Pred nami se je namreč odvil predvsem test zavezništva. Napadena je bila članica zavezništva. Napadena je bila z živčnim strupom sovjetske izdelave. Dejstva torej. Lahko bi bila napadena z jedrsko konico, konvencionalnim orožjem itd. Bil je napad z živčnim plinom. Prvič po 2. svetovni vojni. Novičok bi lahko pomoril polovico Salisburyja. Najbolj naravna stvar je, da v Zavezništvu, kjer sta solidarnost in pomoč na prvem mestu in ki najbolj temelji na načelu "vsi za enega, eden za vse" - kar NATO dela uspešnega že osmo desetletje -, Zaveznice izkažejo oziroma izkažemo solidarnost z napadeno zaveznico. To so vse članice bolj ali manj hitro, in v hitrosti je bistvo solidarnosti, tudi storile. No, ne čisto vse. Ena je imela resne težave. Slovenija se ni najhitreje znašla. Zavezniki pač tako delujejo. Napad na eno Zaveznico je napad na vse. Peti člen Washingtonske pogodbe. Znano dejstvo.

Poskušajmo pogledati, zakaj je odnos Slovenije do Nata, ki naši državi daje in zagotavlja vse možne varnostne garancije, tak, kakršen je vsa ta leta, in kje iskati razloge v skoraj že shizofrenem odnosu do Zavezništva. Pisec teh vrstic je bil namreč od skoraj samega začetka uveljavljanja naše države v mednarodnem prostoru priča slovenskemu spoznavanju, oklevanju in nato vključevanju in končno tudi vstopu v NATO. Bodisi kot diplomat na zunanjem ministrstvu v Ljubljani ali na misiji v Bruslju. Kot tak je neposredni pričevalec teh dogodkov.

Mirovniška gverila v LDS

Slovenska pot v samostojnost je izdatno popisana. Tudi o slovenski poti v Evropsko unijo vemo že skorajda vse. Manj je znano o slovenskem odločanju za vstop v NATO, procesu vključevanja in oklevanjih na tej poti. Slovensko politiko je v ključnih letih našega uveljavljanja na mednarodni sceni, torej dobro desetletje med leti 1992 in 2004, ko je mlada država začela premagovati ovire na poti v EU in NATO, izpogajala vstop v članstvo obeh organizacij in končno leta 2004 vstopila, obvladovala vseprisotna in velika LDS. Stranka je nastala predvsem kot skupek raznih civilnih in družbenih gibanj, mirotvornih iniciativ, socialistične mladine, vodilnih kulturnikov in pisateljev (že po definiciji nasprotujočih oboroževanju) in podobnega, kar se je nabralo na t.i. alternativni sceni bivše države konec 80. let.

Vsem tem skupinam, ki so se nato združile v velik talilni lonec, imenovan LDS, je bilo skupno nasprotovanje vojski in vsem oblikam vojaškega povezovanja. Nekaj let zatem se je to pokazalo v Manifestu za Slovenijo brez vojske. Pri tem so te skupine pred samo osamosvojitvijo prvenstveno izhajale iz nasprotovanja Jugoslovanski ljudski armadi in procesom, ki so takrat potekali v nekdanji državi in bili medijsko zelo odmevni (aktivnosti JLA doma in na tujem, njeno trgovanje z orožjem, admiral Mamula, proces proti četverici itd).

Vse te, tedaj še neformalne skupine, so svojo potrditev še pred formalno združitvijo v LDS dobile z razpadom Varšavskega pakta. Ostal je NATO, ki so mu te iste skupine, deloma tudi zaradi nazorsko-ideološke preobremenjenosti nasprotovale še bolj kot propadlemu Varšavskemu paktu. In mu, mimogrede, v raznih reinkarnacijah te iste stranke nasprotujejo še naprej. V letih uveljavljanja na mednarodni sceni, ob pogojih neizvedene tranzicije, nadaljevanju starih praks in miselnih vzorcev razmišljanja ter delovanja je bil tako pretežni del tedaj najvplivnejše stranke vstopu v NATO, recimo temu, nenaklonjen.

Zadovoljna slovenska delegacija na washingtonskem vrhu leta 1999 ob 50-letnici zveze NATO.

Posledično se z Natom v največji vladni stranki nihče ni kaj dosti ukvarjal. NATO se je odrivalo na stran, pisale so se peticije itd. Problem je bil tudi ta, da tedaj - in enako je sedaj - v Sloveniji med strankami pravzaprav ni bilo prepričanih atlanticistov. Razen Dimitrija Rupla in do neke mere Zorana Thalerja ter še koga v LDS, in peščice ljudi na zunanjem ministrstvu in misiji v Bruslju, ki so v ozadju mukotrpno tlakovali pot Slovenije v smer atlanticizma in NATA (in velikokrat delovali tudi mimo izrecnih navodil).

Na sami desnici je bilo s razumevanjem atlanticizma bolje. Tedaj in prav tako je še danes. Tudi pokojni Janez Drnovšek v svojem bistvu ni bil atlanticist, ampak pragmatik. NATO je sicer bil na njegovem "radarju", a se je zanj začel resneje zanimati šele, ko se je Slovenija zaradi dobrih makroekonomskih kazalcev in geostrateškega položaja na robu jugoslovanskega kotla, torej nekje v drugi polovici leta 1995 in v začetku leta 1996, sploh pa po "španskem kompromisu" in posledično podpisu asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo junija 1996, kar je Sloveniji dalo pravzaprav največji zagon za resen vstop v evroatlanstko zgodbo, v pozni jeseni tega leta nenadoma začela pojavljati kot možna četrta nova članica NATA v prvem valu širitve. Namesto Mečiarjeve Slovaške, ki je zaradi nizkih demokratičnih standardov nazadovala in izpadla.

Drnovšek se odloči: Gremo!

Ko je premier Drnovšek kot pragmatik ugotovil, da bi vabilo v NATO lahko koristilo tudi LDS v njenem obstanku na oblasti, je bila komanda jasna. Gremo tudi v NATO. Nekako v stilu, da "odkljukamo" tudi to nalogo in zaradi uspehov Slovenije v mednarodnem okolju LDS dobi še ene volitve. In za njimi še ene. Prepričanja v NATO, v pomen transatlantskega sodelovanja, v pomen Zavezništva, v solidarnost, vsega tega - razen zgoraj imenovanih redkih izjem - ni bilo praktično nikjer v Sloveniji. Prav tako vse do danes v državi ni bilo nikoli premisleka o tem, kaj je sploh bistvo atlanticizma, kaj zajema in kaj so njegovi cilji, zakaj sploh Washingtonska pogodba, s katero se je NATO ustanovil in bo prihodnjega aprila praznovala 70-letnico. Teh razprav, soočenj argumentov, alternativ ta država nikoli ni opravila.

Dimitrij Rupel, Alekdander Geržina, Janez Drnovšek, Matjaž Šinkovec, Franci Demšar (z leve proti desni) in drugi.

Avtor teh vrstic ima še danes pred očmi pogovor tedanjega veleposlanika v Belgiji, žal že pokojnega Jaše Zlobca z zelo visokim funkcionarjem slovenskega zunanjega ministrstva, ki je bil tedaj tudi član LDS. Šlo je za vprašanje, ali naj Slovenija pri Natu postavi samostojnega veleposlanika, ali naj to še naprej opravlja tedanji veleposlanik pri EU oziroma veleposlanik v Belgiji. Ta možnost se je namreč tedaj, konec leta 1997, odprla. To je bil med drugim tudi čas, ko je bil NATO za nekaj časa v Ljubljani ponovno na obrobju zaradi nepovabila na madridskem vrhu julija tega leta in posledično neke vrste užaljenosti vodilne garniture v Slovenijii.

Užaljenost je bila v tistih časih dokaj redna praksa. Slednje se je dokončno spremenilo ob vrnitvi Dimitrija Rupla na zunanje ministrstvo okoli novega leta 1999. Zlobec, sam ne preveč navdušen nad Natom prav zaradi prej omenjenih razlogov, a vendar v nekem pragmatičnem odnosu do njega, je zagovarjal, da bi Slovenija morala imenovati za NATO samostojnega veleposlanika, ker bi tudi s tem poslala Natu jasen in nedvoumen signal o težnjah Slovenije. Odgovor visokega funkcionarja MZZ je bil, da se to ne bo zgodilo, ker to ni potrebno in smiselno in da on in premier Drnovšek o tem mislita enako. Na videz nepomembna podrobnost ob ostalih znanih ponazori odnos do Nata v vrhu tedanje LDS in vlade.

Zgodovina nekega paradoksa

Na sami levici - v kolikor ni bila usidrana znotraj LDS, je to bila tedanja ZLSD - je bilo stanje kvečjemu še slabše. Tam je bil (in ostal) pravzaprav edini atlanticist Borut Pahor. Tudi med pomembno ljubljansko akademsko sfero, ki je imela v svojem jedru vplivno Fakulteto za družbene vede, ni bilo prav dosti atlanticistov. Pravzaprav pride na misel zgolj dr. Ernest Petrič.

Drugi, ne nepomemben del razlogov za sedanji odnos Slovenije do Nata je potrebno iskati v jugoslovanski zunanji politiki. Jugoslavija je svoje zunanjepolitično delovanje izrazito vezala na OZN. Z dobrimi razlogi. Nekdanja država je bila v tedanjem bipolarnem svetu pomemben igralec. To se je najbolj manifestiralo prav v in skozi OZN, kjer je bila Jugoslavija na čelu zelo velikega števila neuvrščenih držav, ki so imele v OZN pomemben glasovalni delež in so praviloma zasedala visoka mesta. Jugoslavija  je bila pravzaprav preko neuvrščenih tako rekoč šesta "skrita" stalna članica Varnostnega sveta OZN skozi desetletja. Nastajajoči slovenski zunanjepolitični aparat je ob nastanku države poleg dragocenih kadrov iz nekdanjega zveznega zunanjega ministrtstva v veliki meri prevzel tudi fokus na OZN kot ključni center zunanjepolitičnega delovanja. In to traja pravzaprav vse do danes.

Ne da bi želeli zmanjševati pomen OZN kot glavnega globalnega akterja je potrebno nedvoumno povedati, da njegova vloga in relevantnost nista več enaki kot v časih bivše države. To se je pravkar ponovno pokazalo ob zadnji zaostritvi v zvezi s Sirijo. Svetovna organizacija je - poleg razmerja sil v varnostnem svetu - k temu veliko prispevala sama.  In tukaj pridemo do neverjetnega paradoksa, da se namreč še danes zaradi zgoraj omenjenih razlogov neprimerno bolj ceni pozicijo in delovanje Slovenije znotraj OZN, ki pa je v primerjavi z bivšo državo zanemarljiva - za razliko od pozicije Slovenije v Natu, ki je najmočnejša in najuspešnejša politično-vojaška organizacija v zgodovini, in kjer sedimo kot ena od 29 držav za mizo Severnoatlantskega Sveta in soodločamo o najpomembnejših političnih in predvsem varnostnih vprašanjih sedanjosti v svetu! Podoben paradoks se tiče tudi (ne)razumevanja našega položaja v Evropski uniji, kjer Slovenija skupaj z ostalimi 27 članicami odloča vsakodnevno o življenju državljanov. Težko razumljivo, vendar je tako.

Lanski vrh Nata: Donald Trump je povedal, da nekatere članice plačujejo premalo v skupno blagajno.

Odgovore o našem odnosu do Nata je potrebno iskati v tem kratkem orisu nastajanja slovenske politike in verjetno v  nedokončani tranziciji. Ta odnos traja do danes. Kaže se na različne načine. Najprej in zlasti skozi medije, ki - predvsem večina tistih v mainstreamu - poročajo izrazito antinatovsko, manipulativno, tendenciozno, do neke mere zaničljivo. Nadaljuje se v kronično slabem stanju Slovenske vojske, njenemu namernemu slabljenju in obljubah najvišjih predstavnikov države, ki vojski in Natu leto za letom obljubljajo več denarja. Do sedaj te obljube niso bile realizirane. Edina vlada, ki je v odnosu do Nata povlekla prave poteze, je bila tista prva takoj po vstopu v Zavezništvo (2004-2008), ki je izvedla tudi konkrente korake v smeri nabave opreme, ki smo jo kot naš prispevek obljubili Zvezi.  

Odnos do Nata se kaže tudi v kadrovskih selekcijah znotraj vojaško-obrambnega  sistema. Imenovanje novega načelnika Generalštaba Slovenske vojske je pomemben odmik od te prakse. Nenazadnje pa se pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

Ideologija nikoli ne spi

Slovenski problem z Natom je ideološki. Še vedno nekako ostaja na liniji, "oni so imperialisti, mi smo internacionalisti". Nato se še vedno percepira skozi prizmo komunistične ideologije, teorije in prakse o tem "paktu",  kot izrazito imperialistični organizaciji. Potem je tukaj še nikoli do konca pojasnjeno slovensko navduševanje nad velikimi, močnimi, avtoritarnimi državami. Del odgovora je verjetno v nedokončani tranziciji in resnim zastojem pri izgradnji demokratičnih postulatov in  njihovemu nerazumevanju. V tem pogledu je Slovenija kot edina izmed srednje- in vzhodnoevropskih držav ter celo držav na področju nekdanje SFRJ izrazito ideološko naravnana do Nata. Vrhunsko je ta odnos razložil Žiga Turk v nedavnem prispevku na siol.net.

Slovenija za razliko od drugih srednje - in vzhodnoevropskih ter baltskih držav, da starih članic niti ne omenjamo, pomena Zavezništva, solidarnosti kot ključne vezi v njem ter transatlantskega sodelovanja pravzaprav nikoli ni razumela. Kaj pomeni biti Zaveznik, ni nikoli zares izkusila. Čeprav je prav sodelovanje z angloameriškimi zavezniki po letu 1943 dalo narodnoosvobodilnemu gibanju tudi na Slovenskem ključni zagon za dokončno zmago, je prevladala naklonjenost Sovjetski zvezi. Slovenija je v Nato dejansko vstopila s figo v žepu, kot se reče. In predvsem z željo, da bi tudi to nalogo pač čim prej opravila in tako ostala "najboljša v razredu". S članstvom v Natu posledično že vsa ta leta ravna mačehovsko in postaja vedno bolj zgolj in le članica. Manj Zaveznica.

Prihodnji tedni bodo predvolilno naravnani. Vtis je, da del politike skupaj s prevladujočimi mediji želi odpreti razpravo o smiselnosti obstanka Slovenije v Zaveništvu. Nekateri mediji so jo že. Takšne ideje in pozivi so nevarni in potrebno bi se jim bilo zoperstaviti z racionalnimi argumenti. Z razumom in zdravo pametjo. Kajti o vprašanjih nacionalne varnosti, kar vprašanje Slovenije in članstva v Natu vsekakor je, ne more biti dileme. Isto velja v primeru človekovih pravic, kjer ne more biti razprav, ki bi pozivale k referendumskemu odločanju o teh vprašanjih.

NATO v predvolilni kampanji

Prav tako bi parlamentarne stranke in stranke, ki letos prvič nastopajo na volitvah, lahko v imenu višjih ciljev ki zadevajo varnsot države, dosegle  dogovor, da v predvolilni kampanji Nato ne more biti na dnevnem redu. Bržkone bo izjema le stranka Levica. Ker druge teme pravzaprav nima. Toda izkušnje kažejo, da stranke, ki gradijo kampanjo na nasprotovanju Natu, ne morejo uspeti. Sploh če pri tem uprizarjajo teatralne in naravnost smešne nastope in uporabljajo besednjak, ki spominja na ortodoksni komunizem.

Slovenski prispevek v Nato postaja vedno bolj minoren, zavez naša država ne spoštuje.

Slovenija bi morala svoj odnos do Nata razbremeniti emocij in nerazumljivih ideoloških spon, ki jo kot edino v Natu še vedno vežejo. Popolnoma bi se morala izogniti razpravam pro et contra in z Natom vzpostaviti jasen, racionalen odnos (marriage of convenience). V današnjem svetu okrepljenih varnostnih tveganj, kot posebej opažamo zadnja leta, kjer lahko posameznik poseže po orožjih za množično uničevanje ki so na prostem trgu, (tudi in predvsem biološko in kemično) je kolektivna obramba v in z Natom za Slovenija edina razumna izbira.  Nujna in potrebna. Za nas in za našo prihodnost. Vse ostalo je prazna utopija.

Biti solidaren v težkih trenutkih bodisi z družino, prijateljem, sorodnikom ali z Zaveznikom, je ena od ključnih kategorij v življenju posameznika in delovanju države. Ko si solidaren, lahko pričakuješ solidarnost tudi takrat, ko jo sam potrebuješ. V tem je bistvo solidarnosti in Severnoatlantskega Zavezništva. V naslednjih tednih in mesecih bo kar nekaj priložnosti da Slovenija ponovno pokaže svojo zavezniško držo. Prav bi bilo, da te priložnosti tokrat izkoristimo.

Aleksander Geržina je veleposlanik.

* Definicija Zaveznika po Slovarju Slovenskega Jezika (SSJ): "Zaveznik je tisti, ki nekoga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje."