Vlada Mira Cerarja je predolgo brezbrižno podpirala načrt prodaje NLB. Scenarij prodaje - vključno z načrtovano ceno in pomembnimi vsebinskimi klavzulami - je potekal skrit pred očmi javnosti in tudi parlamenta. Mnogi posamezniki so vsemu navkljub opozarjali na uničevanje slovenskega bančnega sistema, tako večkrat dr. Jože Mencinger; poslanec Janko Veber postavlja vprašanja vladi ter odločno in permanentno nasprotuje nedopustnim podarjanjem slovenskih paradnih konjev tujcem; dr. Franjo Štiblar že dolgo opozarja na pozabljene termine, kot so javna korist, nacionalni interes, javno dobro. Tudi dr. Jože P. Damijan svari pred posledicami neoliberalizma in pretiravanjem pri prodaji (privatizaciji) pomembnih podjetij. Mediji navajajo različne ocene za prodajo NLB, med drugim, da znaša načrtovani prodajni razpon le 75 do 85 % knjigovodske vrednosti banke. Razlika med pretirano sanacijo NLB in načrtovano kupnino je, kot kažejo izkušnje NKBM, porazna. Seveda je nujno prodati NLB takoj, ko je predobro sanirana in začne poslovati z solidnim dobičkom ter tako namenoma ustvariti veliko izgubo v breme davkoplačevalcev; vse za pohvalo Evropske komisije. Cerarjevi vladi ni prišlo na pamet, da bi ob takem trendu doseženega dobička, kot je bil za leto 2017*, morala za vsako ceno obdržati v lasti NLB vsaj tako dolgo, da bo velik del preplačane davkoplačevalske sanacije vrnjen v proračun države, ne pa da bo znova neki tuj pokojninski sklad dobil podarjena ogromna sredstva - tokrat celo dvakrat večja kot v primeru prodaje NKBM.

Zanimivo je, kako oprezno in brezbarvno komentira že na prvi pogled skrajno škodljivo in nepravično in zato tudi protipravno odločbo Evropske komisije vrsta ekonomistov, predvsem tistih z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Kot da so jim povsem tuje ne le osnove ustavnega in obligacijskega prava, ampak tudi ekonomije in pogodbenega prava. Tisto, kar vzbuja nejevero in terja odgovornost vlad Alenke Bratovšek in Mira Cerarja ter tudi Evropske komisije, je spregled dolge vrste očitno koruptivnih dejstev:

1. Izdana odločba temelji na 3. odstavku 107 člena Pogodbe o delovanju EU, ki obravnava projekte EU ali odpravo resne motnje v gospodarstvu članice. Formulacija je tako splošna, da ni videti nobenega razloga po uvedbi niza brutalnih izravnalnih ukrepov zaradi konkurenčnosti, ki jih v nasprotju z načelom pravičnosti, sorazmernosti in drugimi jeklenimi pravnimi principi kontinentalnih zakonodaj uvaja Katalog kot sprevržen podaljšek odločbe, napisan z očitnim namenom povzročiti veliko škodo članici in ji odvzeti poleg že izgubljene monetarne suverenosti še relativno bančno nacionalno neodvisnost. Sploh pa konkurenčnost v bančni sferi ni tista, ki bi primarno lahko skrbela Evropsko komisijo. Vsem je dobro znano, da vlada vsakih nekaj let podarja Revozu okoli 45 milijonov evrov, pa ni znan nikakršen odmev Komisije zaradi "porušene konkurenčnosti". Seveda ne, saj je v ozadju velesila Francija, ki zna zaščititi svoje interese. Vsaka pravica je po definiciji sfera moči, ki temelji na pravni normi. Navedena pravna norma  pa je taka, da bi lahko omogočala Komisiji le skrajno prijazno in neboleče postopanje, ko bi npr. Evropska unija na predlog Evropske komisije z nepovratnimi sredstvi Evropske centralne banke (ECB) sorazmerno BDP in z drugimi elementi izvedla hkratno sanacijo največjih prizadetih bank vseh članic.

2. Evropska komisija je odločbo izdala 18.12.2013. V javnost je prišel podatek, da je vlada Alenke Bratovšek že na svoji 37. seji 12.12.2013 dala soglasje k prodaji NLB - torej celo preden je bila odločba Komisije sploh izdana! Vsaka odgovorna vlada bi o taki nameri Komisije morala sprožiti obsežno razpravo v parlamentu in glede na velikanski vrednostni rang primera pridobiti tudi mnenje Ustavnega sodišča o skladnosti z ustavo ter seznaniti strokovno javnost s (pritlehnimi) zahtevami Komisije. Naše ustavno sodišče seveda ni tako odločno samozadostno kot nemško, ki je že zdavnaj jasno povedalo, da o nemških nacionalnih interesih ne more dokončno odločati nihče razen njihovega parlamenta in ustavnega sodišča. Obe vladi ne bosta mogli pojasniti, kje v ustavnem redu Republike Slovenije obstaja paragraf, ki daje vladi tako vulgarno pravno pravico škodovanja interesom lastne države. Niti pravice ministrici za finance, da nepooblaščeno ponuja nadomestno plačilo odškodnine v absurdni višini 360 mlijonov evrov. Tudi za najnovejši vladni predlog ni pravne podlage za groteskni dogovor s Komisijo, ki menda vpeljuje tujega upravljalskega zaupnika v NLB (pa ne gre za posebnega pooblaščenca po Zakonu o bančništvu), ki mimo veljavne zakonodaje in statuta ter aktov NLB v bistvu pomeni posebno vrsto prisilne uprave. Očitno je to cena za dokaj nepomembni časovni odlog. Ne vlada ne komisija očitno ne poznata važnega Marcelovega principa iz rimskega prava, po katerem se v dvomljivi zadevi vselej uporabi dobrohotnejša razlaga oz. ukrepi, saj to ni nič manj pravično ali varno.

3. Evropska komisija s svojim ravnanjem v primeru NLB neprikrito kaže, da ji ni problem v interesu finančnega kapitala in starih članic ugonabljati prosperiteto majhne dvomilijonske članice in jo vzorčno disciplinirati z diskriminatorno potenciranimi izravnalnimi ukrepi, pri tem pa ji ničesar ne daje. Menda je med argumenti slovenske vlade tudi ocena, da bi v primeru, če se NLB ne bi prodala, Banka Slovenije odvzela Novi ljubljanski banki licenco za opravljanje bančnih poslov. Je naenkrat Banka Slovenije postala nad-vladno-parlamentarna institucija?

4. Komsija nikoli ni javno pregledno razkrila svojega ravnanja pri vseh drugih članicah, ki so tudi sanirale svoje banke. Fragmentne informacije kažejo, da take zahteve niso bile naslovljene na Italijo, Avstrijo, Portugalsko, kar kaže na namerno diskriminatorno povzročanje škode, saj se v enakih ali primerljivih položajih le s komparacijo lahko ugotovi poštenost ravnanja odločevalca. Ta primer je po mojem mnenju točka, ko je treba Evropski komisiji povedati, da je vsega dovolj in da če ne bo mogoče doseči kultiviranega dogovora, ki bo prepoznal ničnost odločbe, Kataloga in protiustavnih zavez obeh vlad, tudi razmisliti o izstopu iz EU. Kaj pa navsezadnje manjka Norveški, Islandiji, Švici ali Veliki Britaniji? Mi znotraj EU očitno nikoli ne bomo realno prepoznani kot enakovredna članica. Govoričiti o problemih prostega pretoka ljudi, kapitala, idej in še česa je za nas nesmiselno, saj smo se že pred desetletji lahkotno gibali po vsem svetu in povsem prosto v maloobmejnem prometu ter doživljali valove polmilijonskih zdomskih potovanj v Nemčijo in nazaj trikrat letno brez večjih zastojev.

5. Nenazadnje primer močno spominja na proslulo zadevo Marjan Kramar, ko sta dva koruptivna akterja mimo vseh obligacijsko-pravnih predpisov, torej brez vsake pravne podlage, za ogromno povzročeno škodo nagradila poslovodni organ banke z odpravnino 1 milijon evrov. Vsak povprečni pravnik bi poleg razloga koruptivnosti in ničnosti naštel še niz kazenskopravnih in drugih predpisov, ki jasno terjajo predvsem kazensko in odškodninsko odgovornost, ne pa nagradno odpravnino. Tudi ustavno sodišče tega ni dojelo.

V  primeru NLB gre za očitno cinično nastrojeno Evropsko komisijo proti vitalnim interesom naše države in za arogantno vladno kršenje vrste znanih rimskih principov, kot npr. Nemo plus iuris tranferre potest, quam ipse habet (nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima). Vse vlade nas nepopustljivo in permanentno iritirajo z novimi in novimi prodajami nacionalnih gospodarskih paradnih konjev in sedaj celo bank. Nastaja grenak priokus, da nimamo državnikov, ki bi izgorevali za interese in prosperiteto ljudstva, ampak nekakšne agente tujih multinacionalk, finančnega kapitala in interesov nemško- francoske naveze, ki pričakujejo provizije, sistem vrtljivih vrat, lepo službo v podjetju kupca itd.

Znani nemški pravni filozof Gustav Radbruch kar nekajkrat slikovito pravi, da si celo brutalno nepošten zakon ne zasluži spoštovanja, če je neznosno nepravičen. Kako si naj ga torej očitno koruptivna odločba in katalog Evropske komisije o NLB? Že Rimljani so odrekali spoštovanje tudi nepoštenim sodnim odločbam. Protizakonito ravnanje je nično, Quae contra leges fiunt, pro infectis habenda sunt. Avtor teorije pravičnosti John Rawls, znamenit po formulaciji pravice do upora v skoraj pravični družbi, daje ljudstvu pravico, da se dvigne in odpravi vlado, ki ne razume, da je ustanovljena zato, da dela pravično in pošteno ter dobro v skupno korist. Povsem enako pravijo tudi tri najstarejše meščanske deklaracije o človekovih pravicah.

Zgodovina bo za morebitno prodajo NLB poimensko okrivila predvsem predsednika obeh vlad ter finančna ministra. Javnost pa bo prej ali slej izvedela še za mnoga ozadja, ki se za zdaj še skrivajo. In nekega dne bo treba za to odgovarjati. Komisija za preprečevanje korupcije pa nič ...

* Skupina NLB je v letu 2017 ustvarila kar 225 milijonov evrov dobička, kar je najboljši rezultat v njeni zgodovini.