V mladosti, to se pravi, mnogo let nazaj, je v domači hiši pisca teh vrstic veljalo pravilo, da nagrada sledi primernemu prizadevanju oz. rezultatu takšnega prizadevanja. Tega pravila niso upoštevali le za Miklavža in za božič, ampak praktično vsak dan. Vsakokrat, kadar sem - po mučnih pogajanjih - pristal na obisk zobozdravnika, mi je oče kupil sladoled. Neprimernemu vedenju je načeloma sledila kazen; vendar se, ko preštevam primere njene uporabe, komaj spomnim kakšnega primera. Spominjam se kaznovanja v šoli oz. svoje sramote, ko me je učiteljica, da bi se spokoril za postopek, ki se ga ne spominjam, poslala stat v kot šolskega razreda višjega letnika. V gimnaziji sem se posebej trudil pri slovenščini, za kar sem bil nagrajen z odličnimi ocenami. Nekoč je veljalo: Najprej trud, potem nagrada. Z drugimi besedami: Najprej plačaj, nato boš užival!

Davnega leta 1971 sem se, čeprav sem bil vpisan na (bostonski) univerzi Brandeis - po zaslugi Rudija Rizmana, ki je takrat študiral na (bostonski) univerzi Harvard - vrinil med študente, ki so poslušali predavanja znamenitega avtorja Konca ideologije (1960) Daniela Bella. Predavanja, pri katerih sem bil navzoč, so pozneje, leta 1976 izšla v knjigi Kulturna protislovja kapitalizma. Lucidna Bellova predavanja na Harvardu so - nemara še bolj kot fenomenološki program na Brandeisu - razsula praktično vso vsebino nahrbtnika slovenske socialistične sociologije. Bell je med drugimi pojavi pešanja protestantovske etike, ki jo imamo za podlago zahodnega političnega in gospodarskega sistema, navedel tudi bančne inovacije, ki so v tistem času osvojile ameriško denarno oz. finančno življenje. Kreditne kartice, je menil Bell, pomenijo naval hedonizma, kot ga izraža - recimo - stavek: Uživaj zdaj, plačaj pozneje!

Nekoč je veljalo, da bo trud nagrajen, še več, da bo nagrada v skladu s količino truda. Vzgajali so nas - če poenostavim - k marljivosti. Marljivost, lahko bi uporabil še kakšno drugo besedo, npr. vestnost, samoobvladovanje, disciplina ... pomeni odlaganje ali odmikanje potešitve. Nekega dne sem se potem zavedel, da - glede na moderno miselnost - ravnam narobe. Znašel sem se v nekakšnem trajnem gibanju (perpetuum mobile) k premičnemu cilju.

Recimo, da gre za hrepenenje, o katerem je pisal Ivan Cankar, za (dolgo)trajno nezadovoljstvo, večno uporništvo ... pravzaprav za neutrudljivost. Gotovo nisem edini, ki si pred zahtevno nalogo reče: To še opravim, potem bom imel mir. Najbrž tudi niso redki ljudje, ki po izvršeni nalogi ugotovijo, da jih čaka nova naloga, nakar si rečejo: No, pa storimo še tole, potem bomo počivali. In najbrž ni napačna domneva, da je življenje pri marsikomu, npr. pri piscu teh vrstic sestavljeno iz novih in novih nalog, iz ciljev, ki jim namesto počitka in užitka sledijo novi cilji, o katerih že spet mislimo, da so naloge, onstran katerih čakajo nagrade in užitki ... vendar ni tako. Iz tega bi človek sklepal, da nikoli ni pravega časa za užitek in počitnice.

Večinoma si cilji sledijo v obvladljivih razdaljah: ko diplomiramo, se npr. lotimo magistrskega ali doktorskega dela, nato se potegujemo za štipendije, raziskovalne naloge, univerzitetne položaje ... Večkrat pa se cilji množijo in se pojavljajo v skupinah, se drenjajo in si segajo v besedo: ob doktoratu si ustvarjamo družino, kupujemo stanovanje itn. Avtorji knjig ali člankov imajo lahko načrt za naslednjo knjigo in za naslednji članek, pogosto pa imajo več zamisli ali naročil obenem, da izbirajo med njimi, delajo prednostne sezname itn. To so navsezadnje običajne življenjske situacije in le redko si postavimo vprašanje, kaj potem, ko bomo rešili vse naloge? Ali bomo imeli čas in možnost za počitek in užitek, ali pa nam bo zmanjkalo časa in bo naše življenje - gledano v vzvratnem zrcalu - dolga vrsta ciljev, načrtov, nalog in truda, in bomo odšli s tega sveta, ne da bi se spočili ali uživali nagrado za opravljeno delo?

Seveda se spominjam kazni, ki me je doletela leta 1973 med služenjem vojaškega roka, komaj sem se vrnil iz Amerike. To je bil čas vsesplošne panike in lova na čarovnice v vsej Jugoslaviji. Kasarniška izključitev iz Partije, ki mi je sicer nekaj let povzročala veliko neprijetnosti in poklicnih težav, navsezadnje ni bila poraz, ampak spodbuda za moje politično prizadevanje, ki se je končalo z ustanovitvijo neodvisne slovenske države. Navsezadnje se je podobno godilo vsem oporečnikom socialističnih dežel. Jože Pučnik je moral za zmago leta 1991 pretrpeti mnogo več težav. Praviloma politične zmage sledijo krajšemu ali daljšemu čakanju v opoziciji, težavam in neuspehom v boju proti vladajočim strukturam. To je veljalo za Demos leta 1990, za zmago Zbora za republiko in za Janševo vlado leta 2004, medtem ko je Janez Drnovšek vešče kombiniral tradicionalno vladajoče in opozicijske strukture, s čimer je do neke mere zameglil razliko med hedonizmom in potrpežljivostjo, med zmagovalci in poraženci. Takšne kombinacije so značilne za t.i. konsenzualne vladne sisteme, recimo za Švico, pa za vlade "velike koalicije", ki so se zadnja leta uveljavile v Nemčiji.

Roberto Bompiani: Rimska požrtija (Il Parassita, 1875)

Stranke, ki se pojavljajo v slovenski politiki, bi nemara lahko razdelili na uživaške/hedonistične in potrpežljive. Za hedonistične stranke je značilno, da nimajo povsem jasnih ciljev in jih tudi ne nameravajo uresničevati. Njihov načrt je preprost: doseči želijo dober rezultat na volitvah, po možnosti priti na oblast, postaviti na različna pomembna funkcionarska mesta prijatelje ali ljudi po svoji podobi. Če gre za ljudi, ki se v preteklosti niso odlikovali s pomembnimi dosežki in niso premožni, je zanje politična služba čas in mesto oddiha, uživanja, sproščanja nagonov itn.

V nedavnem intervjuju za nacionalno televizijo je bivši finančni minister Janez Šušteršič ugotovil, da je Miru Cerarju za preobrazbo k prevzetnosti in samozadovoljstvu, ki sta značilna za neizkušene in nestanovitne ljudi, ki se znajdejo na političnem položaju, zadostovalo pol leta. Podobno samozadovoljstvo bomo našli pri vseh hedonističnih strankah: pri LDS Katarine Kresal, pri Državljanski listi Gregorja Viranta (kjer je bil izjema morda ravno Šušteršič), pri Pozitivni Sloveniji Zorana Jankovića, pri Zavezništvu Alenke Bratušek, pri Stranki Mira Cerarja (ki se je neprepričljivo preimenovala v "stranko modernega centra") in pri Listi Marjana Šarca. Za vse te stranke je značilno, da nimajo zgodovine, da ni povsem jasno, kaj so njihovi ljudje počeli pred vstopom v politiko, za kaj se zavzemajo, od kod prihajajo njihove ideje, koga predstavljajo ... Gre za nove obraze.

Poseben primer so Socialni demokrati, katerih zgodovina, kariere, ideologija in klienti so bolj ali manj splošno znani. Socialni demokrati so se nekoč imenovali Zveza komunistov Jugoslavije / Slovenije in so bili del establišmenta propadle jugoslovanske države. Čeprav se na prvi pogled zdi, da ne gre za hedonistično stranko, s sklepi ne smemo hiteti. Slovenski komunisti so se najprej preimenovali v SDP - Stranko demokratične prenove in smo jih imenovali Prenovitelji; nato so se preimenovali v Združeno listo socialnih demokratov, ki jo je pokojni Janez Drnovšek šaljivo imenoval "listki". Navsezadnje so postali socialni demokrati, s čimer so želeli izbrisati zgodovino, ki bi jim v nasprotnem primeru omogočila oznako nehedonistične, tj. potrpežljive stranke.

Politični hedonizem kot rečeno temelji na "konceptu" takojšnje (ekspresne, instantne, bliskovite) zadovoljitve in beži od konceptov, kot so meritokracija, dokazljiva kompetenca, verodostojnost ... navsezadnje pa tudi dosežki in zasluge. Ni se po naključju eden pomembnih hedonističnih predsednikov javno norčeval iz zaslug za postavitev neodvisne in samostojne slovenske države, ki jih je imenoval "zaslugarstvo". Kot rečeno: Uživaj zdaj, plačaj pozneje! Ob tem je treba reči, da hedonisti praviloma pozabljajo na svoje dolgove in uživajo v prepričanju, da so pozabljivi tudi drugi.