Kizo je v ponedeljek objavil zelo dober članek o bodoči koaliciji, ker je ubral ekonomski pristop – vprašal se je, komu je biti v koaliciji bolj ali manj v interesu. Tak pristop je ekonomski, ker izhaja iz interesov in ne iz idej, ideologij ali celo želja koga tretjega. Če verjamemo, da večina ljudi večino časa sledi svojim interesom, je to tudi najboljši način za napovedovanje bodoče koalicije.

Kizov kriterij interesa je možnost preživetja stranke izven koalicije. Nižja verjetnost preživetja seveda pomeni večji interes za sodelovanje v koaliciji oziroma, ekonomsko rečeno, nižjo ceno, ki jo bo stranka zahtevala za ponudbo svojih poslanskih glasov. 

Če povzamem:

Iz tega sledi logična napoved koalicije: 

SMC + ZaAB + DeSUS = 36 + 4 + 10 = 50 glasov.

Vendar je Kizo pozabil na drugo stran političnega trga, to je na SMC. Koga si pa oni najbolj želijo kot partnerja? Po kom bodo najbolj povpraševali in komu bodo torej pripravljeni ponuditi največ, da se jim pridruži?

Ker Cerar želi delovati "drnovškasto", si bo verjetno prizadeval zvabiti v koalicijo NSi. Ker je pri ZaAB očitno veliko nesorazmerje med številom glasov in lastno pomembnostjo in aroganco, se jim bo najbrž skušal ogniti. Enako velja za preveč radikalne ZL. Ostane še dilema med SD in DeSUS - DeSUS je relativno lahko kupljiv (čeprav ne poceni), SD je bolj celovito programska stranka in zato bolj zoprn partner.

Cerarjeva lista preferenc bi torej lahko bila:

Imamo torej izrazito nesimetrijo. Pri povpraševanju (koga si SMC najbolj želi) je na vrhu tisti, ki koalicijo najmanj potrebuje in bo torej kot ponudnik poslanskih glasov postavil najvišjo ceno. Tisti, ki sam koalicijo najbolj potrebuje in bo zato najbolj popustljiv v pogajanjih (ko se bo enkrat soočil z realnostjo svoje politične teže), pa je na Cerarjevi lestvici skoraj na dnu.

Če primerjamo DeSUS in SD, je očitno, da DeSUS bolj rabi koalicijo od SD (prva tabela) in je tudi bolj zaželen partner (druga tabela). Torej imamo prvi sklep: v koaliciji bo DeSUS. Skupaj s SMC je to že 46 glasov.

Od tu naprej ima Cerar, če ne želi šibke večine oziroma, če želi sestaviti koalicijo, kjer izstop ene stranke še ne bo nujno pomenil izgube večine v državnem zboru, dve možnosti:

• Lahko prepriča NSi oziroma pristane na večino njihovih pogojev. To je možno, saj DeSUS razen na posege v pokojnine lahko pristane na karkoli (kar dokazuje njihovo obnašanje v Janševi vladi), NSi pa med svojimi pogoji za vstop v koalicijo tudi ni zahtevala dodatnih posegov v pokojnine. 

• Lahko namesto tega vzame v koalicijo relativno poceni ZaAB, ki mu bo zagotovila kakšnega ministra in udobnejšo večino. Bo pa nadležen pogajalec, ker se previsoko ceni in ker se Cerar ne bo mogel izogniti vprašanjem, kako lahko vzame v koalicijo nekoga, ki je v pol leta razsul proračun in v kampanji sprejemal populistične ukrepe (zamrznitev privatizacije, napoved tožbe proti lastnikom Heliosa, ki je potem ni bilo itd.).

Pametnega razloga, da bi v koalicijo za povrh vabil še SD, nima.

Skratka, če upoštevamo obe strani političnega trga, dobimo dve možni kombinaciji:

SMC + DeSUS + ZaAB = 36 + 10 + 4 = 50

SMC + DeSUS + NSI = 36 + 10 + 5 = 51

Prva je ista, kot sledi iz Kizove analize ponudbe, druga pa je bolj ravnovesna, saj upošteva obe strani političnega trga. Poleg tega bo verjetno zanjo navijala večina krotilcev javnega mnenja.

Če bi moral v tem trenutku staviti na eno od obeh možnosti, bi torej stavil na drugo. Seveda pa takšna analiza ni stoodstotno zanesljiva, predvsem iz dveh razlogov:

• Tudi če je ekonomski pristop, ki sem ga izbral, ustrezen, to še ne pomeni, da sem v napisanem upošteval vse pomembne dejavnike – če sem kaj pomembnega spregledal, je napoved napačna zaradi moje napake.

• Tudi če drži, da se v politiki dolgoročno vsi obnašajo v skladu s svojimi interesi, pa to ne pomeni, da kratkoročno niso možne napake (npr. Bogovičeva odločitev, da ne kandidira v matičnem okraju) ali da se ne more zgoditi, da značaj ljudi prevlada nad njihovo racionalno kalkulacijo (npr. kampanja SDS, zgrajena izključno na poudarjanju nelegitimnosti in usodi političnega zapornika).

Ostane nam torej, da počakamo in vidimo, kaj se bo zgodilo, ter se ob vseh vmesnih političnih manevrih skušamo vsaj malo zabavati.