V Madridu so vsekakor pripravljeni iti do konca v svojih prizadevanjih za popolno uničenje vsakega upanja na politični dialog – na ponedeljkovih protestih po pridržanju Carlesa Puigdemonta je ponekod demonstrantom potrpljenja zmanjkalo in španski notranji minister Juan Ignacio Zoido si je končno oddahnil – da, tudi katalonski separatisti so nasilni. Seveda pa so se stvari spremenile, odkar je na oblasti Madrid. Če so katalonski policisti prvega oktobra pogumno stopili v bran volivcem, a kljub temu z zaplembo volilnih skrinjic učinkovito opravili svoje delo, so te dni vso to simpatijo zapravili in poželi val kritik.

Na politični ravni so stvari malce drugačne. "Carlesa Pugidemonta in njegove" sicer mnogi označujejo za bleferje, saj pravega projekta za neodvisno katalonsko republiko resda ni bilo, a treba je priznati, da kljub improvizaciji vztrajajo in temu podrejajo svoja zasebna življenja. Koliko ljudi je danes pripravljenih iti v zapor ali se podati v izgnanstvo? Španska stran gre s svojim ravnanjem vedno znova predaleč, saj recimo preventivni zapor utemeljuje z dejstvom, da se ambicijam po neodvisnosti pravzaprav niso odrekli. In tako je tudi zadnji, že tretji kandidat za predsednika Generalitat Jordi Turull moral znova v zapor, kljub temu, da dan prej v svojem govoru v parlamentu niti z besedico ni omenil republike. Počasi se na to odzivajo tudi organizacije za varstvo človekovih pravic, kot sta Amnesty International ali pa Komite za človekove pravice Združenih narodov, ki je že sprejelo v postopek zahtevo Jordija Sáncheza po zagotovitvi njegovih političnih pravic in zahtevalo tudi preventivne ukrepe, te strategije pa se je sedaj poslužil tudi Puigdemont. Odpoved poslanskemu sedežu in umik iz politike ne služita ničemur, kot to kaže primer notranjega ministra odstavljene katalonske vlade Joaquima Forna, ki po petih mesecih še vedno sedi za rešetkami. Nič bolje ne kaže Jordiju Cuixartu, da o podpredsedniku Oriolu Junquerasu sploh ne govorimo. Ugledni španski juristi govorijo o prevarikaciji, o namerno napačni interpretaciji zakonov v zvezi z obtožbami o uporu. Prav prvi evropski nalog za aretacijo je tu naletel na nepremostljive težave, zato so ga Španci tudi umaknili.

Bo drugi poskus uspešen? Že takoj so vsi poudarili, da je nemška ustava le bolj naklonjena izročitvi Carlesa Puigdemonta, zato so španski tajni agenti tudi počakali, da se je stvar odvila na nemških tleh. A kljub temu nekateri menijo, da pravih razlogov za izročitev na podlagi kaznivega dejanja upora ni. Nemško sodstvo je zaenkrat bolj strogo kot belgijsko in je Carlesa Puigdemonta zadržalo v priporu, dokler se postopki ne zaključijo. Nasprotno so štirje ministri v pregnanstvu, trije v Bruslju in ena na Škotskem, zaenkrat na prostosti. Oči so uprte v Neumünster, od tega je odvisno, ali bo Španija lahko nadaljevala s svojimi represivnimi prijemi ali pa bo morda le prisiljena ubrati malce drugačno pot pri reševanju katalonskega problema.

Zaenkrat se trdno drži svoje strategije prilivanja olja na ogenj. Pred časom spontano nastali lokalni komiteji za obrambo republike (Comite per la Defensa de la República) so po zadnjih dogodkih odgovorili s protesti pred delegacijami španske vlade v Kataloniji, na avtocestah in drugih pomembnih cestnih povezavah. Katalonski parlament je za sredo napovedal sejo, na kateri bo govoril o zagotovitvi političnih pravic zaprtih in preganjanih politikov in potezi Združenih Narodov, a tudi o pobudah opozicije o nevtralnosti institucij, dialogu, spravi in civilnih pravicah. Znova je slišati "Puigdemont, el nostre president", Puigdemont, naš predsednik in "Ni un pas enrere", Niti koraka nazaj.

Korakov nazaj je bilo na katalonski strani kar nekaj, a vedno znova je španska stran odgovorila s še več represije. Tako podpredsednica španske vlade predlaga debato v katalonskem parlamentu o sektarizmu na katalonski javni televiziji TV3, na udaru je vedno znova tudi položaj katalonščine in kastiljščine v šolstvu. Tako radiotelevizija kot šolstvo sta namreč španski vladi že dolgo trn v peti in sedaj na vse možne načine poskuša vodo speljati na svoj mlin. Vprašanje je, kam bo to vso stvar pripeljalo. Dejstvo je, da so politiki v izgnanstvu uspeli internacionalizirati konflikt, ki ga je Evropska unija vztrajno označevala za notranjega. Velika Britanija, Belgija in Nemčija bodo morale odločati o tem, ali katalonske politike v izgnanstvu izročijo španskim sodnim oblastem. Bodo španske obtožbe dovolj trdne in prepričljive?

Ves zaplet močno spominja na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori: kaj je primerna kazen za poželjivo spogledovanje z neodvisnostjo? Daleč smo namreč še od salomonskega razpleta devetih udarcev po senci ...