V tistem obdobju sem predvsem spoznaval, da je s t.i. "našimi", ki jim danes po družbenih omrežjih pravijo "našisti", nekaj zelo narobe. Spoznaval sem njihovo pravo nrav in bistvo. In moram priznati, da me je vedno bolj spreletaval srh, njihova zlaganost se mi je vedno bolj gnusila. Spoznaval sem, da v Sloveniji ni demokracije, je le navidezna demokracija. Spoznaval sem, da so stranke, kot so propadle LDS, Zares ipd. ter še obstoječe SMC, DeSUS, Socialni demokrati, Levica itd. le inkarnacije bivše Komunistične partije Slovenije za ustvarjanje iluzije demokracije, vzdrževanje ugrabljene države ter da služijo politični zaščiti organiziranega plenjenja sodržavljanov.

Od teh strank vsaka pokriva svojo specifično starostno skupino ali subkulturo. V grmovju skrita komunistična kamarila si ne upa na volitve, zaseda pa politični prostor za ustvarjanje videza demokracije. Vsiljuje nam demokratoidno ponudbo, da lahko neprekinjeno vlada naprej. In izvaja edini dve kontinuirani operaciji, ki ju obvlada:

1. kraja davkoplačevalskega denarja preko različnih kanalov javnih financ (npr. masovni rop v zdravstvu) in

2. sadistično zapolnjevanje psihološke vrzeli - sle po moči in obladovanje sodržavljanov -, ki jo kot prirojeno napako te psihopatske človeške karikature nosijo v sebi.

***

Bil sem pač mlajši in naiven. Danes lahko rečem, da sem tipičen predstavnik človekove nazorske preobrazbe v času in prostoru (še zlasti, če ima človek nekajletno izkušnjo iz tujine), ki jo je Winston Churchill slikovito opisal nekako takole:

"Kdor do 18. leta ni socialist - nima srca. Kdor je po 40. letu še vedno - je bedak."

Jaz bi dodal: Ali pa ime prste v marmeladi.

Če bo kakšnega komentatorja slučajno zasrbelo, da bi napisal v komentar, da je članek plačana propaganda - pri polni zavesti izjavljam, da ni (pripomba uredništva: drži)). Napisal sem ga povsem po lastnem navdihu in predvsem v zahvalo poslanki Jelki Godec, ki je v zadnjem sklicu državnega zbora na področju zdravstva kot poslanka posameznica - in v zahvalo SDS kot politični stranki, ki je dala njeni parlamentarni preiskovalni komisiji na področju žilnih opornic podporo in politični okvir - več kot katerakoli poslanka ali poslanec ali politična stranka doslej v zgodovini samostojne Slovenije.

Bom v nadaljevanju razložil zakaj.

Najprej pa naj pojasnim, komu je komentar v prvi vrsti namenjen. Ni namenjen tradicionalnim volilcem stranke SDS - ti ga bodo verjetno prepoznali kot logično javno priznanje njihovi poslanki za opravljeno epohalno in precedenčno delo v zgodovini slovenskega zdravstva. Članek tudi ni namenjen hardcore vernikom že prej omenjenih inkarnacij bivše Komunistične partije, ki bodo stranke, kot so Socialni demokrati, SMC, DeSUS ipd. kot blazneži ("samo da ne bo zmagal Janša") tako in tako volili. Četudi vidijo, da so bile na oblasti bolj ali manj, tako ali drugače večino od 28 let samostojnosti, pa je država moralno in identitetno popolnoma uničena. Ti bodo svoje stranke volili, čeprav imajo kot upokojenci po štiridesetih letih trdega dela bedne pokojnine, kot še aktivni delavci pa mizerne plače. Ki jih bodo volili, čeprav vidijo, da je zdravstvo v razsulu in bolj kot kdajkoli prej prepredeno z organiziranim kriminalom in sistemsko korupcijo. Ki jih bodo volili, četudi se zavedajo, da zaradi katastrofalno dolgih čakalnih vrst bolniki dobesedno umirajo.

Ne, prepričanih nimam namena prepričevati. Ti bi dali za Partijo vse: razbili lastne družine, če je treba, ali dali zanjo tudi lastno življenje.

Moj tekst je namenjen predvsem trem skupinam ljudi: mladim, še neopredeljenim in tistim, ki ste doslej morebiti volili zgoraj omenjene inkarnacije Komunistične partije, pa ste v zadnjih letih, podobno kot sem sam, spregledali njihovo ukano.

Letos boste prvič lahko volili tisti, ki ste se rodili v prvih mesecih leta 2000 in boste torej do 3.6. dopolnili 18 let. Ko rečem mladi, s tem mislim na vse z volilno pravico, ki ste se rodili v samostojni Sloveniji in ste torej stari nekje med 18 in 27 let. Ki pravkar vstopate ali izstopate iz fakultete. Ki nimate s komunistično preteklostjo nič, ampak res popolnoma nič. Ki niste doživeli niti sekunde ponesrečenega eksperimenta, imenovanega Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Ki vam ni bilo treba zaprisegati maršalu Titu kot pionirjem ali mladincem. In ki so vam milka, kinder jajček ali leviske za vsakim vogalom enako samoumevni - tako kot to, da sonce vzide na vzhodu in zaide na zahodu.

Vsem tistim, ki ste odrasli z računalniki, pametnimi telefoni, googlom in facebookom ter se vam zdijo cool face tipi, kot je Elon Musk. Ki z nošenjem rdeče zvezde in lunatičnim skakanjem z jugoslovanskimi zastavami po centru Ljubljane, đurologijo in podobnimi agitprop defekacijami resnično nimate nič. Ki vas zanimajo prihodnost, dobra služba, dobra družba, družina, umetna inteligenca, internet-of-things, big data, machine learning in vaš the next big thing - uspešen tehnološki, po možnosti blockchain startup posel.

Mladim, zazrtim v prihodnost in ne v preteklost, torej.

Moj komentar je namenjen tudi še neopredeljenim in pa tistim, ki ste spregledali. Torej tistim, ki ste v dejanjih politikov iz preteklosti prepoznali napake in te napake tudi konkretno čutite v svojih žepih. Tistim, ki ste prepoznali norosti strank inkarnacij bivše Komunistične partije, ki so zaradi ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije za svoje gospodarje aktivno ali pasivno pripeljale do uničenja države. Tistim, ki ste jih v preteklosti morda celo volili, pa vam glede na njihove "učinke" ni mar za prihodnost.

Ker marsikoga zanima bolj podrobno, kako je potekala zgodba o žilnih opornicah - nekatere to celo zelo pekli in črviči - in zakaj je delo Jelke Godec za slovensko zdravstvo in državo tako pomembno, zakaj ji sploh izrekam svojo javno podporo, bom zgodbo o žilnih opornicah in najinem sodelovanju opisal v celoti. Tudi in predvsem zato, ker je zdravstvo za vse in ne le za peščico prašičev pri udbovskem koritu. Ker ga vsi financiramo. In ker bi se morali tega še kako zavedati prav vsi - ne glede na politično pripadnost. Preden nas preseneti bolezen in se moramo postaviti v neskončno čakalno vrsto v opustošenih javnih zdravstvenih zavodih in nemalokrat v njej tudi umreti.

I. Obdobje pred parlamentarno preiskovalno komisijo

Zgodba z žilnimi opornicami se začne v resnici daljnega leta 2010, ko sem odšel, po nekaj tovornjakih polen, zmetanih pod noge s strani Darka Zormana, takratnega vodje kateterskega laboratorija v UKC Ljubljana, in nekaj njegovih pajdašev ter omejenonazorskih somišljenikov, na izobraževanje iz interventne kardiologije v Univerzitetni klinični center Krakov na Poljskem.

Če pustimo ob strani, da sem tam pravzaprav prvič zares videl, kaj moderna in svetovnonazorska intervencijska kardiologija sploh je, kaj v resnici pomeni raziskovanje in publiciranje v tej stroki ter kako totalno zavožen je bil balkanski zormanijanski model le-te v naši največji in univerzitetni bolnišnici, sem spoznal še en zanimiv podatek: da so bile žilne opornice na Poljskem takrat trikrat (!) cenejše kot v Ljubljani. In ker nas je takratni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec večkrat pozval, da če na svojem področju izvemo za predrag material ali nepravilnosti, naj pomagamo bolnišnici po svojih močeh, smo šli v akcijo.

Leta 2012 sem UKC Ljubljana priskrbel predračun s trikrat nižjimi cenami za iste žilne opornice istih proizvajalcev od poljskega dobavitelja. All the rest is history. Zgodbo je takrat prva objavila v Financah novinarka Andreja Rednak, ki ji prav tako (kot tudi časniku Finance) izrekam javno zahvalo za tisti čas, pa tudi za vse objave do danes, ki so razkrile velik del tega primera organiziranega kriminala v slovenskem zdravstvu.

Zakaj so v takratni nabavni službi UKC Ljubljana pod vodstvom v poročilu preiskovalne komisije osumljenega korupcije Bojana Urana sploh padli na finto, izpeljali ta posel in dokazali, da je možno kupiti medicinske pripomočke po nižjih cenah na prostem evropskem trgu (nekaj, kar so prej vztrajno zatrjevali, da je absolutno nemogoče) ter odprli Pandorino skrinjico, s čimer so si pokvarili vso to balkansko igro in organiziran rop davkoplačevalk in davkoplačevalcev, ki poteka preko preplačanih zdravil, medicinskih pripomočkov, materialov ter storitev v UKC Ljubljana, mi še danes ni jasno. Trenutek nepazljivosti? Notranji petelinji boji, kdo je glavni na kupu gnoja? Pohlep? Verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Smo pa izvedeli vse ostalo. Vse sloje, širino in globino te bede duha in ropa sodržavljanov.

Cene žilnih opornic smo z nadaljevajem pritiska v medijih do danes uspeli znižati skoraj na nivo cen normalnih držav EU, kjer jih oblikuje zakonitost trga in ne dogovorna udbovska balkanska ekonomija. Tako smo UKC Ljubljana po lastnih izračunih ustanove privarčevali okrog 2,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja letno - doslej torej okrog 13 milijonov evrov. Na enem samem medicinskem materialu od 20.000, kolikor jih nabavlja naša največja bolnišnica! Koliko desetin dodatnih milijonov evrov bi lahko privarčevali vsako leto in jih iz jadrnic, motornih čolnov in vil zdravniško-dobaviteljske mafije od Kranja do Cresa preusmerili v modernizacijo fizično in moralno razpadajoče univerzitetne bolnišnice ter raziskave in razvoj, če bi zgodbo ponovili na preostalih 20.000 zdravilih, medicinskih pripomočkih, materialih in storitvah, si lahko izračunate sami.

II. Obdobje parlamentarne preiskovalne komisije

Maja 2016, ko sem deloval v Veliki Britaniji, sem iz medijev izvedel, da je bila ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija pod vodstvom poslanke Jelke Godec na področju korupcije v zdravstvu. Konkretneje za primer žilnih opornic. Kar se mi je po vseh naporih v letih pred tem zdelo sila imenitno. Še bolj imenitno pa se mi je zdelo, ko sem nekega dne zagledal v elektronskem nabiralniku pošto Jelke Godec. Vprašala me je, če bi bil preiskovalni komisiji pripravljen pomagati kot strokovni sodelavec.

Preden vam povem, da sem ji takoj odpisal in kot iz topa izstrelil - da -, sem vam dolžan razložiti, zakaj sem se tako odločil. Problem ropanja davkoplačevalskega denarja skozi kanal prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen žilnih opornic, kot veljajo na prostem evropskem trgu, in monopolistov dobaviteljev ni le v tem, da je to organiziran kriminal ter da se je na ta način v zasebne žepe, delnice in na račune v tujini prečrpalo ogromno milijonov vašega davkoplačevalskega denarja. S čimer bi se morala intenzivno ukvarjati NPU Darka Majheniča in SDT Harija Furlana, pa se niti po obsežnem poročilu parlamentarne preiskovalne komisije, ki je že vse delo opravila namesto teh dveh impotentnih in farsičnih institucij - ne ukvarjata. Le zakaj ne?

Problem je bistveno večji in uničujoč. Balkanski zormanijanski model intervencijske karidologije, kakršnega je vzpostavil prej omenjeni osebek, ima tudi daljnosežne in uničujoče posledice za stroko kot tako. Ker dotični, kot je sam priznal pred vesoljno slovensko javnostjo v kamere preiskovalne komisije (kar si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija na internetu), ni imel nobenega interesa za raziskovanje (pozor, v univerzitetni bolnišnici!), pravzaprav se mu je to vedno gnusilo, je uničeval vse kolege naokrog sebe, ki so po tem, za akademsko okolje povsem normalnem pojavu - raziskovanju in publiciranju -, hrepeneli.

Pravzaprav nas je moral uničevati, saj bi mu ob pomanjkanju lastnih akademskih dosežkov z novimi in novimi našimi nastavljali ogledalo, s tem pa tudi izzivali legitimnost njegovega katastrofalnega vegetiranja na mestu vodje kateterske dejavnosti v UKC Ljubljana. Pojav, s katerim bi se morala ukvarjati njegova nadrejena predstojnica KO za kardiologijo in direktor Interne klinike ter vsi strokovni direktorji UKC Ljubljana, ki so se menjavali v času "zormanovanja". Pa se niso. Le zakaj ne?

Posledice "zormanovanja" so za slovensko intervencijsko kardiologijo dolgoročno katastrofalne. Žal si pred tem dejstvom še danes zatiskajo oči tako generalni in strokovna direktorica UKC Ljubljana, direktor Interne klinike ter predsednik Združenja kardiologov Slovenije, kakor tudi sedanji predstojnik Kardiološke klinike.

Če imajo Darku Zormanu podobni možje v normalnih državah z normalnimi univerzitetnimi bolnišnicami in v enakem obdobju vodenja (okrog 15 let) take dejavnosti za seboj poleg drugih merljivih dosežkov v mednarodnih revijah objavljenih nekaj sto strokovnih člankov (tudi po 400 ali 500) ter akademsko kariero od asistenta pa vse do naziva profesor ali celo akademski profesor, je žal dotični osebek intervencijsko kardiologijo v svojem omejenonazorskem svojstvu zmaličil na nivo vaškega kazinoja.

Porinil jo je na Balkan. In z uničevanjem vseh okrog sebe ustvaril primitivne pogoje v intervencijski kardiologiji znotraj univerzitetne bolnišnice, v katerih je okrog 20 kardiologov zaposlenih na KO za kardiologijo (nekateri od teh so že v pokoju) v vsej zgodovini slovenske kardiologije (pred in po osamosvojitvi) skupno ustvarilo vsega skupaj mizernih 27 strokovnih člankov iz področja intervencijske kardiologije. Ustvaril je pogoje, ko slovenskih intervenčnih kardiologov, z eno samo svetlo izjemo, v Evropi nihče ne pozna. Ker jih nima po čem!

Še več. Zorman je ustvaril pogoje obrnjenih vrednot, ko ni bistvena stroka, pač pa ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije, zaradi česar je povsem upravičeno končal kot naslednji osumljenec korupcije v poročilu parlamentarne preiskovalne komisije Jelke Godec na področju nabave žilnih opornic.

Skratka, sedaj že veste, da sem na Jelkino vprašanje odgovoril pritrdilno. Ter v glavnem tudi zakaj. Sta pa pomembna še dva bistvena razloga. Prvič, ker imajo na žalost kolegi interventni kardiologi prste v marmeladi ali pa še skoraj ne (če je kakšna svetla izjema, se ji javno opravičujem), sem vedel, da v Sloveniji ne bo našla prav veliko kandidatov, ki bi ji bili pripravljeni pomagati po strokovni plati. Ker bi se jim sicer marmelada hitro posušila, ali pa bi jim začeli hitro upogibati hrbtenico ali jih celo uničevati. In drugič, ker sem vedel, da bo princip mafije ta, da jo bodo prej zasuli z zahtevano dokumentacijo, kot jo pri pridobivanju le-te ovirali. Češ, pošljite ji čim več, saj se ne bo znašla in znala povezati vsega v zgodbo z začetkom in koncem. Vedel sem, da bodo Jelko Godec in komisijo na vsaki stopnji podcenjevali. In vedel sem, da jih bo to vodilo točno tja, kamor si nekateri zaslužijo - v prepad in propad.

Odgovoril sem ji nekako takole: da, seveda, boljšega ne boste dobili. Nakar je, kot mi je kasneje povedala (in se temu še danes smejiva), pomislila: Ta Mrevlje mora biti pa strašno aroganten tip! Da sem bojda aroganten, sem slišal že večkrat tudi prej. Sam sicer menim, da nisem. Je pa res, da se rad z ljudmi pogovarjam iskreno in v slovenščini. In ne med vrsticami in z namišljeno prijaznostjo. Kar je v Dolini tako v strokovnih kakor tudi nestrokovnih krogih bolj pravilo kot izjema.

Ker sem živel v tujini in nisem davčni rezident Republike Slovenije, me ni mogla najeti kot uradnega strokovnega sodelavca. Sva pa zato sodelovala toliko bolj intenzivno neuradno. Pravzaprav leto in pol praktično na dnevni bazi. Jelka Godec je bila marljiv učenec iz področja intervencijske kardiologije. Najini tečaji pa niso potekali samo vsakodnevno preko različnih novodobnih komunikacijskih orodij, pač pa sva imela t.i. workshope tudi nekajkrat osebno. Kjerkoli sem v danem trenutku bil. Tako sva se srečala dvakrat v Londonu, enkrat v Hamburgu, v Novigradu ter v Krakovu. To je bila prava mednarodna operacija. Na koncu je Jelka Godec vedela o žilnih opornicah strokovno bistveno več kot marsikateri kolega, ki jih v Sloveniji vsakodnevno uporablja. Kar se je tudi potrdilo pri zasliševanju prič na parlamentarni preiskovalni komisiji.

In zdaj k bistvu.

Zakaj je preiskovalno delo Jelke Godec tako pomembno ne samo za slovensko zdravstvo, pač pa za slovensko državo? Zato ker nam je odkrila prav vse sloje te kriminalne zgodbe, odstrnila vse skrivnosti in pokazala vzorec, kako deluje korupcija v slovenskem zdravstvu. Organiziran kriminal in sistemska korupcija, vzpostavljena že v starih udbovskih časih, ko je bil direktor UKC Ljubljana še Janez Zemljarič, se do danes v svojem bistvu nista popolnoma nič spremenila. Kar je tudi edini razlog, zakaj današnje inkarnacije bivše Komunistične partije tako goreče zagovarjajo javno zdravstvo in samo javno zdravstvo.

Zakaj? Zato ker zasebnik samemu sebi pač ne bo kradel.

Z odpiranjem privatnega sektorja in obravnavanjem vedno več in več bolnikov v njem bi padal "promet" v javnem, s tem pa bi se krčil obseg plenjenja. Se motim? Nikakor. Kajti če bi šlo inkarnacijam Komunistične partije, kot so SMC, Socialni demokrati in DeSUS resnično za vas, državljanke in državljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci, potem bi že znali poskrbeti, da bi cene večine od 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme ter storitev v 28 letih znižali na nivo prostega evropskega trga. S tem bi celotnemu zdravstvenemu sistemu (kot smo to naredili v primeru žilnih opornic) letno privarčevali na milijone evrov vašega denarja, Ki bi jih namenili za modernizacijo propadajočih stavb, boljše plače medicinskih sester in nemedicinskega osebja, modernizacijo opreme, raziskovanje in razvoj ter umeščanje obeh univerzitetnih bolnišnic na zemljevid Evrope in sveta.

Če bi šlo SMC, Socialnim demokratom in stranki upokojencev resnično za vas in ne za ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu, vam ne bi pred naslednjim štiriletnim ciklom plenjenja ponovno obljubljali, kako bodo uredili korupcijo v zdravstvu. Ničelno stopnjo tolerance do korupcije v zdravstvu in pregon v njej sodelujočih so imeli zapisano že v tej koalicijski pogodbi. Pa so ta člen spoštovali? Ne. Če bi ga, bi v štirih letih cene mnogih zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme in storitev v slovenskem zdravstvu že znižali na nivo cen prostega evropskega trga. Torej za nekajkrat. Kriminalce pa poslali za zapahe. Pa jih niso. Ker bi pri tem hitro naleteli tudi nase.

Če bi šlo strankam SMC, Socialnim demokratom in DeSUS-u resnično za vas in ne za ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu, do fenomena Pokvarjena Milojka sploh ne bi moglo priti. Njen interventni zakon, s katerim je ministrica za zdrave zdravniško-dobaviteljski mafiji podarila 136 milijonov vaših davkoplačevalskih evrov, nikoli ne bi ugledal luč sveta. Pač pa bi ta denar že zdavnaj namenili za modernizacijo zdravstva, skrajšanje čakalnih dob in povečanje namestitvenih zmogljivosti v domovih za ostarele. Če bi se to zgodilo, tem strankam ne bi bilo treba iznad pisoarjev lagati volivkam in volivcem v obraz.

Zakaj je delo Jelke Godec tako pomembno

Izsledki preiskovalne komisije niso pomembni samo zaradi zbitja cene enega samega medicinskega materiala na evropski nivo. Bistveno bolj so pomembni, ker vsaki državljanki in državljanu podobno kot izsledki sorodne preiskovalne komisije Anžeta Logarja glede bančnega kriminala prvič zares plastično pokažejo, kaj je ugrabljena država in kako deluje.

Organizirano ropanje sodržavljank in sodržavljanov, davkoplačevalk in davkoplačevalcev na področju žilnih opornic je potekalo in v manjši meri še vedno poteka skozi kanal prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen, kot veljajo na prostem evropskem trgu, prek dvornih monopolistov in z naročilnicami malih vrednosti mimo njih.

Imena vpletenih posameznikov in podjetij so znana in navedena v končnem poročilu preiskovalne parlamentarne komisije. Do sedaj se do neposrednega ropanja sodržavljank in sodržavljanov na področju žilnih opornic kakor tudi vseh ostalih 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme in storitev ter posledičnega posrednega pustošenja slovenskega zdravstva niso opredelila ne vodstva bolnišnic, v katerih se kriminal odvija, ne vodstva klinik, kjer rop teče, ne predstojniki oddelkov, na katerih se odvija plenilski ples.

Glede sistematične kraje davkoplačevalskega denarja se niso opredelile ne stanovske organizacije, kot so Zdravniška zbornica Slovenije, ne sindikati, kot sta denimo FIDES ali Sindikat medicinskih sester in babic, ne zdravniška društva ali strokovna združenja po posameznih področjih medicine.

Problema reševanja organiziranega kriminala in sistemske korupcije se doslej resno nista lotili ne farsični in impotentni glavni instituciji za odkrivanje in pregon najhujših oblik organiziranega kriminala in sistemske korupcije - Specializirano državno tožilstvo in Nacionalni preiskovalni urad. Da je bizarnost še večja, je bil Harij Furlan po popolnem fiasku v primeru preiskovanja korupcije v zdravstvu (in dejstvu, da so s spuščenimi gatami in z marmelado za nohti pri korupciji v zdravstvu našli celo njegovega brata), ponovno imenovan za vodjo SDT.

***

Jelka Godec je v zadnjih dveh letih naredila za slovensko zdravstvo precedenčno delo, brez katerega nikoli ne bi bilo možno narediti prepotrebnih začetnih korakov očiščenja slovenskega zdravstva primitivizmov, organiziranega kriminala in sistemske korupcije. Brez njenega dela nikoli ne bi spoznali vse širine in globine tega problema in vseh detajlov, kako poteka sistematični rop sodržavljank in sodržavljanov v zdravstvu s strani zdravniško-dobaviteljske mafije. 

Zato Jelki Godec javno izrekam brezpogojno podporo na prihajajočih nedeljskih volitvah - ker jo poznam, vem, da me ne bo razočarala. Stranki SDS, ki ji je stala ob strani, pa izrekam pogojno podporo: upam, da me ne bo razočarala. Stranka SDS na teh volitvah vliva upanje kljub nekaterim napakam iz preteklosti. Vodila je umirjeno predvolilno kampanjo, programsko bogato in premišljeno, brez tekanja, politkolesarjenja ali straniščne komunikacije. Kampanjo brez ideološkega oziranja v preteklost, na evropskem nivoju in zazrta v prihodnost.

Državljanke in državljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci, na koncu vas ne bom pozival, da volite to ali ono stranko. Opisal sem vam zgolj, kako je potekalo moje sodelovanje s predsednico parlamentarne preiskovalne komisije glede žilnih opornic in podpredsednico stranke SDS Jelko Godec. Povedal sem, zakaj menim, da so izsledki preiskave pomembna prelomnica v zgodovini slovenskega zdravstva in države, in zakaj si zaslužita podporo Jelka Godec osebno in stranka SDS, ki ji je nudila politični okvir za preiskavo. Ali boste in kaj od tega boste odnesli zase in za vaše potomce, je vaša izbira.

Če boste izbrali napačno, bodite iskreni do sebe vsaj takrat, ko boste čakali v neskončni čakalni vrsti: ne bentite nad dejstvom, da ste vsaj posredno tudi sami nekaj pripomogli k temu ...

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva portala+.