Danes je točno deset dni od zadnjega roka za prijavo na razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno dejavnost, na katerega sem se prijavil. Do danes "ne bu ne mu". Nič se ne dogaja. Zavili so se v molk. Predvidevam, da zato, ker se jim je zgodila še večja katastrofa - popolno uničenje, total annihilation otroške kardiologije v največji univerzitetni bolnišnici v državi. Zakaj je to nacionalna katastrofa, kakšne bodo dolgoročne posledice za slovensko pediatrijo kot stroko, zakaj se bivši direktor semenarskega podjetja problema loteva popolnoma napačno in zakaj bi to moralo zelo skrbeti vse mame in očete ter dedke in babice otrok in mladostnikov od še nerojenih, pa do tistih starih 18 let ter vse bodoče starše za naslednjih najmanj 20 let, nekoliko kasneje. Najprej pa glede razpisa.

Razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno dejavnost

Ko so me glede razpisa vprašali, če mislim resno oz. ali gre le za trenutek norosti, je bil moj odgovor - povsem resno. Res pa je, da kaj takega niti slučajno nisem načrtoval. Kako bi le mogel? Dokler ni pred nekaj tedni nenadoma iz mesta pomočnika generala naše največje bolnišnice za nabavno dejavnost nepričakovano odstopila gospa, ki je stolček zasedala eno leto in v katere času, kot slišim, je šlo mimo javnih razpisov, torej nezakonito, še več nabav kot v času Bojana Urana pred njo, kar je pokazalo poročilo Računskega sodišča in izsledki parlamentarne preiskovalne komisije Jelke Godec. Zdi se, da je zdravniško-dobaviteljska mafija začutila svoj morebitni konec; konec njenega "javnega" zdravstva, ki je omogočalo s prirejenimi javnimi razpisi legalizirano krajo na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja vsako leto samo v UKC Ljubljana. Fenomen me spominja na človeka, ki je tik pred smrtjo in katerega stanje se zadnje tri dni nenadoma izboljša, postane luciden, spregovori, se poslovi in nato za vedno zaspi.

Razpisni pogoji ...

Preden sem pogledal, kakšni so razpisni pogoji, sem pomislil, da se bom mogel v glavnem zagovarjati, ker po izobrazbi nisem ekonomist, kar bi bila logična zahtevana izobrazba za takšno delovno mesto (čeprav v resnici nepotrebna). Vendar sem imel že pripravljen odgovor. Glede na javno dostopne podatke je že omenjeni Bojan Uran po izobrazbi ekonomist, vendar je iz ropa stoletja, imenovanega žilne opornice in vsega, kar je bilo v tej zgodbi odkritega s parlamentarno preiskovalno komisijo Jelke Godec, popolnoma jasno, da se kot ekonomist v naši največji in univerzitetni bolnišnici niti slučajno ni obnašal v skladu z ekonomsko stroko ali, ker konec koncev nabava v UKC Ljubljana ni neka posebna znanost, preprosto povedano kot dober gospodar. Še enostavneje, kot bi se v domačem gospodinjstvu in za svoj denar.

Od 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme ter v okviru IT storitev in servisne dejavnosti v UKC Ljubljana ni znižal za nekajkrat, torej na raven cen prostega evropskega trga, kot smo to storili v primeru žilnih opornic neekonomisti (dva zdravnika in nekaj novinarjev) in bolnišnici na letnem nivoju tako privarčevali 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov (v 5 letih torej okrog 12 milijonov vaših evrov), niti enemu samemu artiklu ali storitvi. Razen če ekonomska stroka v Sloveniji pomeni nekaj drugega. Ne glede na vsa znana dejstva okrog dogovorne balkanske ekonomije v javnem sektorju vendarle ne verjamem, da na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani učijo, kako se prireja javne razpise v svrhe umetnega vzdrževanja nekajkrat previsokih cen in monopolnega položaja točno določenih dobaviteljev za legalizacijo kraje davkoplačevalskega denarja.

Ko sem pogledal dejanske razpisne pogoje, sem videl, da je razpis zelo splošen in preprost. Ima vsega tri točke. Prvo s končano Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani in doktoratom znanosti iz tujine več kot izpolnjujem. Drugo glede na življenjepis, ki sem ga predložil razpisni komisiji in ga bom objavil javno po končni odločitvi razpisne komisije, da ga bo javnost lahko primerjala z življenjepisom morebiti drugega izbranega kandidata - da ne bom vplival na poteka razpisa - tudi. Edina točka, ki je ne izpolnjujem, je tretja - formalno nimam najmanj štirih let delovnih izkušenj na vodstveni poziciji.

Vendar pa menim, da bi mi morali glede na vsebinske argumente, ki jih navajam spodaj, davkoplačevalke in davkoplačevalci, zaradi katerih sem se sploh prijavil na razpis - da bi uspešno ponovili zgodbo z žilnimi opornicami na ostalih 20.000 artiklih in storitvah, privarčevali dodatnih nekaj deset milijonov vaših evrov na letnem nivoju in jih vložili v modernizacijo bolnišnice, boljše plače in raziskave ter razvoj (natančno kako sem opisal v prejšnjem prispevku - vir) - v državi kjer se gleda skozi prste kriminalcem, kjer so institucije odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala farsične in impotentne, kjer organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v frontendu ščitijo politične stranke in kjer nikoli nihče za nič ne odgovarja - tudi meni v tem primeru (tokrat za spremembo s plemenitim ciljem) pogledati skozi prste.

Argumenti Blaža Mrevljeta

Prvič. Da znamo in zmoremo znižati ceno medicinskega artikla na nivo prostega evropskega trga, smo dokazali v zgodbi z žilnimi opornicami. To smo naredili kot neekonomisti - na začetku dva zdravnika in dve novinarki časnika Finance -, kasneje pa se je v fazi konsolidacije akciji pridružilo še nekaj medijskih hiš (Delo, Demokracija, Finance, portal+, Nova24TV, Reporter in RTV Slovenija). Zgodbo pa je dokončno zaključila parlamentarna preiskovalna komisija, ki je tudi v celoti razgalila vso bedo duha ter širino in globino tega ropa stoletja sodržavljank in sodržavljanov s strani peščice posameznikov pri koritu.

Know-how sedaj imamo - glede ostalih 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme, IT storitev in servisne dejavnosti je, kot bi se reklo, izi-pizi ali copy-paste. Ulov ali izplen ali obseg zavarovanja davkoplačevalskega denarja, ki bi ga na ta način vrnili v izboljšanje UKC Ljubljana za davkoplačevalce, ki ga prispevate, pa ni niti najmanj izi-pizi! Govorimo namreč o nekaj deset milijonih evrov letno, ki sedaj končajo v jadrnicah, motornih čolnih in vilah od Kranja do Cresa ter na računih v Švici, Italiji, Nemčiji in tako ali drugače v raznih davčnih oazah.

Drugič. Najmanj štiri leta delovnih izkušenj je klasični razpisni formalizem brez vsebine, namenjen možnosti formalne, ne pa vsebinske izključitve prav takih kandidatov, recimo nam tipa Denis Pokora, kot sem sam. Glitches in the system. Motenj v sistemu. Že omenjeni ekonomist Bojan Uran je imel več kot štiri leta vodstvenih izkušenj, pa je nabavno dejavnost vodil tako "odlično", da je končal v poročilu parlamentarne preiskovalne komisije za žilne opornice, osumljen korupcije po več členih kazenskega zakonika RS. Na drugi strani pa smo neekonomisti brez vodstvenih izkušenj opravili njegovo delo - znižali smo cene žilnih opornic na evropski nivo in privarčevali UKC Ljubljana 2,5 milijona vaših evrov na letnem nivoju. Čaka nas torej še 20.000 izzivov in potencialno nekaj deset vaših milijonov evrov, ki jih je potrebno rešiti pred zdravniško-dobaviteljsko mafijo, ker preprosto niso njihovi. So vaši.

Tretjič. Naslednji argument oz. zanimivo vsebinsko vprašanje je tudi, kdo sploh odloča o izpolnjevanju pogojev razpisa? V obdobju ministrovanja za slovensko zdravstvo nacionalne katastrofe na dveh nogah Milojke Kolar Celarc se je na mestu v.d. generala ali generalnega direktorja naše največje in najpomembnejše univerzitetne bolnišnice - UKC Ljubljana - izmenjalo pet ljudi (!?!): strojni inženir (?), sumljivi poslovnež (?), reaktivirana upokojenka (?), bivši direktor čevljarskega podjetja (?) in bivši direktor semenarskega podjetja (?). Vsaj dva nista za zasedenje najvišje funkcije izpolnjevala bistvene vsebinske zahteve statuta največje javne in univerzitetne bolnišnice - nista predstavila programa. Da ne govorim o dejstvu, da nihče od njih pred nastopom funkcije ni videl bolnišnice od znotraj niti za en sam dan. Zato seveda nihče od omenjenih ne more in nikoli ne bo v celoti razumel bistva univerzitetne bolnišnice. Kako diha. Oziroma zakaj ne. Kar se zdaj tudi materializira v katastrofi z otroško kardiologijo, a o tem malo kasneje.

Četrtič. Dodatni vsebinski argument je, da sem v zadnjih nekaj letih deloval in si nabiral izkušnje v štirih državah članicah EU in v štirih različnih javnih zdravstvenih sistemih - Slovenija, Poljska, Nemčija in Velika Britanija. Videl sem, kako poteka organiziran kriminal in sistemska korupcija v zdravstvu v Sloveniji - kje, kako, kdo jo omogoča, kdo gleda stran in kdo jo bi moral preganjati, pa je ne - ter kako ne poteka drugje (Poljska, Nemčija) oz. kako se pred njo denimo v Veliki Birtaniji, kjer že več stoletij vedo, zakaj imajo državo, konkretno branijo s protikorupcijskimi pisarnami v vsaki od nekaj tisoč bolnišnic na Otoku.

Dodatno, izgradil sem si mrežo prijateljev, ki jih lahko v katerem koli trenutku pokličem in povprašam za nasvet, finančni ali strokovni. Konkretno: v prestižnih bolnišnicah Royal Brompton & Harefield ter King's College v Londonu, Universitätsklinikum in Institut für Experimentelle Chirurgie v Rostocku, v Nemčiji, Universitätsklinikum v Ulmu, v Nemčiji ter dveh univerzitetnih bolnišnicah v Krakovu, eni v Katowicah in eni v Varšavi na Poljskem. Ti kolegi imajo dodatno stike po vsej Evropi in v številnih klinikah po svetu, tako da pomoč iz tujine, na kar se je treba pri takem projektu nasloniti, ni problem. Mimogrede, cene naših 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme, IT in servisnih storitev v njihovih bolnišnicah že pridobivam. S tem bomo hitro ocenili, koliko denarja je šlo v 28 letih drugam, ne tja, kamor bi si vi, državljanke in državljani, ki to plačujete, mislili. Zaenkrat vidite, da ga ni tam, kjer bi moral biti le posredno, preko uničenih javnih zdravstvenih zavodov, zdravstva kot sistema in predolgih čakalnih vrst v katerih nekateri dobesedno tudi umirate.

Petič. Prepričati bi vas moral tudi konkreten program, kako doseči zastavljeni cilj, ki je: ponoviti zgodbo z žilnimi opornicami na preostalih 20.000 zdravilih, medicinskih pripomočkih, opremi, IT in servisnih storitvah in tako privarčevati nekaj deset milijonov vaših evrov na letnem nivoju samo v UKC Ljubljana. Ta denar vrniti vam v obliki moderne bolnišnice z moderno opremo, v plače predvsem medicinskih sester in nemedicinskega osebja, v povezovanje s sorodnimi mednarodnimi institucijami, da se UKC Ljubljana postavi končno tja, kamor sodi, severno od Alp in zahodno od Soče, torej na zamljevid Evrope in sveta. Glede na začetne podatke o cenah, ki jih dobivam od kolegov v tujini, ocenjujem, da bi na letnem nivoju lahko privarčevali tako vsaj 50 milijonov vaših evrov v UKC Ljubljana (bojim pa se, da bo številka višja). Za ta prvi steber nujnih ukrepov bi namenil 70-odstotkov privarčevanega denarja vsako leto, torej okrog 35 milijonov davkoplačevalskih denarja.

Drugi steber bi predstavljal proračun, ki je v vsaki normalni zahodni univerzitetni bolnišnici nekaj najbolj normalnega in se ga oblikuje in doseže ravno z racionalizacijo stroškov pri nabavah - raziskovalni in izobraževalni. S tem denarjem bi krili ciljano in strateško planirano izobraževanje mladih strokovnjakov najprej na povsem podhranjenih področjih, kot je denimo ta trenutek vroča otroška kardiologija, sicer pa tudi drugih nišnih področij oz. tistih, ki bi preprosto potrebovala strokovni upgrade. Tak proračun bi tudi kril stroške akademskih raziskav, ki bi si jih domači strokovnjaki zamislili, predvsem takih, h katerim bi povabili k sodelovanju tudi druge sorodne institucije v tujini; govorim predvsem o tistih najbolj vrednih - prospektivnih, mednarodnih, multicentričnih in randomiziranih. Posledično objavljanje rezultatov v strokovnih revijah in predstavljanje na najprestižnejših kogresih po svetu bi UKC Ljubljana v nekaj letih lahko izstrelilo v orbito kot eno najpomembnejših raziskovalnih ustanov. Pa to ne trdim kot predvolilni pamflet, ker ne kandidiram za politika. To govorim iz izkušenj iz UKC Ljubljana in potenciala, ki se skriva prav v naši generaciji in še nekaj njih plus in minus ter raziskovalni lakoti, ki jo čutim pri kolegih, s katerimi se pogovarjam in poznam iz lastnih izkušenj. Za ta namen bi namenil 25-odstotkov privarčevanega denarja, torej po prvih ocenah okrog 12,5 milijona evrov letno.

Preostalih 5-odstotkov privarčevanega pa bi, glede na to, da je šlo po prvih ocenah do sedaj na letnem nivoju zdravniško-dobaviteljski mafiji samo v UKC Ljubljana najmanj 50 milijonov evrov, in glede na to, da gre za vaš denar, spoštovane davkoplačevalke in davkoplačevalci, torej okrog 2,5 milijona na letni ravni (ravno v višini prihranka iz zgodbe z žilnimi opornicami), vsako leto UKC Ljubljana doniral eni od dobrodelnih organizacij, začenši s projektom Botrstvo. Kaj bi z njimi naredile, vedo najbolje same. Verjamem, da mi tega ne bi zamerili.

Šestič. Ko pišem te tekste za portal+, sem večkrat zelo kritičen do ljudi, z imeni in priimki, ki so zdravstvo spravili na kolena. Zato me ljudje, s katerimi se pogovarjam, zdaj sprašujejo, kako lahko kandidiram za službo v UKC Ljubljana in sem hkrati kritičen denimo do njenega generalnega direktorja. Moj odgovor: UKC Ljubljana je javna bolnišnica, torej je na koncu od vas, davkoplačevalcev, ki jo financirate. Zato moram zaupanje za morebitno službo, v kateri bi naredili tektonske premike v premisleku, kaj sploh namen javne univerzitetne bolnišnice v moderni članici evropske unije v 21. stoletju je, in da to ni stanje neuspele tranzicije tudi v medicini, ko je univerzitetna medicina le krinka za organiziran kriminal in sistemsko korupcijo, zaščiteno s strani državnih institutcij kot so Ministrstvo za zdravje ter farsičnih in impotentnih institucij odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala kot so SDT, NPU, AVK in KPK, ki jo legalizirajo prirejeni razpisi za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen, kot so na prostem evropskem trgu, pač pa moderna in cutting-edge medicina za vas - dobiti od vas.

Ne od vodstva UKC Ljubljana - to naj vam, ki vse skupaj financirate, z izbiro in aktivnostmi v naslednjih letih pokaže in dokaže ali ščiti organiziran kriminal in sistemsko korupcijo, kot trdim sam, oz. ali misli resno, ko pravi, da si želi moderno bolnišnico, ki z vašim denarjem gospodari v duhu dobrega gospodarja. Ne od politike - ki vam pred volitvami vsakokrat obljublja rešitev zdravstvenega sistema, ta pa iz ene štiriletke v drugo le tone in tone, ker politika v resnici ne misli resno in ne reši osnovnega problema: kraje vašega denarja skozi črpalko ali kanal, ki se imenuje zdravstvo.

Zdaj pa k trenutni vroči temi - otroški kardiologiji.

Zakaj je uničenje otroške kardiologije nacionalna katastrofa

V javnosti je ustvarjeno napačno mnenje, da gre za problem otroške srčne kirurgije. Problem je bistveno večji. Otroška kardiologija je del pediatrije kot celote. Razdeli se na otroško kirurgijo, ki je v Sloveniji uničena že več kot deset let, v ozadju uničenja pa je, kot vedno, spet ta nesrečna korupcija, ki je trenutno še vedno in vsepovsod vgrajena v jedro UKC Ljubljana in njegovih podsistemov in je modus operandi in vivendi mnogih t.i. mnenjskih voditeljev. Kirurga, ki bi znal operirati otroke s sprirojeno srčno napako, v moderni Sloveniji preprosto nimamo. In drugi velik del - nekirurški, kamor spada interventna pediatrična kardiologija, slikovne metode, od katerih prednjači ultrazvočna diagnostika ter zdravljenje ostalih bolezni srca pri otrocih, kot so vnetja srčne mipice, srčno popuščanje, motnje srčnega ritma ipd. - na hospitalnem in ambulantnem nivoju. Zadnji trije kolegi, ki obvladajo ta nekirurški del so dali pravkar odpoved in odhajajo.

Šefica oddelka bo čez manj kot dva meseca ostala sama sebi šefica. Glede na to, da je specialist kardiolog za odrasle in nima znanj iz pediatrije, kaj šele interventnih posegov, ne vem kdo bo šel po 1. juliju na vizito, urejal terapijo, izvajal diagnostiko in elektivne posege, kaj šele urgentne. Če se vam bo po 1. juliju rodil otrok, ki bo potreboval urgenten poseg v nekaj urah, ga preprosto ne bo dočakal. Preprosto, a zato toliko bolj kruto in resnično. V državi ni otroškega srčnega kriruga, zadnji interventni kardiolog pa je pravkar dal odpoved.

Teoretično - in bojim se, da se bo zgodilo v praksi - po 1. juliju v celotni državi ne bo kompetentnega otroškega kardiologa, ki bi lahko pomagal vašim otrokom ter vnukinjam in vnukom. Katastrofa pa se tu ne ustavi. Ker niso uničili le otroške kardiologije, pač pa tudi pediatrično intenzivno medicino. Ki ni namenjena le otrokom po srčni operaciji, ampak tudi vsem ostalim, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, hemodinamski nadzor, intravenska zdravila, morebitno umetno dihanje. Takim po zapletenih drugih ne-srčnih operacijah, s hudo potekajočo sepso ali pljučnico, ki denimo zahteva intubacijo in umetno predihavanje, ipd.

Da gre za katastrofo nacionalnih razsežnosti, trdim zato, ker je edino kolikor toliko podobna pediatrična intenziva le še v drugi, vsaj nominalno univerzitetni bolnišnici UKC Maribor, kjer pa so pred kratkim tudi že javno povedali, da najtežje bolnike pošiljajo v Ljubljano. H komu, se sprašujem? Ob odhodu še zadnjih kardiologov sta po mojih informacijah tudi v pediatrični intenzivi ostala samo še dva zdravnika. Intenzivna enota pa mora delovati 24 ur, vsak dan v letu. Kako sploh deluje že zdaj? In koliko otrok zaradi tega umre?

Dolgoročne posledice za slovensko pediatrijo kot stroko

UKC Ljubljana je univerzitetna bolnišnica. Zadnja terciarna ustanova, v katero se morajo imeti možnost po uspešno zdravljenje zateči prav vse državljanke in državljani, tudi najmlajši. Tudi v primeru nišnih področij, kjer ima Slovenija zaradi majhnosti populacije a priori problem s premajhnim številom bolnikov za vzdrževanje potrebno strokovne kondicije - kot je denimo otroška srčna kirurgija - pa mora vsaj zagotoviti najnujnejše ukrepe, najmanj do prevoza v ustrezno ustanovo v tujini, kjer lahko dokončajo zdravljenje. Kot univerzitetna ustanova mora tudi zagotavljati nemoteno edukacijo na vseh področjih - tudi pediatriji. Kako bo po odhodu še zadnjih kardiologov pediatrov potekala specializacija iz pediatrije (vsi specializanti morajo namreč v okviru specializacije krožiti tudi na kardiološkem oddelku), si ne predstavljam. Že zdaj nimamo otroškega kirurga, ki bi izobrazil svojega naslednika. Zdaj izgubljamo še tiste, ki bi sicer potencialno izobrazili svoje naslednike pediatre kardiologe za oba univerzitetna centra. Kaj to pomeni za naslednjih 20 let, si verjetno lahko predstavljate?

Koga pravzaprav vabijo v službo?

Zakaj se direktor problema loteva popolnoma napačno

Slišim, da rešujejo katastrofalne razmere ponovno s kolegi iz tujine. Petimi iz sosednje Hrvaške, enim Čehom in še dvema, katerih narodnosti še niso razkrili. S čimer ni nič narobe. Napačen je spet le način "na horuk", na kakršnega so se problema lotili. Za delo na ozemlju Republike Slovenije morajo tuji zdravniki - tako kot mi, če gremo v tujino - postati člani Zdravniške zbornice Slovenije, ki jim mora priznati v tujini pridobljeno izobrazbo in dati zeleno luč za delo. Licenco. Te pa po zakonu ne more dati, če ne opravijo izpita iz akitvnega znanja slovenščine na visokem nivoju. Sam sem moral denimo v istem postopku v Nemčiji opraviti izpit iz nemščine na nivoju C1, pred vpisom v britansko zdravniško zbornico pa test IELTS na akademskem nivoju.

Prebivalec vsake države ima pravico, da govori le svoj materni jezik. Zato je dolžnost zdravnika, da komunicira v njegovem. To velja še posebej za otroke, ki imajo zaradi starosti, bolezni ali preprosto sramu, pogosto težave v maternem jeziku komunicirati že s slovenskimi zdravniki. Kdo bo odgovarjal, če bodo goljufali pri tem pogoju, ko bo zaradi nesporazumevanja prišlo do prvega zapleta, bognedaj smrti otroka?! Šefica oddelka, ki jih je vzela v službo? Generalni direktor UKC Ljubljana Aleš Šebeder? Morda strokovna direktorica?

Problem skušajo reševati tudi s t.i. Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni, ki naj bi ga vodil priznani slovenski kirurg dr. Igor Gregorič, ki si je zgradil izvrstno kariero v ZDA. Inštitut naj bi začel delovati že 1. maja letos, pa ni. Zdaj obljubljajo, da bo začel delovati s 1. julijem. Kdo bo tam delal, če pa so vsi že odšli? Kolegi iz tujine, ki ne bodo opravili izpita iz slovenščine? Ki imajo pogodbe do konca leta za 50 evrov neto, kar pomeni, da niso pripravljeni zapustiti matičnih ustanov, kar je povsem razumljivo. Kdo bo delal v vmesnem času? Glede na to, da nimamo niti srčnega kirurga, bi moral biti vsaj pediatrični interventni kardiolog na razpolago 24/7. Ki ga očitno tudi ne bo. Ne bo se izšlo.

Koga bi moralo to še skrbeti

Spoštovani starši še nerojenih otrok pa vseh tistih do starosti 18 let ter dedki in babice omenjenih vnukinj in vnukov, glede na zgoraj opisano verjamem, da zdaj razumete vse razsežnosti uničenja otroške kardiologije in pediatrične intenzivne medicine na nacionalnem nivoju, ki smo ji priča. Katastrofalni učinki bodo vidni takoj po 1. juliju, ko svojega kritično bolnega otroka, na srcu ali kako drugače, praktično v celotni državi ne boste imeli 24 ur dnevno in vse dni v letu možnost odpeljati na zdravljenje. Kar neizogibno pomeni, da bodo začeli slovenski otroci dobesedno umirati.

Ko se bo to zgodilo prvemu, potrkajte na vrata Rajka Kende, ki je kot dolgoletni vodja Pediatrične kllinike subjektivno in objektivno odgovoren za nastalo katastrofalno stanje, Milojke Kolar Celarc, ki ga je po partijski liniji neusmiljeno ščitila in je poleg uničenja tega dela medicine objektivno in subjektivno odgovorna še za marsikaj - denimo ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu ter na koncu profesorja prava Pravne fakutete Univerze v Ljubljani in bivšega predsednika vlade Mira Cerarja, ki je po partijski liniji ščitil njo.

Ko boste na volitvah razmišljali, ali bi obkrožili kandidata SMC ali Socialnih demokratov, se spomnite, da so oboji zaščitili Milojko Kolar Celarc, to katastrofo za slovensko zdravstvo na dveh nogah, na dveh interpelacijah, ko je bil morda še čas, da bi trenutno stanje morda omilili. Dedkom in babicam pa svetujem isti premislek glede stranke DeSUS, ki je Pokvarjeno Milojko na obeh prav tako podprla. DeSUS vas želi ponovno nategniti s sloganom, da bo popravljal krivice in vam vrnil dostojanstvo. Stanje v otroški kardiologiji in pediatrični intenzivni medicini je tako globoko zavoženo, da bodo vsi, ki danes kandidirajo za stranko upokojencev tako in tako mrtvi že zdavnaj mrtvi, preden se bo stanje v slovenski pediatriji v resnici saniralo.

Si predstavljate, da bi zaradi ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu v normalni državi članici EU, kjer se državljanke in državljani zavedajo zakaj imajo državo, denimo v Veliki Britaniji, stranke v vladi na nivoju celega Otoka uničile otroško kardiologijo in pediatrično intenzivno medicino in povzročile vse kar to potegne za sabo za naslednjih 20 let, te pa bi se delale, kot da se ni nič zgodilo. Še več, si predstavljate, kakšna bi bila usoda takih strank in njihovih kandidatov, če bi ponovno kandidirale na volitvah. Z Britanci ni heca. Vse kandidate bi enega za drugim lepo po vrsti odnesli do dowerskih pečin - z nogami naprej - in jih prepustili rakom rokavskega preliva.

V državi, kjer imamo državljani očitno ireverzibilno poškodovane možgane, pa osumljenci takšne in drugačne politične odgovornosti ter takšnih in drugačnih kaznivih dejanj iz treh odmevnih preiskovalnih parlamentarnih komisij tega mandata lahko zasedajo mesta predsednika države, kandidirajo na volitvah za Državni zbor in zasedajo vodilna mesta v univerzitetni bolnišnici.

***

Za konec pa še 20 tez, 20 najnujnejših ukrepov za hitro reanimacijo slovenskega zdravsta:

1. Povečanje sredstev za zdravstvo ni potrebno. Zagotoviti je potrebno ničelno stopnjo tolerance do organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu in privarčevanih nekaj sto milijonov evrov letno vložiti nazaj v zdravstvo.

2. Zdravstvo ni poligon za plenjenje zdravniško-dobaviteljske mafije. Zdravstvo ne sme biti črpalka za krajo davkoplačevalskega denarja skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme, kot veljajo na prostem trgu EU, pač pa namenjen moderni, hitri, učinkoviti in varni oskrbi državljank in državljanov.

3. Davkoplačevalski denar za davkoplačevalce. Davkoplačevalski denar namenjen zdravstvu se mora vrniti izključno davkoplačevalcem skozi obnovo bolnišnic, zdravstvenih domov in drugih institucij javne zdravstvene mreže, njihove opreme, izobraževanje zaposlenih, vlaganje v raziskave in razvoj ter sodelovanja s tujimi sorodnimi institucijami.

4. Spremeniti je potrebno miselnost. V skladu z 21. stoletjem in načelom moderne države je potrebno posodobiti miselnost in delovanje Ministrstva za zdravje, svetov zavodov javnih zdravstvenih ustanov, vodstev bolnišnic in njihovih organizacijskih enot, cehovskih organizacij, nacionalnih združenj, Specializiranega državnega tožilstva, Nacionalnega preiskovalnega urada, Komisije za preprečevanje korupcije, Agencije za zdravila in Agencije za varstvo konkurence ter ustrezne zakonodaje, za zagotavljanje učinkovitega gospodarjenja na področju zdravstva in zaščito davkoplačevalskega denarja. Zdravstvene ustanove so namenjene zdravljenju državljank in državljanov in ne krinka za organiziran kriminal in krajo davkoplačevalskega denarja.

5. Politiko stran od zdravstva. Politika naj zagotovi zakonodajni okvir in ustrezno podporo vsem ukrepom, ki bodo zagotovili učinkovito zdravstvo, pri konkretnem odločanju pa naj drži roke stran in zagotovi izvajanje izključno stroki, na podlagi jasnih meril.

6. Primer dobre prakse odkrivanja organiziranega kriminala in sistemske korupcije. Zgodba o žilnih opornicah, ki je razkrila vse sloje organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu (kje poteka, kdo jo izvaja, kdo jo ščiti, kdo je ne preganja) naj bo zgled za znižanje cen vsem 20.000 različnim zdravilom, medicinskim pripomočkom in opremi, ki jih kupujejo slovenske javne zdravstvene ustanove, na nivo cen prostega trga v EU.

7. Prosti evropski trg. Če domači dobavitelji niso sposobni ali nočejo zagotoviti konkurenčnih cen, kot veljajo na prostem trgu EU naj javne zdravstvene ustanove za davkoplačevalski denar nabavljajo zdravila, medicinske pripomočke in opremo direktno od proizvajalcev oz. če to iz objektivnih razlogov ni možno od večjega distributerja v tujini.

8. Ministrstvo za zdravstvo. Ministrstvo za zdravje je potrebno preimenovati nazaj v Ministrstvo za zdravstvo. Zdravje je posledica dobro delujočega sistema zdravstva, za katerega skrbi ministrstvo.

9. Zavetnik davkoplačevalcev ne mafije. Ministrstvo za zdravstvo naj postane zavetnik davkoplačevalskega denarja in ne organiziranega kriminala in sistemske korupcije. Ne sme biti finančno pribežališče za bivše ministre in druge, ki so svoje kariere že zaključili. Postati mora svetovnonazorsko, ne omejeno na balkanske prakse. Zagotavljati mora zdravstvu v duhu dobrega gospodarja.

10. Protikorupcijske pisarne. Ministrstvo in večje bolnišnice naj imajo Protikorupcijske pisarne, z vsemi pooblastili in jasno ter učinkovito zakonodajo za boj proti korupciji v zdravstvu.

11. Koncesionarska dejavnost. Potrebno je urediti koncesionarsko dejavnost, ki naj bo za isto opravljeno storitev plačana enako kot javni zdravstveni zavodi. Podeljevanje koncesij naj bo glede na potrebe in ne politična ali zasebna znanstva.

12. Mreža bolnišnic. Oba univerzitetna centra morata biti sposobna izvajati celoten program. Regionalne bolnišnice naj se po vsebini smiselno prestrukturirajo. Izvajanje vseh programov in povsod je lahko za bolnike nevarno.

13. Slovenski zdravniki v tujini. Ugledne slovenske zdravnike v tujini mora ministrstvo povabiti nazaj v Slovenijo na ključne vodilne položaje oz. če tega ne želijo za svetovalce na svojem področju.

14. Odličen terciarni nivo je obraz medicine pred domačo in svetovno javnostjo. Univerzitetni bolnišnici morata biti univerzitetni bolnišnici in ne pralnici denarja. Generalni direktor mora biti kompetenten, po možnosti iz tujine in izbran po jasnih kriterijih in merilih. Strokovni direktor mora biti priznan domači strokovnjak, ki mu to mesto ne bo le zadnja vrstica v življenjepisu. Prednost morata imeti tericarna in raziskovalna dejavnost ter povezovanje s tujino.

15. Odličen sekundarni nivo je predpogoj za odlično univerzitetno medicino. Regionalni centri morajo biti regionalni centri odličnosti in vez med univerzitetnima ustanovo ter primarnim nivojem. Postati morajo pomemben sodelavec pri raziskavah. Ukiniti je potrebno njihov podrejeni položaj do obeh univerzitetnih centrov. Spodbujati je potrebno akademsko udejstvovanje tudi na sekundarnem nivoju in enakopravno sodelovanje v strokovnih nacionalnih telesih.

16. Odličen primarni nivo je predpogoj za vse ostalo v zdravstvu. Zagotoviti je potebno kadrovsko popolnjenost primarnega nivoja za odlično preventivo in oskrbo davkoplačevalcev pri izbranem zdravniku. Nujna je razbremenitev osebja - nekajminutna obravnava je nedopustna. Zagotoviti je potrebno kontinuirano izobraževanje tudi v tujini.

17. Izobraževanje laikov. Na vseh nivojih šolanja in v javnih medijih je potrebno zagotoviti kontinuirano izobraževanje o najpogostejših življenjsko ogrožujočih stanjih in nujnem ukrepanju za zagotavljanje čim boljše pomoči državljank in državljanov drug drugemu že na terenu.

18. Potrebna je ustanovitev agencije za nujno medicinsko pomoč. Potrebna je moderna organizacija urgentnih centrov ter kadrovska popolnitev, boljša organizacija helikopterske nujne medicinske pomoči in mreža učinkovitih dispečerskih centrov.

19. Zavarovalništvo. Trg je potrebno odpreti tujim zavarovalnicam. Monopolne zavarovalnice so značilnost nedemokratičnih sistemov in zaključujejo krog organiziranega kriminala in sistemske korupcije v okviru dogovorne balkanske ekonomije in preprečujejo delovanje trga.

20. Zdravstvo za vse. Zdravstvo je potrebno iztrgati iz rok zdravniško-dobaviteljske mafije, ki ima politično zaščito v različnih inkarnacijah partije (SD, DeSUS, SMC, Levica, bivša LDS in vse njene permutacije), in ki pod krinko, tudi univerzitetne medicine krade davkoplačevalski denar vseh državljank in državljanov ne glede na politično pripadnost in ga v višini nekaj STO milijonov evrov na leto prečrpava v tujino in davčne oaze. Zdravstvo je potrebno v celoti vrniti državljankam in državljanom ter davkoplačevalkam in davkoplačevalkam, ki ga financirajo.