Ob vsej vehemenci pri pravičniškem nastopanju strankarskih prvakov mi je prišla na misel ena izmed zgodb Frana Milčinskega, seveda o slavnih Butalcih. Obnovimo tisto o Turkih v Butalah.

Butale so imenitne. Ni dosti manjkalo, pa bi bile prišle v zgodovino in bi se morala še deca v šolah učiti o Butalcih.To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi in robil živino in mladino. Pa so se zbrali tu v Butalah, da ne pride krivoverna ta nesnaga še nad nje, in so imel vzroka, da se boje, kajti so bili ponosni na svoje krave in junce. Pa so moževali in sklenili, da se brez boja ne udajo. Nego da ne cesti, ki jim pelje v staroslavne Butale, postavijo napis: "Turkom prepovedana pot!"

Še se je oglasil glas: "Ne bodimo zajci! Napišimo: Strogo prepovedana pot!"

Pa je navdušeno obveljala županova, da s Turkom nič usmiljenja in se naj zapiše: "Najstrože prepovedana pot!" 

Ustavnopravna materija je seveda dokaj zahtevna in upam, da bo pri odločanju stroka dobila svojo veljavo. Tudi izkušenj s podobnimi zakoni (in Hrvati) imamo kar nekaj, začenši z varčevalci nekdanje Ljubljanske banke, katerim smo morali na koncu, po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice seveda poravnati vse obveznosti. Dobri nameni naših voditeljev so seveda hvalevredni, a bojim se, da gre v veliki meri za podobnost z moževanjem v omenjeni zgodbi. Poglejmo še, kako se takrat dogajanje zaključilo:

Toda je v Butalah dan le podnevi, ponoči pa je tema, in se je bilo po pravici bati, da bo Turek prišel ponoči in ne bo videl neustrašene prepovedi. Pa so izbrali čuvaja in mu dali helebardo ali sulico, da bo ponoči stražil, in če bi se zgodilo in bi nenadoma pritisnil Turek, krivoverna ta nesnaga, naj ga brez usmiljenja ustavi. Če Turek ne bi ubogal, naj pa pri tej priči zbudi župana in može, da bodo storili svojo dolžnost.

Pa se je zgodilo, da je čuvaja sredi noči zavilo v trebuhu. Stopil je v kraj, da se olajša. Helebardo je zasadil v tla in lepo počenil. Ondi pa so rasle robide, in ko je hotel vstati, so se mu robide zapele v hlače.

Pa je v smrtnem strahu zarjul: "Jojata, ojojata! Turek me drži! Pomagajte, pomagajte!"

Župan in možje so slišali divje kričanje, pa so planili kvišku in hiteli posvetovat. In so sklenili, da sedajle ni časa za posvete in za sklepe. Nego so kar zbežali v hrib. V hribu so čakali dne. In ko je napočil dan in ni bilo od Turka ne duha ne sluha, so sklenili, napis da je dober, napis da ostane, robide pa da se morajo iztrebiti in požgati.

Ker gre seveda za velike milijone in državotvorno držo, je seveda pri komentarjih potrebna previdnost. A zanimivo bo spremljati reakcije po kakšni novi sodbi Evropskega sodišča.