Da na letošnjih volitvah lahko zmaga socializem, je očitno, marsikomu pa še ni jasno, kaj bi zmaga socializma (torej levega bloka DeSUS, Levica, SD, SMC) pomenila za Slovenijo. Stranke levega bloka se razlikujejo pri poudarkih, za vse pa je značilno, da zagovarjajo državno lastnino (nasprotujejo npr. privatizaciji NLB in Telekoma), zavračajo zasebno zdravstvo in šolstvo, podcenjujejo vojsko in obrambo; da podobno kot slovenski veleposlanik pri OZN leta 1998 iščejo alternative severnoatlantskemu zavezništvu ...

Politiko DeSUS predstavlja Karl Erjavec, ki v intervjuju za Delo (SP, 19. maja 2018) zavrača zasebno šolstvo in zdravstvo. Takole pravi:

"Odraščal sem v tujini in vem, kaj pomeni zasebno šolstvo. V Belgiji sem imel v mladosti možnost primerjave in vem, da zasebno šolstvo ne zagotavlja dovolj visoke ravni znanja za kasnejšo uspešno poklicno pot posameznika."

Iz te - milo rečeno - pavšalne izjave, prvič, ni jasno, ali je Erjavec v Belgiji obiskoval zasebno ali javno šolo. Drugič, ni jasno, kakšno možnost primerjave oz. ocene zasebne šole je imel, če je obiskoval javno šolo, oz. kako je mogel ocenjevati javno šolo, če je hodil v zasebno. Tretjič, ni jasno, kako zanesljiva je ocena otroka pred 12. letom starosti (ko naj bi se Erjavčevi vrnili v Jugoslavijo). Jasno je edino to, da belgijska šola, pa naj bo javna ali zasebna, ni škodila niti Erjavčevi politični karieri niti - Belgiji. Erjavec svoj hvalospev (jugoslovanskim in jugo-slovenskim) javnim šolam, ki so po vsej verjetnosti bolj od belgijskih vplivale na Erjavčevo kariero, nadaljuje z diskvalifikacijo Evropske pravne fakultete, katere "diplomanti pa nimajo enakega izhodišča za pravno kariero, saj jih zavajajo, da je njihova diploma formalno primerljiva z diplomo drugih fakultet". Erjavec je z izjavo, za katero bi moral kot pravnik vedeti, da utegne zanjo odgovarjati pred sodiščem, po vsej priliki hotel reči, da so pri nas zanesljivejše kariere, ki so - tako kot Erjavčeva - povezane z javnimi šolami, levico in socializmom.

Ko povzdiguje javno zdravstvo, se Erjavec spet vrača v svoje belgijsko otroštvo:

Kar se tiče zdravstva, pa vam lahko postrežem s konkretnim primerom iz mojega otroštva v Belgiji; mama je bila enkrat prisiljena, da me odpelje k zasebnemu zobozdravniku, ker bi mi v javni ambulanti namesto zdravljenja le izpulili zob. Ta enkratni strošek je bil zanjo tako visok, da smo se morali tisti mesec odpovedati številnim drugim predvidenim izdatkom ...

Razumni bralci bi te Erjavčeve spomine razumeli kot hvalnico zasebnega zdravstva, ki ne puli, ampak zdravi, pri čemer bi se seveda vprašali, kakšno zavarovalnico so imeli Erjavčevi v Belgiji, in, ali ni zdravje važnejše od "številnih drugih predvidenih izdatkov"?

Te komične zgodbe so zanimiva ilustracija Erjavčeve miselnosti. Za Erjavčev socializem pa so še bolj bistvene druge zgodbe:

* njegova znamenita obljuba (na prejšnjih volitvah), da bo najnižja pokojnina znašala 1000 evrov;

* njegovo malikovanje jugodiplomatov in lustracija diplomatov, za katere so njegovi levičarski gospodarji sodili, da so - kljub temu, da so obiskovali javne in zasebne šole - neprimerni;

* pobuda MZZ, da njegovi eksperti analizirajo možnost izstopa Slovenije iz Nata;

* Erjavčeva geopolitična naivnost glede odnosov z bivšimi socialističnimi državami in slovanskimi narodi (Hrvaška, Rusija ...);

* predvsem pa njegova ideja o levem bloku z Zoranom Janovićem.

Druga velika osebnost socialistične levice je seveda Dejan Židan, ki predseduje stranki, ki se je nekoč imenovala Zveza komunistov in je sodelovala v večini slovenskih levičarskih vlad - kadar jih ni vodila. Ta stranka je bila - podobno kot vse njene sestrske stranke socialističnega in nerazvitega sveta - od nekdaj privržena političnemu izumu, ki se glasi Bolje naš bedak kot njihov učenjak! Kot vrhunsko socialistično spretnost bi lahko ob omenjeni kolaboraciji označili Židanovo izjavo v intervjuju za Delo (SP, 12. maja 2018), da "naša država ni optimalno vodena". Na vprašanje, kakšna bo Slovenija čez štiri leta, če jo bo vodil Židan, odgovarja: "Standard državljanov bo višji, čakalne vrste v zdravstvu bodo krajše", sicer pa veliko govori o profesionalnem vodenju in obljublja:

"Ljudi ni treba biti strah, da bodo zamenjani, ker jih je imenoval nekdo drug in ne konkretna nova koalicija. Če bom jaz premier, takšnih političnih menjav ne bo ..."

Židan seveda spada med previdne levičarje. O pravični državi pravi:

"To je država, v kateri so osnovne dobrine, torej pravica do zdravja, šolanja, kulture, dostopne vsem ljudem, ne glede na njihov materialni status ali lokacijo bivanja ... Vedno je treba varovati tiste, ki jim je zelo težko, vendar pri tem ne kaže pozabiti, da je nosilec razvoja srednji razred."

Predstraža levega bloka, tj. Levica Luke Mesca zagovarja socialno državo, celo realni socializem, samoupravljanje, zadružništvo, obdavčevanje bogatašev, med prednostne naloge pa šteje "delavske pravice in pravice žensk ter predvsem zmanjšanje socialnih razlik in odprava revščine". Mesec ogorčeno odklanja kapitalizem, tj. "tekmo, v kateri preživijo tisti, ki dosegajo največjo produktivnost in ustvarjajo najvišje dobičke, kar še tako dobre lastnike kapitala sili v eksploatacijo, velikokrat nevidno".

Na koncu ostane Miro Cerar, ki se je najbolj proslavil z volilno zmago po odstranitvi glavnega političnega konkurenta. Cerarja ni navdušil le Janšev zapor, ampak je tudi strokovno argumentiral njegovo izključitev iz parlamenta. Lovorike si je pridobil s preganjanjem zasebnega zdravstva in z nerodnostmi okrog drugega tira, zaradi katerih so nam Italijani in Avstrijci prevzeli najvažnejše povezave med Jadranom in Srednjo Evropo. Cerarjev socializem se najbolj razločno kaže v odporu njegove finančne ministrice, da bi spoštovala zavezo Evropski komisiji glede privatizacije Nove ljubljanske banke, da o njegovi ministrski ekipi, ki spominja na vladno revščino po odstavitvi Staneta Kavčiča leta 1972, sploh ne govorimo.

Poleg slavne ministrice za zdravje je največ slave Cerarju prispeval njegov minister za infrastrukturo, ki je ob nastopu službe izjavil, da drugega tira ne bomo potrebovali še trideset let. Sicer ne bi smeli pozabiti, da je Cerar z manevri okrog arbitražnega sporazuma zapečatil usodo Slovenije kot pomorske države. Pri tem je morda pomislil na izjavo nekdanjega sovjetskega ministra Molotova, izrečene Edvardu Kardelju na pariški konferenci leta 1946: "Saj ne more vsak okraj imeti svojega morja!"

Od vseh grehov bi Kardelju nemara najlažje odpustili njegovo ugotovitev v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Slovenski liberalni politiki naj bi bili med obema vojnama zaradi svojih koristi pristali, da Slovenija lahko pride do morja le preko Hrvaške! To, kar bi nemara lahko oprostili Kardelju, pač ne moremo oprostiti Cerarju. Naši levičarji po vsej priliki razmišljajo takole: Slovenija bo socialistična, ali pa je sploh ne bo!