Komentar

O statistiki in lažeh: So raziskave, ki merijo stanje demokracije, sploh še verodostojne?

Par desetletij nazaj je stara celina Evropa morda resda še verjela, da se demokracijo da meriti; demokracija je bila včasih politični sistem, v katerem so bila pravila jasna. Demokratično izvoljeni predsedniki in poslanci, demokratično pravilo o delitvi oblasti kot temelju državnih institucij, svoboda opozicije, medijev, pravosodja ter neodvisnost državnih aparatov prisile (vojska, policija) ...

06.04.2018 21:57
Piše: Ariana Ferfila
Ključne besede:   demokracija   Vzhodna Evropa   Slovaška   Robert Fico   Ernest Dichter   mediji   novinarji

Foto: www.filmneweurope.com

Jana Geberta skrbi predvsem sovražna nastrojenost vzhodnoevropskih voditeljev do novinarjev. Javnost tako postopoma dobiva občutek, da se lahko novinarja eliminira in dokočno utiša. In da bo morda sčasoma to postalo tudi nekaj zaželenega.

Raziskav, ki bi danes empirično merile realno stanje demokracije in človekovih pravic po svetu glede na gospodarske razmere in delovanje državnega aparata, je tudi po mnenju Delovega novinarja Damijana Slabeta malo. Morda se kot ena redkih institucij s tem ukvarja nemška Bartelsmannova fundacija, ki vsake dve leti objavi transformacijski indeks (BTI). Ta letos na primer ugotavlja, da se je na splošno v preteklih dveh letih po oceni njihovih ekspertov iz vsega sveta povečalo število manipuliranih volitev, več je državnega nasilja nad prebivalstvom, povečuje se število populističnih politikov, ki imajo tendenco ignorirati demokratične institucije in dogovarjanja, vse bolj se stavi le še na osebno moč politikov, nadzor nad mediji. Preganjanje novinarjev se stopnjuje, vse bolj pa se tudi izriva politične nasprotnike ter opozicijo iz javnega političnega prizorišča. Skupno in celostno gledano nas to postopoma in vztrajno pelje v vse večjo politično nestabilnost. Sedaj, če teoretično gledano v osnovi še razumemo pomenskost zgoraj pisanih trditev - pa morda ravno po bliskovitem in s strani širše javnosti nepričakovanem odstopu Mira Cerarja, ne razumemo prav dobro uvrstitve Slovenije po merjenih indeksih demokratičnosti na solidno šesto mesto. Toliko bolj tega indeksa verjetno ne razumejo niti vestni opazovalci in še redki preostali preizpraševalci delovanja naše države v preteklih par desetletjih. Zatorej se človek morda vpraša, kateri so ti eksperti, ki pošiljajo nemški fundaciji informacije in podatke za preverjanje stanja demokracije in računanje transformacijskega indeksa v državi, v kateri živimo.

 

Vendar istočasno ne smemo pozabiti, da globalno gledano tudi države, ki so morda še nekaj desetletij nazaj vsaj v propagandne namene širile svojo vzorno sliko nekakšnih glasnikov demokracije, danes nedvomno šepajo. V preteklih letih smo namreč bili priča ne samo ideji senzacionalizma v vsakodnevnem poročanju izpostavljenih in znanih novinarjev, ampak se je s projiciranjem diskurza v črno-beli tehniki dobrega in zla med teroristi in tistimi, ki se borijo proti tej neusmiljeni agresiji t.i. skrajnega islamističnega terorja, začela tvoriti še ena morda ne tako hitro opazna oblika propagande. Ernest Dichter, oče moderne reklame, je že davno omenjal vznik potrebe po spajanju politične in verske reklamne industrije. Ideje o manipulaciji s strahom ter reklamah, ki vplivajo na skrite motive in potlačene strasti, še najbolje opiše prav sam Dichter:

 

"Cerkev je največji manipulator s človeškim strahom in trpljenjem, preračunan na dolgi rok. Trditev reklame se preveri z nakupom blaga in v najslabšem primeru lahko človeka zmanipulira samo enkrat."

 

Če torej na tem mestu se samo hipno spomnimo propagande v New York Timesu pred parimi leti, ko je Barack Obama še sedel v Beli hiši in se je empatično in požrtvovalno takrat potrudil in izkazal pred kamero, ko je po svojih najboljših močeh zagotovil azil malemu dečku iz Sirije (katerega fotografija je obkrožila celoten svet, ko se je znašel v sedežu razstreljenega kombija, pogled nanj, malo žrtev v dimu, sajah in raztrganih oblačilih je vsem gledalcev zbudil neverjetno količino pomilovanja). Prav v tem fenomenu oglasnega sporočila na račun otrok (ki se je dobro tržil!) ter dejstvu, da je Obami nek drugi otrok lastnorčno napisal pismo, naj vendarle omogoči otrokom iz vojnih prizorišč srečno otroštvo in uživanje ameriških vrednot - se je pri globalnih gledalcih namreč moralo vzbuditi še tisto poslednje empatično upanje, da Amerika dela tisto, kar je dobro, tisto nekaj, za kar so kot narod Američani vedno verjeli, da počnejo: širijo svobodo, demokracijo in blaginjo - ter pomagajo ljudem v stiski zgolj v imenu neprecenljivih ameriških vrednot!

 

Dichter je prav na tem mestu neizprosen, ko potem omenja teoretike in praktike marketinga in reklam, ki so tako zelo ponosni na svoj profitabilni poklic:

 

"Z uvajanjem psihologije v prodajne namene je hitro prevladala paradigma, da je treba ljudi prestrašiti z vsakršnimi nepredvidljivimi neuspehi, posledicami osebne nedejavnosti pri odpravljanju raznih problemov, potem jim pa kot čarobno paličico ponuditi konkreten izdelek ali storitev znamke X.’"

 

Da prav naveza vere in države ni tako nedolžna, kot se zdi tudi med sirskimi migranti, nam na primer namigne tudi članek Barbare Kramžar, Delove dopisnice iz Berlina. Konec marca je namreč pisala prav o pojavu izpisovanja judovskih otrok iz javnih nemških šol zaradi pojava nasilja muslimanskih sošolcev. Nemci so začeli zaznavati in opažati na nemških šolskih igriščih versko motivirane napade med vrstniki. Po mnenju Mohameda Rabieja, ki je leta 2015 zbežal iz Sirije v Nemčijo in danes šteje 28 let ter živi v obljubljeni Evropi, to niti ni tako zelo presenetljivo, saj prav pri tem spomni na knjigo očeta sedanjega sirskega diktatorja Hafeza al Asada. Po mnenju Rabieja je njegova knjiga Panarabizem ter prav njegova politična stranka vzgajala ljudi v sovraštvu do Judov že leta nazaj.

 

Če si za zaključek še malce pobližje pogledamo primer Slovaške, ki po lestvici objavljenega transformacijskega indeksa (BIT), ne boste verjeli, kotira zelo visoko (na 10. mestu izmed najbolje ocenjenih držav po stopnji demokracije), potem ni tako nesmiselno pogledati članek Tene Erceg v 951. številki srbskega tednika Novosti. Ercegova namreč nedvomno veliko pove bralcem že s samim podnaslovom, ko Slovaško obtoži za eno izmed najbolj koruptivnih držav Evropske unije ter pri tem omeni dejstvo, da je bil slovaški premier Robert Fico znan po vulgarnem označevanju novinarjev, saj so bila v preteklosti zabeležene njegova javne domislice in oznake, s katerimi je blatil novinarje (npr. umazane antislovaške kurbe, neumne hijene, zahodnjaški pajki, sluzaste kače). Po uboju malteške raziskovalne novinarke Daphne Caruane Galizie se je ravno slovaški premier javno hvalisal, kako demokratična in svobodna da je njegova država. Par mesecev kasneje so umorili slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegovo partnerko Martino Kušnirovo. Motiv za umor so kasneje povezali prav s posli slovaškega premierja (ki je zaradi pritiskov naposled le odstopil).

 

Pomembno je torej omeniti, da je bila Slovaška zanimiva tudi organizacijam, ki so se ukvarjale s preiskovanjem korupcije in je bila tako tekom lanskega merjenja indeksa percepcije korupcije prav Slovaška tista, ki je pristala na šestem mestu najbolj skorumpiranih držav znotraj EU. Ercegova se tako v svojem pisanju nasloni na besede slovaškega novinarja Dariusza Kalana, ki pravi, da je slovaška družba pravzaprav le demokracija oligarhov. Pri zagovarjanju tega koncepta se opre na dejstvo, da je slovaško ekonomijo od osamosvajanja dalje upravljala skupina ljudi, ki jim je v privatizacijskih procesih, ki so potekali v zgodnjih 90. letih, takrat avtokratski slovaški premier Vladimir Mečiar prepustil vsa državna podjetja. Po Mečiarju je njegovo mesto nasledil utemeljitelj politične stranke Smer Robert Fico, ki je bil na čelu vlade že vse od leta 2006 (s kratkim vmesnim predahom med leti 2010 in 2012). Zato tudi ne čudi poziv glavnega urednika slovaškega tednika Tyždena po uboju slovaškega novinarja Kuciaka, naj novinarji kar sami raziščejo uboj njihovega novinarskega kolega, saj so tako policija kot pravosodje preplavljeni s simpatizerji in lojalisti politične stranke Smer ...

 

 

Dokumentarec Jana Geberta When the War comes.

 

 

Malo manj pa je znana še neka druga zgodba iz Slovaške, ki jo je v številki 401. številki hrvaškiEGA tednika Express objavila novinarka Kristina Kegljen. Novinar in režiser Jan Gebert je posnel dokumentarec v slovaško-hrvaški koprodukciji z naslovom Ko pride vojna, ki je letos na festivalu dokumentarnega filma Zagrebdox osvojil posebno priznanje. Geberta je zanimal predvsem uvid v stanje post-tranzicijskih držav, v katerih se postopno tolerirajo vse bolj radikalni odzivi na globalne procese ter družbene pojave, kot so revščina, rast nezaposlenosti in slaba socialna politika. Geberta tako zanima predvsem fenomen nacionalistično ekstremnih gibanj, ki so že dobro infiltrirana v najvišje nivoje državnih oblasti vzhodnoevropskih držav. Za osnovni motiv svojega dokumentarnega materiala si Gebert vzame slovaško paravojaško skupino, ki pod vodstvom mladega študenta arheologije Petra Švrčeka organizira vojne marše in se uri v gozdovih Slovaške.

 

Skupina, s katero novinar preživi 3 leta in pripadnike katere Gebert poimenuje tudi Branilci Slovaške, so bili še do pred treh let le marginalna skupina z izrazito radikalno, desničarsko ekspresijo nacionalističnega ponosa in mržnjo do tistih sedemdesetih migrantov, ki jih je Slovaška vzela pod svoje okrilje. Gebert spremlja v teh letih porast pripadnikov skupine ter njihovo infiltriranje v širšo slovaško družbo, saj so jih pretekli dogodki, kot so brexit, porast strahu pred terorizmom, strah pred rusko-ukrajinskim konfliktom, zmaga Donalda Trumpa ter indirektna podpora s strani slovaškega predsednika le še utrdili v svoji poziciji nacionalističnega ponosa ter odpora do vrednot Evropske unije. Danes ta skupina šteje že okoli 200 pripadnikov, na različnih shodih pa se jih da našteti tudi do 600. Druži jih ideja panslavizma kot tista začetne točke ideologije ter na nek način paradoksalna privlačnost do lika močnega, mačističnega vodje po vzoru Putinove Rusije.

 

Jana Geberta skrbi predvsem sovražna nastrojenost vzhodnoevropskih voditeljev do novinarjev, saj mu je, kot pravi sam, zelo težko spremljati porast sovražnega govora, ki leti na novinarje s strani vodilnih politikov. Javnost tako postopoma dobiva občutek, da se lahko novinarja eliminira in dokočno utiša. In da bo morda sčasoma to postalo tudi nekaj zaželenega.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
"Vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!"
0
23.02.2019 06:00
Ivana Popović je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
5
22.02.2019 20:45
Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik uravnovešenega poročila mešane italijansko-slovenske komisije od odnosih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
18
21.02.2019 21:00
Po seriji prispevkov o prihodnosti Evropske unije se tokrat osredotočamo na posledice brexita; kakšne posledice bi lahko imel ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"
16
20.02.2019 23:10
Ob peti obletnici ruske invazije na Krim Pavlo Klimkin razčlenjuje mit o tem, da naj bi bil ta polotok od nekdaj ruski . V ... Več.
Piše: Pavlo Klimkin
Marjan Šarec na evropskih volitvah ne bo zmagal. Zakaj ne? Zato, ker ne sme kandidirati!
7
19.02.2019 23:15
Marjan Šarec lahko odpira šampanjec in se veseli visoke javnomnenjske podpore ta hip, vendar pa ga na evropskih volitvah ... Več.
Piše: Uredništvo
Fašizem ni enako komunizem ali kako je SDS sama sebe porinila v javnomnenjsko "fojbo"
38
18.02.2019 18:32
Že prejšnji teden, na vrhuncu bazoviškega škandala, je postalo jasno, da bo v Sloveniji za neustrezen, v bistvu celo sramoten in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ukradene umetnine, 2. del: Washingtonska načela in moralna dolžnost demokratičnih vlad
6
18.02.2019 00:00
Vračanje premoženja ne le žrtvam nacističnega holokavsta, ampak tudi komunističnega terorja, je moralna dolžnost demokratičnih ... Več.
Piše: Keith Miles
Minister za kulturo
5
17.02.2019 12:00
Pisateljski kolega in predsednik Prešernovega sklada Vinko Mderndorferje na letošnji Prešernovi proslavi upravičeno branil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Mojster in knjiga: Boris Balant in Kosovelova tipografija
0
16.02.2019 22:33
Vizualni avtor Boris Balant se s svojim oblikovanjem upira naravnim težnjam, s svojo vizualno lepoto konstruira drugačnost. Na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Slovenija First!"
13
14.02.2019 21:08
Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
44
13.02.2019 01:45
Retorična vojna, ki je izbruhnila zaradi nedeljskega dogodka v Bazovici, kjer sta si dala duška Antonio Tajani in Matteo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Mark Rothko: Barva je v središču vsega, barva je odraz duše
0
10.02.2019 08:00
Če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
15
08.02.2019 16:00
Ena najvažnejših in najbolj nevarnih domislic slovenskih komunistov je bila, da Jugoslavija po drugi svetovni vojni ni ostala za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
11
07.02.2019 00:59
Na predvečer 8. februarja bodimo humani in prižgimo svečko za pokojno slovensko kulturo. Medtem ko bodo v Cankarjevem domu v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
49
05.02.2019 06:00
Slovenski mediji morajo nujno nadaljevati z intenzivnim javnim linčem Borisa Kobala, če želimo, da si bo tudi ta komedijant po ... Več.
Piše: Andrej Černe
Deklaracija 30: Velika evropska debata
4
03.02.2019 18:00
Internacionalistični intelektualci se zavedajo dramatičnosti trenutka, nevarnosti za Evropsko unijo zaradioddaljevanja ZDA in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Dramaturgova drama: Konflikt neskončnosti s človekovo končnostjo onkraj dobrega in zla
0
02.02.2019 20:20
Dramaturg je obsojen na oblikovanje tistega, kar se ne da izoblikovati. To je njegova veličina. Odlični dramaturgi imajo zavest ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afera Kobal: "Dobri umetniki kopirajo, veliki umetnik kradejo."
27
30.01.2019 22:55
Slovenski mediji imajo kratek spomin.Afera Kobal ni dolgo trajala, ko jo je odpihnila afera Prešiček, ki se je prav tako hitro ... Več.
Piše: Igor Mekina
Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo
11
29.01.2019 22:34
Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Povest o nekulturnem Prešičku ali kdaj bomo že ukinili to prekleto ministrstvo
16
27.01.2019 19:00
Ponedeljek bo dan D za Dejana Prešička, ki mu sindikalisti in zaposleni na ministrstvu očitajo nekulturno vedenje, mobing in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Fašizem ni enako komunizem ali kako je SDS sama sebe porinila v javnomnenjsko "fojbo"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,066
02/
"Slovenija First!"
Igor Bavčar
Ogledov: 2,433
03/
Marjan Šarec na evropskih volitvah ne bo zmagal. Zakaj ne? Zato, ker ne sme kandidirati!
Uredništvo
Ogledov: 2,231
04/
Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"
Pavlo Klimkin
Ogledov: 1,756
05/
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
Ferdinand Blaznik
Ogledov: 1,288
06/
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4,366
07/
Ukradene umetnine, 2. del: Washingtonska načela in moralna dolžnost demokratičnih vlad
Keith Miles
Ogledov: 1,304
08/
Minister za kulturo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,705
09/
Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
Uredništvo
Ogledov: 1,338
10/
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,106