V nedeljo zvečer se je od nekod pojavila "informacija", da naj bi danes prišlo do sklenitve nekakšne predvolilne koalicije na levici, in sicer med SMC, socialnimi demokrati, upokojensko stranko ter stranko Alenke Bratušek, medtem ko Šarca v to "niso uspeli prepričati". Ne glede na to, da bi to "novico", ki jo je objavila spletna Demokracija (vir), lahko mirno uvrstili med t.i. lažnive novice (fake news), saj v članku ni enega samega referenčnega stavka, ki bi bil preverjen, pa ideja o podpisu predvolilne koalicije med naštetimi strankami sploh ni tako nelogična. Pravzaprav bi bilo od strank sedanje vladne koalicije, ki jo sestavljajo SMC, SD in DeSUS, edino smiselno, da se zavežejo po volitvah oblikovati vlado, pravico do mandatarja pa ima seveda tista stranka, ki 3. junija osvoji največ poslanskih mandatov. Od naštetih ima ta trenutek najvišjo podporo SD, kar bi pomenilo, da bi postal mandatar njen predsednik Dejan Židan. Vendar pa imamo tu precejšen problem ...

Židan namreč niti slučajno ni "material" za mandatarja. Tega se najbolj zavedajo njegovi "strici iz ozadja", o katerih je prav on pred leti začel govoriti (podobno kot Borut Pahor), potem pa nenadoma obmolknil. Vsaj Milana Kučana in Janeza Kocijančiča bi lahko omenil, mar ne? Kakorkoli, Židan med vplivnimi "deležniki" na levici ne kotira prav visoko in je pogosto tarča opravljanja ali celo posmehovanja. Toda ker je ta hip še vedno najperspektivnejši predsednik strank, ki si prizadevajo za status quo v politiki, ga nihče javno ne bo šel napadati. Vendar je stiska že tako velika, da mi je pred dnevi nekdo iz krogov blizu t.i. trde levice namignil, da bi bilo za vse precej lažje, če bi "zmagal tisti kamniški imitator", s čemer je priznal, da je Marjan Šarec še vedno v igri za primat na levici, če bo seveda uspel ohraniti drugo mesto ali pa celo zmagati na volitvah (kar pa je glede na zadnje ankete sicer manj verjetno).

Že omenjena uvodna "novica" o predvolilni koaliciji, ki bi jo načeloma lahko imenovali "fake news", četudi ima vse elemente možnega, vključuje tudi Alenko Bratušek, o kateri imate lahko svoje mnenje, toda dejstvo je, da se je na dosedanjih predvolilnih televizijskih soočenjih relativno dobro odrezala - poleg tega, da je pravzaprav edina ženska med strankarskimi šefi. Neprimerno bolje od Židana, denimo. Ni torej nemogoče, da njena stranka ne bi presegla parlamentarnega praga in si s tem zagotovila tudi vstopnico za koalicijo.

Kajti po 3. juniju bomo bržkone videli dva možna scenarija - in v obeh bo na srečo ali nesrečo glavno vlogo igral dosedanji kamniški statist Marjan Šarec (razen če bi na volitvah dobil manj kot 10 odstotkov glasov). Kaj to pomeni, se boste vprašali. To pomeni, da bo v primeru močne zmage SDS (in ohranitvi Nove Slovenije v parlamentu) prav Šarec dobil ponudbo Janeza Janše, ki jo bo težko zavrnil. V bistvu mu bo lahko Janša v vsakem primeru ponudil več kot Židan, če bo ta sestavljal vlado kot mandatar. Si predstavljate Židana, da bi Šarcu ponudil mesto premierja, četudi bi SD na volitvah dobila kak odstotek več? Ne? Jaz tudi ne. Židan je namreč prevelik ego in premalo stratega, da bi bil sposoben takšnega manevra.

Na drugi strani Janša nima kaj izgubiti, če Šarcu ponudi vse, samo da ga dobi v koalicijo in tako onemogoči nastanek še ene, tokrat izrazito leve vlade, v kateri bi bile lahko teoretično vse stranke razen NSi in SDS. Glede na večino javnomnenjskih raziskav bi bila takšna "anti-janšistična" koalicija številčna, saj bi bilo v njej lahko celo pet strank (ne pozabite na Levico, ki bo najverjetneje ohranila status parlamentarne stranke), ravno to pa je garancija za težave pri vladanju. Več strank v koaliciji pomeni več problemov. Ko je pokojni Janez Drnovšek prišel do tega spoznanja, je tvegal celo dvostrankarsko koalicijo s tedanjo SLS, ki jo je vodil Marjan Podobnik ...

Prav obsojenost na koalicijsko kohabitiranje, izsiljevanje majhnih strank in preveliko favoriziranje t.i. levice sestavljajo mozaik slovenske politične nezrelosti. Šele sprememba volilnega sistema (še prej pa tiha redakcija nesrečnega 7. člena Zakona o volitvah poslancev v državni zbor!) bi lahko utrla pot k normalizaciji levega in desnega bloka. Na prihajajočih volitvah bo ta izrazita neuravnoteženost ponovno prišla do izraza. Medtem ko vse kaže, da bodo levo od sredine v parlament prišle Levica, socialni demokrati, DeSUS, SMC in morda celo Stranka Alenke Bratušek (torej 5 strank), pa bosta desno od sredine skoraj gotovo tudi po 3. juniju v parlamentu sedeli samo Nova Slovenija in SDS. Zakaj bo polovica volivcev bojkotirala volitve in zakaj nobena sredinska stranka (Dobra Država, Lista novinarja Bojana Požarja denimo) ne bo prebila 4-odstotnega parlamentarnega praga, je že drugo vprašanje. Zakaj po fiasku Državljanske liste, ki jo je vodll Gregor Virant, Slovenija ne zmore formirati neke sredinske politične stranke, pa je prav tako eno izmed retoričnih vprašanj ...

Skratka, ker sta do volitev manj kot dva tedna, je nemir med ključnimi odločevalci vsak dan večji. Janše si nihče ne želi na oblasti, vendar je letos nenavadno umirjen v kampanji in mnoge spominja na leto 2004, ko je precej suvereno zmagal. Ko sem v petek za POP TV komentiral kampanjo, sem izpostavil ravno ta moment: če Janša do 3. junija ne bo bleknil kakšne neumnosti, napisal kakšnega prehudega tvita, potem se mu nasmiha ponovitev leta 2004. Toda do 3. junija je še vseeno kar nekaj časa. Nenazadnje mu lahko kakšno mino podstavijo tudi s tako bizarnimi paradami, kakršna bo manifestacija na Kongresnem trgu 25. maja, na katerem bodo ponovno blesteli zmešana pevka Svetlana Makarović in muzejski liki iz prejšnjega stoletja.

Res bo zanimivo opazovati, kaj vse bodo vrgli edinemu političnemu Antikristu našega časa, da bi ta pograbil kost in si zmanjšal možnosti za volilno zmago. V bistvu bi jim Janša najbolj podkuril, če bi šel do 3. junija na družinske počitnice in pustil, da umazano delo zanj opravijo drugi ...