Gospod Zoran Janković se mi je kot karikatura neuspele slovenske tranzicije vedno zdel tako nepomemben in patetičen, da sem že zdavnaj pozabil, da obstaja. Že zdavnaj sem tudi oprostil klenim Ljubljančanom, da niso šli na volitve in so ga pustili izvoliti drugim državljanom. Nanj, da me bo pravilno razumel, nikada nisam baš obratio pažnju ... dokler pred nekaj dnevi nisem slišal, da sta se spajdašila z onim drugim šaljivcem in nategunom starejših sodržavljank in sodržavljanov, predsednikom tiste inkarnacije bivše Komunistične partije Slovenije, ki je pokrila subkulturo upokojenk in upokojencev - Karlom Erjavcem po imenu -, in se sredi mesta nisem skoraj zaletel v plakat, s katerega se nam nasmihata ti dve šemi. Je to mogoče, sem pomislil!? Gre Erjavcu zadnje čase tako slabo, da se mora tudi uradno pajdašiti s takšnim spornim politikom? Gre šefu upokojenske partije že tako za nohte, da mora zdaj tudi javno kazati najslabše, kar premore? Ali ga imajo preprosto dovolj? Erjavca namreč. In so mu poslali torpedo, ki mu je prinesel poljub vseh poljubov, il bacio di tutti baci - poljub smrti?

Ob tej priložnosti sem se ponovno vprašal, kot že pred leti, kaj "balkanski kavboj" sploh dela oziroma sploh še dela na mestu župana slovenske prestolnice? Razen tega, da preprečuje, da bi županstvo zasedel kdo drug. Nekdo, ki ni iz podzemlja neuspele slovenske tranzicije? Še večje vprašanje - kako ste se Ljubljančani pustili nategniti že n-tič in ste ga ponovno izvolil? In še največje vprašanje - zaradi česa? Sprašujem se zato, ker je Ljubljana v svoji zgodovini dejansko že imela velmože, ki so Ljubljani pustili pečat! Ki so imeli kaj pokazati! Kako je lahko Ljubljana, podobno kot država, padla na testu zgodovine in se tako balkanizirala, mi ni jasno? Problem mora biti v Ljubljančanih. Tistih izvirnih, ne priseljenih s periferije in juga.

Skoraj skriti spomenik slovenskemu filologu Francu Miklošiču v Miklošičevem parku v Ljubljani.

Franc Miklošič vs. Zoki (Vir: wikipedia.com)

Franc vitez pl. Miklošič (nemško Franz Ritter von Miklosich) je bil slovenski filolog, jezikoslovec in slavist. Rodil se je 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru v takrat še avstrijskem cesarstvu in umrl kot slovenski slavist vseh časov 7. marca 1891 na Dunaju. Po končani osnovni šoli v domačem Ljutomeru in gimnaziji, ki jo je obiskoval v Varaždinu in Mariboru, je leta 1838 doktoriral iz filozofije na graški univerzi. Tam je nekaj časa študiral in predaval pravo, iz katerega je leta 1840 tudi doktoriral še na dunajski univerzi. Pravo je kasneje opustil in se posvetil študiju slovenskih jezikov ter se leta 1844 zaposlil v dunajski dvorni knjižnici. Istega leta je objavil kritično recenzijo Boppove Primerjalne gramatike, čemur je sledila vrsta izjemno poglobljenih del, ki so v takratni slovanski filologiji napravila pravo revolucijo.

Po Kopitarjevi smrti je Miklošič postal cenzor za slovanske, romunske in grške knjige; med drugim je leta 1846 cenzuriral tretjo in četrto kitico Prešernove Zdravljice. V času pomladi narodov je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije, ki so ga dunajski Slovenci 20. aprila 1848 javno naslovili na svoje rojake, ter narodni poslanec v zgornjem domu avstrijskega državnega zbora.

Leta 1849 je na dunajski univerzi ustanovil katedro za slavistiko; germanistika je bila ustanovljena šele naslednje leto. Postal je profesor in tri študijska leta tudi dekan tamkajšnje filozofske fakultete, v letu 1854-1855 tudi rektor celotne dunajske univerze. Za svoje zasluge je leta 1864 prejel dedni viteški naziv plemeniti. Bil je član avstrijske akademije znanosti in dopisni član francoske Académie des Inscriptions et Belles-Lettres.

Njegova številna dela se ne ukvarjajo le s slovanskimi jeziki, pač pa tudi z romunščino, albanščino, grščino in jezikom Romov. Miklošičev opus tako obsega okoli 180 znanstvenih publikacij, med njimi slovnico starega narečja slovanskega jezika Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti, staroslovansko-grško-latinski slovar Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum, primerjalno slovnico slovanskih jeziko Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, primerjalno morfologijo slovanskih jeziko Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen, zbirko srbskih spomenikov, zgodovinskih izsledkov o Srbiji, Bosni in Dubrovniku Monumenta Serbica Spectantia Historiam Serbiae, Bosniae, Ragusii, etimološki slovar slovanskih jezikov Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen ter študijo o o narečjih in selitvah evropskih Romov Über die Mundarten und Wanderungen der Zigeuner Europas.

In potem je prišel Zoki: Prijedor in ćevapćići.

Ivan Hribar vs. Zoki (Vir: wikipedia.com)

Spomenik domoljubu Ivanu Hribarju na Hribarjevem nabrežju v Ljubljani

Ivan Hribar je bil slovenski bančnik, politik, diplomat in publicist, ki se je rodil 19. septembra 1851 v Trzinu pri Ljubljani in umrl 18. aprila 1941 v Ljubljani. Ker je bil oče prekupčevalec s posestvi, se je morala družina večkrat seliti. Bil je bolehen otrok - oboleval je za padavico. Mati je bila zelo verna, zato je z Ivanom romala k Svetemu Valentinu po pomoč, kar naj bi naredilo konec njegovi božjasti. V šoli se je hitro učil in napredoval. Pri vpisu v nižjo gimnazijo je lahko preskočil prvi razred. Med študijem se je težko prebijal, zato je inštruiral druge študente in prevajal razne tekste, da si je zaslužil nekaj dodatnih goldinarjev. 

Kasneje je Hribar poklicno deloval kot zastopnik pomembne češke banke Slavija v Ljubljani. Skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem je bil pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke. Od leta 1882 je bil član ljubljanskega mestnega sveta in med drugim vodil izgradnjo vodovoda. Med letoma 1896 in 1910 pa je bil ljubljanski župan in je zaslužen za popotresno obnovo Ljubljane. Njegove zadnje izvolitve cesar Franc Jožef I. ni potrdil, ker je Hribar zaradi delovanja v času protinemških demonstracij leta 1908 pri njem padel v nemilost. V letih 1889-1908 je bil kranjski deželni poslanec, v letih 1907-1911 pa tudi poslanec avstrijskega državnega zbora. Pred prvo svetovno vojno je bil med vodilnimi predstavniki neoslavizma. V Jugoslaviji je bil najprej 1919-1921 veleposlanik v Pragi, nato 1921-1923 pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje 1932-1938 jugoslovanski senator.

Znan je bil kot velik domoljub in marljiv, strasten politični delavec. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane in ga vabila v konsulto. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. Zavit v jugoslovansko zastavo je skočil v Grubarjev kanal na Kodeljevem. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici pesnika: 

"Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi."

In potem je prišel Zoki: Zakaj sem jaz danes sploh tukaj?

Jože Plečnik vs. Zoki (Vir: wikipedia.com)

Plečnikova Ljubljana

Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.

Po končani graški šoli je odšel na Dunaj, kjer je bil bil študent arhitekture slavnega Otta Wagnerja. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazale prestop iz secesijskega stila v modernizem z inovativnimi tlorisi. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti.

Kasneje je na Dunaju neuspešno kandidiral za Wagnerjevega naslednika, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921 naprej pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. 

Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Med obema vojnama, od leta 1924 naprej, je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, pa tudi Prešernovo nagrado, promoviran je bil za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani. Častili so ga nekateri učenci in del politikov.

Prvo razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil Lojze Gostiša. Sledile so razstave, posebej v Evropi, vse do monografske predstavitve v Centru Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996.

Plečnik je po diplomi celovito in izvirno načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša, Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v Pragi (Hradčani, predsedniška rezidenca, dvorišča in vrtovi, Cerkev Srca Jezusovega), v Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo (Tromostovje, arkade z mestno tržnico in ribarnico, zapornica na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov v mestu ter na Ljubljanskem gradu - Šance) in drugod po Sloveniji.

Posebej se je ukvarjal s sakralno arhitekturo, zidal je nove cerkve, predeloval obstoječe in jih na novo opremljal. Veliko je delal na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij.

Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni v svojem času (npr. stavba slovenskega parlamenta, novi Magistrat v Ljubljani) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je ostareli umetnik in upokojeni profesor ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne po Sloveniji: partizanom, talcem, internirancem (Črna na Koroškem, Dolenja vas v Selški dolini, Litija, Ljubljana)

Posebej je načrtoval paviljon za maršala Tita na Brionih. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova nekdanjega samostana Križanke v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture kot na pedagoškem področju.

Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na Tehniški fakulteti v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj Fakulteta za farmacijo), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično.

Plečnik je zaradi starosti, manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma po letu 1945 ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Po Plečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. 

Umrl je 7. januarja 1957 v Ljubljani.

In potem je prišel Zoki - Direktor z največ nagradami.

Vladimir Šubic vs. Zoki (Vir: wikipedia.com)

Šubiceva Meksika in Nebotičnik

Vladimir Šubic je bil slovenski arhitekt, ki se je rodil 23. maja 1894 v Ljubljani, v takratni Avstro-Ogrski in umrl 16. novembra 1946 v Lukavcu v Bosni in Hercegovini. Vladimir Šubic je avtor mnogih ljubljanskih zgradb, od katerih je najbolj znana ljubljanski Nebotičnik.

Študiral je na Dunaju, v Gradcu in v Pragi. Leta 1922 je po končanih študijih opravil državni izpit in dobil naziv inženirja-arhitekta. V Ljubljani je deloval do druge svetovne vojne. Po vojni je padel v nemilost komunističnih oblasti, ki so ga leta 1946 poslale v delovno brigado na železniško progo Brčko-Banovići, kjer je še istega leta umrl v še danes nepojasnenih okoliščinah - uradno zaradi infarkta.

Spisek njegovih realiziranih del v Ljubljani je dolg, najpomembnejše delo pa je bil ljubljanski Nebotičnik, prva železobetonska stavba v Evropi. Poleg tega so njegova najbolj znana arhitekturna dela Vila Lovšin, Vila Koehler, stanovanjska hiša Meksika, Delavska zbornica, več stanovanjskih hiš Pokojninskega zavoda, Grobnica družine Jelačin, Vila Šubic, Palača trgovskega doma, Palača Grafika, Palača trgovske akademije, Kino Udarnik v Mariboru in Putnikov paviljon.

In potem je prišel Zoki...

Černobilski betonski sarkofag Zorana Jankovića - Zokija

Zokijeva grobnica iz zraka (Google Earth). Vse, kar je južno od pokritega in odkritega štadiona, je nedokončani projekt, zgleda kot betonski sarkofag v Černobilu.

In kaj pravi wikipedia o aktualnem županu najlepšega mesta na svetu? Zoran Janković se je rodil 1. januarja 1953 srbskemu očetu in slovenski materi v Saraorcih pri Smederevu v Srbiji, kjer je preživel otroštvo. Njegova starša sta se preselila v Slovenijo in ga do konca četrtega razreda pustila pri starih starših, nakar se je preselil k njima v Slovenijo. Osnovno šolanje je nadaljeval v Ljubljani na osnovnih šolah Valentina Vodnika in na Ketteja in Murna, kjer je dokončal osmi razred. Kasneje je obiskoval na Gimnazijo Poljane in leta 1980 diplomiral na ljubljanski Ekonomski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo s pomenljivim naslovom "Prekupčevalci s kmetijskim blagom pri nas".

Leta 1978 se je zaposlil v PTT podjetju kot pripravnik v službi za investicije. Kasneje je delal kot predstavnik in komercialist za podjetje Grič Zagreb. Leta 1984 je bil v poslovnem sistemu Mercator imenovan za v. d. direktorja Mercator Investa. Na tem položaju je ostal do leta 1988, ko je postal podpredsednik SOZD Emona in v. d. generalnega direktorja Emona-VS. Ker ni bil imenovan za direktorja Emone, je 1990 ustanovil in postal direktor podjetja Electa Inženiring, ki se ukvarja s projektiranjem, gradnjo objektov ter notranjo opremo.

Oktobra 1997 je bil s položaja člana nadzornega sveta izvoljen za predsednika uprave Poslovnega sistema Mercator. Leta 2006 so ga novi lastniki družbe nekrivdno razrešili s te funkcije s sedmimi glasovi za in šestimi proti. Zamenjava naj bi bila izvedena iz političnih razlogov. Zaradi dela v podjetništvu (predvsem vodenja Mercatorja) je medijsko zaslovel in prejel več nagrad.

Leta 1998 ga je časopis Delo kot enega prvih Slovencev označil za tajkuna. 

Politično se je Janković najprej angažiral kot eden izmed ustanovnih članov kontroverznega Foruma 21. Na volitvah za župana Ljubljane je prvič zmagal leta 2006. V predvolilnem času državnozborskih volitev je leta 2008 podprl levo koalicijo - LDS, SD in Zares. Leta 2010 se je udeležil lokalnih volitev s svojo listo in ponovno zmagal.

Čeprav je do tedaj vztrajno trdil, da ne bo kandidiral na državnozborskih volitvah, je oktobra 2011 v ljubljansko mestno hišo romalo 26 znanih Slovencev (med njimi nekdanji predsednik države Milan Kučan, politik France Bučar, igralka in političarka Jerca Mrzel, športnik Iztok Čop, pisateljica Svetlana Makarović, glasbenika Magnifico in Zoran Predin, igralec Branko Đurić-Đuro ter predsednik zveze borcev Janez Stanovnik), ki so ga pozvali, da kandidira na prihajajočih volitvah - kar je naslednji dan tudi storil.

Na volitvah 4. decembra 2011 je stranka Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija postala zmagovalka predčasnih volitev v državni zbor. S to zmago je postal Janković tudi uradno pretendent za mandatarja za sestavo vlade, do česar pa zaradi slabe kombinatorike nikoli ni prišlo.

Kasneje je postal ponovno župan na volitvah leta 2014. Wikipedija našteva, da je v času županovanja končal vrsto projektov, katerih glavni problem (ni pa edini) v primerjavi z zgoraj omenjenimi velmožmi je ta, da vsebinsko niso njegovi. Zoran Janković je pri teh projektih le pritiskal na gumbe in vlekel niti (če ne še česa). ustvarili so jih v resnici drugi. Ljubljanski velmožje so naštete projekte vsebinsko ustvarili sami.

V času, ko je bil direktor Electe, je bilo to podjetje poimenovano za "podjetje z ruskimi poslovnimi metodami", saj ni plačevalo uslug podizvajalcem, zaradi česar so številni propadli, šli v stečaj ali pa se znašli v poslovnih težavah. Prav tako v času Electe, ko je Janković postal športni funkcionar, je vzpostavil sistem financiranja njegovih športnih projektov. Od svojih strank naj bi po nekaterih izjavah zahteval prostovoljni prispevek za kakšen športni klub ali pa jim zanj pošiljal račune. Očitki glede Electe so se prenesli tudi v Mercatorjevo obdobje, saj je Janković uradno prodal podjetje obema sinovoma, ki nista poravnala kupnine, hkrati pa je podjetje pričelo skoraj ekskluzivno delovati z Mercatorjem.

Kot glavni direktor Mercatorja je spremenil tudi tržno politiko iz mnogih sosedskih, manjših prodajaln v večje centre po podobi zahodnih modelov. Posledično so številne manjše Mercatorjeve prodajalne zaprli ali prodali in povzročili propad drugih manjših samostojnih podjetij. Zaradi gradnje novih, večjih nakupovalnih centrov na obrobju mest, ki povzročijo stagnacijo in propad trgovin v centrih mest, je prišlo do kritik, češ da naj bi se zato v Sloveniji povečale cene hrane.

Potrošniki naj bi s plačevanjem višjih cen odplačevali bančna posojila, najeta za gradnjo teh centrov. V tem obdobju je Janković z drugimi vodilnimi v podjetju hotel izpeljati menedžerski prevzem Mercatorja. Neposredno po njegovem drugem poskusu so ga tedanji lastniki odstranili s položaja direktorja.

Med drugimi očitki so tudi nasilno odstranjevanje vrtičkov v različnih mestnih predelih na občinski zemlji, načrtovana gradnja garažne hiše pod osrednjo mestno tržnico, spreminjanje prostorskih načrtov, s katerimi se je povišala cena zemljišč, ki naj bi bili v posredni lasti članov družine Janković, neprimeren (avtokratski) odnos do mestne opozicije ter avtoritativno vodenje sej mestnega sveta.

Kot največji greh pa seveda megalomanski projekt stadiona Stožice in Grepovo notorično neplačevanje podizvajalcev, zaradi česar je prihajalo do propada številnih podjetij ter hudih življenjskih stisk, ki so se končevale tudi z živčnimi zlomi in celo samomorom.

Zaradi sumljivih poslov se je Zoran Janković znašel tudi v parlamentarni preiskovalni komisiji Anžeta Logarja, kjer je bil, glede na to, da je bil na očeh javnosti in v funkciji župana glavnega mesta prestolnice članice Evropske unije, neverjetno samozavesten in aroganten. Je pa kasneje  nekaj zanimivih podrobnosti iz zaslišanja in preiskovanja vpletenosti Zorana Jankovića za Nova24TV razkril sam Anže Logar.

Kot je dejal, so bile Stožice – eden hujših primerov neposredne sprege politike z gospodarstvom oziroma bančno sfero, kar je rezultiralo v bančni luknji, ki smo jo pokrili davkoplačevalci. "Gre za primer najbolj divjega kapitalizma, ki so si ga na račun poštenih podizvajalcev privoščili Zoran Janković, politika, Borut Pahor v tem primeru, ki je podpiral projekt, bankirji in vsi tisti, ki so pri projektu sodelovali na odločevalski ravni", je poudaril Logar.

Iz vsakega sporočila je bilo po besedah Logarja razvidno, da to morajo narediti, ker je nekdo zgoraj to naročil, obstajal je politični pritisk, da se kreditira Stožice, da banke pozabijo na interna pravila in na dobro bančno poslovanje. "V tem primeru je nastalo 130 milijonov evrov škode in 30 milijonov škode za podizvajalce, ki niso bili poplačani." Po besedah Logarja je to za podjetnike, ki so v času krize dobili posel pri projektu Stožice, pomenilo smrtno obsodbo, podizvajalci so namreč pričeli propadati kot po tekočem traku, o tem pa ne želijo spregovoriti.

Depresivne impresije iz Stožic

Betonski sarkofag za najlepšo "pljeskavico" v Ljubljani je s ceste očem opazovalca dobro zakrit.

Ljubljanski Černobil, 1. del

Ljubljanski Černobil, 2. del

Ljubljanski Černobil, 3.del

Predlog grafitarske opozicije, ki je politično precej nekorekten.

V Srbiji so rdeče zvezde že zdavnaj pospravili v Muzej 25. maja. Pri nas bodo 25. maja - torej prav danes - nekateri v paralelnem svetu z njimi skakali na Kongresnem trgu na "mitingu resnice" in poslušali rekvijem z naslovom Nosila bom rdečo zvezdo pod taktirko revolucionarne dirigentke Svetlane Makarović. Drugi bomo na Dan brisače, prav tako 25. maja, nosili rdečo brisačo in s Štoparskim vodnikom v roki praznovali življenje in delo Douglasa Adamsa.

Kako je do pojava Zorana Jankovića kot župana Ljubljane, prestolnice Republike Slovenije sploh prišlo? Upam, da bodo nakano obeh šem, Jankovića in Erjavca, volilci DeSUS tokrat vendarle spregledali in se ne bodo ponovno pustili nategniti slovenskemu političnemu podzemlju.