Komentar

Primer Salisbury: Razmišljanje o slovenskem odnosu do zveze NATO

V zadnjih tednih se pred našimi očmi odvija politično-vohunski triler o zastrupitvi ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke. Opazujemo lahko tudi odziv mednarodne skupnosti v zvezi s tem. V tem članku nas zanima prav to: odziv in reakcije. Ne zanima nas torej sam primer Skripal ali izgon ruskih diplomatov, kot nas ne zanimajo niti špekulacije, ki pravijo, da za tem napadom dejansko stoji Ruska federacija (ali katera druga država) ali ruske oziroma tuje obveščevalne službe. Čeprav najnovejše poročilo OPCW daje že jasnejšo sliko, pa primer Salisbury jemljemo izključno kot izhodišče za razmišljanja o slovenskem odnosu do zveze NATO, se pravi do zavezništva in zaveznikov.* 

16.04.2018 22:35
Piše: Aleksander Geržina
Ključne besede:   Slovenija   NATO   zavezništvo   vojska   država   referendum

Foto: NATO

Pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

Pred nami se je namreč odvil predvsem test zavezništva. Napadena je bila članica zavezništva. Napadena je bila z živčnim strupom sovjetske izdelave. Dejstva torej. Lahko bi bila napadena z jedrsko konico, konvencionalnim orožjem itd. Bil je napad z živčnim plinom. Prvič po 2. svetovni vojni. Novičok bi lahko pomoril polovico Salisburyja. Najbolj naravna stvar je, da v Zavezništvu, kjer sta solidarnost in pomoč na prvem mestu in ki najbolj temelji na načelu "vsi za enega, eden za vse" - kar NATO dela uspešnega že osmo desetletje -, Zaveznice izkažejo oziroma izkažemo solidarnost z napadeno zaveznico. To so vse članice bolj ali manj hitro, in v hitrosti je bistvo solidarnosti, tudi storile. No, ne čisto vse. Ena je imela resne težave. Slovenija se ni najhitreje znašla. Zavezniki pač tako delujejo. Napad na eno Zaveznico je napad na vse. Peti člen Washingtonske pogodbe. Znano dejstvo.

 

Poskušajmo pogledati, zakaj je odnos Slovenije do Nata, ki naši državi daje in zagotavlja vse možne varnostne garancije, tak, kakršen je vsa ta leta, in kje iskati razloge v skoraj že shizofrenem odnosu do Zavezništva. Pisec teh vrstic je bil namreč od skoraj samega začetka uveljavljanja naše države v mednarodnem prostoru priča slovenskemu spoznavanju, oklevanju in nato vključevanju in končno tudi vstopu v NATO. Bodisi kot diplomat na zunanjem ministrstvu v Ljubljani ali na misiji v Bruslju. Kot tak je neposredni pričevalec teh dogodkov.

 

 

Mirovniška gverila v LDS

 

Slovenska pot v samostojnost je izdatno popisana. Tudi o slovenski poti v Evropsko unijo vemo že skorajda vse. Manj je znano o slovenskem odločanju za vstop v NATO, procesu vključevanja in oklevanjih na tej poti. Slovensko politiko je v ključnih letih našega uveljavljanja na mednarodni sceni, torej dobro desetletje med leti 1992 in 2004, ko je mlada država začela premagovati ovire na poti v EU in NATO, izpogajala vstop v članstvo obeh organizacij in končno leta 2004 vstopila, obvladovala vseprisotna in velika LDS. Stranka je nastala predvsem kot skupek raznih civilnih in družbenih gibanj, mirotvornih iniciativ, socialistične mladine, vodilnih kulturnikov in pisateljev (že po definiciji nasprotujočih oboroževanju) in podobnega, kar se je nabralo na t.i. alternativni sceni bivše države konec 80. let.

 

Vsem tem skupinam, ki so se nato združile v velik talilni lonec, imenovan LDS, je bilo skupno nasprotovanje vojski in vsem oblikam vojaškega povezovanja. Nekaj let zatem se je to pokazalo v Manifestu za Slovenijo brez vojske. Pri tem so te skupine pred samo osamosvojitvijo prvenstveno izhajale iz nasprotovanja Jugoslovanski ljudski armadi in procesom, ki so takrat potekali v nekdanji državi in bili medijsko zelo odmevni (aktivnosti JLA doma in na tujem, njeno trgovanje z orožjem, admiral Mamula, proces proti četverici itd).

 

Vse te, tedaj še neformalne skupine, so svojo potrditev še pred formalno združitvijo v LDS dobile z razpadom Varšavskega pakta. Ostal je NATO, ki so mu te iste skupine, deloma tudi zaradi nazorsko-ideološke preobremenjenosti nasprotovale še bolj kot propadlemu Varšavskemu paktu. In mu, mimogrede, v raznih reinkarnacijah te iste stranke nasprotujejo še naprej. V letih uveljavljanja na mednarodni sceni, ob pogojih neizvedene tranzicije, nadaljevanju starih praks in miselnih vzorcev razmišljanja ter delovanja je bil tako pretežni del tedaj najvplivnejše stranke vstopu v NATO, recimo temu, nenaklonjen.

 

 

Zadovoljna slovenska delegacija na washingtonskem vrhu leta 1999 ob 50-letnici zveze NATO.

 

 

Posledično se z Natom v največji vladni stranki nihče ni kaj dosti ukvarjal. NATO se je odrivalo na stran, pisale so se peticije itd. Problem je bil tudi ta, da tedaj - in enako je sedaj - v Sloveniji med strankami pravzaprav ni bilo prepričanih atlanticistov. Razen Dimitrija Rupla in do neke mere Zorana Thalerja ter še koga v LDS, in peščice ljudi na zunanjem ministrstvu in misiji v Bruslju, ki so v ozadju mukotrpno tlakovali pot Slovenije v smer atlanticizma in NATA (in velikokrat delovali tudi mimo izrecnih navodil).

 

Na sami desnici je bilo s razumevanjem atlanticizma bolje. Tedaj in prav tako je še danes. Tudi pokojni Janez Drnovšek v svojem bistvu ni bil atlanticist, ampak pragmatik. NATO je sicer bil na njegovem "radarju", a se je zanj začel resneje zanimati šele, ko se je Slovenija zaradi dobrih makroekonomskih kazalcev in geostrateškega položaja na robu jugoslovanskega kotla, torej nekje v drugi polovici leta 1995 in v začetku leta 1996, sploh pa po "španskem kompromisu" in posledično podpisu asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo junija 1996, kar je Sloveniji dalo pravzaprav največji zagon za resen vstop v evroatlanstko zgodbo, v pozni jeseni tega leta nenadoma začela pojavljati kot možna četrta nova članica NATA v prvem valu širitve. Namesto Mečiarjeve Slovaške, ki je zaradi nizkih demokratičnih standardov nazadovala in izpadla.

 

 

Drnovšek se odloči: Gremo!

 

Ko je premier Drnovšek kot pragmatik ugotovil, da bi vabilo v NATO lahko koristilo tudi LDS v njenem obstanku na oblasti, je bila komanda jasna. Gremo tudi v NATO. Nekako v stilu, da "odkljukamo" tudi to nalogo in zaradi uspehov Slovenije v mednarodnem okolju LDS dobi še ene volitve. In za njimi še ene. Prepričanja v NATO, v pomen transatlantskega sodelovanja, v pomen Zavezništva, v solidarnost, vsega tega - razen zgoraj imenovanih redkih izjem - ni bilo praktično nikjer v Sloveniji. Prav tako vse do danes v državi ni bilo nikoli premisleka o tem, kaj je sploh bistvo atlanticizma, kaj zajema in kaj so njegovi cilji, zakaj sploh Washingtonska pogodba, s katero se je NATO ustanovil in bo prihodnjega aprila praznovala 70-letnico. Teh razprav, soočenj argumentov, alternativ ta država nikoli ni opravila.

 

 

Dimitrij Rupel, Alekdander Geržina, Janez Drnovšek, Matjaž Šinkovec, Franci Demšar (z leve proti desni) in drugi.

 

 

Avtor teh vrstic ima še danes pred očmi pogovor tedanjega veleposlanika v Belgiji, žal že pokojnega Jaše Zlobca z zelo visokim funkcionarjem slovenskega zunanjega ministrstva, ki je bil tedaj tudi član LDS. Šlo je za vprašanje, ali naj Slovenija pri Natu postavi samostojnega veleposlanika, ali naj to še naprej opravlja tedanji veleposlanik pri EU oziroma veleposlanik v Belgiji. Ta možnost se je namreč tedaj, konec leta 1997, odprla. To je bil med drugim tudi čas, ko je bil NATO za nekaj časa v Ljubljani ponovno na obrobju zaradi nepovabila na madridskem vrhu julija tega leta in posledično neke vrste užaljenosti vodilne garniture v Slovenijii.

 

Užaljenost je bila v tistih časih dokaj redna praksa. Slednje se je dokončno spremenilo ob vrnitvi Dimitrija Rupla na zunanje ministrstvo okoli novega leta 1999. Zlobec, sam ne preveč navdušen nad Natom prav zaradi prej omenjenih razlogov, a vendar v nekem pragmatičnem odnosu do njega, je zagovarjal, da bi Slovenija morala imenovati za NATO samostojnega veleposlanika, ker bi tudi s tem poslala Natu jasen in nedvoumen signal o težnjah Slovenije. Odgovor visokega funkcionarja MZZ je bil, da se to ne bo zgodilo, ker to ni potrebno in smiselno in da on in premier Drnovšek o tem mislita enako. Na videz nepomembna podrobnost ob ostalih znanih ponazori odnos do Nata v vrhu tedanje LDS in vlade.

 

 

Zgodovina nekega paradoksa

 

Na sami levici - v kolikor ni bila usidrana znotraj LDS, je to bila tedanja ZLSD - je bilo stanje kvečjemu še slabše. Tam je bil (in ostal) pravzaprav edini atlanticist Borut Pahor. Tudi med pomembno ljubljansko akademsko sfero, ki je imela v svojem jedru vplivno Fakulteto za družbene vede, ni bilo prav dosti atlanticistov. Pravzaprav pride na misel zgolj dr. Ernest Petrič.

 

Drugi, ne nepomemben del razlogov za sedanji odnos Slovenije do Nata je potrebno iskati v jugoslovanski zunanji politiki. Jugoslavija je svoje zunanjepolitično delovanje izrazito vezala na OZN. Z dobrimi razlogi. Nekdanja država je bila v tedanjem bipolarnem svetu pomemben igralec. To se je najbolj manifestiralo prav v in skozi OZN, kjer je bila Jugoslavija na čelu zelo velikega števila neuvrščenih držav, ki so imele v OZN pomemben glasovalni delež in so praviloma zasedala visoka mesta. Jugoslavija  je bila pravzaprav preko neuvrščenih tako rekoč šesta "skrita" stalna članica Varnostnega sveta OZN skozi desetletja. Nastajajoči slovenski zunanjepolitični aparat je ob nastanku države poleg dragocenih kadrov iz nekdanjega zveznega zunanjega ministrtstva v veliki meri prevzel tudi fokus na OZN kot ključni center zunanjepolitičnega delovanja. In to traja pravzaprav vse do danes.

 

Ne da bi želeli zmanjševati pomen OZN kot glavnega globalnega akterja je potrebno nedvoumno povedati, da njegova vloga in relevantnost nista več enaki kot v časih bivše države. To se je pravkar ponovno pokazalo ob zadnji zaostritvi v zvezi s Sirijo. Svetovna organizacija je - poleg razmerja sil v varnostnem svetu - k temu veliko prispevala sama.  In tukaj pridemo do neverjetnega paradoksa, da se namreč še danes zaradi zgoraj omenjenih razlogov neprimerno bolj ceni pozicijo in delovanje Slovenije znotraj OZN, ki pa je v primerjavi z bivšo državo zanemarljiva - za razliko od pozicije Slovenije v Natu, ki je najmočnejša in najuspešnejša politično-vojaška organizacija v zgodovini, in kjer sedimo kot ena od 29 držav za mizo Severnoatlantskega Sveta in soodločamo o najpomembnejših političnih in predvsem varnostnih vprašanjih sedanjosti v svetu! Podoben paradoks se tiče tudi (ne)razumevanja našega položaja v Evropski uniji, kjer Slovenija skupaj z ostalimi 27 članicami odloča vsakodnevno o življenju državljanov. Težko razumljivo, vendar je tako.

 

 

Lanski vrh Nata: Donald Trump je povedal, da nekatere članice plačujejo premalo v skupno blagajno.

 

 

Odgovore o našem odnosu do Nata je potrebno iskati v tem kratkem orisu nastajanja slovenske politike in verjetno v  nedokončani tranziciji. Ta odnos traja do danes. Kaže se na različne načine. Najprej in zlasti skozi medije, ki - predvsem večina tistih v mainstreamu - poročajo izrazito antinatovsko, manipulativno, tendenciozno, do neke mere zaničljivo. Nadaljuje se v kronično slabem stanju Slovenske vojske, njenemu namernemu slabljenju in obljubah najvišjih predstavnikov države, ki vojski in Natu leto za letom obljubljajo več denarja. Do sedaj te obljube niso bile realizirane. Edina vlada, ki je v odnosu do Nata povlekla prave poteze, je bila tista prva takoj po vstopu v Zavezništvo (2004-2008), ki je izvedla tudi konkrente korake v smeri nabave opreme, ki smo jo kot naš prispevek obljubili Zvezi.  

 

Odnos do Nata se kaže tudi v kadrovskih selekcijah znotraj vojaško-obrambnega  sistema. Imenovanje novega načelnika Generalštaba Slovenske vojske je pomemben odmik od te prakse. Nenazadnje pa se pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

 

Ideologija nikoli ne spi

 

Slovenski problem z Natom je ideološki. Še vedno nekako ostaja na liniji, "oni so imperialisti, mi smo internacionalisti". Nato se še vedno percepira skozi prizmo komunistične ideologije, teorije in prakse o tem "paktu",  kot izrazito imperialistični organizaciji. Potem je tukaj še nikoli do konca pojasnjeno slovensko navduševanje nad velikimi, močnimi, avtoritarnimi državami. Del odgovora je verjetno v nedokončani tranziciji in resnim zastojem pri izgradnji demokratičnih postulatov in  njihovemu nerazumevanju. V tem pogledu je Slovenija kot edina izmed srednje- in vzhodnoevropskih držav ter celo držav na področju nekdanje SFRJ izrazito ideološko naravnana do Nata. Vrhunsko je ta odnos razložil Žiga Turk v nedavnem prispevku na siol.net.

 

Slovenija za razliko od drugih srednje - in vzhodnoevropskih ter baltskih držav, da starih članic niti ne omenjamo, pomena Zavezništva, solidarnosti kot ključne vezi v njem ter transatlantskega sodelovanja pravzaprav nikoli ni razumela. Kaj pomeni biti Zaveznik, ni nikoli zares izkusila. Čeprav je prav sodelovanje z angloameriškimi zavezniki po letu 1943 dalo narodnoosvobodilnemu gibanju tudi na Slovenskem ključni zagon za dokončno zmago, je prevladala naklonjenost Sovjetski zvezi. Slovenija je v Nato dejansko vstopila s figo v žepu, kot se reče. In predvsem z željo, da bi tudi to nalogo pač čim prej opravila in tako ostala "najboljša v razredu". S članstvom v Natu posledično že vsa ta leta ravna mačehovsko in postaja vedno bolj zgolj in le članica. Manj Zaveznica.

 

Prihodnji tedni bodo predvolilno naravnani. Vtis je, da del politike skupaj s prevladujočimi mediji želi odpreti razpravo o smiselnosti obstanka Slovenije v Zaveništvu. Nekateri mediji so jo že. Takšne ideje in pozivi so nevarni in potrebno bi se jim bilo zoperstaviti z racionalnimi argumenti. Z razumom in zdravo pametjo. Kajti o vprašanjih nacionalne varnosti, kar vprašanje Slovenije in članstva v Natu vsekakor je, ne more biti dileme. Isto velja v primeru človekovih pravic, kjer ne more biti razprav, ki bi pozivale k referendumskemu odločanju o teh vprašanjih.

 

 

NATO v predvolilni kampanji

 

Prav tako bi parlamentarne stranke in stranke, ki letos prvič nastopajo na volitvah, lahko v imenu višjih ciljev ki zadevajo varnsot države, dosegle  dogovor, da v predvolilni kampanji Nato ne more biti na dnevnem redu. Bržkone bo izjema le stranka Levica. Ker druge teme pravzaprav nima. Toda izkušnje kažejo, da stranke, ki gradijo kampanjo na nasprotovanju Natu, ne morejo uspeti. Sploh če pri tem uprizarjajo teatralne in naravnost smešne nastope in uporabljajo besednjak, ki spominja na ortodoksni komunizem.

 

 

Slovenski prispevek v Nato postaja vedno bolj minoren, zavez naša država ne spoštuje.

 

 

Slovenija bi morala svoj odnos do Nata razbremeniti emocij in nerazumljivih ideoloških spon, ki jo kot edino v Natu še vedno vežejo. Popolnoma bi se morala izogniti razpravam pro et contra in z Natom vzpostaviti jasen, racionalen odnos (marriage of convenience). V današnjem svetu okrepljenih varnostnih tveganj, kot posebej opažamo zadnja leta, kjer lahko posameznik poseže po orožjih za množično uničevanje ki so na prostem trgu, (tudi in predvsem biološko in kemično) je kolektivna obramba v in z Natom za Slovenija edina razumna izbira.  Nujna in potrebna. Za nas in za našo prihodnost. Vse ostalo je prazna utopija.

 

Biti solidaren v težkih trenutkih bodisi z družino, prijateljem, sorodnikom ali z Zaveznikom, je ena od ključnih kategorij v življenju posameznika in delovanju države. Ko si solidaren, lahko pričakuješ solidarnost tudi takrat, ko jo sam potrebuješ. V tem je bistvo solidarnosti in Severnoatlantskega Zavezništva. V naslednjih tednih in mesecih bo kar nekaj priložnosti da Slovenija ponovno pokaže svojo zavezniško držo. Prav bi bilo, da te priložnosti tokrat izkoristimo.

 

Aleksander Geržina je veleposlanik.

 

* Definicija Zaveznika po Slovarju Slovenskega Jezika (SSJ): "Zaveznik je tisti, ki nekoga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Diploma admirala Masleše ali kako bo slovensko pravosodje torpediralo samo sebe
14
22.12.2021 23:59
Sodstvo se pogreza v najhujši škandal v novejši zgodovini - in to skoraj izključno po svoji krivdi. Tri desetletja negativne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.910
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.037
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.842
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.066
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.099
06/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.394
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.026
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 872
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.002
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 619