Pred enim mesecem, 25. aprila 2018 je Senat Filozofske fakultete (vir) (v katerem je kar 51 članov (!) in članic - med njimi 30 ženskega spola, op. uredn.), sprejel sklep, ki za naslednja tri leta v pravnih aktih fakultete predpisuje uporabo ženskega slovničnega spola za kateri koli spol. Sprememba se bo upoštevala pri novih in spremenjenih pravnih aktih, cilj pa naj bi bila uravnoteženost rabe ženskega in moškega slovničnega spola. A na Filozofski fakulteti (FF) to ni prvo uvajanje jezikovnih sprememb, ki so v nasprotju s slovnično normo slovenskega jezika. 12. aprila 2018 sem na portalu+ že pisala o uvajanju podčrtaja za izražanje spolne nebinarnosti (vir). Objavi je sledila razprava na forumu Slovlit, v kateri so študenti in študentke opozorili na razširjeno rabo podčrtaja tudi na Filozofski fakulteti (vir). Zaželeli so si širše razprave, in ker imamo na Filozofski fakulteti tudi jezikoslovne oddelke, so študentska pričakovanja več kot upravičena.

Zagovora podčrtaja nismo dočakali, študenti pa so opazili, da je njegove rabe po objavi članka manj (vir). Pričakovali bi, da bo s tem poseganja v jezik konec, toda zgodilo se je drugače: 18. aprila 2018 se je sestala Delovna skupina za pripravo predloga občutljive rabe jezika v dokumentih Filozofske fakultete (predsednica Milica Antić Gaber, člani Martina Ožbot Currie, Jana Rošker, Marko Stabej, Gašper Ilc) in sprejela Predlog o občutljivi rabi jezika v pravnih aktih FF. Predlog je bil obravnavan na Senatu Filozofske fakultete in sprejet 25. 4. 2018. Kot pri podčrtaju tudi tokrat širše razprave ni bilo, od predloga do njegovega sprejetja pa je minil samo en teden.

Delovna skupina se je odločila: do leta 2021 bodo vsi na FF ženskega spola ...

Menim, da tako hitenje in odločitev brez širše razprave ni v skladu z načeli sodobne in dialoške fakultete. V nadaljevanju bom zato opozorila na tri dele besedila, o katerih imam pomisleke:

(1) besedna zveza kateri koli spol v pravnih besedilih,

(2) spolno nevtralna raba ženskega slovničnega spola in

(3) želja po uravnoteženosti rabe moškega in ženskega slovničnega spola v (pravnih) besedilih Filozofske fakultete 

Besedna zveza kateri koli spol v pravnih besedilih

Slovenski pravni red pozna samo moški in ženski spol, besedna zveza kateri koli spol pa omogoča interpretacije, ki niso v skladu s slovenskim pravnim redom. Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo (vir) take besedne zveze ne poznajo, ne najdemo je niti v Študijskem redu Univerze v Ljubljani, članica katere je Filozofska fakulteta (vir).

O tem, da zakonodaja pozna le moški in ženski spol, ki sta označena s spolnim identifikatorjem M ali Ž oz. števko 500 ali 505 v enotni matični številki (EMŠO), lahko preberemo tudi v publikaciji Pravno priznanje spola v Sloveniji (vir).

Spolno nevtralna raba ženskega slovničnega spola

Raba ženskega slovničnega spola v pravnih besedilih, ki sodijo med strokovna in znanstvena besedila, ni običajna. Na to opozarja Olga Kunst Gnamuš (1994/5): V strokovnem upovedovanju se pomenska razlika moški – ženska navadno nevtralizira v prid oblik moškega spola: govorec, tvorec besedila, sporočevalec, naslovnik, pisec (vir).

Raba moškega slovničnega spola za opisovanje spolno mešanih skupin prevladuje tudi v publicističnih besedilih, npr. v novicah o protestu študentov socialnega varstva (vir) ali o stavki učiteljev in vzgojiteljev (vir). Čeprav je na področju socialnega varstva in v šolah ter vrtcih več žensk kot moških, je bila v besedilih izbrana moška slovnična oblika, kajti tudi v raznospolnih skupinah se spolna razlika nevtralizira v prid oblik moškega spola.

Želja po uravnoteženosti rabe moškega in ženskega slovničnega spola

"Sprememba se uvaja postopoma, in sicer se upošteva pri (i) novih pravnih aktih in (ii) spremembah že obstoječih aktov. Pri tem velja, da se v prihodnjih treh letih zaradi trenutne neuravnoteženosti – vsi trenutno veljavni pravni akti FF so zapisani v moškem slovničnem spolu – izbere ženski slovnični spol. Ko se vzpostavi ravnotežje, se predlagani različici izbirata izmenično."

Moški slovnični spol ni trenutna neuravnoteženost, nezaznamovanost slovnične kategorije moškega spola je namreč del slovenskega jezikovnega sistema. V jeziku ne poznam nobene tendence po uravnoteženosti rabe moškega in ženskega slovničnega spola, kot jo želi doseči sprejeti dokument.

O želji po uravnoteženosti rabe slovničnih spolov so sociologi pisali že v 90. letih. V priročniku Neseksistična raba jezika (1995) sta Igor Ž. Žagar in Mirjam Milharčič Hladnik o uravnoteženosti moškega in ženskega slovničnega spola pisala v zvezi s priporočili Sveta Evrope: Skupna naloga članic je le, da vpeljejo enakopravnost pri slovnično normiranem obravnavanju moških in ženskih oblik v nacionalnem jeziku.

Za slovensko jezikoslovno vedo je bilo tako stališče nesprejemljivo: Tega seveda niste mogli resno misliti. Slovnično ne moremo normirati nič drugega kot to, kar je v slovenski slovnici normirano (Tomo Korošec).

Pravi namen sprejetih jezikovnih sprememb ostaja nepojasnjen

Odgovora na vprašanje, kaj je namen takega spreminjanja jezika, ki poleg kršitve slovnične norme vodi tudi v neenotnost s pravnimi akti Univerze v Ljubljani, nisem prejela. Pojavljajo se sklicevanja na znanstvene dokaze (katere?) in zadovoljstvu žensk (katerih in zakaj?).

Kot zgled za rabo ženske slovnične oblike za oba spola je bila navedena Fakulteta za socialno delo, ki je v Pravila o organizaciji in delovanju (vir) ravno tako zapisala samo ženske slovnične oblike:

"V pravilniku uporabljena ženska oblika (študentka, učiteljica itn.) velja za oba spola."

Jezikovno eksperimentiranje v visokošolskih ustanovah torej ni novost, pregled Pravil pa je pokazal, da je dokument napisan zelo površno. Od 91. člena naprej je reformatorska vnema popustila in pojavljati sta se začeli obe slovnični obliki – z moško na prvem mestu (delavcev in delavk, študentov in študentk), poševnica (študentov/-k), organizacijska shema fakultete pa ima samo moške slovnične oblike.

Spreminjanje jezika s sklicevanjem na ranljive skupine

Poskusi spreminjanja jezika v imenu ženske enakopravnosti, ki se je v novejšem času razširila v željo po enakopravnosti vseh spolov, niso novi. Z rabo ženskih in moških poimenovanj so se ukvarjali v 90. letih, vendar pa je takrat predlogom sledila širša razprava, v kateri so poleg sociologov sodelovali tudi jezikoslovci, filozofi, psihologi in slavisti. Enako bi si želela tudi danes, k razpravi pa bi bilo zaradi spremenjene definicije spola smiselno povabiti vsaj še pravnike, zdravnike in biologe.

Žal pa novejši poskusi spreminjanja jezika potekajo drugače kot v 90. letih – brez strokovne razprave. Tako je bilo že pri uvajanju podčrtaja za izražanje spolne nebinarnosti, enako je z uvajanjem generičnega ženskega spola za kateri koli spol. Strokovno razpravo je nadomestilo ponavljanje fraz o preseganju falocentričnega diskurza in sklicevanje na prezrte glasove.

Izbira ženske slovnične oblike za prezrte glasove se na fakulteti z jezikoslovnimi oddelki bere kot cinizem. Po že prej omenjenem znanstvenem članku Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnično kategorijo Olge Kunst Gnamuš namreč še vedno velja: Pri raznospolnih referencah in poimenovanjih zanje so oblike za moški spol vključevalne, oblike za ženski spol izključevalne. Če ženska raznospolno skupino nagovori z obliko za ženski spol, iz nagovora izključi moške člane skupine.

Uvajanje ženskega slovničnega spola za vse spole torej deluje izključevalno. Na jezikovni ravni se to kaže z izključevanjem moških članov skupine, izključevalen pa je bil tudi postopek odločanja na Filozofski fakulteti. Zato ne verjamem, da bodo take jezikovne spremembe prispevale k boljši družbi, nasprotno – v njih je vedno bolj prepoznavna težnja po izključevanju vseh, ki razmišljamo drugače od trenutnega razpoloženja odločevalcev.

Dr. Saška Štumberger je docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. Mnenja v prispevku so njena osebna in ne odražajo nujno stališč institucije, na kateri je zaposlena. So pa v skladu z uredniško politiko portala+, ki temelji na prepričanju, da je potrebno poročati o vseh družbeno relevantnih, včasih pa žal tudi absurdnih in bizarnih fenomenih našega časa.