Komentar

Neutrudljivost in užitek: Opazke o uživaški in potrpežljivi politiki

Politični hedonizem temelji na "konceptu" takojšnje zadovoljitve in beži od konceptov, kot so meritokracija, dokazljiva kompetenca in verodostojnost. Ni se po naključju eden pomembnih hedonističnih predsednikov javno norčeval iz zaslug za postavitev neodvisne in samostojne slovenske države. Kot rečeno: Uživaj zdaj, plačaj pozneje! Ob tem je treba reči, da hedonisti praviloma pozabljajo na svoje dolgove in uživajo v prepričanju, da so pozabljivi tudi drugi.

11.04.2018 23:24
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Ivan Cankar   Jugoslavija   partija   Jože Pučnik   Demos   Janez Drnovšek   hedonizem   potrpežljivost   stranke   Janez Šušteršič   socialni demokrati

Za hedonistične stranke je značilno, da nimajo povsem jasnih ciljev in jih tudi ne nameravajo uresničevati. Njihov načrt je preprost: doseči želijo dober rezultat na volitvah, po možnosti priti na oblast, postaviti na različna pomembna funkcionarska mesta prijatelje ali ljudi po svoji podobi.

V mladosti, to se pravi, mnogo let nazaj, je v domači hiši pisca teh vrstic veljalo pravilo, da nagrada sledi primernemu prizadevanju oz. rezultatu takšnega prizadevanja. Tega pravila niso upoštevali le za Miklavža in za božič, ampak praktično vsak dan. Vsakokrat, kadar sem - po mučnih pogajanjih - pristal na obisk zobozdravnika, mi je oče kupil sladoled. Neprimernemu vedenju je načeloma sledila kazen; vendar se, ko preštevam primere njene uporabe, komaj spomnim kakšnega primera. Spominjam se kaznovanja v šoli oz. svoje sramote, ko me je učiteljica, da bi se spokoril za postopek, ki se ga ne spominjam, poslala stat v kot šolskega razreda višjega letnika. V gimnaziji sem se posebej trudil pri slovenščini, za kar sem bil nagrajen z odličnimi ocenami. Nekoč je veljalo: Najprej trud, potem nagrada. Z drugimi besedami: Najprej plačaj, nato boš užival!

 

Davnega leta 1971 sem se, čeprav sem bil vpisan na (bostonski) univerzi Brandeis - po zaslugi Rudija Rizmana, ki je takrat študiral na (bostonski) univerzi Harvard - vrinil med študente, ki so poslušali predavanja znamenitega avtorja Konca ideologije (1960) Daniela Bella. Predavanja, pri katerih sem bil navzoč, so pozneje, leta 1976 izšla v knjigi Kulturna protislovja kapitalizma. Lucidna Bellova predavanja na Harvardu so - nemara še bolj kot fenomenološki program na Brandeisu - razsula praktično vso vsebino nahrbtnika slovenske socialistične sociologije. Bell je med drugimi pojavi pešanja protestantovske etike, ki jo imamo za podlago zahodnega političnega in gospodarskega sistema, navedel tudi bančne inovacije, ki so v tistem času osvojile ameriško denarno oz. finančno življenje. Kreditne kartice, je menil Bell, pomenijo naval hedonizma, kot ga izraža - recimo - stavek: Uživaj zdaj, plačaj pozneje!

 

Nekoč je veljalo, da bo trud nagrajen, še več, da bo nagrada v skladu s količino truda. Vzgajali so nas - če poenostavim - k marljivosti. Marljivost, lahko bi uporabil še kakšno drugo besedo, npr. vestnost, samoobvladovanje, disciplina ... pomeni odlaganje ali odmikanje potešitve. Nekega dne sem se potem zavedel, da - glede na moderno miselnost - ravnam narobe. Znašel sem se v nekakšnem trajnem gibanju (perpetuum mobile) k premičnemu cilju.

 

Recimo, da gre za hrepenenje, o katerem je pisal Ivan Cankar, za (dolgo)trajno nezadovoljstvo, večno uporništvo ... pravzaprav za neutrudljivost. Gotovo nisem edini, ki si pred zahtevno nalogo reče: To še opravim, potem bom imel mir. Najbrž tudi niso redki ljudje, ki po izvršeni nalogi ugotovijo, da jih čaka nova naloga, nakar si rečejo: No, pa storimo še tole, potem bomo počivali. In najbrž ni napačna domneva, da je življenje pri marsikomu, npr. pri piscu teh vrstic sestavljeno iz novih in novih nalog, iz ciljev, ki jim namesto počitka in užitka sledijo novi cilji, o katerih že spet mislimo, da so naloge, onstran katerih čakajo nagrade in užitki ... vendar ni tako. Iz tega bi človek sklepal, da nikoli ni pravega časa za užitek in počitnice.

 

Večinoma si cilji sledijo v obvladljivih razdaljah: ko diplomiramo, se npr. lotimo magistrskega ali doktorskega dela, nato se potegujemo za štipendije, raziskovalne naloge, univerzitetne položaje ... Večkrat pa se cilji množijo in se pojavljajo v skupinah, se drenjajo in si segajo v besedo: ob doktoratu si ustvarjamo družino, kupujemo stanovanje itn. Avtorji knjig ali člankov imajo lahko načrt za naslednjo knjigo in za naslednji članek, pogosto pa imajo več zamisli ali naročil obenem, da izbirajo med njimi, delajo prednostne sezname itn. To so navsezadnje običajne življenjske situacije in le redko si postavimo vprašanje, kaj potem, ko bomo rešili vse naloge? Ali bomo imeli čas in možnost za počitek in užitek, ali pa nam bo zmanjkalo časa in bo naše življenje - gledano v vzvratnem zrcalu - dolga vrsta ciljev, načrtov, nalog in truda, in bomo odšli s tega sveta, ne da bi se spočili ali uživali nagrado za opravljeno delo?

 

Seveda se spominjam kazni, ki me je doletela leta 1973 med služenjem vojaškega roka, komaj sem se vrnil iz Amerike. To je bil čas vsesplošne panike in lova na čarovnice v vsej Jugoslaviji. Kasarniška izključitev iz Partije, ki mi je sicer nekaj let povzročala veliko neprijetnosti in poklicnih težav, navsezadnje ni bila poraz, ampak spodbuda za moje politično prizadevanje, ki se je končalo z ustanovitvijo neodvisne slovenske države. Navsezadnje se je podobno godilo vsem oporečnikom socialističnih dežel. Jože Pučnik je moral za zmago leta 1991 pretrpeti mnogo več težav. Praviloma politične zmage sledijo krajšemu ali daljšemu čakanju v opoziciji, težavam in neuspehom v boju proti vladajočim strukturam. To je veljalo za Demos leta 1990, za zmago Zbora za republiko in za Janševo vlado leta 2004, medtem ko je Janez Drnovšek vešče kombiniral tradicionalno vladajoče in opozicijske strukture, s čimer je do neke mere zameglil razliko med hedonizmom in potrpežljivostjo, med zmagovalci in poraženci. Takšne kombinacije so značilne za t.i. konsenzualne vladne sisteme, recimo za Švico, pa za vlade "velike koalicije", ki so se zadnja leta uveljavile v Nemčiji.

 

 

Roberto Bompiani: Rimska požrtija (Il Parassita, 1875)

 

 

Stranke, ki se pojavljajo v slovenski politiki, bi nemara lahko razdelili na uživaške/hedonistične in potrpežljive. Za hedonistične stranke je značilno, da nimajo povsem jasnih ciljev in jih tudi ne nameravajo uresničevati. Njihov načrt je preprost: doseči želijo dober rezultat na volitvah, po možnosti priti na oblast, postaviti na različna pomembna funkcionarska mesta prijatelje ali ljudi po svoji podobi. Če gre za ljudi, ki se v preteklosti niso odlikovali s pomembnimi dosežki in niso premožni, je zanje politična služba čas in mesto oddiha, uživanja, sproščanja nagonov itn.

 

V nedavnem intervjuju za nacionalno televizijo je bivši finančni minister Janez Šušteršič ugotovil, da je Miru Cerarju za preobrazbo k prevzetnosti in samozadovoljstvu, ki sta značilna za neizkušene in nestanovitne ljudi, ki se znajdejo na političnem položaju, zadostovalo pol leta. Podobno samozadovoljstvo bomo našli pri vseh hedonističnih strankah: pri LDS Katarine Kresal, pri Državljanski listi Gregorja Viranta (kjer je bil izjema morda ravno Šušteršič), pri Pozitivni Sloveniji Zorana Jankovića, pri Zavezništvu Alenke Bratušek, pri Stranki Mira Cerarja (ki se je neprepričljivo preimenovala v "stranko modernega centra") in pri Listi Marjana Šarca. Za vse te stranke je značilno, da nimajo zgodovine, da ni povsem jasno, kaj so njihovi ljudje počeli pred vstopom v politiko, za kaj se zavzemajo, od kod prihajajo njihove ideje, koga predstavljajo ... Gre za nove obraze.

 

Poseben primer so Socialni demokrati, katerih zgodovina, kariere, ideologija in klienti so bolj ali manj splošno znani. Socialni demokrati so se nekoč imenovali Zveza komunistov Jugoslavije / Slovenije in so bili del establišmenta propadle jugoslovanske države. Čeprav se na prvi pogled zdi, da ne gre za hedonistično stranko, s sklepi ne smemo hiteti. Slovenski komunisti so se najprej preimenovali v SDP - Stranko demokratične prenove in smo jih imenovali Prenovitelji; nato so se preimenovali v Združeno listo socialnih demokratov, ki jo je pokojni Janez Drnovšek šaljivo imenoval "listki". Navsezadnje so postali socialni demokrati, s čimer so želeli izbrisati zgodovino, ki bi jim v nasprotnem primeru omogočila oznako nehedonistične, tj. potrpežljive stranke.

 

Politični hedonizem kot rečeno temelji na "konceptu" takojšnje (ekspresne, instantne, bliskovite) zadovoljitve in beži od konceptov, kot so meritokracija, dokazljiva kompetenca, verodostojnost ... navsezadnje pa tudi dosežki in zasluge. Ni se po naključju eden pomembnih hedonističnih predsednikov javno norčeval iz zaslug za postavitev neodvisne in samostojne slovenske države, ki jih je imenoval "zaslugarstvo". Kot rečeno: Uživaj zdaj, plačaj pozneje! Ob tem je treba reči, da hedonisti praviloma pozabljajo na svoje dolgove in uživajo v prepričanju, da so pozabljivi tudi drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Diploma admirala Masleše ali kako bo slovensko pravosodje torpediralo samo sebe
14
22.12.2021 23:59
Sodstvo se pogreza v najhujši škandal v novejši zgodovini - in to skoraj izključno po svoji krivdi. Tri desetletja negativne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.910
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.039
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.842
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.070
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.100
06/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.394
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.026
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 872
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.002
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 619