Kot je znano, se je po razglasitvi več sodb hrvaških sodišč, ki so v primeru dobljenih tožb hrvaških deviznih varčevalcev "legalizirale" rubež premoženja Nove ljubljanske banke (NLB) na Hrvaškem, v slovenski politki vnela razprava o protiukrepih oziroma "zaščiti slovenskega premoženja na Hrvaškem". Na včerajšnji seji parlamentarne ustavne komisije - z izjeme stranke Levica so vse parlamentarne stranke ob prisotnosti premierja Mira Cerarja in koalicijskih voditeljev Dejan Židana in Karla Erjavca podprle predlog o postopku dopolnitve ustavnega zakona o NLB - so imenovali strokovno komisijo, v kateri pa ni nobenega ustavnega pravnika, četudi gre v končni fazi za spremembo ustave. V ozadju je bojazen, da bi brez takšne pravne podlage Slovenija ne mogla reagirati na sodbe hrvaških sodišč, ki deviznim varčevalcem, nekdanjim komitentom Ljubljanske banke na ozemlju Republike Hrvaške omogoča poplačilo njihovih terjatev iz preostanke premoženja sedanje NLB na Hrvaškem. Opozicija v državnem zboru (SDS, NSi) je šla še dlje in predlagala, da bi Finančna uprava (FURS) v tem primeru izvedla povračilne ukrepe in od hrvaških družb, ki poslujejo na slovenskem teritoriju, so pa v (večinski) državni lasti Hrvaške, enostavno recipročno zarubila oziroma izterjala premoženje.

Andraž Teršek, Matej Avbelj in Jurij Toplak

Andraž Teršek, Jurij Toplak in Matej Avbelj so ob teh "manevrih" slovenskega zakonodajalca opozorili javnost, da gre za skrajno sporen predlog in da naša "parlamentarna politika ustavo, ki je najvišji splošni in konceptualno abstraktni pravni dokument, s pomočjo ustavnega zakona ponovno uporablja za reševanje povsem konkretnega primera, kar je spet učbeniški primer zlorabe pravne forme - zlorabe pravnega akta na ustavni ravni". Po njihovem mnenju takšen predlog ustavnega zakona nasprotuje tudi pravu Evropske unije, in sicer načelu vzajemne pripoznave sodb, kot ga je v svoji sodni praksi razvilo in razlagalo Sodišče Evropskih skupnosti: "Izjema javnega reda, ne glede na raven v hierarhiji pravnih aktov, na kateri se sprejema, mora biti vselej opredeljena konkretno in natančno. Pred njeno uveljavitvijo je treba izčrpati vsa druga pravna sredstva v državi, iz katere se naj bi sodba pripoznala. Tega doslej, vključno s pravnimi sredstvi pred Sodiščem Evropske skupnosti in naznanilom Evropski komisiji, Slovenija še ni storila."

Skoraj 27 let po razpadu SFRJ je vprašanje Ljubljanske banke na Hrvaškem še vedno nerešeno.

Trije ugledni ustavni pravniki so namreč prepričani, da je ustavni zakon nepotreben, ker pravna podlaga za ustavno skladno in s strani EU potrjeno ravnanje obstaja že v 22f. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), pri čemer pa so vse slovenske veje oblasti ta člen doslej ignorirale. "Iz tega razloga predlog ni samo nepotreben, ampak je tudi ustavnopravno nevzdržen", pravijo Avbelj, Teršek in Toplak, ki ob tem poudarjajo, da državni zbor v tem primeru sicer zasleduje ustavno dopustni cilj, a je zanj izbral popolnoma neprimerna in z ustavo ter pravom EU nezdružljiva sredstva. Zakaj, se sprašujejo. "Najbrž zato, da bi zabrisal pravno in politično odgovornost vseh tistih, ki so Slovenijo v odnosu do Hrvaške pripeljali v stanje, v katerem smo. Politične neodgovornosti pa ni mogoče skrivati za hrbtom lomastenja po ustavi."

Na koncu trojica pravnikov mlajše generacije ugotavlja - in z njihovo ugotovitvijo se bo marsikdo strinjal -, da "toliko nedostojnega in pravoslovno napačnega ravnanja z ustavo, kot v času aktualne vlade v odstopu, v Sloveniji še ni bilo".