v državnem svetu, kjer so bo pokazalo, ali bo prevladala moč argumentov, ali moč globine lobističnih denarnic. Osnovni zaplet je znan: Branko Zorman, sicer poslanec vladne SMC, je najprej skozi pristojni odbor za finance, potem pa čez državni zbor za večino strokovne in politične javnosti presenetljivo in razmeroma z lahkoto "spravil" novelo Zakona o igrah na srečo, ki odpravlja dosedanji monopol Športne loterije, d. d. na področju prirejanja športih stav. Argument, na katerega je stavil poslanec Zorman in proti vsem pričakovanjem z njim zmagal, je ta, da se naj z liberalizacijo dejavnosti iger na srečo povečajo tudi prilivi za šport. In sicer s tem, da bi v davčni sistem naše države vključili tudi vse tiste tuje prireditelje stav, ki so (bili) do sedaj neregistrirani, njihova dejavnost pa v bistvu nezakonita. Kot vemo, je Zormana na glasovanju podprla večina njegovih poslanskih kolegov iz SMC, SDS kot tudi skupina nepovezanih poslancev. Proti sta bili po pričakovanjih "trdnjavi" športnih funkcionarskih elit, torej SD in DeSUS. Pred tem je Zormanov zakon soglasno javno podprla tudi Fundacija za šport, katere katastrofalno finančno stanje in padanje sredstev iz naslova koncesij je tudi glavni razlog, da se je Zorman lotil zakona.

Največji šok so zaradi nepričakovane Zormanove zmage doživeli v podjetju Športna loterija. Po oceni poznavalcev so bili zaradi svojih očitnih političnih povezav na vse vladne stranke (SMC, SD, DeSUS) ter še bolj zaradi "kontrole", ki jo ima član uprave Športne loterije Tomo Šeme (sicer nekdanji direktor Urada za nadzor iger na srečo) nad ključnimi uradniki ministrstva za finance (Bojan Briški, Sonja Strnad), ki že leta pišejo dokumente, zakone, mnenja vlade po njegovem nareku (o tem smo na našem portalu že poročali), pravzaprav šokirani.

So Zormana tako podcenjevali?

Zaradi tega odziv Športne loterije ni presenetljiv. V bistvu je razumljiv; v so osnovi plačani za to, da obdržijo svoj privilegirani položaj, res pa je, da so lahko problematična orodja, s katerimi zdaj želijo sanirati posledice Zormanovega zakona. Gre predvsem za sprego z lobiji, ki so jih vpregli v svojo medijsko ofenzivo proti zakonu (kamor so uspeli vključiti celo Joca Pečečnika). Na koncu so tako o tem zakonu vedeli in razlagali tudi vsi, ki svoje mnenje dokazano prodajo za VIP karto na poletih v Planici, na pokalu Vitranc, Pohorski Zlati lisici ali pa uradno "bundo" smučarske oziroma skakalne reprezentance.

Maja Makovec Brenčič in finančna ministrica svarili pred "katastrofo"

Že pred glasovanjem na pristojnem odboru za finance v državnem zboru je Cerarjeva ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič - ne glede na to, da bi morala biti prva zainteresirana za boljše financiranje športa (!) - osebno (to je bilo razkrito v oddaji Tarča) prepričevala poslance, da je zakon "katastrofa", da je sedanje stanje optimalno in da poslanec Branko Zorman "ne razume zadev". To je sicer ista Maja Makovec Brenčič, ki je z državnim glasom v nadzornem svetu Športne loterije ustoličila sedanjo upravo tega podjetja in se s tem uklonila nekdanjemu šefu OKS Janezu Kocijančiču, za kar je bila po naših informacijah poplačana s podporo Zakonu o športu (tudi o tem smo na našem portalu že pisali). Podobno "katastrofično" je tudi mnenje ministrstva za finance, pod katerega se je podpisala kar sama gospa ministrica Mateja Vraničar Erman, v državni zbor pa je poslala svojega državnega sekretarja, ki se je z brezsramnim zagovarjanjem posvojenih stališč Športne loterije tam precej osmešil, s tem pa dodatno pokazal na absurdnost stanja na področju športnih stav v Sloveniji.

Ofenziva agencije Pristop

V medije je kar naenkrat - verjetno s precejšnjim finančnim pospeškov zainteresiranih "deležnikov" - z različnimi PR prispevki in intervjuji vstopila tudi dvorna agencija Pristop, ki je s pavšalno logiko in prirejenimi informacijami poskušala javnost prepričati o škodljivosti Zormanovega zakona. Praviloma se takšni članki pojavljajo v Delu, Dnevniku, predsednik uprave Športne loterije se je pojavil tudi v Playboyu (in še kje). Skupno vsem tem prijaznim prispevkom je to, da jih praviloma podpišejo novinarji in komentatorji, ki dejansko ne razumejo, da Športna loterija ni športna institucija, ampak predvsem finančna institucija. Tega ne razumejo niti na pristojnih ministrstvih, pa tudi ne lastniki, ki v organe tega podjetja imenujejo športnike in ne finančnike, kar je seveda prikladen poligon za sistemsko korupcijo.

Poleg prirejanja informacij o dejanskem stanju na trgu stav ni umanjkal niti poskus diskreditacije poslanca Zormana, češ, da zastopa neke interese iz ozadja. Precej ljudi sicer odkrito meni, da poslanec Zorman seveda ni kar sam spisal te novele Zakona o igrah na srečo, vendar je ironično, da mu lobistična ozadja očitajo tisti, ki so že desetletje ali več glavni v lobiranju, oškodovanju javnih sredstev, korupciji in ščitenju različnih zasebnih interesov v vseh segmentih delovanja države.

Škandalozna je tudi lobistična zloraba Ekonomske fakultete v Ljubljani. Na svečanem dogodku ob obletnici fakultete so "priročno" organizirali posvet o financiranju športa, kamor so bili povabljeni samo "ustrezno povezani" strokovnjaki: Janez Kocijančič, Enzo Smrekar, direktor Športne loterije ... Nagovor je seveda imela kdo drug kot Maja Makovec Brenčič. Ekonomska fakulteta v Ljubljani se je sicer v času dekanovanja Metke Tekavčič tudi na splošno spremenila v nekakšno na pol politično-lobistično organizacijo, ki v "višjem interesu" vodstva fakultete z lahkoto pohodi kakšne strokovne kriterije.

Ofenziva državnega svetnika in lobista Borisa Šuštaršiča

Dobesedno skoraj pet minut pred dvanajsto, v realnosti kakšno uro pred glasovanjem poslancev o noveli Zakona o igrah na srečo se je v javno razpravo (prej sicer že v pristojni komisiji državnega sveta) vključil še znani borec za nadzor nad delitvijo sredstev invalidskih organizacij in "večni funkcionar" Boris Šuštaršič. V dopisu poslancem je na slabih dveh straneh strokovno obrazložil absolutno ustreznost sedanjega stanja, monopolne ureditve Športne loterije ter poslance posvaril pred pastmi novele zakona. Toda sodeč po neformalnih odzivih je bil to strel v koleno, kajti s tem lobiranjem je Šušteršič poslance prej prepričal v podporo zakonu kot proti njej. Morda bo drugače v državnem svetu, ki je Šušteršičev domači poligon, zato se nadeja, da bo tam uspel zlobirati veto Zormanovega zakona.

Dve ministrstvi v štirih letih nista bili sposobni ene same analize

V bistvu je glavni dokaz – t. i. smoking gun -, da nekaj ne bo v redu s stanjem na področju stav v Sloveniji, dejstvo, da kljub apelom Fundacije za šport in številnih strokovnjakov Cerarjeva vlada oziroma pristojni ministrstvi za finance in šport v štirih letih (prej pa tudi ne) nista bili sposobni naročiti ali izvesti niti ene same samcate kredibilne analize stanja na tem področju oziroma realnem deležu igralcev, ki stavijo v tujini. In to kljub temu, da primerljivi podatki iz Sloveniji podobnih držav (Danska, Hrvaška, Avstrija) kažejo na pravcati "boom" na trgu športnih stav, predvsem pa na rast davčnih in koncesijskih prihodkov v zadnjih letih, torej prav nasprotno, kar se dogaja v Sloveniji.

Ministrstvi sta Zakon o igrah na srečo, ki je bil v vladnem normativnem programu že leta 2015, priročno pospravili v predal z argumentom, da se ga "ne da koalicijsko uskladiti". No, vsaj tu se niso zlagali. Res se ga ne da, saj so dejanski interesi drugačni. Ne glede na to, da je spremembe tudi na področju monopola stav in loterije, predvsem pa lastništva igralnic, od nas zahtevala Evropska komisija. Na sodbe slovenskih sodišč, ki so že zdavnaj ugotovila neskladja v zakonu, pa se vladne institucije itak požvižgajo. To, da Hrvaška iz naslova športnih stav na leto pobere prek 100 mlijonov evrov davkov in koncesij, Slovenija pa le okoli 15, pa je za naše "deležnike" očitno logično in normalno stanje.

Kajti denar za šport, če prav razumemo Makovčevo in Ermanovo, pri nas leži kar na cesti, pobere pa ga nihče, ker so očitno bolj pomembne korupcijske rente ustrezno povezanih elit okoli posvečenih podjetij in institucij, ki se vsako leto na VIP tribuni pod Poncami režijo kot pečeni mački in nazdravljajo svojemu privilegiranemu statusu, medtem ko se opita slovenska raja gnete med stojnicami kranjskih klobas in piva ...