Primer bržkone ne bi dobil omembe vredne javne oziroma medijske pozornosti, če ga pred dvema dnevoma na twitterju ne bi eksplicitno izpostavil ustavni sodnik Klemen Jaklič (vir). Gre sicer za zadevo, ki bo epilog bržkone dobila na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, poenostavljeno pa imamo opravka s situacijo, ko zoper stranko v kazenskem postopku obtožnice ni vložila država oziroma pristojno državno tožilstvo, marveč kar sodišče samo. Nekateri bi temu rekli sojenje brez obtožnega akta, drugi pa kršitev prastare maksime, češ da "ni sodnika brez tožnika", oboje pa v laičnem jeziku pomeni, da v kolikor zoper nekoga ni nobene obtožbe, potem tudi sodnika ne potrebujemo.

V primeru Boštjana Brumna gre za to, da je sodišče kazenski postopek zoper njega kot obdolženega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic začelo kar na podlagi lastne iniciative oziroma brez ustreznega obtožnega akta. Ne glede na to, da je večina (7) ustavnih sodnikov Brumnovo pritožbo zavrgla, pa sta Jaklič in njegov kolega ustavni sodnik Marko Šorli v ločenih odklonilnih mnenjih opozorila, da gre v tem primeru za nedopustno ravnanje sodišča. Klemen Jaklič bo bržkone ponovno deležen očitkov nekaterih svojih kolegov na Beethovnovi, češ da po nepotrebnem problematizira delovanje ustavnega sodišča, vendar gre v resnici za nekaj drugega, kar gre določenim ustavnim sodnicam in sodnikom očitno izredno na živce: za docela transparentno in javno delovanje sodnika, ki pomeni tudi redno objavljanje ločenih mnenj, pri čemer Jaklič to običajno počne tudi na socialnem omrežju twitter.

Doslej namreč pri nas še noben ustavni sodnik ni javno objavljal razsodb sodišča, ki so seveda brez izjeme dostopne na spletni strani ustavnega sodišča (vir), s čemer je formalno zadoščeno načelu javnega in trasparentnega delovanja najvišje sodne instance pri nas. Toda v resnici vemo, kako je s tem. Spletno stran ustavnega sodišča obišče zelo malo ljudi, od laične javnosti in medijev takorekoč peščica, zato objave na spetni strani www.us-rs.si nimajo nobenega neposrednega javnega odmeva.

Nekaj povsem drugega je, če se povezave do zanimivejših odločb (in ločenih mnenj) objavljajo na Facebooku in twitterju; v tem primeru dosežejo na tisoče in tisoče ljudi, med katerimi prevladujejo sicer laiki, vendar bi bilo podcenjujoče trditi, da niso dovolj inteligentni, da ne bi mogli razumeti razumljivo in logično napisanih ločenih mnenj. Nenazadnje se tudi ameriški vrhovni sodniki in harvardski profesorji prava vedno pogosteje poslužujejo socialnih omrežij za "promocijo" in popularizacijo svojih odločitev ali idej. Trenutno najbolj izpostavljen med vrhunskimi ameriškimi pravniki na twitterju je denimo Lawrence Tribe (vir), ki na ta način promovira tudi svojo novo knjigo To End a Presidency, v celoti posvečeno ustavni obtožbi (impeachmentu) zoper Donalda Trumpa, čemur je profesor Tribe namenil zadnje leto in pol svojega dela.

Skratka, poskusi tradicionalistov, da bi pri nas kastrirali koncept transparentnega, javnega in odkritega dela tudi takrat, ko gre za domnevno "posvečeno delo ustavnega sodišča", so na nek način patetični in v naprej obsojeni na propad. Leta 2018 se enostavno ne da več s srednjeveškimi metodami prikrivati neprijetnih odločitev oziroma preprečiti ustavnim sodnikom, ki želijo javno deliti vse svoje odločitve in mnenja, da to tudi počnejo.

Kdor pošteno deluje, nima ničesar za skrivati.

Boštjan Brumen je dekan fakultete za turizem v Brežicah. (Foto: Dolenjski list)

Če se vrnemo k primeru Brumen, ki ga je z enim samim tvitom javno eksponiral ustavni sodnik Klemen Jaklič, potem naj v opombo navedemo, da niti v tem članku niti pri presoji na ustavnem sodišču ni šlo za vprašanje glede njegove odgovornosti (krivde), temveč zgolj in izključno za vprašanje, ali so mu bile na sodnem postopku v Mariboru kršene procesne pravice.

Kot vse kaže, so mu namreč bile, začenjši s kršitvijo temeljne človekove, ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja. Torej so mu kot obdolžencu odrekli staro načelo, da brez tožnika ni sodnika, kar je ena od bistvenih sestavin pravice do poštenega sojenja. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je namreč v tej zadevi sprva vložilo zahtevo za preiskavo, vendar je sklep o preiskavi sodišče po uradni dolžnosti nato razveljavilo in tožilstvu naložilo, da svojo zahtevo za preiskavo popravi, česar pa tožilstvo ni storilo, temveč je namesto tega zoper Brumna vložilo neposredno obtožnico, zoper katero se je slednji pritožil.

Sodišče je temu ugodilo, obtožnico vrnilo tožilstvu, da v roku treh dni zahteva opravo preiskave, česar pa tožilstvo ni naredilo, temveč je svojo zahtevo za opravo preiskave umaknilo, nakar je preiskovalni sodnik izdal sklep o zavrženju zahteve za preiskavo. Ko je ta sklep postal pravnomočen, zoper Boštjana Brumna formalno pred sodiščem ni bilo niti obtožnice niti zahteve za opravo preiskave. Zoper njega torej ni bilo tožnika.

Primer bi se moral tu zaključiti (o razlogih za več kot očitno malomarno delo tožilstva na tem mestu ne bomo ugibali), pa se ni. Po skoraj enem letu "mirovanja", je mariborsko sodišče kazenski postopek začelo kar samo. Brez tožnika. Ustavni sodnik Šorli je v svojem ločenem odklonilnem mnenju opozoril na ta fenomen: "Sodišče je torej na lastno iniciativo (ker niti vrnjene neposredne obtožnice niti s strani tožilstva umaknjene zahteve za preiskavo sploh ni več imelo) kar samo začelo kazenski postopek in o neobstoječi neposredni obtožnici ..."

Načelo "brez tožnika ni sodnika" velja za eno najbolj temeljnih človekovih pravic in je sestavni del pravice do poštenega sojenja, ki ga je pravzaprav kodificirala že znamenita angleška Magna Carta Libertatum (vir) leta 1215. Kaj se dogaja s slovenskim sodstvom, da 803 leta kasneje spregleda tako očitno napako in v maniri stalinističnega sodstva prevzame vlogo tožnika (otomanski rek na Balkanu pravi, da "kadija tuži, kadija sudi"), v tem primeru še ni povsem jasno. Zdi pa se, da je sodišče po domače odločilo, da malce "pomaga" tožilstvu in tako "pokrije" njegovo malomarno delo ...