Vse kaže, da to pot prvič v življenju - pa sem že nekaj let v penziji - ne bom šel na volitve. Do tega zaključka me je pripeljal nenavaden vzrok: vse napovedi in ankete kažejo, da bo udeležba okrog 50 % glede na število volilnih upravičencev. In če bi bila pod 50 %, upam, da bodo tako državljani kot njihovi izvoljenci v državnem zboru spoznali, da je z obstoječim Sistemom res nekaj narobe, da je šel čez rob legitimnosti (z legalnostjo naj se ukvarjajo pravniki), da ta oblika demokracije, kot jo imamo, očitno potrebuje korekcijo, korak ali vsaj poskus koraka k boljši demokraciji. Upam tudi, da bodo v tem primeru odločevalci, tudi tisti "legalno" izvoljeni z manj kot 50 % udeležbo volivcev 3. junija, legitimno prisiljeni (čisto vseeno kakšna povolilna koalicija bo nastala) upoštevati zahteve po novih orodjih demokracije, po novih poskusih, kako priti do legitimnosti - in sicer od spremembe volilne zakonodaje do dopolnitve zakonodaje o državljanski participaciji, in tudi do kakšnega "koraka k boljši demokraciji".

Do tega zaključka me je pripeljal tudi moj poskus "Koraka k demokraciji", ki sem ga začel 14. januarja (vir) na portalu+ in nadaljeval natančno mesec dni kasneje, torej 14. februarja (vir). "Korak k demokraciji" sem poimenoval osnovno idejo: ali je možna "postavitev in uveljavitev Institucije kontrole oblasti, ki temelji na metodah ugotavljanja in uveljavljanja volje aktivnih državljanov". 

Naj tokrat na kratko predstavim, kakšni so rezultati preverjanja ali bolje rečeno nekakšne ankete o tem.

V februarju in marcu sem namreč izpeljal mini anketo med političnimi subjekti, ki bi bili morda zainteresirani za tak "Korak k boljši demokraciji" (posebej glede na bližajoče volitve). Nagovoril sem tri večje parlamentarne stranke in štiri manjše (zaenkrat izvenparlamentarne, dve že starejši in dve v zadnjem času ustanovljeni). Postavil sem jim eno samo vprašanje: Ali bi bili pripravljeni objaviti pred volitvami na svoji(!) spletni strani eno od "metod ugotavljanja in uveljavljanja volje aktivnih državljanov" v zvezi z eno od akutnih tem v Sloveniji.

Odgovorile so vse stranke, razen ene manjše: vsi odgovori so bili bolj ali manj vljudno odklonilni! 

V začetku tega meseca pa sem izpeljal podobno mini anketo med 23 potencialnimi Aktivnimi državljani (po moji oceni), osnovni kriterij pa je bil ta, da je naslovnik javno povedal ali objavil bodisi mnenje bodisi predlog ali zahtevo glede kakšne javne zadeve v kakšnem mediju, na okrogli mizi ali iv ntervjuju itd. Dodaten kriterij sem si postavil tudi to, da z naslovnikom nisem oziroma nisem bil v ožjem stiku, prijateljskem ali poslovnem. Zastavljeno število anketirancev je bilo sicer 25, toda vprašanja dveh povabljenih niso dosegla).

Edino vprašanje, ki sem ga zastavil v tej mini anketi, je bilo:

Ali bi aktivno (neanonimno!) sodelovali na kakšni metodi "ugotavljanja in uveljavljanja volje aktivnih državljanov" na kakšno akutno državniško oz. skupnostno temo v Sloveniji, ki bi se odvijala na spletni strani denimo državnega sveta kot ta hip edine potencialne institucije za to vlogo?

Odgovorilo je 12 naslovnikov: 6 pritrdilno, 4 bolj pogojno ali s potrebo po širši pojasnitvi, 2 pa s prijaznim odgovorom o prezaposlenosti.

Odločil sem se in s podobnim vprašanjem ("Ali bi bili za to, da bi državna institucija kot denimo Državni svet, izvajala kakšno metodo 'ugotavljanja in uveljavljanja volje aktivnih državljanov'?") anketiral različne mimoidoče državljane kar na ulici. Nekaj takšnega sem počel tudi pred mnogimi leti kot avtor prispevkov za oddajo Tednik na Televiziji Slovenija. Ni bilo čisto enostavno - verjetno sem malo iz vaje - in kar nekaj oseb je hitro odklonilo pripravljenost za pogovor, nekaterim pa sem moral kar dolgo pojasnjevati vprašanje, vendar sem po dobri uri poskusov prišel do 10 odgovorov. Pri tej številki sem nehal tudi zato, ker so bili vsi odgovori enaki. Glasili so se: "Ja, bi bil za to!"

Korak k boljši demokraciji? Morda pa bo v tem predvolilnem času kakšen pretendent za poslanski stolček le obljubil ta korak? Da bom potem spremenil svojo odločitev o odhodu na volitve?!

Korak k demokraciji, ki v Sloveniji najbolj manjka, je boljša komunikacija med nosilcem odgovornosti za reševanje določenega javnega problema na eni, ter državljani, ki jih reševanje tega problema zanima ali zadeva, na drugi strani. Posebej pa še komunikacija, ko se pojavi sum o pravilnosti reševanja javnega problema, in najbolj še, ko se pojavi drugačen predlog reševanja tega problema.

Komunikacija je preprosto slaba in tudi če obstajajo določena pravila te komunikacije, se jih ne ena ne druga stran kaj dosti ne držita. Posebej nosilci odgovornosti za ta problem zelo pogosto tolmačijo ta pravila iz pozicije močnejšega, jih relativizirajo oz. uporabljajo, kot jim ustreza. Najbolj se to v zadnjem času vidi na javnem problemu, imenovanem Drugi tir. Tako kot poteka komunikacija v tem primeru, vključno z obema referenduma, je za Slovenijo enostavno sramota. In osnovni vzrok, da je ta sramota nastala, je v tem, da nihče, prav nihče ne naredi niti poskusa, kako izboljšati to komunikacijo. Kot da nihče noče ne videti ne slišati ne razumeti, da je to osnovni vzrok, da nastajajo takšne sramote. In seveda, tako stanje je idealno kotišče za vse vrste pojavnih oblik nedokazljive korupcije, klientelizma, nepotizma in vsega podobnega. In ni druge razlage tega, da se na tem področju nič ne izboljšuje, kot je ta, da tako stanje večini glavnih akterjev ustreza.

Demokracija kot obstaja danes, posebej pri nas v Sloveniji, je samo neko Okolje ali Sistem, v katerem državljan, posameznik predvsem išče in ustvarja prednost ali ugodnost ali pridobitev, tako materialno ali duhovno, predvsem zase in za svoje bližnje, družino, prijatelje ali za določeno obliko ožje interesne skupine - naj bo to klub, društvo, ceh ali pa politična stranka (za slednjo zgolj v primeru, če ima direktne osebne koristi od nje). V veliki večini ga nacionalni interes, kakršnakoli ideologija, socializem ali kapitalizem, ne zanimata. Ker mu vse to vedno ponuja nekdo od zgoraj. Ko se bo državljan enkrat znebil tega bremena, ki mu ga ponujajo od zgoraj, in ko se bo zavedal, da pa je istočasno tudi del te Celote, tega Okolja, tega Sistema, šele takrat je šansa da se začne pogovarjati z drugimi, se organizira, sodeluje kot Aktivni državljan – namesto da to zanj počne nekdo drug!

Meghan Markle, svežeporočena soproga princa Harryja, je v svojem govoru v OZN leta 2015 (sem prebral na spletni izdaji britanskega dnevnika Guardian 12. maja letos) dejala, da ni dovolj zgolj govoriti o enakosti md moškimi in ženskami, ampak moraš vanjo verjeti, pa ne samo verjeti, zanjo si moraš prizadevati. Podobno je rekel ameriški aktivist Abby Hoffmann leta 1968 (sem si takrat kot študent zapisal na listek): "Demokracija ni nekaj, v kar verjameš, ampak je nekaj, kar se greš." (Se opravičujem, ker sem ta citat v zadnjih treh letih v svojih člankih na tem portalu že nekajkrat uporabil!

V obeh citatih Meghan in Abby omenjata civilizacijski princip, morda bi to lahko poimenovali kar normo ali standard, ki je potreben za korak k boljšemu, epšemu, pravičnejšemu. Če te norme ali standarda ni ali ga razume, spoštuje in se ravna po njem premalo ljudi, potem pač tega koraka ni.