Skromnost, pravijo Jankovićevi podeljevalci nagrade, ki so Janeza Kocijančiča razglasili za častnega meščana Ljubljane, skromnost je tista, ki simbolizira tega dolgoletnega mladinskega, športnega, partijskega in političnega funkcionarja. Je že res, da se je ta nekdanji tovariš s starostjo oddaljeval od politike, a zgolj formalno, saj je kot zasebnik ohranjal določen vpliv na svojo bivšo stranko tudi po uradni "upokojitvi". Morda ga je ta skromnost spremnila v enega izmed najbolj aktivnih "stricev iz ozadja", ki še vedno usmerjajo trdi del levice, čeprav se je ravno Kocijančič desetletja uspešno gibal "pod radarjem". To le potrjuje precej razširjeno mnenje o njem, češ da gre za izjemno inteligentnega človeka, zaljubljenega v moč, vajenega privilegijev in oblasti, ošabnega in trmastega, če je treba, pa tudi zamerljivega in sitnega, če tako nanese. Če skromnost v slovarju slovenskih tranzicijskih funkcionarjev pomeni, da nekdo nima miljonov, potem je Kocijančič kljub vsem pavšalnim obtožbam, ki nanj letijo z desnice, bržkone res skromen. Kar pa ne pomeni, da nima rad denarja.

Janez Kocijančič s soprogo Andrejo (levo) in zakoncema Vogrinec.

V to, da ima Kocijančič rad denar, skoraj ne gre dvomiti: vila v ljubljanski Rožni dolini, pisarna v najvišjem nadstropju stolpnice TR3, svetovalna firma v New Yorku, igranje golfa, draga potovanja, kosila in večerje v najboljših restavracijah pa seveda dolgoletna kilometrina najrazličnejših funkcij v nacionalnih in mednarodnih športnih (olimpijskih) organizacijah - vse to je v kombinaciji z izvornim pedigrejem Janeza Kocijančiča še najbližje sintagmi, ki se glasi gauche caviar ali champagne socialist. Prevod ni potreben.

Podobno pomenljiva je Kocijančičeva vztrajnost, ko gre za oklepanje uradnih funkcij: predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije je bil kar 23 let. Še huje je v primeru FIS, kjer v predsedstvu sedi že - pozor! - od leta 1981. Torej že celih 37 let. Kocijančič je torej v marsičem podoben nekdanjemu predsedniku Mednarodnega olimpijskega komiteja, s katerim sta bila velika prijatelja. Kajti Juan Antonio Samaranch je MOK vodil kar 21 let, pred tem pa je bil minister v vladi španskega fašističnega generala Franca. Prav ta detajl - namreč tudi Kocijančič je imel v Titovi totalitarni državi ministrski položaj, kaže na zanimivo sorodnost obeh karakterjev.

Janez Kocijančič v Planici med Stanetom Dolancem in Ivanim Mačkom (Foto: Joco Žnidaršič)

Morda Kocijančič, ki ga je glede pomembnosti v mednarodnih športnih krogih doslej presegel zgolj Aleksander Čeferin, ni pričakoval, da ga bo vrhunec kariere čakal pri tej starosti, toda lani je bil (dobre leto po izbruhu afere s kartami za olimpijado v Braziliji) potrjen za predsednika Evropskih olimpijskih komitejev.

Družina letošnjega častnega meščana Ljubljane je bila po 9. maju 1945 del nove družbene elite, se pravi, da je bila privilegirana. Pripadniki te nove elite, ki se je materialno utemeljila na nacionalizaciji premoženja sovražnikov ljudstva, so imeli prost dostop do študija, služb in visokih položajev. Zanimivo pa je, da se je tudi tu začela dogajati nekakšna "segregacija", kajti pripadniki rdeče buržoazije, ki so izhajali iz Ljubljane, so se ne glede na proklamirano enakost med komunisti imeli za nekaj več od proletarcev iz Prekmurja. In ko smo že pri Prekmurju: na pravni fakulteti je Kocijančič srečal Milana Kučana (oba sta letnik 1941), ki je prihajal iz te oddaljene, nerazvite in revne regije. Kljub temu, da sta imela precej različna družinska pedigreja, sta postala prijatelja, čeprav razlik nikoli nista mogla skriti; najbolj se je to opazilo pri njunem javnem (političnem) delovanju: Kučan je deloval nesamozavestno, skorajda sramežljivo, Kocijančič je bil poln samega sebe. Kučan je bil dejansko izžareval skromnost, Kocijančič niti malo ne. Javnost je kmalu vzljubila Kučana, medtem ko Kocijančiča nikoli ni posebej marala. Kar je po svoje presenetljivo, saj je bil ne glede ne epizodo z vlado Staneta Kavčiča vseeno vedno del t.i. trde levice.

Janez Kocijančič in Gregor Golobič predstavljata dve zavezniški generaciji.

Kljub bleščeči politični oziroma mladinski funkcionarski karieri (ko je leta 1966 Kocijančič odšel v Beograd za šefa zvezne jugoslovanske socialistične mladine, ga je v Sloveniji nasledil Milan Kučan), se je kasneje umaknil v gospodarske kroge, najprej v slovensko ekspozituro beograjskega Interexporta (o tem, če res že ime namiguje, katera zvezna službe bi lahko stala za tem podjetjem, ne bomo ugibali), kasneje pa je prevzel letalsko družbo Inex Adria Aviopromet (kasnejša Adria Airways), ki so jo do takrat pretresale letalske nesreče, alkoholizirani piloti, zamude in vrsta drugih "malenkosti". Ne glede na to, kakšno mnenje ima kdo o Janezu Kocijančiču, pa mu večina priznava, da je (kasnejšo) Adrio kadrovsko, organizacijsko in tudi finančno "spravil v red". Če leta 1993 ne bi končal kariere pri nacionalnem letalskem prevozniku in postal predsednik Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), bi se morda zapisal še kam drugam, ne le na seznam nagrajencev Gospodarske zbornice Slovenije.

Janez Kocijančič na obisku pri beloruskemu samodržcu Alekdandru Lukašenku.

Toda Kocijančič je tri leta po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah prevzel stranko, ki je bila v vseh poglednih pravna in moralna naslednica nekdanje Zveze komunistov. Če stranka na volitvah leta 1996 ne bi dosegla katastrofalno slabega rezultata, bi morda v aktivni politiki ostal še nekaj časa. Tako pa je leta 1997 Janez Kocijančič mesto predsednika prepustil nasledniku Borutu Pahorju, in se formalno politično upokojil. Še vedno je bil z levo nogo v politiki, jasno: nenazadnje je kar osem let vodil progamski svet RTV Slovenija, kjer je, kot so se nekateri pošalili, skrbel za to, da je bil rdeči telefon ves čas na liniji. Leta 2004 se je pojavil kot soustanovitelj Kučanovega Foruma 21, drugače pa je še danes član Foruma starejših, ki deluje pri socialnih demokratih.

Janez Kocijančič in ministrica Maja Makovec Brenčič, v ozadju Edvard Kolar, direktor Športne loterije.

"Dr. Janez Kocijančič je zelo ugleden človek, ki svojega vpliva ne izrablja za osebno korist in ki visoko ceni skromnost", so zapisali v obrazložitvi podelitve naziva Častni meščan mesta Ljubljana. Z obrazložitvijo se lahko strinjamo ali pa tudi ne. Vendar pa je zagotovo v Ljubljani še kdo, ki bi si takšno titulo zaslužil, ob tem pa se nihče ne bi ukvarjal z njegovo preteklostjo, saj ta v ničemer ne bi vzbujala pomislekov ali celo dvomov ...