Komentar

O statistiki in lažeh: So raziskave, ki merijo stanje demokracije, sploh še verodostojne?

Par desetletij nazaj je stara celina Evropa morda resda še verjela, da se demokracijo da meriti; demokracija je bila včasih politični sistem, v katerem so bila pravila jasna. Demokratično izvoljeni predsedniki in poslanci, demokratično pravilo o delitvi oblasti kot temelju državnih institucij, svoboda opozicije, medijev, pravosodja ter neodvisnost državnih aparatov prisile (vojska, policija) ...

06.04.2018 21:57
Piše: Ariana Ferfila
Ključne besede:   demokracija   Vzhodna Evropa   Slovaška   Robert Fico   Ernest Dichter   mediji   novinarji

Foto: www.filmneweurope.com

Jana Geberta skrbi predvsem sovražna nastrojenost vzhodnoevropskih voditeljev do novinarjev. Javnost tako postopoma dobiva občutek, da se lahko novinarja eliminira in dokočno utiša. In da bo morda sčasoma to postalo tudi nekaj zaželenega.

Raziskav, ki bi danes empirično merile realno stanje demokracije in človekovih pravic po svetu glede na gospodarske razmere in delovanje državnega aparata, je tudi po mnenju Delovega novinarja Damijana Slabeta malo. Morda se kot ena redkih institucij s tem ukvarja nemška Bartelsmannova fundacija, ki vsake dve leti objavi transformacijski indeks (BTI). Ta letos na primer ugotavlja, da se je na splošno v preteklih dveh letih po oceni njihovih ekspertov iz vsega sveta povečalo število manipuliranih volitev, več je državnega nasilja nad prebivalstvom, povečuje se število populističnih politikov, ki imajo tendenco ignorirati demokratične institucije in dogovarjanja, vse bolj se stavi le še na osebno moč politikov, nadzor nad mediji. Preganjanje novinarjev se stopnjuje, vse bolj pa se tudi izriva politične nasprotnike ter opozicijo iz javnega političnega prizorišča. Skupno in celostno gledano nas to postopoma in vztrajno pelje v vse večjo politično nestabilnost. Sedaj, če teoretično gledano v osnovi še razumemo pomenskost zgoraj pisanih trditev - pa morda ravno po bliskovitem in s strani širše javnosti nepričakovanem odstopu Mira Cerarja, ne razumemo prav dobro uvrstitve Slovenije po merjenih indeksih demokratičnosti na solidno šesto mesto. Toliko bolj tega indeksa verjetno ne razumejo niti vestni opazovalci in še redki preostali preizpraševalci delovanja naše države v preteklih par desetletjih. Zatorej se človek morda vpraša, kateri so ti eksperti, ki pošiljajo nemški fundaciji informacije in podatke za preverjanje stanja demokracije in računanje transformacijskega indeksa v državi, v kateri živimo.

 

Vendar istočasno ne smemo pozabiti, da globalno gledano tudi države, ki so morda še nekaj desetletij nazaj vsaj v propagandne namene širile svojo vzorno sliko nekakšnih glasnikov demokracije, danes nedvomno šepajo. V preteklih letih smo namreč bili priča ne samo ideji senzacionalizma v vsakodnevnem poročanju izpostavljenih in znanih novinarjev, ampak se je s projiciranjem diskurza v črno-beli tehniki dobrega in zla med teroristi in tistimi, ki se borijo proti tej neusmiljeni agresiji t.i. skrajnega islamističnega terorja, začela tvoriti še ena morda ne tako hitro opazna oblika propagande. Ernest Dichter, oče moderne reklame, je že davno omenjal vznik potrebe po spajanju politične in verske reklamne industrije. Ideje o manipulaciji s strahom ter reklamah, ki vplivajo na skrite motive in potlačene strasti, še najbolje opiše prav sam Dichter:

 

"Cerkev je največji manipulator s človeškim strahom in trpljenjem, preračunan na dolgi rok. Trditev reklame se preveri z nakupom blaga in v najslabšem primeru lahko človeka zmanipulira samo enkrat."

 

Če torej na tem mestu se samo hipno spomnimo propagande v New York Timesu pred parimi leti, ko je Barack Obama še sedel v Beli hiši in se je empatično in požrtvovalno takrat potrudil in izkazal pred kamero, ko je po svojih najboljših močeh zagotovil azil malemu dečku iz Sirije (katerega fotografija je obkrožila celoten svet, ko se je znašel v sedežu razstreljenega kombija, pogled nanj, malo žrtev v dimu, sajah in raztrganih oblačilih je vsem gledalcev zbudil neverjetno količino pomilovanja). Prav v tem fenomenu oglasnega sporočila na račun otrok (ki se je dobro tržil!) ter dejstvu, da je Obami nek drugi otrok lastnorčno napisal pismo, naj vendarle omogoči otrokom iz vojnih prizorišč srečno otroštvo in uživanje ameriških vrednot - se je pri globalnih gledalcih namreč moralo vzbuditi še tisto poslednje empatično upanje, da Amerika dela tisto, kar je dobro, tisto nekaj, za kar so kot narod Američani vedno verjeli, da počnejo: širijo svobodo, demokracijo in blaginjo - ter pomagajo ljudem v stiski zgolj v imenu neprecenljivih ameriških vrednot!

 

Dichter je prav na tem mestu neizprosen, ko potem omenja teoretike in praktike marketinga in reklam, ki so tako zelo ponosni na svoj profitabilni poklic:

 

"Z uvajanjem psihologije v prodajne namene je hitro prevladala paradigma, da je treba ljudi prestrašiti z vsakršnimi nepredvidljivimi neuspehi, posledicami osebne nedejavnosti pri odpravljanju raznih problemov, potem jim pa kot čarobno paličico ponuditi konkreten izdelek ali storitev znamke X.’"

 

Da prav naveza vere in države ni tako nedolžna, kot se zdi tudi med sirskimi migranti, nam na primer namigne tudi članek Barbare Kramžar, Delove dopisnice iz Berlina. Konec marca je namreč pisala prav o pojavu izpisovanja judovskih otrok iz javnih nemških šol zaradi pojava nasilja muslimanskih sošolcev. Nemci so začeli zaznavati in opažati na nemških šolskih igriščih versko motivirane napade med vrstniki. Po mnenju Mohameda Rabieja, ki je leta 2015 zbežal iz Sirije v Nemčijo in danes šteje 28 let ter živi v obljubljeni Evropi, to niti ni tako zelo presenetljivo, saj prav pri tem spomni na knjigo očeta sedanjega sirskega diktatorja Hafeza al Asada. Po mnenju Rabieja je njegova knjiga Panarabizem ter prav njegova politična stranka vzgajala ljudi v sovraštvu do Judov že leta nazaj.

 

Če si za zaključek še malce pobližje pogledamo primer Slovaške, ki po lestvici objavljenega transformacijskega indeksa (BIT), ne boste verjeli, kotira zelo visoko (na 10. mestu izmed najbolje ocenjenih držav po stopnji demokracije), potem ni tako nesmiselno pogledati članek Tene Erceg v 951. številki srbskega tednika Novosti. Ercegova namreč nedvomno veliko pove bralcem že s samim podnaslovom, ko Slovaško obtoži za eno izmed najbolj koruptivnih držav Evropske unije ter pri tem omeni dejstvo, da je bil slovaški premier Robert Fico znan po vulgarnem označevanju novinarjev, saj so bila v preteklosti zabeležene njegova javne domislice in oznake, s katerimi je blatil novinarje (npr. umazane antislovaške kurbe, neumne hijene, zahodnjaški pajki, sluzaste kače). Po uboju malteške raziskovalne novinarke Daphne Caruane Galizie se je ravno slovaški premier javno hvalisal, kako demokratična in svobodna da je njegova država. Par mesecev kasneje so umorili slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegovo partnerko Martino Kušnirovo. Motiv za umor so kasneje povezali prav s posli slovaškega premierja (ki je zaradi pritiskov naposled le odstopil).

 

Pomembno je torej omeniti, da je bila Slovaška zanimiva tudi organizacijam, ki so se ukvarjale s preiskovanjem korupcije in je bila tako tekom lanskega merjenja indeksa percepcije korupcije prav Slovaška tista, ki je pristala na šestem mestu najbolj skorumpiranih držav znotraj EU. Ercegova se tako v svojem pisanju nasloni na besede slovaškega novinarja Dariusza Kalana, ki pravi, da je slovaška družba pravzaprav le demokracija oligarhov. Pri zagovarjanju tega koncepta se opre na dejstvo, da je slovaško ekonomijo od osamosvajanja dalje upravljala skupina ljudi, ki jim je v privatizacijskih procesih, ki so potekali v zgodnjih 90. letih, takrat avtokratski slovaški premier Vladimir Mečiar prepustil vsa državna podjetja. Po Mečiarju je njegovo mesto nasledil utemeljitelj politične stranke Smer Robert Fico, ki je bil na čelu vlade že vse od leta 2006 (s kratkim vmesnim predahom med leti 2010 in 2012). Zato tudi ne čudi poziv glavnega urednika slovaškega tednika Tyždena po uboju slovaškega novinarja Kuciaka, naj novinarji kar sami raziščejo uboj njihovega novinarskega kolega, saj so tako policija kot pravosodje preplavljeni s simpatizerji in lojalisti politične stranke Smer ...

 

 

Dokumentarec Jana Geberta When the War comes.

 

 

Malo manj pa je znana še neka druga zgodba iz Slovaške, ki jo je v številki 401. številki hrvaškiEGA tednika Express objavila novinarka Kristina Kegljen. Novinar in režiser Jan Gebert je posnel dokumentarec v slovaško-hrvaški koprodukciji z naslovom Ko pride vojna, ki je letos na festivalu dokumentarnega filma Zagrebdox osvojil posebno priznanje. Geberta je zanimal predvsem uvid v stanje post-tranzicijskih držav, v katerih se postopno tolerirajo vse bolj radikalni odzivi na globalne procese ter družbene pojave, kot so revščina, rast nezaposlenosti in slaba socialna politika. Geberta tako zanima predvsem fenomen nacionalistično ekstremnih gibanj, ki so že dobro infiltrirana v najvišje nivoje državnih oblasti vzhodnoevropskih držav. Za osnovni motiv svojega dokumentarnega materiala si Gebert vzame slovaško paravojaško skupino, ki pod vodstvom mladega študenta arheologije Petra Švrčeka organizira vojne marše in se uri v gozdovih Slovaške.

 

Skupina, s katero novinar preživi 3 leta in pripadnike katere Gebert poimenuje tudi Branilci Slovaške, so bili še do pred treh let le marginalna skupina z izrazito radikalno, desničarsko ekspresijo nacionalističnega ponosa in mržnjo do tistih sedemdesetih migrantov, ki jih je Slovaška vzela pod svoje okrilje. Gebert spremlja v teh letih porast pripadnikov skupine ter njihovo infiltriranje v širšo slovaško družbo, saj so jih pretekli dogodki, kot so brexit, porast strahu pred terorizmom, strah pred rusko-ukrajinskim konfliktom, zmaga Donalda Trumpa ter indirektna podpora s strani slovaškega predsednika le še utrdili v svoji poziciji nacionalističnega ponosa ter odpora do vrednot Evropske unije. Danes ta skupina šteje že okoli 200 pripadnikov, na različnih shodih pa se jih da našteti tudi do 600. Druži jih ideja panslavizma kot tista začetne točke ideologije ter na nek način paradoksalna privlačnost do lika močnega, mačističnega vodje po vzoru Putinove Rusije.

 

Jana Geberta skrbi predvsem sovražna nastrojenost vzhodnoevropskih voditeljev do novinarjev, saj mu je, kot pravi sam, zelo težko spremljati porast sovražnega govora, ki leti na novinarje s strani vodilnih politikov. Javnost tako postopoma dobiva občutek, da se lahko novinarja eliminira in dokočno utiša. In da bo morda sčasoma to postalo tudi nekaj zaželenega.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
6
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
9
19.09.2018 23:00
Evropa, ti svojega propada ne bi prepoznala, tudi če bi ti ga vrgli v obraz , je avgusta na fesivalu Dnevi poezije in vina na ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Hrib svobode na gori umetnosti
1
16.09.2018 06:22
Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
11
14.09.2018 21:50
Strašno razburjenje je zavladalo ob novici, da bo Damir Črnčec novi državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
12
13.09.2018 20:10
Jernej Kurinčič je bil dve desetletji frančiškan, konec avgusta pa je marsikoga presenetil z odločitvijo, da vsaj za eno leto ... Več.
Piše: Jernej Kurinčič
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
10
12.09.2018 22:30
Ko nam politiki govorijo o javnem zdravstvu, mislijo nadržavno zdravstvo. Ko stojijo pred kamerami in volivci, so jih polna usta ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenija ne more imeti uravnotežene zunanje politike. Slovenija je del NATO in EU. To so usmeritve za slovensko zunanjo politiko.
5
10.09.2018 19:08
Iztok Mirošič je kot državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve prispevek z delovnim naslovom Aktivirati Slovenijo v ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politika trde levice bi siromašila državo in privedla do zmanjšanja tujih investicij, revščine ter izseljevanja
12
09.09.2018 22:30
Se današnji socialisti in komunisti niso naučili iz zgodovinskih lekcij, da sta bila socializem in komunizem veliki gospodarski ... Več.
Piše: Keith Miles
Otium, negotium: Opazke o tujcih, dolgočasju in malomarnosti
5
09.09.2018 10:00
Veljavni zakoni in predpisi bi morali zadoščati za red in mir v zvezi z migracijami. Politično agitiranje za prebežnike, da ne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pojoči pesek ali kako se je vse začelo z vrtoglavo hitrostjo
0
08.09.2018 20:19
Tadej Droljc je navkljub zaprti dramaturgiji, ki jo zahteva organizacija takšnega dogodka, izvajal prometejsko osebno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova zunanja politika: Bo Slovenija nekakšen socialistični otok sredi normalnih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Italija?
8
05.09.2018 23:20
V Sloveniji, predvsem na zunanjem ministrstvu bi se morali začeti ukvarjati z zunanjo politiko. Ugotoviti bi morali, na kakšen ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ko te na ulici vpričo triletnega sina verbalno napade bivši kolumnist Financ
24
04.09.2018 00:45
Vajen sem različnih oblik pritiska na svoje delo. Obiski sodišč so postali sestavni del mojega življenja in nad tem se ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge Marku Peljhanu: Oddajnik, ki oddaja lepe oblike
0
02.09.2018 07:59
Ne znate si predstavljati, kako blagodejno je bilo v času ideoloških patologij srečati odgovornega mladeniča s projekcijo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luka in tovariši: Zakaj Levice in njenih provokacij enostavno ne moremo ignorirati?
19
01.09.2018 01:15
Ves ta medijsko-politični pomp okoli vodilnih tovarišev stranke Levica zaradi izjav o višji obdavčitvi umazanih kapitalistov je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako je Levica, sekta čistih, strankam zmerne levice spodnesla tla pod nogami
11
28.08.2018 22:00
V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo trik čistosti tako na desni kot na levi.Za določene desne domoljube ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Berlin je mesto, kjer se uprizarja očem nevidno
2
26.08.2018 06:59
V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Cirilu Zlobcu v slovo, s hvaležnostjo (1925-2018)
2
25.08.2018 16:23
Ob njegovem odhodu me navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Odkar pomnim, je s svojo prijazno očetovsko avtoriteto ... Več.
Piše: Boris A. Novak
In memoriam Andrej Capuder (1942-2018)
7
23.08.2018 23:45
Andrej Capuder je bil eden redkih intelektualcev v naši politiki. Temu primerna je bila tudi njegova politična kariera. Bil je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakon o aktivnem državljanu: Kaj se smešite, saj se itak ne da nič narediti!?
13
21.08.2018 22:30
Pred dvajsetimi leti si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da bodonomenklaturain njeni nasledniki tako prevladali v slovenskem ... Več.
Piše: Miha Burger
50 let od likvidacije praške pomladi, nekaj dni od likvidacije slovenske pomladi
11
21.08.2018 01:13
Slovenski kulturni boj, ki je dosegel svojevrsten pospešek po letošnjih junijskih volitvah, je znamenje zaostalosti in čudaštva. ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Blejski cirkus: Vladimir Putkin, arabska ministrica za srečo ter Cerarjeva in Šarčeva neotesanost
Uredništvo
Ogledov: 3.118
02/
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.345
03/
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
Jernej Kurinčič
Ogledov: 3.355
04/
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
Uredništvo
Ogledov: 2.781
05/
Politik Zoran Janković se kot prvošolček fotografira s prvošolčki in tako etično sporno začenja predvolilno kampanjo
Uredništvo
Ogledov: 1.808
06/
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 1.878
07/
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
Andrej Drapal
Ogledov: 1.949
08/
Predreferendumske spletke in prevare v deželi, ki bi jo radi preimenovali v Severno Makedonijo
Andrej Dočinski
Ogledov: 2.293
09/
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
Igor Bavčar
Ogledov: 1.095
10/
Rudi, Medved iz Golobičevega brloga
Uredništvo
Ogledov: 3.601