Včasih se zdi, da so ljudje, ki upravljajo s slovensko državo, prespali obdobje neuvrščene Jugoslavije in so sveto prepričani, da je bila SFRJ nekoč integralni del Varšavskega pakta in kot takšna satelit Sovjetske zveze. Kar seveda niti slučajno ni res. Začelo se je z Informbirojem in Stalinovim izgonom Titove Jugoslavije iz "sovjetskega kluba". Če ne bi izbruhnila korejska vojna, pravijo zgodovinarji, bi sovjetski tanki vdrli na Balkan in odstranili Josipa Broza. Po Stalinovi smrti so se odnosi med Beogradom in Moskvo sicer otoplili, vendar neke posebne ljubezni ni bilo nikoli več. Nezaupanje, ki so ga vodilni jugoslovanski komunisti - predvsem po Titovi zaslugi - gojili do Rusov, je ostalo do maršalove smrti leta 1980. S padecm berlinskega zidu in koncem komunizma v vzhodni Evropi se je v prihodnjih letih Sovjetska zveza ekonomsko izčrpala, zato se ni več ukvarjala z geostrateškimi interesi, ampak v glavnem le še sama s sabo. Zahod je oboževal Gorbačova, ker je bil grobar rdečega imperija, Rusi so ga na drugi strani v glavnem sovražili, ker je pokopal največjo državo na svetu in bil zato v njihovih očeh navaden luzer. Jelcin je to izkoristil in Gobija elegentno odstranil, vendar kot predsednik Rusije brez zahodne podpore niti on ne bi dolgo ostal na oblasti. V desetdesetih je bila namreč Rusija ekonomskem in družbenem razsulu, dekadenco pa je poosebljal kar Jelcin sam s svojim alkoholizmom in zdravstvenimi težavami. Rusija je bila failed state, ki jo je ugrabila peščica najmočnejših oliharhov, v primerjavi s katerimi so bili kasnejši slovenski tajkuni pravzaprav dobrotniki. Ker je Jelcinovo zdravje naglo pešalo, so kremeljski strategi začeli tuhtati, kakšen profil človeka bi morali ponuditi ruski javnosti, da bi ga ta vzljubila in podprla, če bi se znašel na oblasti.

Tako so prišli do Putina.

Timothy D. Snyder, strokovnjak za holokavst ter zgodovino vzhodne in srednje Evrope, profesor zgodovine na univerzi Yale, bo 5. aprila izdal knjigo The Road to Unfreedom: Russia, Europe, America (vir), v kateri opisuje tudi skrbno načrtovano iskanje "idealnega lika" iz ruske popularne kulture, s pomočjo katerega bi se lahko zmanipuliralo javno mnenje. V tem projektu, kjer so v bistvu iskali Jelcinovega naslednika, je zmagal Max Otto von Stierlitz. Gre za fiktivni lik sovjetskega pisatelja Juliana Semjonova, ki so ga tudi ekranizirali: Stierlitz je bil infiltrirani sovjetski vohun v času II. svetovne vojne v nacistični Nemčiji.

Vam je zgodba s Putinom zdaj že kaj bolj razumljiva?

Literarna podlaga za rojstvo Vladimirja Putina je bil sovjetski agent Max Stierlitz.

Vladimir Putin je bil agent KGB v Vzhodni Nemčiji (NDR), po propadu Sovjetske zveze je počasi priplezal v ožji krog kremeljskih zaupnikov, dokler ni postal direktor ruske obveščevalne službe FSB, avgusta 1999 pa ga je Jelcin - še vedno relativno neznanega širši javnosti - nenadoma postavil za premierja. Konec leta 1999 je bil Vladimir Vladimirovič že uradni Jelcinov naslednik, saj je ruski predsednik 31. decembra 1999 (ne)pričakovano odstopil. Max Stierlitz je nenadoma postal najmočnejša politična figura v Rusiji. Potreboval je samo še krizo (terorizem, vojna), da je dobil status zmagovalca in njegova priljubljenost med Rusi je strmo naraščala. Snyder piše, da je Putinova priljubljenost pred drugo čečensko vojno znašala pičla 2 odstotka, po njenem "zmagovitem" koncu pa že 45 %.

Po leta 2000 se Vladimir Putin ni več poslovil od oblasti. Nihče mu ne more oporekati, da je današnja Rusija tudi po njegovi zaslugi nekaj čisto drugega od države, v kateri je Putin pred 18 leti prišel na oblast. Hkrati pa so ob gospodarski rasti Rusijo vsa ta leta zaznamovali madeži, ki to državo postavljajo med napol avtoritarne družbe, kjer je medijska svoboda okrnjena, kjer so so številni nerežimski politiki, novinarji uredniki umrli nasilne smrti, kjer je delovanje opozicije močno ovirano in kjer je očiten kult osebnosti predsednika. Vse to sproža mnoga upravičena vprašanja o tem, kakšna je prava narava Vladimirja Putina, ki je v zadnjih letih že odkrito stremi k obnovitvi nekdanje imperialne carske Rusije. Res je, da mu domače javno mnenje večinsko še vedno nekritično sledi, toda obenem je vedno več dokazov, kako nevaren postaja v svojih ambicijah.

Zadnja zaostritev odnosov med Zahodom in Rusijo bi morala biti svarilo, da gre pri Putinu vendarle za nekatera temeljna in bistvena vprašanja, ki se tičejo evropskih vrednot in civilizacijskih standardov, zato so pomisleki v prevladujočem delu slovenske politike pravzaprav pomenljivi. Nihče nas ne sili, da poslabšamo odnose s Putinovo Rusijo, vendar nas obenem tudi nihče ne zadržuje v Evropski uniji in zvezi NATO. Je že res, da niti Avstrija niti Švica nista izgnali nikogar od ruskega diplomatskega osebja, toda obe državi sta nevtralni in v tem smislu nikomur ničesar ne dolgujeta. Dileme, s katerimi se sooča slovenska vlada v odstopu, niti niso konkretne, saj nas nihče ne zavezuje, da sledimo drugim članicam EU, pač pa so načelne narave. Tudi če je premier Miro Cerar zaradi napada z živčnim strupom novičok v Veliki Britaniji odpovedal uradni obisk Moskve in tudi če predsednik Borut Pahor včeraj povedal nekaj zelo tehtnih in treznih besed o solidarnosti med evropskimi državami, to še ne spremeni dejstva, da je slovensko javno mnenje bolj kot Zahodu naklonjeno Rusiji. Bržkone bi danes referendum o vstopu v NATO propadel, saj bi 60% glasovalo proti. Pač pa bi uspel referendum o tesnejšem sodelovanju z Rusijo.

Paradoks slovenskega javnega mnenja je dvoplasten; po eni strani gre - kaj pa drugega - za prislovično kljubovanje Bruslju in večjim evropskih državam, češ "ne bomo vam sledili, kaj nam pa morete", po drugi pa imamo opravka tudi z generacijskim kompleksom. Naklonjenost Rusiji in celo Putinu (pa ne le med levičarji, ki že dvajset let zmotno, naivno mislijo, da so v Rusiji še vedno na oblasti komunisti in da Putin hodi v cerkev le zaradi lepšega, temveč celo med desničarji, ki se jim dopade njegov avtoritarni koncept vladanja) je namreč indikator medgeneracijskega konflikta med starejšo generacijo, polno nostalgije po "dobrih starih časih" na eni, ter mlajših, ki gledajo na svet precej drugače, na drugi strani. Slovenska družba je prevečkrat ujetnica gerontokracije, ki ne zmore preživeti brez podrejanja simbolni avtoriteti (cesar, Tito, Putin) in ima v medijih prevladujoč glas. Vendar pa je bolj pomenljiv odnos mlajših, ki odhajajo v tujino študirat, živet ali delat. Izbira njihovih ciljnih držav ali mest je sama po sebi dovolj zgovorna - odhajajo v Berlin, London, Barcelono in Združene države, ne pa v Moskvo ali Minsk.

Zato za slovensko politiko ta trenutek ni relevatno vprašanje, ali solidariziramo z Britanci, ki so za napad z živčnim plinom resda precej hitro in neposredno obsodili (sic!) Ruse, pač pa je vprašanje, ali se zaveda, s kom ima opravka, ko gre za Vladimirja Putina. Prepričan sem, da se ne in da si naivno domišlja, da smo zaradi nekaj hladnih nasmeškov Vladimirja Vladimiroviča postali osrednja deviza ruskega strateškaga interesa in da gre povrh vsega še za iskreno prijateljstvo, zaradi katerega smo pripravljeni tvegati prihodnost dobrih partnerskih odnosov z Američani in ključnimi evropskimi državami.

Morda bodo proruski slovenski politiki to dojeli šele takrat, ko bo treba najti zaveznike za rešitev arbitražnega problema s Hrvaško. Saj res, pomagali nam bodo ruski bratje. Bržkone podobno goreče, kot so nam na pariški mirovni konferenci leta 1947 priborili nazaj Trst in Gorico ...