Po izobrazbi sem računalničar, ne psiholog. Ker pa se je zadnjih nekaj let moje raziskovalno delo nanašalo na priporočilne sisteme, si domišljam, da vem nekaj malega tudi o tem, kako se ljudje odločajo. Če si dam bolj skromno oceno: recimo, da vem o tej temi toliko kot povprečen diplomiran psiholog Univerze v Ljubljani. Priporočilni sistemi so namreč tisti čarobni algoritmi, ki vam priporočijo prijateljstvo z znancem na Facebooku in dostavijo oglas v podporo aktualnemu ameriškemu predsedniku, če mislijo, da boste nanj kliknili; priporočijo vam film na Netflixu, ob katerem boste uživali ali pa odsvetujejo takšnega, ob katerem ne boste; znajo pa tudi dokaj dobro razvrstiti knjige na Amazonu, pač v odvisnosti od tega, kar vedo o vas in o drugih, ki so že kupili (in morda tudi ocenili) podoben izdelek.

Ne glede na to, če ste dobili priporočilo od znanca ali algoritma, obstaja verjetnost, da mu boste sledili, saj (pre)pogosto želite zmanjšati zahtevnost in težo svojih odločitev. Včasih imate za kvalitetno samostojno odločitev premalo znanja, drugič premalo časa. Kakšen je pomen odločitve za vas in za druge, niti ni tako pomembno. Samo pomislite, kdaj ste nazadnje dali v usta hrano, ki jo je za vas izbrala trgovina. Ups, mislil sem reči: objavila v katalogu in označila s popustom. Si predstavljate, recimo, da bi pred nakupom nosilca podatkov morali pregledati in primerjati vse izdelke te vrste, ki so na voljo v vaši spletni trgovini?! Ste kdaj pomislili na to, da bi pred volitvami prebrali program kakšne stranke ali preverili vse kandidate za poslance v vašem okraju?

Glede na to, da se nam bližajo volitve, si lahko tudi volilni listič predstavljamo kot navaden seznam priporočil. Že res, da ga sestavi volilna komisija in ne algoritem, ki ga je - morda pri Amazonu - razvilo 150 vrhunskih strokovnjakov. Že res, da so nanj uvrščene stranke, ki so izpolnile zakonsko določene kriterije in ne izdelki, za katere algoritem misli, da bodo ljudem všeč. Bo pa kljub temu imel Janez na volišču med tuhtanjem, katero številko naj obkroži, precej skupnega z Janezom, ki razmišlja, katerega od desetih fotoaparatov na zaslonu bo dodal v košarico.

Učinek slabših možnosti

V tej kolumni bi rad razpredal predvsem o eni skupni točki teh dveh Janezov: to je vpliv tako imenovanih "slabših možnosti" (angleško: "inferior options") na končno odločitev. Glavna lastnost "slabših možnosti" je, da v primerjavi z vsaj eno drugo možnostjo od te niso boljše v nobenem pogledu, so pa vsaj v enem pogledu slabše. Skratka, v kontekstu racionalnih odločitev "slabše možnosti" nikoli ne bi izbral nihče. To pa še ne pomeni, da prisotnost oz. odsotnost takšnih možnosti nima vpliva na končno izbiro.

Odličen primer pomembnosti "slabše možnosti" je cenik, ki ga je menda nekoč objavil Economist na svoji spletni strani. Po tem ceniku ste se lahko naročili za eno leto na spletno verzijo časnika po ceni 59 dolarjev; na tiskano verzijo časnika po ceni 125 dolarjev ali na obe verziji časnika po ceni 125 dolarjev. Očitno je, da bi bila odločitev za drugo možnost nesmiselna, saj je tretja možnost boljša v vseh pogledih. Vseeno je eksperiment, ki ga je izvedel Dan Ariely, odkril zanimiv fenomen. Med 100 študenti, ki so imeli na voljo samo prvo in tretjo možnost, jih je 68 izbralo spletno verzijo za 59 dolarjev, 32 pa jih je izbralo tiskano in spletno verzijo za 125 dolarjev. Med drugimi 100 študenti, ki so imeli na izbiro vse tri možnosti, jih je cenejšo možnost izbralo le 16, dražjo pa 84. Kljub temu, da "slabše možnosti" ni izbral nihče, je ta, relativno gledano, za kar enajstkrat (!!!) povečala verjetnost, da bo študent izbral dražjo naročnino v primerjavi s cenejšo glede na rezultate prvega eksperimenta. Ni nepomembno, da je bila "slabša možnost" zelo podobna dražji naročnini*.

Podoben fenomen je opazen tudi na drugih področjih, je pa res, da ne poznam nobene študije, kjer bi bil takšen eksperiment izveden v kontekstu volitev. Moja trditev iz začetka kolumne je tako bolj hipoteza kot pa dejstvo. Vseeno jo lahko podkrepim z rezultati preteklih volitev.

Slabše stranke

Glede na to, da je zaradi mladosti moj politični spomin bolj kratek, takšen pa je tudi spomin volilnega telesa - ne bi rad ugibal, zakaj se bom osredotočil na obdobje od leta 2004 naprej. V tem času smo imeli štiri volitve in nobena zmagovalka volitev tega uspeha ni ponovila. Tudi letos bo tako.

V kategorijo zanimivih "slabših možnosti" bi uvrstil tiste stranke, ki so na volitvah pogorele kljub veliki medijski pozornosti, hkrati pa so nazorsko dovolj podobne uspešnim strankam, da jih lahko brez težav uvrstimo vsaj v isti politični blok. Stranke, kot so na primer Zeleni, ki se rezultatsko vrtijo okrog 0%, pač ne morejo biti prepoznane kot "slabša možnost", ampak bolj kot "nepoznana možnost". Prav tako SLS iz leta 2011, recimo, ne more delovati kot "slabša možnost" za SDS, kaj šele za SMC, saj je bila vsebinska razlika med njimi takrat (že) prevelika.

Ne bi si upal trditi, da na levici poznajo teorijo, opisano v tej kolumni. Me pa ne bi presenetilo, če bi jo. To bi bil samo še en dokaz več, da so njihovi strategi naravnost briljantni. Dobro se zavedam, da večini bralcev tega portala takšne izjave niso všeč. Vseeno, roko na srce, mislim, da glede na volilne rezultate ne more biti res nobenega dvoma v to, kdo v Sloveniji obvlada in kdo ne.

Po letu 2004 so na levici za vsake volitve razbili, medijsko popljuvali in de facto pokopali svojo bivšo vodilno stranko. Vedno je zmagala "boljša možnost" oziroma "slabši stranki" najbolj podobna stranka.

Se še kdo spomni LDS? Leta 2004 je prejela skoraj 23% glasov. Pred naslednjimi volitvami je razpadla na LDS in Zares ter skupaj s SD, takratnim partnerjem iz opozicije, odšla na volitve z vnaprej napovedano koalicijo. Nekako v stilu: vseeno koga od nas volite, vladali vam bomo skupaj. In res, ljudje, naveličani LDS, so odšli na volitve in izbrali njej najbolj podobne. SD je leta 2008 skočil na več kot 30% - leta 2004 jih je dobil komaj 10. Zares je šel iz 0 na 9%, trdega jedra LDS pa je ostalo za pičlih 5%.

Med krizo leta 2011 je potem tista vlada neslavno razpadla. Odmeve posmeha, ki ga je bil takrat deležen predvsem Borut Pahor, je mogoče slišati še zdaj. Na volitvah je Zares padel pod 1%, LDS pod 1,5%, SD pa nazaj na 10%. Nekateri bi tem volivcem rekli verniki. Levi neverniki, ki so takrat predstavljali 28,5% glasov, pa so volili Listo Zorana Jankovića, ki je bil s prejšnjo vlado brez dvoma "na liniji". Zanimivo, kajne?

Leta 2014 je bila na oblasti Jankovićeva stranka, ki je razpadla in prinesla predčasne volitve. Krivec? Pa saj že veste. Upam si trditi, da Bratuškova ne bi nikoli prišla v parlament, če bi takrat mediji poročali o Jankoviću podobno kot danes. Še bolj pa je bila na volitvah uspešna kontinuiteta. Dobil(a) je skoraj 34,5%. Človek, ne stranka - tako kot na enih volitvah prej. Edina razlika je bila ta, da je ta človek takrat (še) imel obraz in da je nekaj govoril o etiki in morali.

No, letos je Miro Cerar na vrsti, da postane "slabša možnost". Za Šarca. Kombinacija je očitna: oba brez programa, oba z nepoznanimi imeni v stranki, oba brez reformnih idej. Vsak dan beremo o tem. Ampak en je odločen, drugi pa ni. Za enega se je izkazalo, da bi bilo bolje, če bi ostal na ljubljanski univerzi. Drugi je župan Kamnika.

***

In ko bo Janez šel na volilno nedeljo v gasilski dom oddat svoj glas, bo videl na lističu kakšnih petnajst strank. Za polovico od teh še ni nikoli slišal, med ostalimi pa je izbira peklensko težka. Ne pozna programov. Ne pozna ljudi v teh strankah - razen seveda nekaj njihovih predsednikov. Vse, kar je slišal, so parole, ki jim ne verjame. On ni vernik. Niti ni trdo jedro. Njega politika ne zanima. Ampak šel je na volitve, da se ne bo počutil krivega. Da bo lahko pljuval po novi oblasti in bo lahko odgovoril pritrdilno, če ga bo kdo vprašal, če je šel volit. Janez bo sedel in razmišljal: Janša, Tonin? Židan, Mesec? Šarec? Cerar??! Spletna verzija za 59 dolarjev ali tiskana in spletna za 125?

Kaj mislite, da bo izbral? Jaz mislim, da tiskano in spletno za 125.

Post scriptum

Desnica v tej kolumni ni analizirana, ker tega vzorca nisem prepoznal v njihovi strategiji. Je pa res, da so SDS, NSi in SLS dosegli skupno najboljši rezultat leta 2004. Se pravi takrat, ko so si bili najbolj podobni ...

* Dan Ariely je avtor knjige z naslovom Predvidljivo nerazumni. Vsem, ki vas to področje zanima, toplo priporočam, da si ogledate vsaj njegov govor na TED konferenci (vir). Primer, ki sem ga uporabil v tej kolumni, je v govoru predstavljen bolj podrobno in tudi bolj zabavno.