Jankoviću in Erjavcu, temu najnovejšemu dvojčku politične premetenosti, pa tudi Židanu, Cerarju in predsednikom strank, ki se imajo za levosredinske, leve in skrajno leve, predlagam, da naj že enkrat sprožijo postopek ustavne prepovedi delovanja SDS. Naj hkrati izpeljejo tudi referendum o prisilni upokojitvi Janeza Janše. Če tega ne mislijo narediti, potem naj nam končno povedo nekaj o svojem programu, če ga sploh imajo ... kajti čez tri tedne so volitve, fantje! Doslej ste namreč zgolj lajali o tem, kakšen fašist da je Janša in kako da nihče od vas ne bo šel v koalicijo z njim. Kot da ste lastniki države in lahko odločate o tem, kaj je dobro ali slabo za državo! Toda politika je vedno umetnost možnega; zato ta agresivna izključevalnost, kakršno gledamo zdaj, kaže zgolj na to, da so nekateri politiki na levici v paniki izgubili razsodnost.
Levica je na odlični poti, da si na parlamentarnih volitvah 3. junija zabije avtogol, kar ji, če sem iskren, privoščim iz vsega srca. Enkrat mora biti konec te nadutosti, samovšečnost in predvsem sprenevedanja. Tega zagotovo ne bi pisal, če bi strankarski voditelji - zlasti imam pred očmi nesrečnega Dejana Židana, ki deluje kot grobar socialdemokracije na Slovenskem - namesto radikalnega izključevanja in agresivne retorike, usmerjene proti neki drugi stranki, predstavljali vsebinsko močne programe za mandat 2018-2022. Toda tega filma nismo in očitno tudi ne bomo videli. Po svoje me zabava, kako tudi levičarji Marjanu Šarcu očitajo, da nima programa in da je vsebinsko prazen, hkrati pa niti SD niti SMC (da o Erjavčevih upokojencih, oplemenitenih s podporo ljubljanskega župana Poštenjaka, sploh ne govorimo), doslej nista presenetili s kakšnim udarnim, drznim programom. Še Levica, katere šef Luka Mesec ima občasno humoristične nastope v slogu angleških komikov, premore boljše ideje od pred kamerami preznojenega Židana ali od politično mrtvih vstalega Mira Cerarja.
Kaj je torej dejanski motto teh parlamentarnih volitev, ki bodo že čez dobre tri tedne? Okoli katerih nacionalno pomembnih tem se vrti kampanja? Okoli davkov? Arbitraže? Varnosti? Nezakonitih migracij? Prihodnosti Evropske unije? Demografije oziroma staranja prebivalstva? Energetike? Alternativnih virov energije?
Nič od tega? Da, nobena izmed teh tem za levico, ki bi rada ohranila oblast še naslednja štiri leta, ni zanimiva. Namesto tega je njen edini program, pravzaprav edina točka programa povezana z likom Janeza Janše. Kako ga ustaviti in mu preprečiti, da bi po volitvah kot relativni zmagovalec oblikoval desnosredinsko vlado? Morda boste razočarani, vendar se zdi, da je to maksimalni intelektualni domet slovenske levice. Očitno je Slavoj Žižek to pravočasno spoznal, zato jim je tudi obrnil hrbet in se občasno ponorčuje iz njih. Toda za vse tiste, ki niso Žižek in ki so doslej vseeno gojili določene iluzije o dobrih namenih naše etablirane (salonske) levice, bodo letošnje volitve globoko razočaranje. Namesto da bi govorili o vsebinskih vprašanjih in razpravljali o konkretnih nacionalnih izzivih, v večini levih in levosredinskih strank energično zanikajo, da bi šli po volitvah v koalicijo z SDS.
Lik Janeza Janše je postal tudi kulturna inspiracija, zato imamo že tri umetnike z imenom Janez Janša.
Edina prava tema teh volitev je torej, kdo se bo bolj distanciral od Janše in kdo bo bolj moralistično svaril javnost pred nevarnostjo "desnega radikalizma". Kakšna intelektualna sveta preproščina, kakšna beda od bede! Vse skupaj bi bilo zabavno in nekako še na povprečnem nivoju slovenske politike, torej le za ščepec boljše od butalskih zgodb. Pravim bi bilo, če v resnici ne bi imeli resnih izzivov, s katerimi se Cerarjeva vlada ni bila sposobna ali pa se ni upala soočiti. Zaradi tega je vse to bevskanje okoli nesprejemljivosti sodelovanja z SDS pravzaprav že patetično. Kdor posluša Židana, Erjavca ali Cerarja, včasih pa se preventivno oglasi tudi Šarec, kako se pridušajo, da njihove demokratične in odprte, takorekoč liberalne strankie v nobenem primeru ne bi mogle sodelovati z janšisti, mora imeti veliko potrpljenja.
Kajti vse skupaj je čisto navadno hinavsko sprenevedanje. Sploh pa so socialni demokrati, ki svojih moralnih in pravnih korenin, segajočih do Čebin, nikoli niso v celoti posekali, zadnji v tej državi, ki lahko moralizirajo o demokraciji, odprtosti in pluralizmu. Naj tovariši raje predstavijo kak program, ki bo prepričljiv in zaradi katerega jih bi lahko ponovno volil. Priznam, leta 2008 sem volil socialne demokrate, ki jih je takrat vodil Borut Pahor, njihova kandidatka v našem volilnem okraju pa je bila tudi edina, ki sem jo poznal in cenil, zato se mi je zdela najboljša izbira ...
V bistvu bi bilo pravično in za politično higieno najbolje, da tokrat zmaga desnica in za štiri leta prevzame oblast. Če smo preživeli 28 let parlamentarne demokracije, bomo verjetno tudi naslednja štiri leta. Tudi če bo premier ponovno Janša. Ne bom najbolj navdušen, saj veste, da ne. Morda bom celo zaskrbljen ter aprioristično kritičen, vendar nočem biti podobno omejen, ideološki ali preračunljivo oportunističen kot nekateri drugi uredniki, ki se bodo takoj, ko bo jasno, kdo bo naslednji premier, kot grbavci postavili v vrsto pred njega, da bi mu lahko poljubili roko ...