Nekaj let stara in zagonetna Erjavčeva ponudba, da bi Slovenija - glede Ukrajine - posredovala med EU in Rusijo, se je končno utelesila v zadevi Novičok. Veliki Britaniji so se po atentatu s sovjetskim živčnim strupom pridružile praktično vse države zveze NATO, Slovenija pa se je uvrstila med "prijateljice Rusije". Medtem ko grška vlada vsebuje prorusko (in skrajno desničarsko) stranko Anel, Bolgarija pa se izgovarja, da predseduje EU in mora biti nevtralna, so se Madžari, ki sodelujejo z Rusi pri gradnji jedrske elektrarne, kljub nasprotnim pričakovanjem pridružili diplomatskim sankcijam. Med državami EU, ki ne spadajo v NATO in so "zadržane" do diplomatskih sankcij proti Rusiji, izstopajo Avstrija, kjer je v vladni koaliciji skrajno desničarska Svobodnjaška stranka, ta pa ima podpisan sporazum z vladajočo rusko stranko Združena Rusija; Malta, ki menda zasluži stotine milijonov evrov s prodajanjem evropskih potnih listov bogatim Rusom, in Ciper, kjer so banke polne ruskega kapitala, nekaj malega pa menda zasluži tudi s prodajo potnih listov.

Prvi poskus globoke države, da bi preusmerila slovensko zunanjo politiko, ki jo je vodil pisec teh vrstic, je bil leta 2003, v času vlade Antona Ropa. Februarja se je Slovenija po nastopu državnega sekretarja Powella v OZN, po omahovanju in neprijetnih pogajanjih z Washingtonom, ob enodušni podpori slovenskih veleposlanikov in zunanjepolitičnega odbora Državnega zbora pridružila t.i. vilenski izjavi. To smo storili, da ne bi kot edina članica vilenske sedmerice (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija) zbudili negativne pozornosti pri ratifikaciji v ameriškem senatu in po letu 1997 tvegali še eno zavrnitev. Poleg sedmerice je takrat s posebno izjavo o podpori Natu nastopila tudi osmerica evropskih predsednikov (Aznar, Barroso, Blair, Berlusconi, Havel, Medgyessy, Miller in Rasmussen). Potem se je približal datum referenduma o EU in Natu (23. marca 2003). S predsednikom republike Drnovškom sva bila v skrbeh, da bi na izid vplivale priprave natovskih držav na vojno v Iraku, zato sva želela referendum preložiti. Privrženci globoke države, ki je upala, da bo izid - vsaj za Nato - negativen, so grobo zavrnili predlog o preložitvi, vendar so bili volivci pametni. Medtem ko je za EU glasovalo skoraj 90%, sta slovensko včlanitev v Nato podprli dve tretjini volivcev. Sledilo je maščevanje s strani globoke države, vendar je sporočilo referenduma prevladalo. Leta 2004 je LDS - v kateri so bili vplivni člani globoke države - izgubila volitve, sledila je Janševa vlada, ki je predsedovala OVSE in EU, prevzela evro in vstopila v schengen. Globoka država pa - kljub uspešnemu referendumu, ki je skupaj s plebiscitom 1990 utemeljil slovensko zunanjo politiko - ni odnehala.

Aktualni zunanji minister je bil v izjavah, ki so sledile demonstraciji prijateljstva z Rusijo, prav odkritosrčen. Namigoval je, da se je Slovenija že enkrat - leta 2003 - prenaglila, vendar je pozabil omeniti, da je kljub prenagljenosti prepričala devetdeset odstotkov volivcev, ki so podprli članstvo v EU, in dve tretjini volivcev, ki so podprli Nato. Nato je slovensko "preudarnost" primerjal z avstrijsko, ki je bila - kot rečeno - posledica pritiskov koalicijske stranke, pri čemer domovina Tretjega človeka ni članica Nata, njeni Svobodnjaki pa pogosto nasprotujejo slovenski manjšini. Zunanji minister je (prav v slogu privržencev globoke države v letu 2003) odkrito napadel predsednika republike, ki je bil povedal le to, da ima Slovenija kot članica evroatlantskih povezav določene obveznosti in da mora biti solidarna. Še najbolj pa se je zunanji minister razvnel, ko je govoril o gospodarski škodi, ki bi jo lahko povzročile diplomatske sankcije. Pri tem je pozabil, da gospodarstvo, ki se zanaša na politično podporo, ni niti pošteno niti dolgoročno uspešno. Po drugi strani je Slovenija članica EU in zanjo veljajo ista pravila kot za ostale članice, torej do sistemskih premikov ne more priti - ne da bi prizadeli vso Evropsko unijo.

Ob tem mi prihaja na misel davni živahni in zabavni pogovor z enim - danes žal pokojnih - kapitanov slovenskega gospodarstva, čigar podjetje je cvetelo po zaslugi poslov s Sovjetsko zvezo. Posle z Rusi je opisal nadve slikovito. Ministra ali katerega drugega odločilnega funkcionarja Sovjetske zveze čaka ob pristanku na brniškem letališču darilo - BMW rdeče barve. Njegovo ženo peljejo na Dunaj v shopping, nato se o vsem pomenijo s pomočjo večjih količin alkohola za gostilniško mizo.

Erjavec je politiko odhajajoče vlade utemeljil s slovenskim nacionalnim interesom. Nacionalni interes je bil po koncu hladne vojne in po koncu socializma šifra globoke države. Prihaja čas, ko jo bo treba vprašati, kako gresta skupaj varovanje nacionalnega interesa in aktualni polòm slovenske vojske. Mar globoka država pričakuje, da jo bodo branili Rusi? Aktualna, na srečo odstopivša slovenska vlada ob vsem tem cirkusu ni resno pomislila na nacionalne interese. Slovenija utegne - ko bo pri slovensko-hrvaških sporih računala na podporo zaveznikov v EU in Natu - doživeti neprijetno presenečenje. Morda ji bodo dali vedeti, da je na tekmovanju politične korektnosti in solidarnosti Hrvaška premagala Slovenijo z visokim rezultatom.