Parlamentarne volitve, zlagano imenovane tudi predčasne, četudi v resnici ne bodo niti dan prej, kot bi bile tudi sicer, bodo na nivoju lepotnega tekmovanja, kjer so zahtevnejša vsebinska vprašanja obsojena na zmrznjene nasmeške lepotic in zadrego na obrazu. Pa ne govorim o vprašanjih & odgovorih tipa "Za kaj se zavzemaš, punca? Za mir na svetu!", pač pa dilemah, ki bi jih morali v teh dneh in tednih nenehno poslušati. Pa jih ne. To samo dokazuje, kako je Slovencem večinoma vseeno, kaj se dogaja z njihovo državo, kdo jo vodi in kaj obljublja. Ste morda slišali razpravo o tem, kdaj bodo ponovno spustili DDV na prejšnjo stopnjo? Niste? Jaz tudi ne. Ste slišali kaj o nujnosti sprememb volilne zakonodaje, javnega naročanja ali o reformi lokalne samouprave? Ali pa o zunanjepolitični strategiji, ki bo upoštevala geoekonomske interese Slovenije, predvsem pa ne bo več eksperimentirala v odnosih z Rusijo? Vam je kdo že povedal, da tako imenovanega 2. tira v resnici sploh ne potrebujemo? Da je železniška kapaciteta na tej relaciji trenutno zgolj 40-odstotno izkoriščena?

Skratka, dokler bosta gospodarska rast in konjunktura, Slovence kaj malo briga, kaj se dogaja okoli njih. Obsedeni s kupovanjem novih avtomobilov se vozijo po cestah, ki so jih namenoma nekvalitetno gradila domača gradbena podjetja. Vsaka luknja je rezultat skrbne matematike, utemeljene na pogodbi o vzdrževanju. Podoben vzorec boste našli takorekoč v vseh družbenih sistemih in podsistemih.

Korupcija pri nas namreč ni fenomen, omejen na (državno) gospodarstvo, javni sektor ali celo politiko (čeprav jo je tam daleč najmanj), pač pa je družbeno sprejemljiva oblika dejanja uslug in pomoči. Prav to se čudovito sklada z uvodno ugotovitvijo, da letos večine volivcev prav nič ne brigajo volitve, saj trenutno dobro živijo, uživajo v višjem standardu kot pred štirimi leti in zato bodo morda dali še eno možnost kar dosedanjemu premierju. Slovenci bi torej glasovali tudi za šimpanza, če bi verjeli, da bodo še naprej enako dobro živeli - individualno kajpak, kolektivno jih - razen športa - za državo figo briga. Zaradi tega morda ni odveč zapisati, kaj si o Slovencih mislijo drugi, predvsem sosedje (čeprav tega ne bodo nikoli naglas povedali): da so majhni, prepirljivi in egoistični. 

Majhni, prepirljivi in egoistični? Absolutno drži. Majhnost razumem v mentalnem smislu, prepirljivost ima vaške korenine - spomnite se kmečkega pričkanja okoli meja (Aškerčev Mejnik to celo poetično oriše) in starih, več generacij dolgih zamer med sosedi mejaši - in je igrala pomembno vlogo med državljansko vojno (1941-1990), medtem ko sem o egoizmu nekaj že napisal v zgornjih odstavkih. Mislim zlasti na tisti egoizem, ki favorizira skrb za individualno ugodje in negira občutek pripadnosti državi ali skrb za splošno dobro, za salus rei publicae, če smo natančni. Zato še enkrat ponavljam: letošnje parlamentarne volitve ne bodo pomenile nobene prelomnice z dosedanjo mantro, ki počasi, a neustavljivo izpodjeda temelje te države.

Slovenci bi se zganili samo, če bi bila pred vrati nova kriza, nov finančni tsunami. A dokler takšnih izgledov ni, je božja kazen še daleč. Vsaka stranka ali politik, ki bosta v predvolilni kampanji govorila o nujnosti reform, sprememb in drznih projektih, sta dotlej obsojena na ignoranco večine. Ta pa je v slovenskem primeru zelo konservativna. Nikoli nisem razumel, kako so lahko Slovence prepričali v to, da verjamejo v svojo liberalnost, naprednost, odprtost ali celo levičarstvo. Ko o tem pridigajo ljudje, ki so na sumljiv način prišli do milijonov osebnega premoženja, bi človek namesto za nalivno pero najraje prijel za pištolo. Kajti to so vseeno zelo umazane manipulacije, zaradi katerih smo postali ena izmed najbolj problematičnih članic Evropske unije.

Pravzaprav je v teh krajih prijetno živeti samo pod pogojem, da si finančno lepo preskrbljen, ne razumeš jezika domorodcev in ne spremljaš medijev. V tem primeru se strinjam z oceno, da je Slovenija, njena prestolnica pa še posebej, v marsičem prostor z zelo visoko kvaliteto bivanja. Za tiste, ki imajo radi 20. stoletje, je ta dežela zanimiva tudi zato, ker je še delujoči postjugoslovanski socialistični eksperiment, v katerem prihaja do izraza vsa človeška iznajdljivost, predvsem pa obsedenost iskanjem t.i. linije najmanjšega upora. Kajti Slovenci, ki so v teh dneh ponovno izkazali svojo globoko mentalno privrženost socializmu, saj jim ta na nek način omogoča nekaj dni počitnic in nedela, bi z veseljem ponovno uvedli takšen ekonomski model, če bi le deloval v praksi. A ker ne, so prisiljeni spreje(ma)ti kapitalizem, o katerem vemo povedati veliko slabega, vendar je hkrati izvor vseh materialističnih užitkov in radosti. Sploh za tranzicijsko elito, ki bi - če nekoliko banaliziram - na svojih jahtah poslušala internacionalo. Zares, to so pravi dediči titoizma! Cigara, konjak in modrovanje o pravicah delavcev v policijski državi, ker so stavke prepovedane ...