Pred nekaj dnevi sem srečal kolegico, ki dela v UKC Ljubljana. Medtem ko sva prijetno kramljala, se je seveda v najin pogovor neizbežno prikradlo z moje strani tudi vprašanje: kako je kaj tam zdaj v resnici? Glede na to, da se v vseh teh letih, kar sem v tujini, v naši največji bolnišnici ni nič resnega strukturnega spremenilo, je bil odgovor pričakovan: tik pred razsulom, samo pravo karto je treba potegniti ven in se bo vse sesedlo v prah. Naveličanost, patološki medsebojni odnosi, apatija, preobremenjenost, kronična utrujenost je le nekaj (znanih) dejstev, ki jih je naštela.

Predsednika to ne zanima. Važno, da so tortice dobre, Mr. President. Volilci stranke SMC - vas gledam.

Kar se je ravno v teh dneh materializiralo v dokončnem uničenju ne samo otroške srčne kirurgije, kar se je zgodilo že pred časom, pač pa kar celotne otroške kardiologije na nacionalnem nivoju. S Pediatrične klinike UKC Ljubljana odhajajo še zadnji trije kardiologi pediatri. Vodja dejavnosti bo kmalu (p)ostala sama sebi šef. Podobno kot ona druga gospa, šefica novega Nacionalnega centra za otroško kardiologijo, ki bo po zagotovilih Pokvarjene Milojke bojda začel delovati 1. maja 2018 - aja, je že mimo, zdaj bojda 1. julija 2018 - in tudi sama s sabo in duhovi hodi v novih prostorih na jutranjo vizito. Dr. Igorja Gregoriča, ki naj bi ta program vodil, ni od nikoder - po mojem je spoznal, da so njegovo ime zgolj zlorabili in ga skušali nategniti za svoj PR. In da je bizarnost še večja ter seveda klasična slovenska klobasa pravilno zašpiljena, bo zdaj, potem ko so ga pred nekaj leti znogirali, za slovenske otroke s prirojeno srčno napako ponovno dober Izraelec dr. Mishaly.

Predsednika to ne zanima. Predsednik je na pikniku. Volilci stranke SMC - vas gledam.

Vendar pa, spoštovane bralke in bralci, ne nasedajte gašenju požara s starim gasilnim aparatom. Otroška kardiologija je več kot le izbrane otroke odpeljati na operativni poseg v Izrael. Upam, da bo vsaj zdaj falcon končno prišel do svojega osnovnega namena - prevoza ranjencev, pardon slovenskih otrok s prirojeno srčno napako. In upam, da urnik raznih športnih prireditev, ki se jih El Presidente rad z njim udeležuje po Evropi, ni preveč natrpan. Otroška kardiologija se - vsaj kar se prirojenih srčnih napak tiče - namreč začne, še preden je otrok rojen - s prenatalno ultrazvočno diagnostiko. V nekaterih primerih se nadaljuje takoj po rojstvu, ko pride do fizioloških sprememb v krvnem obtoku in je potrebno nekatere napake reševati takoj, v nekaj urah, sicer otrok umre - s perkutanim posegom ali klasično kirurško operacijo. In pri vseh preživelih se nato nadaljuje s spremljanjem stanja in morebitnimi dodatnimi posegi do 18-tega leta starosti, ko preživele v obravnavo prevzamejo kardiologi za odrasle. Kolega, ki znata ultrazvok srca ter perkutane posege ravnokar odhajata. Kirurgi so odšli že zdavnaj.

V tem mandatu ste, Mr. President naredili zgodovinske premike predvsem na področju otroške kardiologije. Zgodovinsko ste jo uničili na nacionalnem nivoju.

Kje so tukaj potem še druga področja, kot so denimo aritmije, srčno popuščanje, intenzivna pediatrija ipd., ki zaključujejo celotno področje, ki mu rečemo otroška kardiologija. Glede na to, da je tudi v drugem, vsaj nominalno univerzitetnem centru UKC Maribor tudi premalo pediatrov kardiologov in da so najtežje primere že dosedaj tako in tako vozili v UKC Ljubljana, je uničenje otroške kardiologije de facto uničenje te stroke na nacionalnem nivoju. Ko se kolegom, ki so dali odpoved, izteče odpovedni rok, bo katastrofa prišla na dan v vsej svoji smrtonosnosti s prvim rojenim otrokom, ki bo potreboval perkutano ali kirurško reševanje v prvih nekaj urah življenja. Ne bo ga dočakal. Ker ne bo izvajalca.

Pokvarjena Milojka je pri tem objektivno in subjektivno za katastrofo kriva in odgovorna.

Da, Mr. President. Pred 4 leti je otroška kardiologija še delovala. Danes ne več. To je danes njena sedanjost. Pokvarjena Milojka je bila članica SMC. Miro Cerar jo je medtem, ko je vse v zdravstvu propadalo, brez kančka sramu ščitil. 

In ne glejte grdo kolegov, ki odhajajo. In ne izgovarjajte se na etiko in deontologijo ter Hipokratovo zaprisego. Vsak ima svoje meje. Problem se je nabiral 20 let in več. Kdo je ščitil status quo na Pediatrični kliniki, je znano - dr. Rajko Kenda. Kdo njega, je znano - Pokvarjena Milojka. Kdo njo, je znano - profesor prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in ljubiteljski predsednik vlade Miro Cerar ter stranke koalicije. Tudi Socialni demokrati in stranka upokojencev DeSUS, ko so Miladojko dvakrat podprli pri interpelaciji. Ko je bil še čas, da bi se kaj rešilo.

Stranke torej, ki vam zdaj obljubljajo, da bodo rešile zdravstvo. Zdaj pa čisto zares. Ker imajo ravno in edino one prave kadre za to, kot se radi pohvalijo Socialni demokrati, ki so za katastrofo na otroški pediatriji soodgovorni ravno toliko kot stranka SMC. In medtem, ko pravi predsedniki držav, državniki, ko pride do nacionalnih katastrof, te rešujejo ad personam na terenu, in vivo, live, pred kamerami, v UKC Ljubljana torej, se naš vrli predsednik mirno sprehaja daleč stran od odgovornosti: po Mariboru, kjer uživa v torticah v Astorii in klobasicah na pikniku.

Ko misliš, da si že vse videl in vse slišal nastopi pred kamero sam generalni direktor UKC Ljubljana in izjavi, da resno razmišljajo o ukinitvi programa otroške kardiologije. Spoštovani gospod Aleš Šabeder, UKC Ljubljana ni Semenarna d.d. Ne deluje po principu semenk - če program semenk ne gre, ga bomo pa ukinili. It doesn't work like that. UKC Ljubljana je glavna univerzitetna bolnišnica, glavna terciarna ustanova, odgovorna za vrhunsko medicino, raziskave, edukacijo in razvoj ter zadnje pribežališče za najhujše bolnike. Kot so denimo otroci s prirojenimi srčnimi napakami. 

Karta, ki jo je potrebno v UKC Ljubljana potegniti ven in se bo vse sesulo v prah, se imenuje organiziran kriminal in sistemska korupcija, ki potekata pod krinko univerzitetne medicine. Glavni problem države Slovenije, njene manjše različice zdravstva in njene še manjše različice posameznih javnih zdravstvenih zavodov z največjim, UKC Ljubljana na čelu, je namreč le eden in vedno isti. V jedro države in vseh njenih podsistemov je vgrajeno kot vrednota in modus operandi plenjenje davkoplačevalskega denarja. Ker se po tistem dnevu, ko so bile dovoljene sanje v resnici ni nič spremenilo. Umanjkala je lustracija ali v milejši obliki reset.

Plenjenje oz. možnost plenjenja pa na nivoju države, kakor tudi v vseh podsistemih (kar je postalo popolnoma transparentno) prvič, nezadržno obrne sistem vrednot - kar naenkrat v univerzitetni bolnišnici ni več vrednota raziskovanje in publiciranje, poleg odlične rutinske univerzitetne medicine seveda, pač pa žvenket denarja - in drugič, da se plenjenje lahko vzdržuje, se neizogibno v sistemu vzpostavi negativna selekcija, ki na vodilna mesta pripelje ali agresivne sodelavce v kriminalu ali pa pasivne stolčkofilne ambiciozneže, ki zaradi ljubezni do stolčkov pridno gledajo stran. Oboje pa na dolgi rok vodi v točno tako stanje, kot se trenutno izkazuje v UKC Ljubljana.

Plenjenje in možnost plenjenja pa pripeljeta še do enega fenomena - tihega terorja. Ko se velika večina poštenih in pridnih zdravnikov in drugega osebja pogrezne v apatično tišino, ker bi jih sicer z opozarjanjem na napake in kriminal le redkih gnilih jabolk, ki jih niso zmožni izločiti iz svoje sredine, ti ovirali pri osebnem in strokovnem razvoju. Vsak ceh ima svoj imunski sistem, ki se mu reče "vrana vrani ne izkljuje oči". S tem ni nič narobe. Problem nastane takrat, ko ta redka, agresivna in primitivna gnila jabolka začnejo ta normalen obrambni mehanizem ceha izkoriščati za omogočanje, vzdrževanje in zakrivanje svojih rabot. Vse skupaj pa postane nekakšna avtoimunska bolezen ceha in sistema, ki nezadržno vodi le na smrtno posteljo. Kar se v vsej svoji bizarnosti vidi v nedelovanju in nezrelosti Zdravniške zbornice Slovenije. Ugotovitve parlamentarne preiskovalne komisije v primeru žilnih opornic so klasičen primer, ki sodi na častno razsodišče cehovske zbornice. Pa so že v obravnavi ?

UKC Ljubljana pa ima poleg plenjenja in njegovih posledic še en velik problem. Prvi je zagotovo rešljiv, drugi pa, po mojem mnenju, zagovoto ne. Bi pa obseg njegove patološkosti razrešitev prvega sigurno statistično signifikantno zmanjšala v dobro vseh. Mislim na patološke medsebojne odnose. UKC Ljubljana si morate predstavljati kot majhno mesto. V njem "živi" vsak dan prostovoljno (zaposleni) in malo manj prostovoljno (nekateri zaposleni in bolniki) okrog 8.000 ukcljančanov. Mesto ima, kot se za vsako mesto spodobi, šolo, kapelico, zdravstveni dom, urgenco, bolnišnico, elektrarno, cvetličarno, pošto, banko, restavracijo, bar, avtobusno postajališče, parkirišče, hej - celo letališče. Vse, kar imajo veliki. Problem je le v tem, da v tem mestu nikoli ne zapiha veter. Ni prepiha. In če ljudje preživijo v takem mestu dnevno s "sokrajani", s katerimi se nujno nimajo radi, več časa kot doma z družinami, s katerimi se imajo načeloma radi, je to prvovrsten recept za težave. Še posebej, če tako živijo 40 let. Dodajte zraven še preobremenjenost, utrujenost, slabe plače, šikaniranje, polena pod nogami in imate to, kar se je po 28 letih neuspele tranzicije tudi v medicini zgodilo v UKC Ljubljana - dizaster.

Rešitev je znana. Nekdo mora ven potegniti tisto prekleto karto. In sistem se bo sesul. Šele na pogorišču bo možno zgraditi nov UKC Ljubljana. Ko glavni interes ne bo več plenjenje, se bo obrnil sistem vrednot. Vrednota bo ponovno postala stroka. Vzpostavila se bo pozitivna selekcija, ki bo na vodilna mesta naplavila ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki kot argumenti za zasedanje teh mest, kot je to normalno za univerzitetne bolnišnice in normalne države z modernimi nazori.

In karto se potegne iz tega strohnelega okostnjaka lahko ven le tako, da se ukine organiziran kriminal in sistemsko korupcijo. Tadva pa tako, da se cene vseh 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme ter IT storitev in servisne dejavnosti spusti na nekajkrat nižji nivo cen, ki veljajo na prostem evropskem trgu, ki ga regulira trg in ne dogovorna balkanska ekonomija. Podobno, kot smo to naredili v primeru enega samega artikla od teh 20.000 - pri žilnih opornicah. Ko smo cene znižali na nivo evropskih, smo ustanovi vsaj teoretično privarčevali 2 milijona vaših davkoplačevalskih evrov na letnem nivoju. Doslej torej okrog 12 milijonov.

Na voljo ostaja torej še 20.000 izzivov, s katerimi se da dodatno privarčevati samo v UKC Ljubljana nekaj 10 milijonov evrov na letni ravni. Kar bi bili konkretni finančni učinki poleg že prej omenjenih moralnih, psiholoških in za univerzitetno ustanovo nujno očiščevalnih. Privarčevani denar bi lahko namenili za obnovno razpadajoče univerzitetne bolnišnice, višje plače predvsem nemedicinskega osebja, modernizacijo opreme, zaposlitve dodatnega prepotrebnega kadra ter oblikovanje nekaj milijonskega proračuna na letnem nivoju za načrtno in ciljano izobraževanje mladih v tujini, povezovanje s sorodnimi modernimi bolnišnicami v tujini, raziskovanje in publiciranje. Tako se lahko UKC relativno hitro postavi na zemljevid modernih in vodilnih univerzitetnih ustanov v Evropi.

V normalni državi in v normalni univerzitetni bolnišnici, kjer na prvem mestu ni plenjenje in njegova zaščita, pač pa stroka, bi peščici ljudi, ki optimizira proces na svojem področju za 2 milijona na letnem nivoju, rekli hvala, jim dali nagrado in jih prosili, da naj si izberejo katero koli vodstveno funkcijo in izvedejo podobno optimizacijo po sistemu copy-paste na še preostalih 20.000 artiklih, IT storitvah in servisni dejavnosti. Ker nismo normalna država, smo imeli posamezniki v tej zgodbi samo težave. Vendar pa se je pred nekaj dnevi z odstopom pomočnice generalnega direktorja za nabavno dejavnost pojavila ekskluzivna priložnost, da potegnem prav to karto iz napol strohnelega decka morda jaz.

Zato sem se na njeno izpraznjeno mesto prijavil na javnem razpisu.

Namen je, da ponovimo zgodbo z žilnimi opornicami na vseh preostalih 20.000 artiklih in spremenimo tok zgodovine UKC Ljubljana. Bomo videli, kako resno misli vodstvo UKC Ljubljana, ki vam ves čas zagotavlja, da delujejo v duhu dobrega gospodarja in politiki, ki vam tik pred volitvami vsi po vrsti obljubljajo, da bodo rešili zdravstvo, ki le še podihava in umira na obroke vsem pred očmi v podaljšani agoniji. Nas pa, ki smo pred leti odšli v tujino, vabijo in včasih celo pozivajo, naj pridemo obogateni z izkušnjami iz tujine domov in pomagamo izboljšati državo. No, pa da vidimo. Jaz sem pripravljen.

Kako to doseči? Preprosto. Za vsa področja medicine je potrebno pregledati evropske smernice in jih prevesti. S tem se pridobi t.i. standarde in normative, na katerih pomanjkanje se vsi vedno oportunistično izgovarjajo. Nato cene vseh 20.000 artiklov, ki se nahajajo na nabavni tabeli UKC Ljubljana, primerjati scenami v tujini, kar že uspešno izvajam s pridobivanjem cen od prijateljev v tujini. Analizi razlik bo sledilo spoznanje, koliko se da dejansko privarčevati na nivoju celotne ustanove. Nato nova pogajanja s slovenskimi dobavitelji - vsako evidentno škodljivo pogodbo se da razveljaviti. V kolikor ta ne bi obrodila sadov, direktna nabava od velikih dobaviteljev v tujini - zato smo se pridružili prostemu evropskemu trgu. Hkrati bi bilo v izogib delanju norca iz davkoplačevalk in davkoplačevalcev s strani dobaviteljev, kot smo mu bili priča v primeru farsičnega cenralnega javnega razpisa, ki ga je organizirala Pokvarjena Milojka za žilne opornice, kjer so vsi kartelno ponudili višje cene, kot jih je razpis določal kot maksimalne dovoljene, in ga zrušili, uvesti licenčne pogoje, kdo in kdaj sploh je lahko dobavitelj, ki bi jih moralo določati in podeljevati Ministrstvo za zdravje. V primeru norčevanja bi sledila avtomatična izguba licence, s tem pa možnosti poslovanja z javnim zdravstvom. Stvari bi bile hitro urejene. S privarčevanim denarjem bi lahko v nekaj letih UKC Ljubljana postal ena vodilnih bolnišnic v Evropi. V resnici, objektivno in dokazljivo s primerjavo s tujino.

Spodaj pa navajam splošni načeli in specialna načela mojega predloga programa za zdravstvo.

***

SPLOŠNI NAČELI

1. Povečanje javnih sredstev za zdravstvo ni potrebno. 

Potrebno je zagotoviti dosledno izvajanje ničelne stopnje tolerance do organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu, zagotoviti dosledno odkrivanje in pregon obeh s strani že obstoječih in za to specializiranih institucij ter posledično znižanje cen zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme na raven cen EU. Ustrezno je potrebno spremeniti zakonodajo s področja javnega naročanja, ki mora postati učinkovita in napisana v korist države in davkoplačevalskega denarja in ne, kot sedaj, v korist zdravniško-dobaviteljske mafije, ki jo spretno izigrava. Zakonodaja mora vsebovati jasne kazni, vključno z večletno prepovedjo poslovanja z javnim sektorjem za vse posameznike in podjetja, ki se lotevajo izigravanja zakonodaje javnega naročanja. Na ta način privarčevana sredstva (nekaj 100 milijonov evrov letno) je potrebno vložiti v modernizacijo stavb in opreme, višje plače (predvsem medicinskih sester in nemedicnskega osebja), kontrolirano in načrtovano izobraževanja kadra, predvsem mladih, v tujini, krepitev sodelovanja med zdravstvenimi ravnmi in na mednarodnem nivoju ter v raziskave, publiciranje in razvoj.

2. Politiko je potrebno ločiti od zdravstva.

Kot lahko vidimo, je zdravstvo ugrabljeno s strani zdravniško-dobaviteljske mafije, ki korenini v strukturah starega komunističnega režima. Glede na to, da je javno zdravstvo, s skupnim proračunom okrog 4.000 milijonov evrov, največji bazen davkoplačevalskega denarja, je to pričakovano. Vendar pa kraja davkoplačevalskega denarja skozi kanal prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen zdravil, medicinskega materiala in opreme glede na cene na prostem evropskem trgu, kot fenomen ne sodi v moderno državo. Glede na to, da sta zdravje ali odsotnost zdravja apolitična fenomena, naj se politika ukvarja z zdravstvom le v smislu zagotovljanja pravnega okvira za moderno in učinkovito javno zdravstvo, v okviru katerega in v skladu s svobodno ekonomsko pobudo je možna tudi zasebna zdravstvena dejavnost in zasebno zavarovalništvo, ne pa s ščitenjem organiziranega kriminala in sistemske korupcije v imenu zdravniško-dobaviteljske mafije, kot je bila, žal, praksa doslej.

SPECIALNA NAČELA

Ministrstvo za zdravstvo

1. Ministrstvo za zdravje je potrebno preimenovati nazaj v Ministrstvo za zdravstvo. Zdravje je posledica dobro delujočega zdravstvenega sistema. Ta pa zadovoljnih zaposlenih.

2. Minister za zdravstvo je lahko član politične stranke, ni pa nujno. Postavi ga stranka, ki kot relativna zmagovalka sestavi trenutno koalicijo. Minister za zdravstvo naj ima pristojnost bdeti nad zagotavljanjem pravnega okvira in ekonomske ter strokovne učinkovitosti zdravstvenega sistema, za kar pa morajo biti v resnici in vsebinsko zadolženi in odgovorni izključno profesionalci, ki na ministrstvu delujejo skozi daljše obdobje in niso odvisni od vsakokratnih muh ministra in politike.

3. Ministrstvo za zdravstvo ne sme biti pribežališče odsluženih zdravstvenih kadrov, napajališče bivših ministrov ali drugih v smislu svetovalcev in "zaslužnih" političnih aktivistov. Upokojeni bivši ministri, drugo osebje ministrstva, politiki, ipd. lahko brezplačno svetujejo, ne morejo pa odločati o bistvenih stvareh za prihodnost zdravstvenega sistema. Kar so naredili tekom kariere, so naredili.

4. Ministrstvo za zdravstvo mora biti svetovnonazorsko. Ministrstvo mora zagotoviti takojšnjo implementacijo v evropskih združenjih že sprejetih strokovnih smernic, standardov in normativov v slovenski prostor. Sloveniji ni potrebno izumljati tople vode. Je namreč kulturno, sociološko in genetsko del evropskega okolja, zato ni nikakršnega izgovora, da se smernice, standardi in normativi, ki sicer veljajo za preostalo Evropo, ne implementirajo takoj. Neimplementacija je le večni izgovor, da le-teh ni. To pa je podstat organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki smo ji bili priča v zadnjih 28 letih. Ministrstvo mora tudi aktivno zagotavljati, da se vse panoge medicine in v vseh vidikih (strokovni, rutina, dosežki, raziskave in razvoj) aktivno in ves čas primerjajo s tujino.

5. Ministrstvo za zdravstvo mora zagotavljati poslovanje v duhu dobrega gospodarja. Javno zdravstvo se financira z denarjem davkoplačevalcev. Če se ta na kakršen koli način in v kakršnem koli obsegu (kot smo pojavu priča dandanes) pretaka izven javnega zdravstva, govorimo o kriminalu. Če se to dogaja skozi čas in na organiziran način, govorimo o organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, kot ju poznamo v slovenskem zdravstvu danes. Če pri tem sodeluje, aktivno ali pasivno, tudi Ministrstvo za zdravstvo, čemur smo tudi priča danes, je to organiziran kriminal in sistemska korupcija pod patronatom države. Taka praksa ne sodi v moderno družbo. Še najmanj v svobodno in demokratično državo članico EU.

6. Za zagotavljanje ničelne stopnje tolerance do korupcije mora imeti ministrstvo Protikorupcijski oddelek z jasnimi zakonskimi pooblastili glede odkrivanja in pregona korupcije.

7. Glede na znano izkoriščanje zakonodaje s strani zdravniško-dobaviteljske mafije je potrebno po optimizaciji zakonodaje s področja javnih razpisov aktivno iskanje tujih dobaviteljev in gradbincev in jim prijavljanje na slovenske javne razpise aktivno olajšati (zagotoviti logistiko, prevode ipd.). Izgovarjanje v smislu - saj smo objavili razpis na evropskem portalu, pa se ni nihče prijavil - je le še ena od oblik ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije v slovenskem zdravstvu.

8. V širšem smislu je potrebna tudi menjava vodstva Specializiranega državnega tožilstva in Nacionalnega preiskovalnega urada, ustrezna posodobitev zakonov in tehnične opreme ter človeških virov, če je in kjer je to potrebno, ter narediti ta dva stebra odkrivanja in pregona najtežjih oblik organiziranega kriminala in sistemske korupcije, kar oboje v zdravstvu nedvomno je, za samostojna in učinkovita. SDT in NPU je potrebno spremeniti v instituciji za odkrivanje in pregon.

9. Odprava financiranje strokovnih izobraževanj, srečanj in kongresnega turizma s strani farmacevtske industrije. Z izvajanjem ničelne stopnje tolerance do korupcije in znižanjem cen medicinskega materiala na evropski nivo bo zdravstvenih ustanovah na voljo dovolj denarja za namensko in programirano izobraževanje kadra - tudi v tujini - z lastnimi sredstvi.

10. Stike med zdravstvenim osebjem in zastopniki dobaviteljev ali farmacevtske industrije je potrebno prepovedati. Z njimi imajo lahko stike le direktorji, nabavna služba ali ministrstvo. Vsi pa morajo delovati v duhu dobrega gospodarja. Sankcije v nasprotnem primeru morajo biti jasne znotraj prenovljene zakonodaje.

11. Oblikovanje mreže bolnišnic v Sloveniji. Slovenija ima preveč bolnišnic, od katerih so mnoge kadrovsko izrazito podhranjene, zdravijo omejeno število bolnikov in zato dajejo le lažen občutek varnosti lokalni skupnosti. Na tej "lažni" varnosti poceni nabira volilne točke lokalna politika, ki pravih strokovnih podatkov ne pozna ali jih noče poznati. Ker je Slovenija majhna in cestno dobro povezana, je nujno, da se zahtevna obolenja zdravijo izključno v velikih centrih z ustreznim kadrom, izkušnjami in opremo. Manjše bolnice, ki kadrovsko in tudi drugače životarijo, naj se specializirajo v negovalne bolnišnice, domove za ostarele z močnim bolniškim oddelkom, urgentne centre, rehabilitacijske centre za različne bolezni ipd. Potrebni so jasni odgovori, kje v Sloveniji se lahko zdravi srčna kap, možganska kap in druge najpogostejše in zahtevne bolezni.

12. Priznani slovenski zdravniki v tujini. Veliko slovenskih zdravnikov je zelo uspešnih v tujini, ki bi lahko veliko pomagali pri razvoju slovenskega zdravstva. Na nivoju ministra bi jih bilo zato potrebno formalno povabiti in z njimi opraviti resne razgovore ali bi se in pod kakšnimi pogoji pripravljeni vrniti na ključa mesta v slovenskem zdravstvu (predstojniki klinik, strokovni direktorji bolnišnic), in zagotoviti pogoje, da bi bilo to možno. Če to ni njihova želja, jih bi bilo smiselno prositi za pomoč pri izobraževanju naših mladih zdravnikov v času specializacije za 1-2 leti v njihovih institucijah. Prav tako bi jih bilo smiselno poprositi, da bi bili formalni svetovalci Ministra za zdravstvo za svoje področje.

TERCIARNI NIVO - ODLIČEN TERCIARNI NIVO JE OBRAZ MEDICINE PRED DOMAČO IN SVETOVNO JAVNOSTJO

1. Univerzitetni bolnišnici morata biti univerzitetni bolnišnici in ne krinka za organiziran kriminal in sistemsko korupcijo ter glavni vir kraje davkoplačevalskega denarja.

2. Generalni direktor naj bo kompetenten človek, izbran na podlagi jasnih kriterijev in popolnoma neodvisen od politike. Osnovni namen generalnega direktorja ni generalno ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije, pač pa zagotavljanje ekonomske in razvojne učinkovitosti univerzitetne ustanove. Generalni direktor naj bo po možnosti iz tujine in ustrezno plačan.

3. Strokovni direktor naj bo kompetenten zdravnik, ki je v sklepnem delu kariere, a ne tik pred upokojitvijo. Tak bi imel izpolnjene lastne strokovne ambicije in še vedno zagon, vleči ustanovo strokovno naprej. Hkrati pa mesto strokovnega direktorja ne bi bilo le še zadnja vrstica v življenjepisu politiki ustrežljivih zdravnikov.

4. Prednost naj ima tericarna in raziskovalna dejavnost. Bistvo terciarne, univerzitetne in učne bolnišnice je izvajanje najzahtevnejših diagnostičnih in terapevtskih posegov, raziskovanje in publiciranje, strokovna odličnost in poučevanje mladih zdravnikov, medicinskih sester, tehničnega in nemedicinskega osebja za potrebe celotne države. V manjšem obsegu tudi izvajanje sekundarne dejavnosti za regijo, ki jo pokriva. V okviru privarčevanih sredstev iz naslova izvajanja ničelne stopnje tolerance do korupcije mora biti v obeh univerzitetnih bolnišnicah najmanj 25% privarčevanega denarja proračun za programirano raziskovanje in publiciranje. Le na ta način se bosta lahko tako UKC Ljubljana in UKC Maribor v karseda kratkem času, v resnici pa prvič, priključila normalnim mednarodnim tokovom. Obe ustanovi imata namreč potencial, da bi z vizijo in sodelovanjem ter brez metanja polen pod noge v doglednem času lahko postali pomembnejša raziskovalna centra v Evropi.

5. Protikorupcijska pisarna. Vsaka bolnišnica mora imeti Protikorupcijsko pisarno po zgledu tujih držav. Ta mora imeti vsa pooblastila za učinkovito odkrivanje korupcijskih dejanj znotraj ustanove in učinkovito sodelovati s prenovljenimi KPK, SDT, NPU in AVK za njihov učinkovit pregon in kaznovanje.

6. Sodelovanje s tujino. Tujina je edino pravo ogledalo. Dosedanja praksa zapiranja na slovenski ali balkanski prostor in umetnega ustvarjanja videza marljivosti in strokovne perfektnosti se ne sme več nadaljevati. Nujno je aktivno povezovanje s tujino, tujimi sorodnimi ustanovami, sodelovanje v mednarodnih strokovnih telesih ter promocija strokovne odličnosti in publiciranja.

SEKUNDARNI NIVO - ODLIČEN SEKUNDARNI NIVO JE PREDPOGOJ ZA ODLIČNO UNIVERZITETNO MEDICINO

1. Spodbujati strokovno odličnost. Regionalne bolnišnice morajo biti regionalni centri odličnosti in vez med univerzitetnima ustanovama ter primarnim nivojem.

2. Raziskovalna dejavnost. Regionalne bolnišnice so pomemben bazen bolnikov, zato bi moralo biti vključevanje v raziskovalno in akademsko dejavnost spodbujano in ustrezno nagrajeno - finančno in v možnostih akademskega napredovanja, v kolikor bi bilo to v interesu posameznikov.

3. Ukinitev podrejenega položaja. Brez odličnega sekundarnega nivoja ni odličnega terciarnega nivoja. Potrebno je ukiniti podrejeni položaj regionalnih bolnišnic in zagotoviti medsebojno spoštovanje in sodelovanje med nivojema in med vsemi zaposlenimi. To lahko dosežemo z ustreznimi strokovnimi in finančnimi nagradami, ki izhajajo iz ničelne stopnje tolerance do korupcije tudi na sekundarnem nivoju. Privarčevani denar je potrebno nameniti spodbujanju zaposlovanja zdravnikov tudi v regionalnih bolnišnicah, posodobitvi opreme in bolnišnic, zvišanju plač medicinskim sestram in nemedicinskemu osebju.

4. Vključevanje zdravnikov v nacionalna strokovna telesa. Strokovnjake iz regionalnih bolnišnic je potrebno enakovredno vključevati v nacionalna strokovna združenja, saj bi to zagotovilo prepotrebno strokovno vez med nivojema.

PRIMARNI NIVO - ODLIČEN PRIMARNI NIVO JE PREDPOGOJ ZA VSE OSTALO

1. Stimulirati mlade zdravnike in medicinske sestre. Zagotoviti je potrebno ustrezno kadrovsko popolnjenost na primarnem nivoju za odlično preventivo in oskrbo prebivalstva pri izbranem družinskem zdravniku.

2. Nujna je razbremenitev osebja. Še zlasti pri izbranem osebnem oz. družinskem zdravniku morata imeti davkoplačevalka oz. davkoplačevalec, ki zdravstveni sistem financirata, dovolj časa za pogovor in obravnavo. Nekajminutna obravnava s strani medicinskega osebja je nedopustna.

3. Zagotoviti je potrebno financiranje kontinuiranega izobraževanja družinskih zdravnikov in medicinskih sester na primarnem nivoju, ne samo v okviru enoletnih strokovnih srečanj, pač pa glede na potrebe regij in vsebin. Izobraževanje naj zato prvenstveno izvajajo strokovnjaki iz regionalnih bolnišnic.

4. Na primarnem nivoju je potrebno zagotoviti tudi izobraževanja v tujini in sodelovanje v mednarodnih telesih družinske medicine, ne samo nekaj posameznikom.

5. Z znanjem in obnavljanjem znanja bodo odpravljeni dvomi in zagotovljena ustrezna obravnava v domačem okolju ter ustrezne napotitve na višji nivo.

IZOBRAŽEVANJE LAIKOV O URGENTNIH STANJIH ZA UČINKOVITO POMOČ SODRŽAVLJANOM

V Sloveniji izgubimo največ življenj zaradi srčne kapi (nenadni zastoj srca, srčni infarkt), pomemben vzrok invalidnosti pa je možganska kap. Ker je čas ključen za uspeh zdravljenja in ker se usoden dogodek pripeti praviloma izven zdravstvenih ustanov, ko so prisotni laiki (ne pa zdravstveno osebje), največ življenj lahko reši prav hitro in pravilno ukrepanje laika. Tako ukrepanje je ključno v "verigi preživetja" pri različnih urgentnih stanjih, ki je močna toliko kot njen najšibkejši člen. Nepravilnih in prepoznih ukrepov na terenu ne more nadomestiti še tako moderno in drago zdravljenje v bolnišnici.

1. V osnovne šole (5-9. razred), srednje šole in tudi fakultete je potrebno uvesti obvezen predmet Nujna medicinska stanja in pravilno ukrepanje, ki mora biti enakovreden drugim predmetom in bi nadomestil sedanje okorelo, zastarelo in stihijsko učenje prve pomoči v različnih oblikah. To mora biti skupen projekt novega ministrstva za zdravstvo in ministrstva za šolstvo.  Ključno je, da se laike nauči enostavne in bistvene ukrepe, ki jih utrdijo z vsakoletnim ponavljanjem.

2. Na javni televiziji ob "špicah" (npr. pred poročili podobno kot reklame) je potrebno redno predvajati kratke 1-minutne spote o prepoznavi urgentnih stanj in pravilnem ukrepanju laika. Dolžnost nacionalne televizije mora biti brezplačno snemanje in predvajanje (javno televizijo plačujemo davkoplačevalci in gre za javni interes), dolžnost stroke pa, da pripravi enostavne in kratke predstavitve najpogostejših urgentnih stanj in pravilnega ukrepanja laikov.

USTANOVITEV JAVNE AGENCIJE ZA NUJNO MEDICINSKO POMOČ

Agencija bi organizirala in nadzirala celotno področje predbolnišnične NMP. Pomembno je, da so v ekipi ljudje, ki so se s svojim delom na področju NMP v Sloveniji konkretno dokazali, in za katere vemo, da niso "izpeti filozofi", ki se leta in leta selijo po različnih funkcijah brez otipljivega učinka.

1. Potrebna je organizacija urgentnih centrov in prehospitalnih enot po vzoru že dobro delujočih centrov (Kranj, Maribor, Celje) ter njihova kadrovska okrepitev (izvajalci specialisti urgentne medicine in ne zdravniki družinske medicine).

2. Ureditev dispečerske službe z ustrezno logistiko (klic mora čimprej na pravo mesto / pravega specialista) in izobraževanje dispečerjev.

3. Organizacija nujne helikopterske medicinske pomoči in transporta z vsaj dvema helikopterskima centroma v Univerzitetnih kliničnih centrih Ljubljana in Maribor. Cilj je takojšnja oskrba na terenu in transport "k sebi" za nadaljnje zdravljenje. Poleg urgentnih internističnih stanj bi izurjena helikopterska ekipa posredovala na primer tudi pri prometnih nesrečah, kjer je mesto nesreče (na primer na avtocestah) zaradi kolone praktično nedostopno. UKC Ljubljana in Maribor bi morala zato imeti vsaka svoj heliodrom s helikopterjem in ekipo, ki bi čakala na klic o morebitnem urgentnem stanju, bolnika na terenu oskrbela in takoj transportirala do vrhunskih zdravstvenih ustanov v Sloveniji. Povsem nesprejemljivo (in pred EU sramotno) je, da je še danes Slovenija brez pravega medicinskega helikopterja in da se uporabljajo improvizirane rešitve s starimi policijskimi in vojaškimi helikopterji.

5. Nadaljevanje programa avtomatske zunanje defibrilacije (AED) za laike, ki se je v Sloveniji sicer že začel (plod iniciative posameznikov in privatne donacije sredstev), a nima pravega zagona razen na Ravnah na Koroškem - in to po zaslugi entuziazma nekaj posameznikov. Potrebno je narediti mrežo obstoječih AED v Sloveniji (ki jih je že okoli 300!), jih ustrezno označiti in predvsem utrezno izobraziti najbližje prisotno osebje (varnostnike, policiste, gasilce, laike), in to ne le o AED, pač pa o celotnem osnovnem oživljanju z uporabo AED;

6. Potrebno je pripraviti program izobraževanja nujne medicinske pomoči (NMP) v šolah.

ZAVAROVALNIŠTVO

Slovenski trg je potrebno nemudoma odpreti za tuje zavarovalnice za zagotovitev konkurence in delovanja zakonitosti prostega trga. Monopolne zdravstvene zavarovalnice so značilnost nedemokratičnih držav, ki jih v EU, razen v Sloveniji, ne najdemo. Monopolnost državne zavarovalnice zaključuje krog organiziranega kriminala in sistemske korupcije v okviru dogovorne balkanske ekonomije in preprečuje delovanje trga.

Prihodnjič - končni program, sinteza s predlogi bralcev, ki smo jih prejeli.