Komentar

Primer Salisbury: Razmišljanje o slovenskem odnosu do zveze NATO

V zadnjih tednih se pred našimi očmi odvija politično-vohunski triler o zastrupitvi ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke. Opazujemo lahko tudi odziv mednarodne skupnosti v zvezi s tem. V tem članku nas zanima prav to: odziv in reakcije. Ne zanima nas torej sam primer Skripal ali izgon ruskih diplomatov, kot nas ne zanimajo niti špekulacije, ki pravijo, da za tem napadom dejansko stoji Ruska federacija (ali katera druga država) ali ruske oziroma tuje obveščevalne službe. Čeprav najnovejše poročilo OPCW daje že jasnejšo sliko, pa primer Salisbury jemljemo izključno kot izhodišče za razmišljanja o slovenskem odnosu do zveze NATO, se pravi do zavezništva in zaveznikov.* 

16.04.2018 22:35
Piše: Aleksander Geržina
Ključne besede:   Slovenija   NATO   zavezništvo   vojska   država   referendum

Foto: NATO

Pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

Pred nami se je namreč odvil predvsem test zavezništva. Napadena je bila članica zavezništva. Napadena je bila z živčnim strupom sovjetske izdelave. Dejstva torej. Lahko bi bila napadena z jedrsko konico, konvencionalnim orožjem itd. Bil je napad z živčnim plinom. Prvič po 2. svetovni vojni. Novičok bi lahko pomoril polovico Salisburyja. Najbolj naravna stvar je, da v Zavezništvu, kjer sta solidarnost in pomoč na prvem mestu in ki najbolj temelji na načelu "vsi za enega, eden za vse" - kar NATO dela uspešnega že osmo desetletje -, Zaveznice izkažejo oziroma izkažemo solidarnost z napadeno zaveznico. To so vse članice bolj ali manj hitro, in v hitrosti je bistvo solidarnosti, tudi storile. No, ne čisto vse. Ena je imela resne težave. Slovenija se ni najhitreje znašla. Zavezniki pač tako delujejo. Napad na eno Zaveznico je napad na vse. Peti člen Washingtonske pogodbe. Znano dejstvo.

 

Poskušajmo pogledati, zakaj je odnos Slovenije do Nata, ki naši državi daje in zagotavlja vse možne varnostne garancije, tak, kakršen je vsa ta leta, in kje iskati razloge v skoraj že shizofrenem odnosu do Zavezništva. Pisec teh vrstic je bil namreč od skoraj samega začetka uveljavljanja naše države v mednarodnem prostoru priča slovenskemu spoznavanju, oklevanju in nato vključevanju in končno tudi vstopu v NATO. Bodisi kot diplomat na zunanjem ministrstvu v Ljubljani ali na misiji v Bruslju. Kot tak je neposredni pričevalec teh dogodkov.

 

 

Mirovniška gverila v LDS

 

Slovenska pot v samostojnost je izdatno popisana. Tudi o slovenski poti v Evropsko unijo vemo že skorajda vse. Manj je znano o slovenskem odločanju za vstop v NATO, procesu vključevanja in oklevanjih na tej poti. Slovensko politiko je v ključnih letih našega uveljavljanja na mednarodni sceni, torej dobro desetletje med leti 1992 in 2004, ko je mlada država začela premagovati ovire na poti v EU in NATO, izpogajala vstop v članstvo obeh organizacij in končno leta 2004 vstopila, obvladovala vseprisotna in velika LDS. Stranka je nastala predvsem kot skupek raznih civilnih in družbenih gibanj, mirotvornih iniciativ, socialistične mladine, vodilnih kulturnikov in pisateljev (že po definiciji nasprotujočih oboroževanju) in podobnega, kar se je nabralo na t.i. alternativni sceni bivše države konec 80. let.

 

Vsem tem skupinam, ki so se nato združile v velik talilni lonec, imenovan LDS, je bilo skupno nasprotovanje vojski in vsem oblikam vojaškega povezovanja. Nekaj let zatem se je to pokazalo v Manifestu za Slovenijo brez vojske. Pri tem so te skupine pred samo osamosvojitvijo prvenstveno izhajale iz nasprotovanja Jugoslovanski ljudski armadi in procesom, ki so takrat potekali v nekdanji državi in bili medijsko zelo odmevni (aktivnosti JLA doma in na tujem, njeno trgovanje z orožjem, admiral Mamula, proces proti četverici itd).

 

Vse te, tedaj še neformalne skupine, so svojo potrditev še pred formalno združitvijo v LDS dobile z razpadom Varšavskega pakta. Ostal je NATO, ki so mu te iste skupine, deloma tudi zaradi nazorsko-ideološke preobremenjenosti nasprotovale še bolj kot propadlemu Varšavskemu paktu. In mu, mimogrede, v raznih reinkarnacijah te iste stranke nasprotujejo še naprej. V letih uveljavljanja na mednarodni sceni, ob pogojih neizvedene tranzicije, nadaljevanju starih praks in miselnih vzorcev razmišljanja ter delovanja je bil tako pretežni del tedaj najvplivnejše stranke vstopu v NATO, recimo temu, nenaklonjen.

 

 

Zadovoljna slovenska delegacija na washingtonskem vrhu leta 1999 ob 50-letnici zveze NATO.

 

 

Posledično se z Natom v največji vladni stranki nihče ni kaj dosti ukvarjal. NATO se je odrivalo na stran, pisale so se peticije itd. Problem je bil tudi ta, da tedaj - in enako je sedaj - v Sloveniji med strankami pravzaprav ni bilo prepričanih atlanticistov. Razen Dimitrija Rupla in do neke mere Zorana Thalerja ter še koga v LDS, in peščice ljudi na zunanjem ministrstvu in misiji v Bruslju, ki so v ozadju mukotrpno tlakovali pot Slovenije v smer atlanticizma in NATA (in velikokrat delovali tudi mimo izrecnih navodil).

 

Na sami desnici je bilo s razumevanjem atlanticizma bolje. Tedaj in prav tako je še danes. Tudi pokojni Janez Drnovšek v svojem bistvu ni bil atlanticist, ampak pragmatik. NATO je sicer bil na njegovem "radarju", a se je zanj začel resneje zanimati šele, ko se je Slovenija zaradi dobrih makroekonomskih kazalcev in geostrateškega položaja na robu jugoslovanskega kotla, torej nekje v drugi polovici leta 1995 in v začetku leta 1996, sploh pa po "španskem kompromisu" in posledično podpisu asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo junija 1996, kar je Sloveniji dalo pravzaprav največji zagon za resen vstop v evroatlanstko zgodbo, v pozni jeseni tega leta nenadoma začela pojavljati kot možna četrta nova članica NATA v prvem valu širitve. Namesto Mečiarjeve Slovaške, ki je zaradi nizkih demokratičnih standardov nazadovala in izpadla.

 

 

Drnovšek se odloči: Gremo!

 

Ko je premier Drnovšek kot pragmatik ugotovil, da bi vabilo v NATO lahko koristilo tudi LDS v njenem obstanku na oblasti, je bila komanda jasna. Gremo tudi v NATO. Nekako v stilu, da "odkljukamo" tudi to nalogo in zaradi uspehov Slovenije v mednarodnem okolju LDS dobi še ene volitve. In za njimi še ene. Prepričanja v NATO, v pomen transatlantskega sodelovanja, v pomen Zavezništva, v solidarnost, vsega tega - razen zgoraj imenovanih redkih izjem - ni bilo praktično nikjer v Sloveniji. Prav tako vse do danes v državi ni bilo nikoli premisleka o tem, kaj je sploh bistvo atlanticizma, kaj zajema in kaj so njegovi cilji, zakaj sploh Washingtonska pogodba, s katero se je NATO ustanovil in bo prihodnjega aprila praznovala 70-letnico. Teh razprav, soočenj argumentov, alternativ ta država nikoli ni opravila.

 

 

Dimitrij Rupel, Alekdander Geržina, Janez Drnovšek, Matjaž Šinkovec, Franci Demšar (z leve proti desni) in drugi.

 

 

Avtor teh vrstic ima še danes pred očmi pogovor tedanjega veleposlanika v Belgiji, žal že pokojnega Jaše Zlobca z zelo visokim funkcionarjem slovenskega zunanjega ministrstva, ki je bil tedaj tudi član LDS. Šlo je za vprašanje, ali naj Slovenija pri Natu postavi samostojnega veleposlanika, ali naj to še naprej opravlja tedanji veleposlanik pri EU oziroma veleposlanik v Belgiji. Ta možnost se je namreč tedaj, konec leta 1997, odprla. To je bil med drugim tudi čas, ko je bil NATO za nekaj časa v Ljubljani ponovno na obrobju zaradi nepovabila na madridskem vrhu julija tega leta in posledično neke vrste užaljenosti vodilne garniture v Slovenijii.

 

Užaljenost je bila v tistih časih dokaj redna praksa. Slednje se je dokončno spremenilo ob vrnitvi Dimitrija Rupla na zunanje ministrstvo okoli novega leta 1999. Zlobec, sam ne preveč navdušen nad Natom prav zaradi prej omenjenih razlogov, a vendar v nekem pragmatičnem odnosu do njega, je zagovarjal, da bi Slovenija morala imenovati za NATO samostojnega veleposlanika, ker bi tudi s tem poslala Natu jasen in nedvoumen signal o težnjah Slovenije. Odgovor visokega funkcionarja MZZ je bil, da se to ne bo zgodilo, ker to ni potrebno in smiselno in da on in premier Drnovšek o tem mislita enako. Na videz nepomembna podrobnost ob ostalih znanih ponazori odnos do Nata v vrhu tedanje LDS in vlade.

 

 

Zgodovina nekega paradoksa

 

Na sami levici - v kolikor ni bila usidrana znotraj LDS, je to bila tedanja ZLSD - je bilo stanje kvečjemu še slabše. Tam je bil (in ostal) pravzaprav edini atlanticist Borut Pahor. Tudi med pomembno ljubljansko akademsko sfero, ki je imela v svojem jedru vplivno Fakulteto za družbene vede, ni bilo prav dosti atlanticistov. Pravzaprav pride na misel zgolj dr. Ernest Petrič.

 

Drugi, ne nepomemben del razlogov za sedanji odnos Slovenije do Nata je potrebno iskati v jugoslovanski zunanji politiki. Jugoslavija je svoje zunanjepolitično delovanje izrazito vezala na OZN. Z dobrimi razlogi. Nekdanja država je bila v tedanjem bipolarnem svetu pomemben igralec. To se je najbolj manifestiralo prav v in skozi OZN, kjer je bila Jugoslavija na čelu zelo velikega števila neuvrščenih držav, ki so imele v OZN pomemben glasovalni delež in so praviloma zasedala visoka mesta. Jugoslavija  je bila pravzaprav preko neuvrščenih tako rekoč šesta "skrita" stalna članica Varnostnega sveta OZN skozi desetletja. Nastajajoči slovenski zunanjepolitični aparat je ob nastanku države poleg dragocenih kadrov iz nekdanjega zveznega zunanjega ministrtstva v veliki meri prevzel tudi fokus na OZN kot ključni center zunanjepolitičnega delovanja. In to traja pravzaprav vse do danes.

 

Ne da bi želeli zmanjševati pomen OZN kot glavnega globalnega akterja je potrebno nedvoumno povedati, da njegova vloga in relevantnost nista več enaki kot v časih bivše države. To se je pravkar ponovno pokazalo ob zadnji zaostritvi v zvezi s Sirijo. Svetovna organizacija je - poleg razmerja sil v varnostnem svetu - k temu veliko prispevala sama.  In tukaj pridemo do neverjetnega paradoksa, da se namreč še danes zaradi zgoraj omenjenih razlogov neprimerno bolj ceni pozicijo in delovanje Slovenije znotraj OZN, ki pa je v primerjavi z bivšo državo zanemarljiva - za razliko od pozicije Slovenije v Natu, ki je najmočnejša in najuspešnejša politično-vojaška organizacija v zgodovini, in kjer sedimo kot ena od 29 držav za mizo Severnoatlantskega Sveta in soodločamo o najpomembnejših političnih in predvsem varnostnih vprašanjih sedanjosti v svetu! Podoben paradoks se tiče tudi (ne)razumevanja našega položaja v Evropski uniji, kjer Slovenija skupaj z ostalimi 27 članicami odloča vsakodnevno o življenju državljanov. Težko razumljivo, vendar je tako.

 

 

Lanski vrh Nata: Donald Trump je povedal, da nekatere članice plačujejo premalo v skupno blagajno.

 

 

Odgovore o našem odnosu do Nata je potrebno iskati v tem kratkem orisu nastajanja slovenske politike in verjetno v  nedokončani tranziciji. Ta odnos traja do danes. Kaže se na različne načine. Najprej in zlasti skozi medije, ki - predvsem večina tistih v mainstreamu - poročajo izrazito antinatovsko, manipulativno, tendenciozno, do neke mere zaničljivo. Nadaljuje se v kronično slabem stanju Slovenske vojske, njenemu namernemu slabljenju in obljubah najvišjih predstavnikov države, ki vojski in Natu leto za letom obljubljajo več denarja. Do sedaj te obljube niso bile realizirane. Edina vlada, ki je v odnosu do Nata povlekla prave poteze, je bila tista prva takoj po vstopu v Zavezništvo (2004-2008), ki je izvedla tudi konkrente korake v smeri nabave opreme, ki smo jo kot naš prispevek obljubili Zvezi.  

 

Odnos do Nata se kaže tudi v kadrovskih selekcijah znotraj vojaško-obrambnega  sistema. Imenovanje novega načelnika Generalštaba Slovenske vojske je pomemben odmik od te prakse. Nenazadnje pa se pejorativni odnos Slovenije do Nata kaže tudi v tem, da v tej državi pred nobeno vojašnico ne boste videli izobešene Natove zastave. Kljub temu, da je Slovenska vojska del Natovih sil.

 

 

Ideologija nikoli ne spi

 

Slovenski problem z Natom je ideološki. Še vedno nekako ostaja na liniji, "oni so imperialisti, mi smo internacionalisti". Nato se še vedno percepira skozi prizmo komunistične ideologije, teorije in prakse o tem "paktu",  kot izrazito imperialistični organizaciji. Potem je tukaj še nikoli do konca pojasnjeno slovensko navduševanje nad velikimi, močnimi, avtoritarnimi državami. Del odgovora je verjetno v nedokončani tranziciji in resnim zastojem pri izgradnji demokratičnih postulatov in  njihovemu nerazumevanju. V tem pogledu je Slovenija kot edina izmed srednje- in vzhodnoevropskih držav ter celo držav na področju nekdanje SFRJ izrazito ideološko naravnana do Nata. Vrhunsko je ta odnos razložil Žiga Turk v nedavnem prispevku na siol.net.

 

Slovenija za razliko od drugih srednje - in vzhodnoevropskih ter baltskih držav, da starih članic niti ne omenjamo, pomena Zavezništva, solidarnosti kot ključne vezi v njem ter transatlantskega sodelovanja pravzaprav nikoli ni razumela. Kaj pomeni biti Zaveznik, ni nikoli zares izkusila. Čeprav je prav sodelovanje z angloameriškimi zavezniki po letu 1943 dalo narodnoosvobodilnemu gibanju tudi na Slovenskem ključni zagon za dokončno zmago, je prevladala naklonjenost Sovjetski zvezi. Slovenija je v Nato dejansko vstopila s figo v žepu, kot se reče. In predvsem z željo, da bi tudi to nalogo pač čim prej opravila in tako ostala "najboljša v razredu". S članstvom v Natu posledično že vsa ta leta ravna mačehovsko in postaja vedno bolj zgolj in le članica. Manj Zaveznica.

 

Prihodnji tedni bodo predvolilno naravnani. Vtis je, da del politike skupaj s prevladujočimi mediji želi odpreti razpravo o smiselnosti obstanka Slovenije v Zaveništvu. Nekateri mediji so jo že. Takšne ideje in pozivi so nevarni in potrebno bi se jim bilo zoperstaviti z racionalnimi argumenti. Z razumom in zdravo pametjo. Kajti o vprašanjih nacionalne varnosti, kar vprašanje Slovenije in članstva v Natu vsekakor je, ne more biti dileme. Isto velja v primeru človekovih pravic, kjer ne more biti razprav, ki bi pozivale k referendumskemu odločanju o teh vprašanjih.

 

 

NATO v predvolilni kampanji

 

Prav tako bi parlamentarne stranke in stranke, ki letos prvič nastopajo na volitvah, lahko v imenu višjih ciljev ki zadevajo varnsot države, dosegle  dogovor, da v predvolilni kampanji Nato ne more biti na dnevnem redu. Bržkone bo izjema le stranka Levica. Ker druge teme pravzaprav nima. Toda izkušnje kažejo, da stranke, ki gradijo kampanjo na nasprotovanju Natu, ne morejo uspeti. Sploh če pri tem uprizarjajo teatralne in naravnost smešne nastope in uporabljajo besednjak, ki spominja na ortodoksni komunizem.

 

 

Slovenski prispevek v Nato postaja vedno bolj minoren, zavez naša država ne spoštuje.

 

 

Slovenija bi morala svoj odnos do Nata razbremeniti emocij in nerazumljivih ideoloških spon, ki jo kot edino v Natu še vedno vežejo. Popolnoma bi se morala izogniti razpravam pro et contra in z Natom vzpostaviti jasen, racionalen odnos (marriage of convenience). V današnjem svetu okrepljenih varnostnih tveganj, kot posebej opažamo zadnja leta, kjer lahko posameznik poseže po orožjih za množično uničevanje ki so na prostem trgu, (tudi in predvsem biološko in kemično) je kolektivna obramba v in z Natom za Slovenija edina razumna izbira.  Nujna in potrebna. Za nas in za našo prihodnost. Vse ostalo je prazna utopija.

 

Biti solidaren v težkih trenutkih bodisi z družino, prijateljem, sorodnikom ali z Zaveznikom, je ena od ključnih kategorij v življenju posameznika in delovanju države. Ko si solidaren, lahko pričakuješ solidarnost tudi takrat, ko jo sam potrebuješ. V tem je bistvo solidarnosti in Severnoatlantskega Zavezništva. V naslednjih tednih in mesecih bo kar nekaj priložnosti da Slovenija ponovno pokaže svojo zavezniško držo. Prav bi bilo, da te priložnosti tokrat izkoristimo.

 

Aleksander Geržina je veleposlanik.

 

* Definicija Zaveznika po Slovarju Slovenskega Jezika (SSJ): "Zaveznik je tisti, ki nekoga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
11
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
4
11.11.2018 23:25
Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbiHome Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim ... Več.
Piše: Bine Kordež
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
12
11.11.2018 07:52
Nedolgo nazaj sem odgovarjal na vprašanja ene od umetniških revij. Njeno prvo zastavljeno vprašanje je bilo: Kakšna je prava ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
10
10.11.2018 08:54
V polemičnih razpravah je bilo slišati argument, da t.i. Marakeška deklaracija ne razločuje ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
9
08.11.2018 14:45
Obramba osnovnih temeljev evropske civilizacije je danes najnujnejša naloga EPP, politične sile, ki je oblikovala Unijo. Če jih ... Več.
Piše: Janez Janša
Pred nezakonitimi volitvami v Donbasu: Ali bi nove sankcije proti Rusiji prisile Putina k spoštovanju dogovorov iz Minska?
9
07.11.2018 20:00
Ruska agresija na Ukrajino se preveša v peto leto, 7 % ozemlja Ukrajine je začasno okupiranega, petina ukrajinskega gospodarstva ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Kaj Slovenci počnemo sami s sabo: O mednarodnem položaju in slovenski zunanji politiki
5
05.11.2018 19:00
Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politika in ekonomija: Slovenci jim ne zaupamo svojega kapitala, zaupamo pa jim oblast?
14
04.11.2018 12:00
Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo? ... Več.
Piše: Franc Mihič
Anarhizem je bil in vedno bo najprej humanizem
6
03.11.2018 23:11
Umetniki avantgardisti so se prostovoljno podredili ideološkim avantgardistom. Prepustili so ideologom, da oni procesirajo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O elitah, ki so izgubile stik z ljudmi
11
03.11.2018 00:02
Vedno sem mislil, da je neke vrste zaupanje v elitizem globoko vsajeno v slovensko dušo. Ne vem zagotovo, zakaj je tako. Eden ... Več.
Piše: Keith Miles
Komentar tedna: Izgubljena Evropa med Adolfom in Mohamedom
11
01.11.2018 01:00
Medtem ko se Nemčija ponovno čuti kriva zaradi Adolfa, statistika najpogosteje uporabljenih imen za novorojenčke kaže povsem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stoletje po koncu 1. svetovne vojne: Manifest Alpe Adria 1918 - 2018
20
30.10.2018 20:11
Ob stoletnici konca prve svetovne vojne bo v celovškem Koroškem deželnem arhivu potekaloTrodeželno zborovanje. Častna ... Več.
Piše: Werner Wintersteiner
Zamolčana zgodovina: Stoletnica prve slovenske države, ustanovljene 31. oktobra 1918
6
29.10.2018 23:59
31. oktobra 1918 je bila v Ljubljani razglašena prva slovenska država v moderni dobi - Zveza slovenskih dežel, ki se je 1. ... Več.
Piše: Andrej Lenarčič
Zakaj se zdi, da je članek v Mladini povzročil odpoved literarnega dogodka v javni knjižnici
12
28.10.2018 10:00
Za ponedeljek, 29. oktobra ob 18. uri je bila v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča napovedana predstavitev knjige Manifest ... Več.
Piše: Primož Kuštrin
Ko vam črke začnejo plesati pred očmi, padate v globine smisla
1
27.10.2018 22:00
Narod je lahko narod, ko ima izoblikovan svoj veliki tekst, narod je lahko narod, ko ima izoblikovano svojoteksturo teksta. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Beton brez besed in vsi sveti: Kaj napisati na spomenik žrtvam vseh vojn?
13
26.10.2018 00:28
Ker je bilo svetnikov preveč za en sam koledar, jeCerkev- približno v času spreobračanja slovenskih prednikov (Karantancev) h ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zadeva Strehovec ali zakaj sem zadržan do duhovnikov, ki se grdo in nekrščansko obnašajo
37
23.10.2018 21:38
Duhovnik, ki je na svojem radikalnem spletnem portalu leta in leta nič kaj krščansko napadal in žalil drugače misleče, se zdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,630
02/
Ekskluzivno: Zelo osebno in iskreno pismo Andraža Terška poslancem državnega zbora, zakaj bo odstopil od kandidature za ustavnega sodnika
Uredništvo
Ogledov: 3,375
03/
Marakeška deklaracija: "Sporazum, ki hoče zapreti usta vsaki kritiki migracij."
Uredništvo
Ogledov: 3,349
04/
Ljubitelji teorije zarot, čelade na glavo: V Ljubljani ta vikend zaseda Trilateralna komisija!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,467
05/
"Prinesite mi glavo tega psa!" - Kaj vse je šlo narobe pri likvidaciji Jamala Khashoggija?
Uredništvo
Ogledov: 2,239
06/
Afera Koprivnikar, 2. del: Dokumenti neusmiljeno razkrivajo, da je direktorica AKOS Tanja Muha (SMC) v parlamentu lagala!
Uredništvo
Ogledov: 1,176
07/
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 1,441
08/
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
Bine Kordež
Ogledov: 1,108
09/
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 809
10/
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,833