Javna hiša RTV Slovenija je tradicionalno obremenjena s politično korektnostjo, zato je na uvodno predvolilno soočenje povabila takorekoč vse sodelujoče stranke (nekje so izgubii edinole Janka Vebra z njegovo Slogo). Devetnajst predsednikov in ena predsednica - kot so zajedljivo ugotavljali nekateri komentatorji na twitterju - so v marsičem spominjali na udeležence vsakoletnega izbora za nacionalnega predstavnika na Evroviziji. Tudi teme, s katerimi sta voditelja Rosvita Pesek in Dejan Ladika napadala dvajseterico v studiu, so bile dovolj abstraktne, da so omogočale izogibajoče odgovore. Spet je forma prevladala nad vsebino: volilna pravica za starejše od 16 let, elektronske volitve, javno zdravstvo ter vprašanje begunske krize in varnosti so pač teme, o katerih lahko suvereno razpravlja vsako gostilniško omizje v Sloveniji. V tem pogledu je bila razprava sinoči kultivirana celo nad pričakovanji in, kot se v reče v jeziku namišljene politične korektnosti, s katero je tako obremenjena levica, prav nič izključujoča. Izključujoče so bile, bodimo pošteni, kvečjemu reakcije nekaterih strankarskih šefov na vprašanje, ali bi bila možna povolilna koalicija z Janezom Janšo oziroma SDS. Med vrsticami so takšno možnost zavrnili v vseh sedanjih parlamentarnih strankah - in sicer ne glede na to, da zadnje javnomnenjske ankete SDS napovedujejo najboljši rezultat na volitvah 3. junija.

Posebnost letošnjih parlamentarnih volitev bodo očitno zavrnjene kandidature nekaterih novih strank, ki so pri sestavi kandidatnih list spregledale t.i. spolno kvoto, po katerih mora biti na vsaki kandidatni listi v vsakem okraju najmanj 35 % žensk. Z ženskami - no, vsaj z dvema poslankama SMC in upokojenske stranke niso imeli prav nobenih težav v Stranki Alenke Bratušek (SAB) in Dobovškovi Dobri državi, kjer so si nastop na volitvah v zadnjem hipu rešili s pomočjo dveh izposojenih poslanskih podpisov. Khm. Kako se bo to obrestovalo Bratuškovi in Bojanu Dobovšku, bo seveda jasno 3. junija po 19. uri, vendar pa je že zdaj moč zaključiti, da strankama takšna odločitev ne bo koristila. Nenazadnje gre za nenačelno potezo, ki podira mit o etičnem in transparentnem delovanju SAB in Dobre države ter ju spreminja v nekakšna satelita vladne koalicije. Še posebej zato, ker so imeni "rešiteljic" poskušali junaško prikriti. Seveda je politično nehigienično, če sta SMC in DeSUS s posojanjem poslanskih podpisov dveh javnosti takorekoč neznanih poslank v bistvu omogočili Bratuškovi in Dobovšku udeležbo na volitvah, ne glede na vse izgovore in pojasnila, ki smo jih slišali. Kakorkoli obračamo, šlo je za moralno zelo sporno potezo.

A če se vrnemo k včerajšnjemu večernemu soočenju na nacionalki: med dvajseterico nastopajočih jih je le peščica znala vsaj približno vsebinsko odgovarjati na posamezna vprašanja, kar z drugimi besedami pomeni, da so bili za razred višji od svojih amaterskih konkurentov. So pa se zelo nazorno pokazale razlike med tistimi nastopajoči, ki so že uveljavljeni politiki; tistimi, ki so to pravkar postali in imajo nekaj talenta, da jim uspe, ter na koncu še tistimi, ki bi radi bili politiki, pa jim zaradi slabega nastopa to najverjetneje ne bo usoelo. Imena si kar sami določite; v mojih očeh pa so se sinoči izkazali Šarec, Bratušek, Cerar, Janša, Tonin, medtem ko Dejan Židan ne najde svoje forme in se je tudi tokrat opazno potil pred kamero (podobno se je Richard Nixon leta 1960 v tv-soočenju z Kennedyjem).

Sinoči so predsedniki strank pokazali tudi vse svoje osebne bolečine in frustracije - pravzaprav travme - predsednikov strank, ki letos nastopajo na volitvah. Janšo nezavedno še vedno bremeni primer Patria, Luka Mesec ne razume zgolj definicije slovenskega izvoza, s čemer se je pred kratkim javno osmešil, pač pa bi vse probleme slovenskega zdravstva zreduciral na namišljeno dilemo ali javno ali zasebno zdravstvo.

Kljub temu, da je bil videti utrujen in nekako pobit, je Janez Janša deloval še najbolj suvereno in prepričljivo, dober je bil tudi Marjan Šarec, nekajkrat sta zablestela tudi Alenka Bratušek in Matej Tonin. Če pod prvo veliko soočenje na RTV Slovenija potegnemo črto, potem lahko ugotovimo, da obstaja dejanska verjetnost, da upokojenski DeSUS po skoraj dveh desetletjih letos morda ne bo več prišel v parlament, kar bi bila za nadaljnji razvoj parlamentarne demokracije v Sloveniji neke vrste katarza ali pa vsaj začetek nekega novega upanja...