Pred nekaj tedni je izšla knjiga Ustanovitev Slovenije (vir), ki je pomembna iz več vidikov. Prvič zaradi simbolike: skupaj sta jo izdali ustanovi, za kateri se ve, da sta (bili) trn v peti najprej jugoslovanskim, nato pa domačim (levičarskim) oblastem, namreč Nova univerza in Nova revija (tj. Inštitut Nove revije). Drugič zaradi (glavnega) avtorja Petra Jambreka, ki je kajpada osebno prispeval k ustanovitvi Slovenije. Najbolj pomembno je, da knjiga na več kot šestotih straneh opisuje glavne in prelomne dogodke slovenske zgodovine - vendar ne tako, kot je značilno za večino slovenskih zgodovinskih knjig. Večina slovenskih zgodovinarjev je še vedno očaranih nad zmagovalci druge svetovne vojne, Jambrek pa postavlja v ospredje zmagovalce hladne vojne. Za pisca teh vrstic je knjiga pomembna, ker je obenem gostujoči pisec njenega kratkega poglavja ("Slovenci pod Habsburgi, Karadjordjevići in Titom").

V zvezi s knjigo imam tri opazke:

1. O slovenski osamosvojitvi oz. ustanovitvi slovenske države je mogoče (ali celo treba) govoriti v kontekstu osamosvajanja narodov, kot so Irci, Katalonci, Kurdi, Palestinci ali Škoti.

2. Ob tem bi bilo koristno ugotoviti, kateri mednarodni in zgodovinski pogoji morajo biti izpolnjeni za ustanovitev katerekoli nove narodne države?

3. Glede na omembo "novega razreda" v vabilu bi morali raziskati okoliščine (težave, izzive ...) slovenskega razvoja po drugi svetovni vojni in po hladni vojni.

Ad 1. Irsko osvobajanje je trajalo skoraj vse 20. stoletje, irskih težav pa še ni konec zaradi brexita, ki bi lahko Irce razdelil na člane in nečlane EU, meja med Republiko Irsko in Severno Irsko pa bi se spremenila v mejo med sistemom EU in sistemom Združenega kraljestva. V primerjavi z Irci, ki so za osvobajanje porabili veliko časa, so Katalonci želeli 2017 doseči samostojnost mnogo hitreje in na miroljuben način. Leta 2017 so se odločili za svojo državo, vendar ta odločitev zaenkrat ni prinesla uspeha. Carles Puigdemont ob tem (v nedavnem intervjuju za Delo) ocenjuje koncept samoodločbe. Sprašuje se, ali samoodločba velja samo za "države tretjega sveta". Domneva, da jo je očitno mogoče doseči samo z nasiljem, ne pa po demokratični poti.

Precej bolj zapleten je palestinski primer. Kljub načelnemu soglasju o potrebi po dveh državah gre za tako rekoč nepremostljive probleme: naselitev Palestincev v Izraelu ni strnjena, njihova naselja so razpršena in pomešana z izraelskimi; proti sebi imajo premočno izraelsko državo, politično so razdeljeni na Fatah in Hamas, poleg tega se in jih povezujejo z muslimanskim radikalizmom, ki Izraelu ne priznava pravice do obstoja. Predvsem pa je sožitje dveh držav skoraj iluzorno, ker Palestinci bistveno zaostajajo za dobro organiziranimi, (po zaslugi Američanov) dobro oboroženimi in premožnimi Izraelci.

V nasprotju s Katalonci in Palestinci so Kurdi, ki jih je sicer 30 milijonov, sicer oboroženi in bojeviti, vendar imajo proti sebi štiri države: Irak, Iran, Sirijo in Turčijo.

V primerjavi z drugimi osvobodilnimi gibanji smo imeli Slovenci srečo, da je naše gibanje sovpadalo s koncem hladne vojne. Slovensko osamosvajanje je imelo dve komponenti: samostojno državo in demokracijo. To je približno tako, kot če bi Katalonci zahtevali samostojnost takoj po Francovi smrti. Slovenci so imeli dobre vojake in dobro diplomacijo, vendar je treba pomisliti na to, da je Beogradu jeseni leta 1991 zmanjkalo volje in podpore za discipliniranje Slovenije, ob božiču pa je razpadla Sovjetska zveza, katere enotnost so bili mnogi naši sogovorniki, recimo Američani, uporabljali kot argument proti slovenski državnosti. Slovenska državnost je bila zmagovita predvsem zaradi alternative jugoslovanskemu socializmu, ki je propadel zaradi gospodarske krize in arhaične komunistične kadrovske politike.

Ad 2. Slovenski, hrvaški, estonski, latvijski, litovski ... državnosti je botrovala svetovna kriza komunističnega sistema, ki so jo spodbudili (večinoma konservativni) člani Velike generacije: Janez Pavel II., Ronald Reagan, Lech Wałęsa, Vaclav Havel, Helmut Kohl, Hans-Dietrich Genscher, Alois Mock, Mihail Gorbačov ... Kriza je v mednarodnem merilu pomenila priložnost za širitev zahodnega vpliva.

Ad 3. Kakšne so bile okoliščine slovenskega razvoja po drugi svetovni vojni in po hladni vojni? Slovenci so doživeli revolucijo in komunistični prevzem oblasti, ki je spodbudil nastanek novega razreda. Formalno je šlo za zamenjavo zgodovinskega subjekta: namesto meščanstva je na zgodovinsko prizorišče vstopil delavski razred. Kot je običajno, je delavski razred potreboval voditelje oz. avantgardo, ki se je po eni strani sklicevala na zgodovinsko upravičenost vodilne vloge delavskega razreda, po drugi strani pa se je organizirala na način, ki je bil značilen za sleherno avtokratsko/absolutistično oblast in ki je bil že obsoleten in nesprejemljiv za zahodno meščansko demokratično organizacijo oblasti. Komunistični novi razred je pomenil nazadovanje glede na sodobna meščanska merila in je - bolj kot na kapitalizem spominjal na fevdalizem. Protikapitalistična in protimeščanska retorika je komuniste na neki način približala aristokraciji. Novi razred je pri zavračanju meščanskega starega razreda (in denimo nacionalizma) v marsičem posnemal aristokratsko kritiko demokracije. Komunistični internacionalizem je v marsičem podoben miselnosti predmeščanskih sistemov, kot je bila na primer Sveta aliansa. Njeno zavezništvo (zoper Napoleona) ni temeljilo na povezovanju narodov, ampak na povezovanju dinastij, in je - vsaj nekaj časa - zanemarjalo narodnostna vprašanja. Ni naključje, da se je pravica narodov do samoodločbe prebila v politično ospredje šele ob koncu I. svetovne vojne, tj. ob razpadu imperijev.

Komunistični novi razred je dočakal konec hladne vojne s hipoteko brezbrižnosti do človekovih, narodnih in političnih pravic. V začetku so njegovo doživljanje narodne samoodločbe, ustanovitev demokratične države, zasebna lastnina, strankarski pluralizem, priznanje človekovih pravic, gospodarska konkurenca ... spremljale travme, ki so za nekatere njegove člane delovale kot konec sveta. Ob osamosvojitvi leta 1991 je bil izrečen stavek, ki ga je bil Ivan Hribar slišal ob koncu Avstro-Ogrske:

Nič več ne bo tako, kot je bilo!

Novi razred se je ob prelomu moral odpovedati mnogim privilegijem, pozneje pa si jih je - po zaslugi svojih in pomanjkanja Demosovih izkušenj - spet pridobival. Zmagovati je začel na volitvah, pri čemer si je pomagal s skritimi fondi in krediti prijateljskih bank. Ob uspehih levega bloka se postavlja še neko dodatno vprašanje: ali se socializem nekako prilega slovenski miselnosti/duševnosti, za katero je - empirično dokazano - značilna nagnjenost k egalitarizmu? S to nagnjenostjo je skoraj neizbežno povezano zavračanje meritokracije, problem, ki je razviden tudi pred letošnjimi volitvami. Žal slovenski šolski sistem, slovenski mediji in tudi kritični intelektualci bolj poredkoma, če sploh, poudarjajo, da je socializem zgodovinsko preskušen sistem pomanjkanja, korupcije in avtokracije.

Ob tem je treba vedeti, da ustanovitelji slovenske države in zagovorniki demokracije niso ustanovili svojega novega razreda, ki bi iz komunističnega novega razreda naredil stari razred. Demokrati so pustili prostor novega režima prazen. Danes sicer govorimo o restavraciji in vračanju starega režima (ancien regime), vendar je to le osveženi in resetirani novi razred.

Po epohalnem (žal ne tudi lokalnem) polômu socializma in njegovega zgodovinskega nosilca (delavskega razreda) se z vso resnostjo postavlja vprašanje prihodnjega oz. perspektivnega zgodovinskega subjekta. Glede na (Huntingtonove) napovedi se bo naslednji spopad dogajal med verstvi in kulturami. Ni naključje, da je na levici takšno zanimanje za migrante in azilante. V javnosti je precej - vsekakor več kot o varovanju schengenskega sistema in slovenske državnosti - govora o krivičnosti in nečloveškosti bodeče žice na slovenskih mejah. Žal gre za globalen problem preseljevanja množic iz (tudi po zaslugi socialističnih konceptov) zaostalih in razdejanih dežel na Sever in na Zahod.