Zdi se mi, da so te volitve nekoliko drugačne kot prejšnje. Skozi stranska vrata se med volivci prebija spoznanje, da obstaja razlog, zaradi katerega ostajajo politične obljube neuresničene, neizvedene. Če se je še pred mesecem zdelo, da izključno zaradi sprevržene biti politike in njenih akterjev, torej zaradi tega, ker politiki nikoli niso resno mislili uresničiti svojih obljub, potem zdaj počasi dojemamo, da je to manjši, zanemarljivi del resnice. Cela resnica pa je, da teh obljub, ki so vse po vrsti obljube, ki prinašajo spremembe v družbi, ne znajo izpeljati. So operativno, izvedbeno nesposobni.

Tragedija tega spoznanja ima dve razsežnosti.

Prva je zgodovinska, saj to stanje bolj ali manj intenzivno traja celotno obdobje slovenske samostojnosti. Rezultati so blizu nepopravljive škode. Zakaj blizu nepopravljive škode, odkriva druga razsežnost, ki odgovarja na vprašanje "kako to spremeniti, kako usposobiti politiko v njenem izvršnem delu za naloge, ki jih mora z izkoriščanjem političnih procesov izpeljati".

Biti politik je poklic. Poklic ki odgovarja na vsa družbena vprašanja. Ti odgovori so vedno kompleksni, saj se politiki ukvarjajo z izzivi, ki zadevajo veliko število državljanov in veliko število različnih interesov. Njihova naloga je, da odgovor skozi politične procese tudi uresničijo. To je precej težja, kompleksnejša naloga, kot voditi podjetje, obe pa zahtevata odgovornost.

Kvalitetno opravljanje poklica politika zahteva sposobnost strateškega premisleka; aktivnost, ki zahteva obilo znanja, informacij, zgodovinskih inputov in logičnega razmisleka. Ali je torej nujno, da so vsi po vrsti geniji? Ne geniji, morajo pa skozi odgovarjajoči izobraževalni proces, skozi katerega pridobijo vsa potrebna znanja. V resnici bi moral biti ta dril zahteven, saj je od njihovega znanja odvisen marsikateri element življenja vsakega državljana.

Nekoliko dlje sem se zadržal pri vprašanju sposobnosti strateškega razmisleka tudi zato, ker je misliti izrazito podcenjeno delo v družbi. Poleg te sposobnosti morajo politiki poznati politične procese, veščine delovanja v specifične okolju, veščine managiranja tega okolja, politična orodja za izvajanje nalog. Zahtevnost znanj se povečuje, ko spoznamo, da je poklic politik v velikem delu tudi strateški management birokratskemu sistemu. Torej sistemu, ki je v državi narejen za izvajanje političnih odločitev.

Naj samo omenim, da je birokratska struktura nagnjena k samoreguliranju, k samozadostnosti – pomeni, da delujejo v prvi vrsti v svojo korist, v korist lastnih internih ali eksternih interesov.  To seveda ni samoumevno skozi celotno zgodovino državne politične zgodovine. V avtokratskih sistemih je sicer birokratski sistem, prav tako kot danes, razumel svojo vlogo v funkciji zatiranja interesov državljanov posameznikov. Vendar vedno pod budno kontrolo, strateškim managementom avtokratskih voditeljev.

Prava osamosvojitev birokracije se zgodi z razvojem demokratičnega sistema, kjer si birokratske strukture zgodovinsko podedujejo privilegije, ki so jih imeli v avtokratskih sistemih, istočasno pa izgubijo kontinuirano upravljanje s strani politike. Še zdaleč ni to le slovenski problem, je pa zaradi popolne odsotnosti znanja politikov birokracija pripeljala do velikih sistemskih družbenih problemov.

Kako naj to sedaj popravimo? Tako, da investiramo kot država v naslednje nujne elemente:

Osnova naj bo znanje za razumevanje slovenske države in družbe, nastale po letu 1990. Majhne države, nastale leta '90, so že same po sebi specifične, njihovi politični procesi in institucije delujejo drugače kot v starih in velikih državah. In mi nič ne vemo o samih sebi, ker se ne raziskujemo, ker nimamo politološke znanosti, ki bi imela znanje za preučevanje političnih naše politične stvarnosti.

In smo pri nujnih osnovah: politična znanost. Njen napredek je mogoč le po dveh poteh, z oblikovanjem neodvisnega mednarodnega Inštituta za preučevanje političnih procesov v državah, nastalih po letu '90 in z odpiranjem obstoječih politoloških kateder tujemu znanju (roko na srce: moram povedati, da poznavalcev političnih procesov v državah, nastalih leta '90, ni veliko niti v tujini - zakaj bi to tam koga zanimalo, če še nas ne).

T

o ni edina nujna investicija. Prav tako je nujen razvoj strank kot nosilcev kadrovskega in izobraževalnega procesa kandidatov za politike. Ob tej zahtevi se mi vedno posmehujejo z dvema argumentoma: torej potrebujemo Kumrovec? Ali naj financiramo tako resne pogone tako velikemu številu strank, ki pri nas obstajajo?

Glede Kumrovca: ali res mislite, da so si komunisti izmislili strankarske izobraževalne centre? Niso, le samo en je bil dovoljen.

Glede števila takšnih pogonov pa naslednje: demokratični sistem lahko funkcionira le ob pogoju, da v političnem sistemu obstajajo enakovredne alternative. Samo dve ali več enakovrednih strank s kandidati, ki lahko enakovredno izvajajo oblast. Demokracija mora investirati v svoj razvoj, zato so sredstva za razvoj institucij, ki omogočajo politično participacijo, selekcionirajo politične kandidate in jih izobražujejo, nujna.

Kadar nimamo tega zavedanja, imamo aktualno situacijo, v kateri leva politična stran ponavlja svoj edini argument: Smo proti Janši. Vam povem, zakaj je Janša nevaren? Ker se proti njemu postavljajo kandidati brez političnih znanj, veščin, izkušenj in takšni tudi zmagajo. Na koncu se državljan mora vprašati, kaj je hujše: Janša ali nekompetenten nasprotnik?

Stranke pa imajo seveda še eno pomembno funkcijo: vsebino. Vem, vsebina je tisto, kar volivca privlači in prav je tako. Se zdi, kot da sem kontradiktoren: najprej govorim o tem, da moramo voliti kompetentne politike, potem pa se strinjam, da je prav, da se volivci odločajo glede na vsebino. Na letošnjih volitvah na žalost teh kompetentnih kandidatov ni in jih ne moremo voliti.

Koga, hudiča naj volim? Tistega, ki najbolj odgovarja vaši sliki odgovornega politika. Ne samo, da je potrebno iti na volitve, vztrajno moramo zahtevati, da se upravljanja državnih zadev lotevamo z znanjem, veščinami in izkušnjami. Tako bo postalo politikom nerodno in bodo iskali znanje za bolj učinkovito delovanje. In ko bo politična klima šla v prid politikom z znanjem, se bodo ti pojavili. Nujno pa moramo zahtevati, da država kot izvrševalec demokratičnega političnega sistema investira v osnove, da se bodo imeli sploh kje učiti.

Mojmir Ocvirk je politolog, triatlonec in nekdanji politik. Bil je tudi član predsedstva ZSMS in soustanovitelj LDS, vendar se je že leta 1992 povsem umaknil iz politike in se začel ukvarjati z oglaševalskim poslom (ustanovil je agencijo Imelda). Pred kratkim je izdal knjigo Politika v 90. minutah: Zakaj se nam to dogaja (vir).