Komentar

Digitalizirani krasni novi svet: Panika je idealen konj za mobilizacijo ljudi

Starejše generacije ne zmorejo razumeti, da se znanje nalaga, obnavlja in kopiči ves čas. Prav to je tisto, kar omogoča razvoj ter izmenjavo znanja univerzitetnih profesorjev, raziskovalne vneme magistrskih in doktorskih študentov. Žal 60- in 70-letniki v tej bitki konzumiranja, reflektiranja in mapiranja znanja danes ne morejo več parirati mlajšim.

31.03.2018 15:59
Piše: Ariana Ferfila

"To, kar od prednikov si dedoval, pridobi, da ne bo ti tuje!" (S. Freud, Očrt psihoanalize, 1938) 

Postfaktična trumpovska volilna propaganda je za seboj pustila nemalo sledi, katerih razsežnosti še danes odmevajo v medijih in tako rekoč po etapah kažejo digitalne smeti, ki pa so se kopičale že nekaj desetletij v javnem prostoru nacionalnih držav povsod po svetu, tudi zaradi uspehov procesa globalizacije in socialnih digitalnih omrežij. Z retoriko Donalda Trumpa in z njegovimi prosto-asociacijskimi, pozornost lepljivimi trditvami na javnih množičnih shodih so se izločili neki zelo osnovni problematični koncepti, kot na primer rod, razred, nacija in religija (da spola sploh ne omenjam), ki so prav v posameznikih s humanistično izobrazbo morali postopoma dati vedeti, da demokracija v današnjem, bolj ali manj digitaliziranem in globaliziranem svetu res več ne zveni tako, kot bi morala. Dalibor Milas, teolog in doktor na univerzi Karl-Franzens v Gradcu, na primer v 401. številki tednika Express zapiše bistveno:

 

"Principi širjenja propagande so v teh primerih konceptov enostavni: izkoristi se polovične podatke, začini se jih z lastnimi fantazijami, nato pa se jih plasira v različne medije na različne načine in sicer tako, da pri določenih delih populacije vzbudijo paniko. Prav panika je namreč idealen konj za mobilizacijo ljudi."

 

Razsežnosti problematičnosti diskurza, ki se je sprožil ob spremljanju neokusnosti ameriške volilne kampanije, so v premnogih nacionalnih državah sprožile ne samo val ogorčenja, ampak tudi val streznitve in morda indirektno tudi mnoštvo bolj ali manj skritih dolgoletnih želja in tendenc, da se dom tistih drugih, ki so ne-Američani, nikoli v prihodnosti ne bi spustil na tako nizkoten ameriški diskurzivni nivo. Hočete ali nočete so se morda prav kot pika na i temu fenomenu začela vrteti kolesja in pobude po odcepitvah (Katalonija), transformacijah (Ukrajina), političnih čistkah (Slovaška) - kot tista usodno privlačna želja, da se sedaj mora nekaj razčistiti. Kot pronicljivo omenja Milas:

 

"Ko torej bralec na lahko preleti nepreverjene in senzacionalistične novice iz interneta, poleg vseh preostalih mogočih informacij ostane le zmanipulirana in polinformirana žrtev lastne fikcije."

 

Seveda pa je problem dvojne narave. Ni tako nepomembno omeniti, da Američani kot ena najbolj digitaliziranih in naprednih sodobnih družb danes ne ločujejo več med privatno in javno sfero. Kar je torej privatno, je lahko javno skorajda brez dvoma. Danes je tudi zavoljo nacionalne varnosti skorajda tudi zaželjeno, da je tako. Da pa privatno življenje nekaterih ljudi zanima tudi širše mase, nam iz prve roke potrujejo prav trič-trač revije in rumeni tisk v množičnih nakladah, če je le družba kolikor toliko estradno zrela in razvita. Problematično v tej post-faktični, trumpovski dobi je predvsem to, da se je nepojasnljiv odpor do slišanega in videnega ter s predsodki kontaminiranega diskurza tekom trumpovske politične volilne kampanje v največji meri vzbudil prav v ljudeh, ki so paradoksalno najbolj vestni potrošniki simbolov, produktov, narativov in trendov ameriške izvozne kulture - globalno gledano. Ker če bi ljudje bolj številčno ter bolj kritično in distancirano prebavljali vse, kar jim je bilo ponujano preko javnih medijev v preteklih desetletjih in prodajano na trgu preko potrošniško zazibane mrzlice in nuje blagovnih nakupov, potem verjetno tudi to ogorčenje ne bi bilo tolikšno, kot danes je.

 

Sicer je danes vsesplošno znano, da večina ljudi izven Amerike Trumpa ne odobrava, slikajo ga kot nekakšno javno politično marioneto - čeprav mnogim ob tem umanjka večja količina politično-analitičnega znanja, ki bi se oddaljil od populističnih krilatic, ki jih Trump skorajda za lastno zabavo trosi naokoli. Istočasna pa je morda prav Trumpova retorika neka neverjetno sveža warholovska pogruntavščina nekega še prej nevidenega političnega komuniciranja, ki politiko oziroma zgolj banalno površje političnega javnega nastopanja približa prav vsakemu človeku, ki kar naenkrat razume stvar ne glede na spolzkost in tveganje tovrstnega početja ter grabljenje prej prostega prostora za bolj poglobljene analize in pisanje. Obenem se tudi skorajda ne opazi, da je družba, ki je Trumpa postavila na piedestal, pravzaprav sestavni del mnogo večje, gigantske mašinerije ustroja ameriške kulture ter pop glasbe, ki pa jo lastnoročno potrošniki globalno gledano konzumirajo na vsakem svojem koraku in posegu v denarnico: od jumbo plakatov, reklamnih vizualnih oglaševanj ob gledanju televizije, preko režiserskih zapletov in scenarijev za hollywoodske filme, potrošniške nuje, sloganov "zakaj ne kupovati ceneje?", vse do smart-telefončkov, kratkih oglasnih sporočilih na facebooku, you tube ali avtobusnem infokanalu.

 

Danes se tako zdi, da nastaja prav nek izrazito paradoksalni fenomen znotraj evropskih držav, ki tako ali drugače na političnem parketu zavračajo multikulturne, do drugih strpne ideje, se torej vse bolj ideološko-politično bližajo neki zaprašeni ideji čistosti in neomadeževanosti rodu, nacionalne entitete - obenem pa si prizadevajo za nemoten cash-flow, potrošništvo in rast bruto domačega proizvoda, torej linearnega kapitalističnega napredka in udobja za sistemsko neizločene. Če je že Milan Kundera davno nazaj napisal, da se stopnja demokracije ene družbe najbolj jasno kaže v odnosu, ki ga ima do svojih najbolj šibkih in ogroženih posameznikov, potem je lahko vsakemu Evropejcu danes že kristalno jasno, da monetarna unija, ki so jo sprva schengensko povezale prav Nemčija, Francija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg ni opravila svojega dela dovolj dobro in celostno, da bi vsaki naslednji pridruženi članici Evropske Unije v prihodnosti ponudila zadosten uvid v znanje, ki je potrebno, da bi vsaka naslednja nova članica postala tudi polnovredna partnerica prej omenjene peterke v pravem in celostnem pomenu besede in ne zgolj v bančnem krogotoku.

 

"Your enemies work for you when they unjustly persecute you. The seed of such unjust persecution is bitter, but the fruit of that bitterness is the sweetest." (A. Laskaratos, Reflections, 1921)

 

Nekaj pa je nedvomno potrebno omeniti in pojasniti na tem mestu. Namreč, četudi živimo v 21. stoletju in smo že pošteno zabredli v proces globalizacije, so koncepti humanistične narave, ki jih uporabljajo tudi vse evropske nacionalne države, s strani njihovih državljanov razumljene in kontekstualizirane drugače. Vzemimo samo dva pojma, kot sta družba znanja ter intelektualec, intelektualka.

 

Dostop do interneta, svetovnega medmrežja polnega informacij in vseh mogočih virov različnih narativov in diskurzov namreč še ne pomeni, da ima danes vsak dostop do pravih, relevantnih in preverjenih virov znanja. Struktura mišljenja in razvite refleksije je potrebna, ki se mora paralelno graditi skozi dolga leta, se napajati iz različnih virov, metod raziskovanja ter nenehno preizpraševati različna dognanja avtorjev iz različnih delov sveta, da bi potem mogli nekomu podeliti naziv posameznika, ki ima dostop do družbe znanja. Naš Andrej Blatnik, kot sam piše v časniku Delo na primer, ima zelo naivno idejo o statusu intelektualca danes, kot da bi bil ta status lahko pa podeljen vsakemu, ki v Republiki Sloveniji doseže določen nivo izobrazbe in šolanja ter je javno odobravan s strani že uveljavljenih glav.

 

Naj tu omenimo samo eno poglavitno razliko v razvitosti družb znanja v Evropi: v Sloveniji ni niti ene knjižnice, ki bi bila odprta v nedeljo cel dan. Na Nizozemskem, na primer, imaš več univerzitetnih podružnic manjših knjižnic, sredi centra mesta pa stoji knjižnica, ki je vsak delovni dan odprta do polnoči, ob vikendih pa žal samo do 22. ure.

 

Zakaj to omeniti? Zato, ker v naši državi starejše generacije ne zmorejo razumeti, da se znanje nalaga, obnavlja in kopiči ves čas. Prav to je tisto, kar omogoča razvoj ter izmenjava znanja univerzitetnih profesorjev, raziskovalne vneme magistrskih in doktorskih študentov. In … žal, 60. in 70. letniki v tej bitki konzumiranja, reflektiranja in mapiranja znanja danes ne morejo več parirati. Ne glede na to, da sistem, v katerem živimo, poudarja dolgo delovno dobo starostnikov, profesorjev ter takih in drugačnih elitnih veljakov, ne glede na to, da imajo prav ti stari veliko pomembnega znanja in modrosti -, pa se brez bistvenih virov novih idej, argumentov in dvoma družba znanja v Sloveniji ne more razvijati naprej. Takisto je hecna ideja, da so ljudje, delavci, mladi in študentje, ki odhajajo tako ali drugače s trebuhom za kruhom ali z glavo po knjigo v tujino, pravzaprav, iskreno rečeno, na istem, kot so bili bosanski gastarbeiterji po osamosvojitveni vojni v Sloveniji. Vsakdo, ki se ne zaveda tega dejstva, je rahlo neinformiran, naiven ali pa pač preveč zagledan v evropsko idejo mobilnosti in prostega pretoka znanja.

 

Kjer si rojen - toliko koštaš.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
6
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
9
19.09.2018 23:00
Evropa, ti svojega propada ne bi prepoznala, tudi če bi ti ga vrgli v obraz , je avgusta na fesivalu Dnevi poezije in vina na ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Hrib svobode na gori umetnosti
1
16.09.2018 06:22
Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
11
14.09.2018 21:50
Strašno razburjenje je zavladalo ob novici, da bo Damir Črnčec novi državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
12
13.09.2018 20:10
Jernej Kurinčič je bil dve desetletji frančiškan, konec avgusta pa je marsikoga presenetil z odločitvijo, da vsaj za eno leto ... Več.
Piše: Jernej Kurinčič
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
10
12.09.2018 22:30
Ko nam politiki govorijo o javnem zdravstvu, mislijo nadržavno zdravstvo. Ko stojijo pred kamerami in volivci, so jih polna usta ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenija ne more imeti uravnotežene zunanje politike. Slovenija je del NATO in EU. To so usmeritve za slovensko zunanjo politiko.
5
10.09.2018 19:08
Iztok Mirošič je kot državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve prispevek z delovnim naslovom Aktivirati Slovenijo v ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politika trde levice bi siromašila državo in privedla do zmanjšanja tujih investicij, revščine ter izseljevanja
12
09.09.2018 22:30
Se današnji socialisti in komunisti niso naučili iz zgodovinskih lekcij, da sta bila socializem in komunizem veliki gospodarski ... Več.
Piše: Keith Miles
Otium, negotium: Opazke o tujcih, dolgočasju in malomarnosti
5
09.09.2018 10:00
Veljavni zakoni in predpisi bi morali zadoščati za red in mir v zvezi z migracijami. Politično agitiranje za prebežnike, da ne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pojoči pesek ali kako se je vse začelo z vrtoglavo hitrostjo
0
08.09.2018 20:19
Tadej Droljc je navkljub zaprti dramaturgiji, ki jo zahteva organizacija takšnega dogodka, izvajal prometejsko osebno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova zunanja politika: Bo Slovenija nekakšen socialistični otok sredi normalnih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Italija?
8
05.09.2018 23:20
V Sloveniji, predvsem na zunanjem ministrstvu bi se morali začeti ukvarjati z zunanjo politiko. Ugotoviti bi morali, na kakšen ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ko te na ulici vpričo triletnega sina verbalno napade bivši kolumnist Financ
24
04.09.2018 00:45
Vajen sem različnih oblik pritiska na svoje delo. Obiski sodišč so postali sestavni del mojega življenja in nad tem se ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge Marku Peljhanu: Oddajnik, ki oddaja lepe oblike
0
02.09.2018 07:59
Ne znate si predstavljati, kako blagodejno je bilo v času ideoloških patologij srečati odgovornega mladeniča s projekcijo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luka in tovariši: Zakaj Levice in njenih provokacij enostavno ne moremo ignorirati?
19
01.09.2018 01:15
Ves ta medijsko-politični pomp okoli vodilnih tovarišev stranke Levica zaradi izjav o višji obdavčitvi umazanih kapitalistov je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako je Levica, sekta čistih, strankam zmerne levice spodnesla tla pod nogami
11
28.08.2018 22:00
V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo trik čistosti tako na desni kot na levi.Za določene desne domoljube ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Berlin je mesto, kjer se uprizarja očem nevidno
2
26.08.2018 06:59
V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Cirilu Zlobcu v slovo, s hvaležnostjo (1925-2018)
2
25.08.2018 16:23
Ob njegovem odhodu me navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Odkar pomnim, je s svojo prijazno očetovsko avtoriteto ... Več.
Piše: Boris A. Novak
In memoriam Andrej Capuder (1942-2018)
7
23.08.2018 23:45
Andrej Capuder je bil eden redkih intelektualcev v naši politiki. Temu primerna je bila tudi njegova politična kariera. Bil je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakon o aktivnem državljanu: Kaj se smešite, saj se itak ne da nič narediti!?
13
21.08.2018 22:30
Pred dvajsetimi leti si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da bodonomenklaturain njeni nasledniki tako prevladali v slovenskem ... Več.
Piše: Miha Burger
50 let od likvidacije praške pomladi, nekaj dni od likvidacije slovenske pomladi
11
21.08.2018 01:13
Slovenski kulturni boj, ki je dosegel svojevrsten pospešek po letošnjih junijskih volitvah, je znamenje zaostalosti in čudaštva. ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Blejski cirkus: Vladimir Putkin, arabska ministrica za srečo ter Cerarjeva in Šarčeva neotesanost
Uredništvo
Ogledov: 3.118
02/
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.346
03/
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
Jernej Kurinčič
Ogledov: 3.356
04/
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
Uredništvo
Ogledov: 2.781
05/
Politik Zoran Janković se kot prvošolček fotografira s prvošolčki in tako etično sporno začenja predvolilno kampanjo
Uredništvo
Ogledov: 1.808
06/
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 1.878
07/
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
Andrej Drapal
Ogledov: 1.950
08/
Predreferendumske spletke in prevare v deželi, ki bi jo radi preimenovali v Severno Makedonijo
Andrej Dočinski
Ogledov: 2.294
09/
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
Igor Bavčar
Ogledov: 1.104
10/
Rudi, Medved iz Golobičevega brloga
Uredništvo
Ogledov: 3.602