Komentar

Primer Salisbury: Razmišljanje o slovenskem odnosu do zveze NATO

V zadnjih tednih se pred našimi očmi odvija politično-vohunski triler o zastrupitvi ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke. Opazujemo lahko tudi odziv mednarodne skupnosti v zvezi s tem. V tem članku nas zanima prav to: odziv in reakcije. Ne zanima nas torej sam primer Skripal ali izgon ruskih diplomatov, kot nas ne zanimajo niti špekulacije, ki pravijo, da za tem napadom dejansko stoji Ruska federacija (ali katera druga država) ali ruske oziroma tuje obveščevalne službe. Čeprav najnovejše poročilo OPCW daje že jasnejšo sliko, pa primer Salisbury jemljemo izključno kot izhodišče za razmišljanja o slovenskem odnosu do zveze NATO, se pravi do zavezništva in zaveznikov.* 

16.04.2018 22:35
Piše: Aleksander Geržina
Ključne besede:   Slovenija   NATO   zavezništvo   vojska   država   referendum

Foto: NATO

Pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

Pred nami se je namreč odvil predvsem test zavezništva. Napadena je bila članica zavezništva. Napadena je bila z živčnim strupom sovjetske izdelave. Dejstva torej. Lahko bi bila napadena z jedrsko konico, konvencionalnim orožjem itd. Bil je napad z živčnim plinom. Prvič po 2. svetovni vojni. Novičok bi lahko pomoril polovico Salisburyja. Najbolj naravna stvar je, da v Zavezništvu, kjer sta solidarnost in pomoč na prvem mestu in ki najbolj temelji na načelu "vsi za enega, eden za vse" - kar NATO dela uspešnega že osmo desetletje -, Zaveznice izkažejo oziroma izkažemo solidarnost z napadeno zaveznico. To so vse članice bolj ali manj hitro, in v hitrosti je bistvo solidarnosti, tudi storile. No, ne čisto vse. Ena je imela resne težave. Slovenija se ni najhitreje znašla. Zavezniki pač tako delujejo. Napad na eno Zaveznico je napad na vse. Peti člen Washingtonske pogodbe. Znano dejstvo.

 

Poskušajmo pogledati, zakaj je odnos Slovenije do Nata, ki naši državi daje in zagotavlja vse možne varnostne garancije, tak, kakršen je vsa ta leta, in kje iskati razloge v skoraj že shizofrenem odnosu do Zavezništva. Pisec teh vrstic je bil namreč od skoraj samega začetka uveljavljanja naše države v mednarodnem prostoru priča slovenskemu spoznavanju, oklevanju in nato vključevanju in končno tudi vstopu v NATO. Bodisi kot diplomat na zunanjem ministrstvu v Ljubljani ali na misiji v Bruslju. Kot tak je neposredni pričevalec teh dogodkov.

 

 

Mirovniška gverila v LDS

 

Slovenska pot v samostojnost je izdatno popisana. Tudi o slovenski poti v Evropsko unijo vemo že skorajda vse. Manj je znano o slovenskem odločanju za vstop v NATO, procesu vključevanja in oklevanjih na tej poti. Slovensko politiko je v ključnih letih našega uveljavljanja na mednarodni sceni, torej dobro desetletje med leti 1992 in 2004, ko je mlada država začela premagovati ovire na poti v EU in NATO, izpogajala vstop v članstvo obeh organizacij in končno leta 2004 vstopila, obvladovala vseprisotna in velika LDS. Stranka je nastala predvsem kot skupek raznih civilnih in družbenih gibanj, mirotvornih iniciativ, socialistične mladine, vodilnih kulturnikov in pisateljev (že po definiciji nasprotujočih oboroževanju) in podobnega, kar se je nabralo na t.i. alternativni sceni bivše države konec 80. let.

 

Vsem tem skupinam, ki so se nato združile v velik talilni lonec, imenovan LDS, je bilo skupno nasprotovanje vojski in vsem oblikam vojaškega povezovanja. Nekaj let zatem se je to pokazalo v Manifestu za Slovenijo brez vojske. Pri tem so te skupine pred samo osamosvojitvijo prvenstveno izhajale iz nasprotovanja Jugoslovanski ljudski armadi in procesom, ki so takrat potekali v nekdanji državi in bili medijsko zelo odmevni (aktivnosti JLA doma in na tujem, njeno trgovanje z orožjem, admiral Mamula, proces proti četverici itd).

 

Vse te, tedaj še neformalne skupine, so svojo potrditev še pred formalno združitvijo v LDS dobile z razpadom Varšavskega pakta. Ostal je NATO, ki so mu te iste skupine, deloma tudi zaradi nazorsko-ideološke preobremenjenosti nasprotovale še bolj kot propadlemu Varšavskemu paktu. In mu, mimogrede, v raznih reinkarnacijah te iste stranke nasprotujejo še naprej. V letih uveljavljanja na mednarodni sceni, ob pogojih neizvedene tranzicije, nadaljevanju starih praks in miselnih vzorcev razmišljanja ter delovanja je bil tako pretežni del tedaj najvplivnejše stranke vstopu v NATO, recimo temu, nenaklonjen.

 

 

Zadovoljna slovenska delegacija na washingtonskem vrhu leta 1999 ob 50-letnici zveze NATO.

 

 

Posledično se z Natom v največji vladni stranki nihče ni kaj dosti ukvarjal. NATO se je odrivalo na stran, pisale so se peticije itd. Problem je bil tudi ta, da tedaj - in enako je sedaj - v Sloveniji med strankami pravzaprav ni bilo prepričanih atlanticistov. Razen Dimitrija Rupla in do neke mere Zorana Thalerja ter še koga v LDS, in peščice ljudi na zunanjem ministrstvu in misiji v Bruslju, ki so v ozadju mukotrpno tlakovali pot Slovenije v smer atlanticizma in NATA (in velikokrat delovali tudi mimo izrecnih navodil).

 

Na sami desnici je bilo s razumevanjem atlanticizma bolje. Tedaj in prav tako je še danes. Tudi pokojni Janez Drnovšek v svojem bistvu ni bil atlanticist, ampak pragmatik. NATO je sicer bil na njegovem "radarju", a se je zanj začel resneje zanimati šele, ko se je Slovenija zaradi dobrih makroekonomskih kazalcev in geostrateškega položaja na robu jugoslovanskega kotla, torej nekje v drugi polovici leta 1995 in v začetku leta 1996, sploh pa po "španskem kompromisu" in posledično podpisu asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo junija 1996, kar je Sloveniji dalo pravzaprav največji zagon za resen vstop v evroatlanstko zgodbo, v pozni jeseni tega leta nenadoma začela pojavljati kot možna četrta nova članica NATA v prvem valu širitve. Namesto Mečiarjeve Slovaške, ki je zaradi nizkih demokratičnih standardov nazadovala in izpadla.

 

 

Drnovšek se odloči: Gremo!

 

Ko je premier Drnovšek kot pragmatik ugotovil, da bi vabilo v NATO lahko koristilo tudi LDS v njenem obstanku na oblasti, je bila komanda jasna. Gremo tudi v NATO. Nekako v stilu, da "odkljukamo" tudi to nalogo in zaradi uspehov Slovenije v mednarodnem okolju LDS dobi še ene volitve. In za njimi še ene. Prepričanja v NATO, v pomen transatlantskega sodelovanja, v pomen Zavezništva, v solidarnost, vsega tega - razen zgoraj imenovanih redkih izjem - ni bilo praktično nikjer v Sloveniji. Prav tako vse do danes v državi ni bilo nikoli premisleka o tem, kaj je sploh bistvo atlanticizma, kaj zajema in kaj so njegovi cilji, zakaj sploh Washingtonska pogodba, s katero se je NATO ustanovil in bo prihodnjega aprila praznovala 70-letnico. Teh razprav, soočenj argumentov, alternativ ta država nikoli ni opravila.

 

 

Dimitrij Rupel, Alekdander Geržina, Janez Drnovšek, Matjaž Šinkovec, Franci Demšar (z leve proti desni) in drugi.

 

 

Avtor teh vrstic ima še danes pred očmi pogovor tedanjega veleposlanika v Belgiji, žal že pokojnega Jaše Zlobca z zelo visokim funkcionarjem slovenskega zunanjega ministrstva, ki je bil tedaj tudi član LDS. Šlo je za vprašanje, ali naj Slovenija pri Natu postavi samostojnega veleposlanika, ali naj to še naprej opravlja tedanji veleposlanik pri EU oziroma veleposlanik v Belgiji. Ta možnost se je namreč tedaj, konec leta 1997, odprla. To je bil med drugim tudi čas, ko je bil NATO za nekaj časa v Ljubljani ponovno na obrobju zaradi nepovabila na madridskem vrhu julija tega leta in posledično neke vrste užaljenosti vodilne garniture v Slovenijii.

 

Užaljenost je bila v tistih časih dokaj redna praksa. Slednje se je dokončno spremenilo ob vrnitvi Dimitrija Rupla na zunanje ministrstvo okoli novega leta 1999. Zlobec, sam ne preveč navdušen nad Natom prav zaradi prej omenjenih razlogov, a vendar v nekem pragmatičnem odnosu do njega, je zagovarjal, da bi Slovenija morala imenovati za NATO samostojnega veleposlanika, ker bi tudi s tem poslala Natu jasen in nedvoumen signal o težnjah Slovenije. Odgovor visokega funkcionarja MZZ je bil, da se to ne bo zgodilo, ker to ni potrebno in smiselno in da on in premier Drnovšek o tem mislita enako. Na videz nepomembna podrobnost ob ostalih znanih ponazori odnos do Nata v vrhu tedanje LDS in vlade.

 

 

Zgodovina nekega paradoksa

 

Na sami levici - v kolikor ni bila usidrana znotraj LDS, je to bila tedanja ZLSD - je bilo stanje kvečjemu še slabše. Tam je bil (in ostal) pravzaprav edini atlanticist Borut Pahor. Tudi med pomembno ljubljansko akademsko sfero, ki je imela v svojem jedru vplivno Fakulteto za družbene vede, ni bilo prav dosti atlanticistov. Pravzaprav pride na misel zgolj dr. Ernest Petrič.

 

Drugi, ne nepomemben del razlogov za sedanji odnos Slovenije do Nata je potrebno iskati v jugoslovanski zunanji politiki. Jugoslavija je svoje zunanjepolitično delovanje izrazito vezala na OZN. Z dobrimi razlogi. Nekdanja država je bila v tedanjem bipolarnem svetu pomemben igralec. To se je najbolj manifestiralo prav v in skozi OZN, kjer je bila Jugoslavija na čelu zelo velikega števila neuvrščenih držav, ki so imele v OZN pomemben glasovalni delež in so praviloma zasedala visoka mesta. Jugoslavija  je bila pravzaprav preko neuvrščenih tako rekoč šesta "skrita" stalna članica Varnostnega sveta OZN skozi desetletja. Nastajajoči slovenski zunanjepolitični aparat je ob nastanku države poleg dragocenih kadrov iz nekdanjega zveznega zunanjega ministrtstva v veliki meri prevzel tudi fokus na OZN kot ključni center zunanjepolitičnega delovanja. In to traja pravzaprav vse do danes.

 

Ne da bi želeli zmanjševati pomen OZN kot glavnega globalnega akterja je potrebno nedvoumno povedati, da njegova vloga in relevantnost nista več enaki kot v časih bivše države. To se je pravkar ponovno pokazalo ob zadnji zaostritvi v zvezi s Sirijo. Svetovna organizacija je - poleg razmerja sil v varnostnem svetu - k temu veliko prispevala sama.  In tukaj pridemo do neverjetnega paradoksa, da se namreč še danes zaradi zgoraj omenjenih razlogov neprimerno bolj ceni pozicijo in delovanje Slovenije znotraj OZN, ki pa je v primerjavi z bivšo državo zanemarljiva - za razliko od pozicije Slovenije v Natu, ki je najmočnejša in najuspešnejša politično-vojaška organizacija v zgodovini, in kjer sedimo kot ena od 29 držav za mizo Severnoatlantskega Sveta in soodločamo o najpomembnejših političnih in predvsem varnostnih vprašanjih sedanjosti v svetu! Podoben paradoks se tiče tudi (ne)razumevanja našega položaja v Evropski uniji, kjer Slovenija skupaj z ostalimi 27 članicami odloča vsakodnevno o življenju državljanov. Težko razumljivo, vendar je tako.

 

 

Lanski vrh Nata: Donald Trump je povedal, da nekatere članice plačujejo premalo v skupno blagajno.

 

 

Odgovore o našem odnosu do Nata je potrebno iskati v tem kratkem orisu nastajanja slovenske politike in verjetno v  nedokončani tranziciji. Ta odnos traja do danes. Kaže se na različne načine. Najprej in zlasti skozi medije, ki - predvsem večina tistih v mainstreamu - poročajo izrazito antinatovsko, manipulativno, tendenciozno, do neke mere zaničljivo. Nadaljuje se v kronično slabem stanju Slovenske vojske, njenemu namernemu slabljenju in obljubah najvišjih predstavnikov države, ki vojski in Natu leto za letom obljubljajo več denarja. Do sedaj te obljube niso bile realizirane. Edina vlada, ki je v odnosu do Nata povlekla prave poteze, je bila tista prva takoj po vstopu v Zavezništvo (2004-2008), ki je izvedla tudi konkrente korake v smeri nabave opreme, ki smo jo kot naš prispevek obljubili Zvezi.  

 

Odnos do Nata se kaže tudi v kadrovskih selekcijah znotraj vojaško-obrambnega  sistema. Imenovanje novega načelnika Generalštaba Slovenske vojske je pomemben odmik od te prakse. Nenazadnje pa se pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

 

Ideologija nikoli ne spi

 

Slovenski problem z Natom je ideološki. Še vedno nekako ostaja na liniji, "oni so imperialisti, mi smo internacionalisti". Nato se še vedno percepira skozi prizmo komunistične ideologije, teorije in prakse o tem "paktu",  kot izrazito imperialistični organizaciji. Potem je tukaj še nikoli do konca pojasnjeno slovensko navduševanje nad velikimi, močnimi, avtoritarnimi državami. Del odgovora je verjetno v nedokončani tranziciji in resnim zastojem pri izgradnji demokratičnih postulatov in  njihovemu nerazumevanju. V tem pogledu je Slovenija kot edina izmed srednje- in vzhodnoevropskih držav ter celo držav na področju nekdanje SFRJ izrazito ideološko naravnana do Nata. Vrhunsko je ta odnos razložil Žiga Turk v nedavnem prispevku na siol.net.

 

Slovenija za razliko od drugih srednje - in vzhodnoevropskih ter baltskih držav, da starih članic niti ne omenjamo, pomena Zavezništva, solidarnosti kot ključne vezi v njem ter transatlantskega sodelovanja pravzaprav nikoli ni razumela. Kaj pomeni biti Zaveznik, ni nikoli zares izkusila. Čeprav je prav sodelovanje z angloameriškimi zavezniki po letu 1943 dalo narodnoosvobodilnemu gibanju tudi na Slovenskem ključni zagon za dokončno zmago, je prevladala naklonjenost Sovjetski zvezi. Slovenija je v Nato dejansko vstopila s figo v žepu, kot se reče. In predvsem z željo, da bi tudi to nalogo pač čim prej opravila in tako ostala "najboljša v razredu". S članstvom v Natu posledično že vsa ta leta ravna mačehovsko in postaja vedno bolj zgolj in le članica. Manj Zaveznica.

 

Prihodnji tedni bodo predvolilno naravnani. Vtis je, da del politike skupaj s prevladujočimi mediji želi odpreti razpravo o smiselnosti obstanka Slovenije v Zaveništvu. Nekateri mediji so jo že. Takšne ideje in pozivi so nevarni in potrebno bi se jim bilo zoperstaviti z racionalnimi argumenti. Z razumom in zdravo pametjo. Kajti o vprašanjih nacionalne varnosti, kar vprašanje Slovenije in članstva v Natu vsekakor je, ne more biti dileme. Isto velja v primeru človekovih pravic, kjer ne more biti razprav, ki bi pozivale k referendumskemu odločanju o teh vprašanjih.

 

 

NATO v predvolilni kampanji

 

Prav tako bi parlamentarne stranke in stranke, ki letos prvič nastopajo na volitvah, lahko v imenu višjih ciljev ki zadevajo varnsot države, dosegle  dogovor, da v predvolilni kampanji Nato ne more biti na dnevnem redu. Bržkone bo izjema le stranka Levica. Ker druge teme pravzaprav nima. Toda izkušnje kažejo, da stranke, ki gradijo kampanjo na nasprotovanju Natu, ne morejo uspeti. Sploh če pri tem uprizarjajo teatralne in naravnost smešne nastope in uporabljajo besednjak, ki spominja na ortodoksni komunizem.

 

 

Slovenski prispevek v Nato postaja vedno bolj minoren, zavez naša država ne spoštuje.

 

 

Slovenija bi morala svoj odnos do Nata razbremeniti emocij in nerazumljivih ideoloških spon, ki jo kot edino v Natu še vedno vežejo. Popolnoma bi se morala izogniti razpravam pro et contra in z Natom vzpostaviti jasen, racionalen odnos (marriage of convenience). V današnjem svetu okrepljenih varnostnih tveganj, kot posebej opažamo zadnja leta, kjer lahko posameznik poseže po orožjih za množično uničevanje ki so na prostem trgu, (tudi in predvsem biološko in kemično) je kolektivna obramba v in z Natom za Slovenija edina razumna izbira.  Nujna in potrebna. Za nas in za našo prihodnost. Vse ostalo je prazna utopija.

 

Biti solidaren v težkih trenutkih bodisi z družino, prijateljem, sorodnikom ali z Zaveznikom, je ena od ključnih kategorij v življenju posameznika in delovanju države. Ko si solidaren, lahko pričakuješ solidarnost tudi takrat, ko jo sam potrebuješ. V tem je bistvo solidarnosti in Severnoatlantskega Zavezništva. V naslednjih tednih in mesecih bo kar nekaj priložnosti da Slovenija ponovno pokaže svojo zavezniško držo. Prav bi bilo, da te priložnosti tokrat izkoristimo.

 

Aleksander Geržina je veleposlanik.

 

* Definicija Zaveznika po Slovarju Slovenskega Jezika (SSJ): "Zaveznik je tisti, ki nekoga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Nova levica? Če hočejo premagati Janšo, se morajo socialni demokrati in stranka Levica združiti
5
04.08.2021 21:00
Prihodnje volitve bodo pokazale dejansko razmerje sil tudi na levici, kjer razen strahu pred Janšo svojim volivcem ne ponujajo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Približuje se nam nov val epidemije, morda najhujši od vseh, ki smo jih do sedaj doživeli
9
03.08.2021 21:51
Evropska unija prihaja v četrti val epidemije. Epidemiološko stanje je iz tedna v teden slabše, praviloma prevladuje delta ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoči komentar: Slovenska politika ne išče rešitev, ker iskanje rešitev ne prinaša sedežev v parlamentu
12
02.08.2021 20:08
Slovenska vladajoča in razdeljena politika, ki se ukvarja izključno z medsebojno vojno moči, nima vizije ter je v rešitvah ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
Čez 60 let bo tukaj Madžarska in mrgolelo bo albanske, bosanske ter ciganske dece
26
01.08.2021 22:56
Nima smisla razglabljati o tem, ali morajo biti najprej pogoji za otroka ali otrok. Medtem ko se Slovenci ukvarjajo s tem ... Več.
Piše: Ana Jud
Željko Kipke: Duh je um, um je moč zavesti, zavest pa je še kako resnična
8
31.07.2021 21:04
Čudež je moč preobrazbe! Željko Kipke se s svojo umetniško obsesijo v celoti posveča probrazbi v odnosu med zavestjo in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije
16
30.07.2021 22:59
Usodnost spornega priznanja legitimnosti albanskega Kosova utegne imeti nekoč posledice za slovensko državnost. Utegnejo nas ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Stop vohunjenju! Reši nas lahko samo popolna transparentnost in javna dostopnost
10
29.07.2021 20:44
Najbljše orožje proti vohunjenju je sistemska zakonodaja, ki bi zahtevala, da nobena zadeva ali informacija, ki se tiče skupnih, ... Več.
Piše: Miha Burger
Ali informacijska pooblaščenka nehote "sabotira" napore javnega zdravstva za zajezitev četrtega vala epidemije?*
22
26.07.2021 22:00
Vlade v svetu in tudi naša so dale na prvo mesto v pandemiji ohranjanje zdravja ljudi. Praviloma so ukrepi v naši družbi ... Več.
Piše: Milan Krek
Previsoka pričakovanja za slavne, uspešne in ugledne puhličarje
3
25.07.2021 11:00
Logično, da UEFA ni podprla mavrične promocije zaradi nasprotovanja madžarski homofobni politiki. Ker UEFA, a veste, se ne vtika ... Več.
Piše: Simona Rebolj
George Costakis je kupoval za človeštvo neskončno pomembne umetnine, ki niso imele nobenega trga, kaj šele cene
3
24.07.2021 22:00
George Costakisje zbiral umetnine, ki jih ni nihče želel na zidovih svojih domov, še manj pa v muzejih. V svojem stanovanju je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Slovenska zunanja politika od naprave za oživljanje do Janševe "tviter diplomacije"
23
23.07.2021 21:04
Potem ko smo skoraj poldrugo desetletje nemo opazovali prorusko orientiranost slovenske zunanje politike, smo lani iz dežja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Genialna promotorka aluminija Janja Vidmar ali intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti
16
22.07.2021 22:20
Umetnik, če ni zmožen ohraniti človeka v sebi, naj se obesi, je povedal Cankar. Če pa se prilagodi, ni umetnik. Janji Vidmar se ... Več.
Piše: Anej Sam
Direktor Finančne uprave Ivan Simič pravi, da bo še naprej sprejemal davčne zavezance, ki bodo prišli k njemu
15
21.07.2021 22:18
K meni na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS) lahko pride vsak davčni zavezanec in vsakdo, ki ima ali nima težave s ... Več.
Piše: Ivan Simič
Janša vs iranski režim: So človekove pravice za Evropsko unijo po novem stvar pregmatizma in "višjih interesov"?
14
20.07.2021 20:30
Janševa izjava o neodvisni preiskavi množičnih pobojev političnih zapornikov v Iranu konec osemdesetih je v precejšnjo zadrego ... Več.
Piše: Božo Cerar
Moški pri reprodukciji prispeva zgolj spermij, zato naj se ne oglaša, ko gre za splav!
17
19.07.2021 20:00
Junija so evropski poslanci izglasovali resolucijo, po kateri so reproduktivne pravice žensk priznane kot človekove pravice. ... Več.
Piše: Ana Jud
Smo Slovenci s pljuvanjem posameznikov na ulicah prišli na nivo južnoameriških alpak?
20
18.07.2021 21:00
Pa začnimo tokrat s pljuvanjem pri alpakah, udomačenih južnoameriških kamelah andskega visokogorja. Alpake uporabljajo pljuvanje ... Več.
Piše: Milan Krek
O bolečini in trpljenju: "Pa kako jih ni sram, da se tako nemarno pretvarjajo!?"
5
17.07.2021 21:00
Ko govorimo o bolečini, govorimo o tistem trenutku, ko se naša govorica prelomi in se popolnoma spremeni, njen izraz pa postane ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Od besed k dejanjem ali zakaj je čisto vsak dan dober za umiranje
7
16.07.2021 20:18
Spomladi 1998 sem bil svetovalec predsednika državnega zbora. V mesečniku Parlamentarec sem objavil članek o svoji ideji ... Več.
Piše: Miha Burger
Po referendumu: Kaj je nekaj metrov obale proti večnemu pohlepu? Zato je pomembno, da je zakon padel.
14
15.07.2021 21:26
Le kaj naj človek pet dni po referendumu še pove o tem, zakaj je dobro, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah ... Več.
Piše: Zoran Leban Trojar
Trije tipi slovenskih levičarjev, zaradi katerih so Slovenci tako grozljivo leni, ko je treba voliti
19
13.07.2021 21:36
Slovenska politična scena je jasna kot bel dan. Imamo anacionalne leve in nacionalne desne sile, ki nikdar do sedaj in še lep ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ali informacijska pooblaščenka nehote "sabotira" napore javnega zdravstva za zajezitev četrtega vala epidemije?*
Milan Krek
Ogledov: 2.302
02/
20 žensk, ki lahko krojijo prihodnost Slovenije kot bodoče predsednice, premierke in ministrice
Uredništvo
Ogledov: 1.959
03/
Čez 60 let bo tukaj Madžarska in mrgolelo bo albanske, bosanske ter ciganske dece
Ana Jud
Ogledov: 1.522
04/
Kako je obrambni minister Tonin, strokovnjak za zakup medijskega prostora, prepričal Pristop, naj Slovensko vojsko promovirajo Nova24tv.si, Domovina.si in Iskreni.net
Domen Savič
Ogledov: 1.357
05/
Gostujoči komentar: Slovenska politika ne išče rešitev, ker iskanje rešitev ne prinaša sedežev v parlamentu
Aleksandra Pivec
Ogledov: 1.072
06/
Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.181
07/
Približuje se nam nov val epidemije, morda najhujši od vseh, ki smo jih do sedaj doživeli
Milan Krek
Ogledov: 889
08/
Stop vohunjenju! Reši nas lahko samo popolna transparentnost in javna dostopnost
Miha Burger
Ogledov: 790
09/
Previsoka pričakovanja za slavne, uspešne in ugledne puhličarje
Simona Rebolj
Ogledov: 1.529
10/
Statistično gledano pri nas pod pragom revščine živi skoraj četrt milijona ljudi, vendar ...
Bine Kordež
Ogledov: 755