Najprej nekaj besed o nevarnosti, da bi se pogajanja o novi vladni koaliciji zelo zavlekla, naposled propadla in bi moral posledično predsednik republike Borut Pahor ponovno razpustiti parlament in razpisati nove volitve. Glede na časovne okvirje bi se to dejansko lahko zgodilo še pred koncem tega leta, vendar je glavni problem drugje: ali si politična elita - in sem, bodimo pošteni, lahko štejemo takorekoč vse parlamentarne stranke z izjemo SNS in morda Levice - glede na katastrofalno nizko volilno udeležbo takšno norčevanje iz ljudstva res lahko privošči? Si upajo preizkušati potrpljenje ljudi in s svojo izključevalnostjo in drobnimi zamerami še bolj razrahljati že tako ali tako močno načete družbene odnose? Ne gre namreč za vprašanje, če si Slovenija lahko privošči dvoje parlamentarnih volitev v enem letu, ker je jasno, da si jih lahko. Nismo Venezuela, Severna Koreja ali Putinova Rusija. Od preveč demokracije ne bo nikogar bolela glava. Tudi morebiten očitek o nepotrebnih stroških je na nivoju vaških pijančkov, ki v bifeju modrujejo o svetovnih problemih. Ne gre za denar. Ne gre za tehnične ali zakonodajne omejitve. Ponavljam, gre za zelo preprosto vprašanje: ali se politika lahko tako neodgovorno obnaša in - podobno se kot to že četrt stoletja svinjsko počne v primeru referendumov - na ljudstvo prevaljuje odgovornost sprejemanja odločitev. Tu, na tej točki pa se vse ustavi.

Poslanci so namreč predstavniki vsega ljudstva. Politiki, če poenostvim, so od ljudstva dobili mandat, da v imenu ljudstva in za ljudstvo odločanjo o javnih zadevah (res publica), zato bi bilo naravnost podlo, če to dolžnost zanemarili, zlorabili zaupano jim odgovornost in svojega dela ne opravili. Kajti v tem primeru, to je povsem jasno, jih ne potrebujemo. Ljudstvo lahko odloči, da bo samo neposledno izvrševalo oblast. V tem primeru lahko vsi izvoljeni predstavniki ljudstva hitro postanejo osebe na begu, za katerim se bo zapodilo razjarjeno ljudstvo.

***

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker obstaja več kot le teoretična možnost, da se slovenska politika dejansko ne bo zmožna dogovoriti, kako v prihodnjem mandatu upravljati z državo. Volivci so namreč 3. junija na nek način zelo inteligentno razdelili poslanske mandate, saj so politike prisili bodisi h kompromisu bodisi k totalni polarizaciji. Češ, zmenite se že enkrat v dobro vseh nas, ali pa se pobijte in nam dajte mir! 

Kdo bo torej sestavil prihodnjo slovensko vlado?

Mandat bo skoraj zagotovo dobil Janez Janša, ki mu projekt lahko uspe, če na levi sredini dobi dovolj močno stranko, ki bo pripravljena na ta zgodovinski korak. Resda je Janša leta 2004 v svojo vlado uspel dobiti Karla Erjavca oziroma DeSUS, vendar ni nujno, da se bo zgodovina ponovila. Erjavca, roko na srce, v koaliciji noče nihče, ker gre za majhnega, zamerljvega in izsiljevalskega nebodigatreba, na katerega se ne moreš zanesti. Poleg tega se je tik pred volitvami spajdašil z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, pred katerim je še dolga serija kazenskih postopkov in ni izključeno, da bo šel nekoč res v zapor.

Erjavcu je ravno predvolilna tovarišija z Jankovićem odnesla dva do tri odstotke glasov, česar si sam verjetno nikoli ne bo priznal. Vsekakor je DeSUS danes eden najmanj zaželenih koalicijskih partnerjev v kateri koli vladi, levi ali desni.

Stranki, ki se ju bodo vsi otepali, sta še Levica in SNS. Zmagu Jelinčiču je sicer treba čestitati. Ob skoraj vodotesni medijski blokadi mu je uspela misija nemogoče in se je po skoraj osmih letih vrnil v parlament, kjer bo spet v vlogi večne opozicije, zlasti ko bo šlo za odnose s Hrvaško, prihodnost Evropske unije in vprašanje migrantske krize.

Pri Levici je averzija bolj ideološke narave, a če poenostavimo: Luka Mesec in njegovi anarhisti dejansko še verjamejo v to, kar govorijo in za kar se zavzemajo. Kar pomeni, da bi lahko v koaliciji delali probleme zaradi svojega idealizma, tega pa si noben premier, sploh pa ne v kriznih časih, ki nas čakajo v prihodnjih 18 mesecih, ne more privoščiti. (Opomba: Levica, ki se sicer priduša, da ne bo šla v koaliciji z nobeno desno stranko, je zaradi vsega navedenega nemogoč koalicijski partner tudi za vse leve ali levosredinske stranke.)

Zaradi tega Janši ostanejo kot potencialni koalicijski partnerji samo še Lista Marjana Šarca, Stranka Alenke Bratušek, SMC in socialni demokrati. Glede zadnjih posebnih dilem ne bi smelo biti: da, če bi stranko vodil Borut Pahor (ali celo Igor Lukšič) in bi dobila 23 odstotkov glasov, potem bi končno dobili rdeče-črno veliko koalicijo in problem bi bil rešen. Dve veliki stranki, udobna večina v parlamentu in jasna koalicijska pogodba. Pregovorno racionalni Nemci (in nekaj let celo Avstrijci) so ugotovili, da je takšna "bipolarna" kombinacija lahko celo koristna, če deluje znotraj sistema, imenovanega država.

(Obstaja seveda teoretična možnost, da bi se socialni demokrati po hitrem postopku odkrižali Židana, ki bo šel v zgodovino kot najslabši predsednik te stranke od čebinskega kongresa dalje. Toda takšna menjava načeloma ne bi smela vplivati na "strateško usmeritev" stranke glede sodelovanja oziroma nesodelovanja v "desni" vladi.)

Janša in Šarec? Težko si predstavljam, kako bi novopečeni politik, kakršen je Marjan Šarec, skočil v koalicijski zakon z veteranom, kakršen je Janša, in upal, da bo preživel poročno noč. He he, najverjetneje bi Šarcu že naslednje jutro razpadla poslanska skupina, kamor mu je trda levica zagotovo skadrirala nekaj svojih ljudi, če bi se odločil za kaj takšnega. Manj težav bi imel celo Miro Cerar, ki se zaveda, da stranke čez štiri leta v nobenem primeru ne bo več (ali pa je ne bo on vodil), zato zdaj išče idealen scenarij, kje bi lahko prevedril ta štiri leta. Glede na to, da se v SMC hvalijo, da so kakor "liberalna stranka", načeloma ne bi smeli imeti svetovnonazorskih problemov z desnosredinsko koalicijo. Če bi Janša ponudil Cerarju položaj predsednika državnega zbora ... zakaj pa ne? Saj veste, ko se enkrat navadiš na udobje oblasti, se službeni limuzini, šoferju in varnostniku, pa vsake toliko tudi falconu le stežka odrečeš. 

Še manjši problem glede kompatibilnosti z Janšo ima Alenka Bratušek, ki ji moram priznati, da se je v finalu predvolilne kampanje odlično izkazala. To ji priznam ne glede na to, da sta z Janezom Janšo edina politika, ki me blokirata na twitterju; Bratuškova je nastopala tako suvereno, da je bil Cerar ob njej kot sramežljivi šolarček. Poleg tega je bila gospa Bratušek v času Janševe vlade, ko je bil finančni minister Andrej Bajuk, direktorica direktorata za proračun, kar pomeni, da je nekoč že sodelovala s politikom, ki so ga v letošnji predvolilni kampanji skoraj kamenjali.

Kaj pa scenarij, po katerem Janša vrne mandat in Marjan Šarec v koalicijo z SD, SMC in Alenko Bratušek uspe dobiti tudi Novo Slovenijo? Teoretično bi šlo: Matej Tonin je zaradi slabega volilnega rezultata ponudil odstop, strankini organi ga lahko bodisi sprejmejo bodisi zavrnejo, vendar je to neprimerljivo lažja odločitev od tiste glede vstopa v levo koalicijo, kjer bi imela NSi nehvaležno vlogo figovega lista. Najbrž ni odveč ugotoviti, da bi stranko takšna "kolaboracija" drago stala. Verjetno celo predrago.

***

Do 15. junija, ko se bodo na sedež DVK nakapljale vse glasovnice, poslane tudi iz najbolj oddaljenih deževnih gozdov Argentine, se tako ali tako ne bo zgodilo nič razen usodnega. V ozadju pa bo ves čas potekala komunikacija, preverjali se bosta resnost ponudb in pripravljenost za sodelovanje. Seveda bi bilo za državo in za nas vse skupaj najbolje, da novo vlado dobimo čim prej, vendar je realno ni za pričakovati pred septembrom. Pod pogojem, da se uresniči eden izmed prvih dveh scenarijev, ki smo ju omenili uvodoma. Zlasti stranke na levi sredini, ki so v predvolilni kampanji namesto vsebinskih rešitev papagajsko ponavljale o izključevalnosti, bodo zdaj pred težko preizkušnjo, ki bo pravzaprav zgodba o njihovi iskrenosti; ali jim dejansko gre za državo, ki potrebuje sposobno in učinkovito vlado, ali pa so ujetniki svojih velikih frustracij, zaradi katerih so izgubili podporo večine volivcev ...