Govorim oziroma pišem o Kataloniji. Vem, da s to temo marsikoga že dolgočasim, dejansko pa sem popolnoma prepričan, da gre, še zlasti v sedanji fazi, za ključna dogajanja, ki še zdaleč ne zadevajo več samo Katalonije in Španije, ampak zadevajo vso Evropo oziroma najmanj vso Evropsko unijo. Ko se je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont umaknil v Bruselj pred aretacijami, sem bil zaradi svoje pozitivne ocene te odločitve deležen kar nekaj očitkov in kritik, češ ni imel poguma, da bi šel v zapor kot ostali člani vlade, in je zbežal v Bruselj. Tem stališčem sem ugovarjal z nekaterimi argumentacijami, ki so se mi zdele utemeljene.

Prvič, potem ko je Katalonija razglasila samostojnost (in tu ne bom presojal, če je bila tista odločitev pravilna ali ne), nisem razumel, zakaj so odšli katalonski ministri na zaslišanje v Madrid. Mar bi se zaprli v vladno palači v Barceloni in prisilili špansko policijo, da jih pride iskat tja; z nekaj desettisoč ljudi na ulici bi bil to veliko večji javni dokaz volje po neodvisnosti kot tiho potovanje v Madrid.

Drugič, Katalonci imajo stoletno tradicijo izgnanstva. Skoraj vsi katalonski predsedniki zadnjega stoletja so bili v izgnanstvu, v zaporu ali obsojeni, eden celo ustreljen. O slednjem več kasneje.

Tretjič, šlo je za očiten poskus internacionalizacije katalonskega vprašanja. V trenutku, ko je dan po referendumu Evropska komisija izdala sramotno sporočilo, ki je vsebovaloje brezpogojno zaupanje španski vladi in osebno predsedniku Marianu Rajoyu, je bila internacionalizacija katalonskega vprašanja še kako potrebna.

Četrtič, že takoj je bilo jasno, da obtožbe španskih sodnikov ne stojijo na trdnih tleh. Skratka, da nasilja na dan referenduma niso zakrivili Katalonci, ampak je bila zanj kriva izključno španska policija. Zato ni bilo verjetno, da bi Belgija izročila Puigdemonta Španiji, ampak bi ocenila, da gre za politične obtožbe in se s tem rešila svojih problemov, ki bi jih imela zaradi močne podpore flamske skupnosti neodvisnosti Katalonije. To se je dejansko zgodilo, Belgija je tiho sporočila Madridu, naj umakne mednarodni zaporni nalog in špansko sodstvo se je moralo sramotno umakniti in preklicati mednarodno tiralico.

Petič, ker se je Madrid odločil, da obglavi ves osamosvojitveni vrh - ne fizično, ampak z dolgo zaporno kaznijo. Tako so nekoč zatirali revolucije: obglavili (takrat še fizično) so voditelje in ostali revolucionarji, ki so ostali brez vodstva, so se umirili. Čeprav je res, da se je to dogajalo v časih, ko informacijske mreže še zdaleč niso bile podobne današnjim, so se v katalonski vladi bali prav tega. Zato so se odločili, da odide skupina ministrov v tujino, v Bruselj, ki je osrčje Evrope, kjer bi lahko nemoteno delovali še naprej. Skratka, preprečili so, da bi Španija "obglavila" gibanje za neodvisnost.

Za Puigdemonta je v začetku vladalo veliko zanimanje medijev, vendar je zanimanje počasi usahnilo; v Bruslju se ni dogajalo nič pomembnega, v Barceloni pa so se v bloku za neodvisnost pojavile velike razpoke. To cincanje katalonskega parlamenta, neodločnost glede izvolitve predsednika, kar pa je bilo dejansko popuščanje Madridu glede učinkovitosti osamosvojitve (ob ostrem nasprotovanju ulice, ki se je glede tega čutila opeharjena), je nekako uspavalo mednarodno javnost in medije.

Potem pa se je zgodilo, da je Madrid zaostril represijo, da je aretiral še pet članov osamosvojitvene katalonske vlade in izdal evropski zaporni nalog za Puigdemonta in ostale ministre oziroma vodilne politike v izgnanstvu. Puigdemont je bil takrat na Finskem, Clara Ponsati na Škotskem, Toni Comin v Bruslju in Marta Rovira v Švici. Švica je že sporočila, da ocenjuje, da se obtožbe nanašajo na politična dejanja, ki v Švici niso del kazenskega zakonika, na Škotskem se je Ponsatijeva javila policiji, ki jo je takoj izpustila na svobodo pod pogojem, da ne zapusti države, in naj bi sodnik o morebitvi izročitvi odločil 18. aprila. Belgijci niso naredili ničesar, ker so Tonija Comina že zaslišali pred meseci in zadevo "preučujejo", skratka, sploh se jim ne mudi.

Drugače je bilo s Puigdemontom, ki je bil ob izdaji zapornega naoga na Finskem. Finci so najprej kupili nekaj časa s tem, da so zaporni nalog, ki so ga prejeli v španščini, vrnili pošiljatelju z zahtevo, naj ga pošljejo v angleščini. Ko je bilo birokaciji zadoščeno, pa Puigdemonta ni bilo več v državi. Finci sicer niso imeli Machiavellija, ampak ni naključje, da veljajo glede fleksibilnosti za nekakšne "severne Italijane". Briljantno se se izmazali. Puigdemont je nato z avtom prepotoval Švedsko in Dansko, pa ga ne v eni in niti v drugi državi policija ni izsledila, čeprav so španske tajne službe točno vedele, kod se vozi.

Skratka, Švedi in Danci so si umili roke.

Potem pa je Puigdemont prišel v Nemčijo. Nemci niso imeli Machiavellija, so pa tudi antiteza Italijanov, po miselnosti in po dejanjih. Zato so Puigdemonta na avtocesti aretirali in ge prepeljali v zapor, kjer mora čakati na odločitev sodišča.

Ta dogodek je sprožil plaz odzivov. V sami Nemčiji je vlada v težavah, ker pripada pravosodna ministrica socialistični stranki, notranji minister pa bavarskim krščanskim socialistom, ki so dokaj naklonjeni Kataloniji. Poleg tega se Merklova srečuje z neprijetno primerjavo: leta 1939 je dal Hitler katalonskega predsednika Lluisa Companysa, ki ga je aretiral v Franciji, kjer je bil v izgnanstvu, izročiti Francu, ta pa ga je dal ustreliti. Primerjava, ki je na družabnih medijih v nekaj urah obkrožila svet. Nemški mediji so se opredelili proti izročitvi, isto nekateri drugi pomembni svetovni mediji, med njim New York Times ter londonska Times in Financial Times.

Naraščajo pa tudi politični odzivi. Škotska vlada in škotski parlament, portugalski parlament, regionalna skupščina Korzike, skupina 55 flamskih poslancev so samo nekateri primeri upora proti madridskemu načinu obravnavanja katalonskega vprašanja. Tu je treba še opozoriti na odločitev skupine evropskih poslancev, prijateljev Katalonije, ki ji predseduje slovenski poslanec Ivo Vajgl, da predlaga španske politične zapornike za letošnjo Saharovo nagrado. To pa pomeni, da bo o Kataloniji končno poglobljeno razpravljal tudi evropski parlament.

Mimogrede, zelo neprijetno, da uporabljam zelo omiljen izraz, je dejstvo, da so španske tajne službe nemoteno delovale na ozemlju Finske, Švedske, Danske in Nemčije, ko so nadzirale Puigdemonta.

Tudi v sami Španiji prihaja do premikov: socialisti se - sicer zaenkrat še previdno - distancirajo od Rajoya; v sredo je na zasedanju katalonskega parlamenta njihov voditelj Miquel Iceta dolgo govoril o nujnosti dialoga; njegov nekdanji strankarski tovariš Ernest Maragall, danes poslanec republikanske levice, mu je sicer zabrusil, da Katalonci že od leta 2010 predlagajo dialog, a odgovora iz Madrida ni bilo, očital pa mu je tudi, da so bili socialisti v senatu odločili za uveljavitev 155. člena španske ustave.

Vendar prihaja pri španskih socialistih očitno do razmisleka o politiki do Katalonije. Baskovska stranka PNV je potrdila, da ne bo glasovala za proračun v španskem parlamentu, dokler je v veljavi 155. člen ustave, kar seveda Rajoyevi vladi povzroča velike težave, ker Španija ob koncu marca še vedno nima proračuna in ga brez glasov Baskov tudi ni sposobna sprejeti. Tudi stranka Podemos se ograjuje od madridske politike, s katero sicer ni nikoli soglašala, ni pa se nikoli pridružila stališčem osamosvojiteljev, zdaj pa je v katalonskem parlamentu odločno obsodila novi val aretacij. Nenazadnje pa so osamosvojtvene stranke zbližale stališča in skupno sprejele resolucijo, ki obsoja val aretacij, obenem pa tudi - sklicujoč se na mnenje Odbora Združenih narodov za človekove pravice - zahteva, da sodišče razveljavi prepoved kandidiranja Puigdemonta, Sacheza in Turulla za predsednika katalonske vlade.

Skratka, zgodilo se je natanko tisto, česar sta se Španija in Evropska unija na vse pretege izogibali. Katalonsko vprašanje ni več špansko notranje vprašanje. Z njim se po sili razmer ukvarjajo v Nemčiji, na Finskem, na Švedskem, na Danskem, v Veliki Britaniji, v Švici in v Belgiji, pa tudi v Evropskem parlamentu, v Svetu Evrope in pri Združenih narodih. Rajoyeva vlada pa je v čedalje večjih težavah doma in v Evropi. Četudi bi se zgodilo, da bi jo močan lobi evropske ljudske stranke nekako rešil iz te zagate, a sam ne vem kako, bo morala Španija to pomoč drago plačati, predvsem z izgubo mednarodnega vpliva in ugleda.

In tu naj mi bo dovoljena zadnja misel. Zadeva Slovenijo. Vsa čast predsedniku parlamenta Milanu Brglezu, ki se je edini v Sloveniji postavil v obrambo pravice Kataloncev do samoodločbe in obsodil nasilje. Vlada je ves ta čas molčala, zunanje ministrstvo se ni oglasilo, parlament ni bil sposoben niti skromne obsodbe zadnjih aretacij. Temu bi lahko rekli na več načinov - jaz temu pravim sramota. Če gospodom v parlamentu in v vladi ta beseda ni všeč, naj si poiščejo drugo, le da pomeni isto ...