Kako kotira slovenska kardiologija v Evropi? Če želimo odgovoriti na to temeljno vprašanje, moramo za laično javnost najprej pojasniti tri stvari. Prvič, kardiologija je široka veja medicine. V grobem se deli na dve podveji: kirurško in internistično. Ker si je uvodni govornik zastavil zgornje vprašanje in bo nanj razpravljal v svojem govoru na jutrišnji Slovenski šoli intervencijske kardiologije, ki sva jo z mentorjem pred mnogimi leti ustanovila z namenom, da bi se dolgoročno razvila v nacionalni znanstveno-raziskovalni dogodek z močno mednarodno udeležbo predavateljev in panelistov, pa so jo, uganili ste, ugrabili drugi interesi in v te svrhe tudi ustrezno domesticirali (v vseh pomenih te besede), se bom omejil v nadaljevanju le na tisti del, ki ga sam dobro poznam - internistični.

Drugič, internistično podvejo kardiologije lahko naprej razdelimo v:

- dobro oddelčno in ambulantno klinično prakso, ki je v Sloveniji, tako kot drugod po zahodnem svetu, po več desetletjih pač dobro uležana oddelčna in ambulantna klinična praksa in nič več in zato nima smisla razpravljati o njeni kotaciji na evropski kardiološki borzi;

- slikovno diagnostiko, ki je sicer sila zanimiva veja z ogromnim raziskovalnim potencialom, a je v Sloveniji zaradi nezanimanja in nepovezovanja s tujino ostala na rudimentarnem, ali če hočete - gospodinjskem - nivoju;

- elektrofiziologijo, ki se težko pohvali s kakšnimi resnimi mednarodnimi dosežki;

- transplantacijsko kardiologijo pri bolnikih z napredovalim srčnim popuščanjem, ki je z dosežki ne samo v evropskem pač pa svetovnem merilu svetla luč in edina zares vleče slovenski kardiološki voz naprej, ter

- intervencijsko kardiologijo, o kateri ter zakaj-ih in zato-jih njene nekotacije na evropski kardiološki borzi več v nadaljevanju mojega današnjega prispevka.

Tretjič, če želimo odgovoriti na temeljno vprašanje Kako kotira slovenska kardiologija v Evropi, je verjetno vsakomur jasno, da ni dovolj, da se v majhno konferenčno dvorano hotela ob ljubljanski zahodni obvoznici hermetično zapre 20 kolegov, kolikor se jih s to, pri nas bolj obrtjo ukvarja. Da si za začetnega govorca omislijo ostarelega profesorja, ki je s posegi na srčnih arterijah končal pred več kot 15 leti, torej ob koncu pradobe intervencijske kardiologije, ko so po pripovedovanjih pričevalcev bolniki za pregled srčnih arterij v univerzitetni bolnišnici morali s seboj v kuverti prinesti po 500 takratnih nemških mark in ko so rentgenske posnetke snemali še na celuloidni film in jih v temnici razvijali ročno, s klasično razvijalno filmsko tehniko.

Ta profesor iz nekega drugega časa pa jim bo, kot je iz programa razvidno, predaval na temo Moj pogled na interventno kardiologijo. Na katero sicer že več kot 15 let ne gleda več. Predstavljam si, da bo po predavanju prejel medaljo za posebne dosežke. Konec koncev, v Sloveniji brez medalje nihče ne more umreti. Prav tako ni dovolj, da se bodo kolegi v nadaljevanju pred nekaj poslušalci, ki jih bodo zaradi umetno vzdrževane nevednosti in neposvečenosti v intervencijsko kardiologijo, z debelimi očmi gledali navzgor kot minotavre, polbogove in kar je še teh mitoloških junakov, na piedestal postavili in se s predavanji brez lastnih študij in rezultatov trepljali po ramenih s temami, ki jih mora znati vsak, ki se z intervencijsko kardiologijo rutinsko ukvarja - torej, vsi tisti na odru.

Nenazadnje, za odgovoriti na vprašanje Kako kotira slovenska kardiologija v Evropi absolutno ne bo dovolj, da med predavatelji, moderatorji ali panelisti ni niti enega tujca iz vsaj bivše skupne širše domovine, ki so nas po mednarodnih dosežkih v tujini, s katero se tako radi in želimo primerjati, že zdavnaj povozili, kaj šele onih pravih evropskih ali svetovnih morskih psov in papežev intervencijske kardiologije, kot jim pravijo, ki lahko slovenski intervencijski kardiologiji edini zares nastavijo ogledalo.

Njegova volja se bo zgodila jutri v hotelu Mons ob ljubljanski obvoznici.

Kako torej kotira slovenska intervencijska kardiologija v Evropi?

Darko Zorman, starosta slovenske intervencijske kardiologije, kot ga očitno mora v hierarhiji dodobra psihopatske slovenske intervencijske kardiologije pri svojih skoraj petdesetih letih in v vseh javnih porajanjih - od zbornične revije ISIS pa do vse do Playboya - še vedno omenjati in naslavljati "trenutni vodja kateterskega laboratorija ljubljanske univerzitetne bolnišnice", je na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo dejal, da je slovenska intervencijska kardiologija na visokem evropskem nivoju. Kar je brez kakršnega koli argumenta precej pogumna izjava in je tipična za nekoga, ki je svetovnonazorsko omejen južno od Alp in je utemeljitelj uničujoče, t.i. zormanijanske smeri intervencijske kardiologije, ki je iz strokovnega vidika v svetovnem merilu pravi unikum in tipičen primer bling-bling balkanskega poslovnega modela v javni bolnišnici, financirani z davkoplačevalskim denarjem.

Toda če pogledamo številke, lahko vidimo vse kaj drugega. Ali, when numbers talk, bullshit walks. Eno od preprostih meril relativne kotacije domače medicinske vede s tujino je pogled na portal PubMed, mednarodno zbirko objav strokovnih člankov s področja medicine, ki so objavljeni v revijah z znanstvenim indeksom citiranja in primerjava števila objav zanimivih kliničnih primerov in izsledkov raznih študij. Torej, the real stuff. Ker, dragi Darko, rutinsko vstavljanje žilnih opornic v eno od treh žil v srcu v 21. stoletju pač ni več podvig, s katerim bi se kardiolog hvalil pred evropskimi kolegi. Le z raziskovanjem, torej nadgradnjo.

Pa sem pogledal. Pričakoval sem slabo stanje, nisem pa pričakoval dizastra takšnih razsežnosti. Iz številk, nad katerimi sem prepričan, da se boste zgrozili tako kot jaz, bo vsem popolnoma jasno, zakaj trdim, da je Darko Zorman, človek, ki je vodil kateterski laboratorij UKC Ljubljana zadnjih 15 let, torej v najbolj zanimivem delu zgodovine intervencijske kardiologije doslej, s svojimi za stroko uničujočim vplivom na nacionalnem nivoju dejansko anomalija, ki se ne sme več ponoviti (vir).

Suvereni Darko Zorman lani pred parlamentarno preiskovalno komisijo o žilnih opornicah.

Imen drugih kolegov ne bom omenjal, ker gre v večini primerov za povsem normalne ljudi, ki bi radi pošteno opravljali svoj posel in strokovno napredovali. Pa so se znašli ob nepravem času na nepravem mestu in v skrajno nenormalnem svetu, ki ga je, žal, skreiralo in ga še danes usmerja nekaj psihopatskih produktov nekaj njihovih psihopatskih predhodnikov s Pavlovim refleksom salivacije in eksoftalmusa vsakokrat, ko zaslišijo cingljanje in šelestenje denarja.

Kako bo Zorman svojim otrokom pojasnil ponovno omenjanje v članku, ko ga bodo, kot je dejal na enem od svojih happeningov na sodišču, kot bi vlogo v tem teatru verjetno poimenoval sam, vprašali "oči, ali je to res?", pa me pravzaprav ne zanima. Človek take širine in poguma se bo ob večerji, za tisto mizo v Kranju, ob trenutku resnice že, prepričan sem, česa domislil. Konec koncev tudi njegova mularija verjetno ni več tako mlada, da ne bi znala sešteti, da ves očijev bling-bling od Vardara pa do Triglava verjetno ne prihaja iz plače javnega uslužbenca.

Skratka, če seštejemo vse članke, vseh dvajset na jutrišnji Slovenski šoli intervencijske kardiologije nastopajočih internistov ali kardiologov, ki se v Sloveniji ukvarjajo z intervencijsko kardiologijo skupaj, ne pridemo do več kot 165 člankov. Iz tega štetja sem izvzel le članke, ki jih najdemo pod iskalnim nizom Darko Zorman, ker zanje dam roko v ogenj, da v nobenem od njih omenjeni soavtor ni prispeval niti črke, kaj šele kakšne konstruktivne raziskovalne misli, ampak je na njih podpisan izključno zato, da so tisti, ki so članke resnično pripravili, imeli mir.

Stopetinšestdeset (165)! V vsej zgodovini slovenske medicine. Da je stanje še bolj bizarno, sem med temi preštel tiste, ki se dejansko nanašajo na tematiko jutrišnjega strokovnega srečanja, torej intervencijsko kardiologijo. In jih je le - 27! Dvajset predavateljev na Slovenski šoli intervencijske kardiologije, ki bodo jutri urbi et orbi razlagali intervencijsko kardiologijo, je v vsej zgodovini slovenske intervencijske kardiologije napisalo le 27 strokovnih prispevkov objavljenih v mednarodnih strokovnih revijah z znanstvenim indeksom citiranja.

Ostali članki so vse kaj drugega kot kardiologija. Predvsem toksikologija.

Da boste bizarnost in dizaster nacionalnih razsežnosti razumeli v celoti, vam povem za primerjavo le to, da imata denimo moja nemški in poljski mentor, pa še na tisoče podobnih kolegov v Evropi in po svetu, s katerimi se želimo primerjati, vsak po več kot 400 raziskovalnih člankov v istih ali še bolj uglednih revijah. Vsak. V enakem obdobju.

Pri nas pa 20 ljudi vsega skupaj 27.

Me zdaj razumete tudi tisti, ki me samo slišite in ne tudi poslušate?

Seveda pa ima vsak zato tudi svoj zakaj. Problem je namreč v tem, da je zormanijanska smer intervencijske kardiologije vsebovala in še vedno vsebuje kot svoje bistvo, srčiko, bling-bling balkanski poslovni model. Če malo pretiravam, je bilo v središču univerzitetne bolnišnice v najboljših "poslovnih" časih kot v Las Vegasu.

And what happens in Vegas, stays in Vegas, right? Wrong!

Dokler so bile cene žilnih opornic zaradi zrežiranih javnih razpisov za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen kot veljajo na prostem evropskem trgu, konkretno 3 do 6-krat oz. namesto 100 do 300 evrov od 1.000 do 1.400 evrov, normalnost, se je bolnike "obračalo", kot se je reklo, z nič kaj akademsko naglico. Postelja gor, postelja dol. Bolnik gor, bolnik dol. Včasih bolniki niso niti opazili, da so dobili žilno opornico. Včasih so celo srečali sami sebe.

Značilnost tistega časa je bila tudi centralizacija bolnikov, ki so potrebovali tovrstno diagnostiko in vstavitev preplačanih opornic. Kateterski laboratoriji v drugih bolnišnicah niso bili zaželjeni, saj bi imel tam nadzor nad vstavljanjem dragocenega materiala kdo drug. Preplačane opornice so pogosto padale po tleh. So what. Si predstavljate, da si v trgovini Rogaška ogledujete kristalne vaze v vrednosti 1.000 do 1.500 evrov in eno po nesreči z nahrbtnikom, v kateri so že tri, samo da prodajalka zanje ne ve, prevrnete na tla. Prodajalka pa bi le vljudno rekla: No, malo bolj pazite pri naslednji polici. In če bi se vam pri naslednji nesreča ponovila, bi le mirno navrgla: Sem vam rekla, da malo bolj pazite. Tako nekako je bilo. Ker moto je bil žilne opornice uporabiti, ne varčevati z dragim materialom.

In ker se je ta praksa sredi univerzitetne bolnišnice dogajala skozi dolgo obdobje, je povsem jasno, zakaj je do take akademske katastrofe prišlo. Med preštevanjem preplačanih žilnih opornic preprosto v univerzitetni ustanovi ni bilo časa za akademsko dejavnost. Saj razumete. Vse ne gre.

Zanimiv je tudi pojav potem. Ko Laure ni več. Oziroma ko smo z gverilsko akcijo za zaščito davkoplačevalskega denarja uspeli ceno žilnih opornic znižati na raven, ki je primerljiva z evropskimi cenami. Darka Zormana so počasi odstopili z mesta vodje kateterskega laboratorija, ker so bling-bling posel preusmerili, kot je potrdil UKC Ljubljana sam, v naslednji preplačan material, ki se uporablja v intervencijski kardiologiji - perkutane aortne zaklopke, ki pa jih vstavlja njegov naslednik.

Kar naenkrat se je prej želeni pojav centralizacije bolnikov v Ljubljano spremenil v decentralizacijo. Prvi, ne po mojem mnenju, pač pa po standardih evropskega in ameriškega združenja kardiologov ter izsledkih iniciative evropskega združenja za intervencijsko kardiologijo Stent for life, nepotreben kateterski laboratorij za davkoplačevalski denar so postavili v tako Ljubljani, kot Celju bližnjem Novem mestu. In da, v SB Novo mesto, kjer lahko na samostojnem javnem razpisu zopet postavijo cene žilnih opornic višje, kot so denimo v Ljubljani, se je preselil tudi Darko Zorman.

Slišim, da naj bi kateterska laboratorija dobila tudi SB Murska Sobota in SB Jesenice. Kar je glede na svetovna merila strokovno neumestno in bo zaradi pomanjkanja operaterjev, ki bodo imeli letno premalo posegov, zagotovo vodilo v veliko, tudi življenjsko nevarnih zapletov. Vendar, hej, koga to zanima. Bolnik je tam zato, da dobi žilno opornico. Te pa so zato, da se porablja davkoplačevalski denar. Zdi se, da bodo začeli kateterski laboratoriji rasti kot gobe po dežju tudi v zdravstvenih domovih. Državljanke in državljani, pazite, preden rečete, da vas boli v prsih. Lahko, da vam bodo vstavili žilno opornico, še preden boste končali stavek.

Decentralizacija bolnikov pa gre z roko v roki z drugo centralizacijo, drugih bolnikov. Še bolj koncentrirano centralizacijo. Privarčevani denar iz znižanih cen žilnih opornic ni šel v obnovo dotrajane interne klinike UKC Ljubljana. Da bi denimo nabavili vsaj nekaj novih pižam in kitajskih boroletk, da bolniki ne bi izgledali kot dahauski taboriščniki. Ne. Ali pa novih postelj in omaric, ki so še iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ne. Kaj šele, da bi nekaj privarčevane davkoplačevalskih evrov preusmerili v višje plače medicinskih sester ali - bognedaj - v raziskovanje in razvoj.

Nope. Vrgli so ga v naslednji preplačan material - perkutane aortne zaklopke, ki jih v celotni državi, po lastnem prepričanju, sme vstavljati le en človek. Pazite, da se vam znana zožitev aortne zaklopke ne poslabša v kritično ravno tedaj, ko bo ta človek na smučarskih počitnicah. Ker vam tega preprostega posega ne bo mogel nihče narediti, boste umrli. Bizarnost te koncentrirane centralizacije in vse zakaje in zatoje, ki vplivajo tudi na (ne)normalnost intervencijske kardiologije v drugi univerzitetni bolnišnici - UKC Maribor - in nenormalne zahteve in pričakovanja glavnega kardiologa celjske kotline, ki se zdi, da bo ob misli, da on tovrstnih posegov ne bo mogel izvajati, zdaj zdaj zblaznel, pa v ločenem članku enkrat prihodnjič.

Za zaključek samo še pojasnilo, kaj pomeni biti v Evropi moderni in kompleten intervencijski kardiolog in kakšna znanja se v modernih univerzitetnih kateterskih laboratorijih od intervencijskih kardiologov pričakujejo. Moderni intervencijski kardiolog mora rutinsko obvladati angiografsko diagnostiko srčnih arterij in dodatno diagnostiko z znotrajžilnim ultrazvokom, optično koherenčno tomografijo in izvajati hemodinamske meritve z metodami, kot sta FFR ali iFR. Dodatno, znati mora interpretirati 2-dimenzionalni in 3-dimenzionalni ultrazvok, da lahko samostojno in samozavestno izvaja tudi vstavitev perkutane aortne zaklopke, popravo mitralne zaklopke, zapira odprto ovalno okno ali atrijski septum defekt ter avrikulo levega preddvora. Hkrati mora sodelovati pri izvajanju študij, publicirati in se v vseh smislih tudi mednarodno udejstvovati.

Moderni intervencijski kardiologi znotraj iste ustanove ali med ustanovami si med seboj ne mečejo polen pod noge in se v znanju ne omejujejo zato, da obvladujejo vsak svoj vrtiček in svoj bling-bing "posel", ki se ga, glede na to, da gre za davkoplačevalski denar, sploh ne bi smeli iti. Moderni intervencijski kardiologi si v Evropi med seboj pomagajo, da zgoraj omenjeno kardiološko razsvetljenje, če sem malo poetičen, v kolegialnem duhu tudi dosežejo.

Če torej želimo odgovoriti na vprašanje Kako kotira slovenska kardiologija v Evropi, je potrebno pogledati predvsem tja - proti Evropi - in si nastaviti ogledalo. Potrebno se je zavedati, kaj pomeni biti kompleten intervencijski kardiolog, katera znanja je potrebno obvladati v vsakodnevni praksi, potrebno je imeti redne stike z Evropo, izmenjavo mnenj, sodelovati v mednarodnih raziskavah, redno predstavljati rezultate lastnih študij na mednarodnih srečanjih in vabiti tuje predavatelje na lastna nacionalna srečanja. Le s takšnim zavedanjem in obnašanjem je zagotovljen higienski minimum, da lahko objektivno ocenjujemo, kako kotira slovenska kardiologija v Evropi.

Sicer pa, glede na domačijskost seznama predavateljev res ne vem, zakaj si kolegi vprašanje Kako kotira slovenska kardiologije v Evropi sploh zastavljajo. Zanimivo bo poslušati in analizirati posnetke predavanj jutrišnjega srečanja ...