Najprej naj navedem izjavo "prve dame holdinga Prva Group" Alenke Žnidaršič Kranjc (Delo, 2. junija 2018). Gospa Kranjčeva pove, da ne bo šla na volitve, ker so "predstava za javnost" in ker se v Sloveniji ne pogovarjamo "o vsebini". Iz te izjave bi sklepali, da kljub nasprotnim trditvam vendarle nekdo režira to brezpredmetno predstavo za javnost. Pred časom je bil govor o "stricih iz ozadja", izjava prve dame pa temu na neki način pritrjuje.

V levičarskem bloku slovenske politike je pred volitvami zavladala panika zaradi napovedanega uspeha SDS. Še najbolj neposreden je bil pred voditelj Levice, ki ga je slabo imitiral Karl Erjavec. Svoje poslanstvo sta utemeljevala z nevarnostjo, da bi po volitvah prišlo do desne vlade pod vodstvom SDS oz. Janeza Janše, ker bi v tem primeru obstajala nevarnost "neoliberalne" gospodarske politike in privatizacije državnega premoženja, npr. NLB, zavarovalnice Triglav, Telekoma itn. Podobno, vendar manj neposredno so govorili predstavniki SD in SAB, medtem ko sta SMC in LMŠ govorila še previdneje. Po vsem tem je mogoče sklepati, da so (iz režije predstave za javnost) levičarskim strankam naročili, naj ne računajo na sodelovanje s SDS oz. da bodo v primeru takšnega sodelovanja kaznovane. Seveda je vprašanje režije precej zagonetno. Izvor panike je seveda v omenjenih državnih podjetjih in različnih ustanovah, ki so pooblaščene za ravnanje z državnim premoženjem.

Če so se v levičarskem bloku zares ustrašili sankcij in če so resno mislili s tem, da v nobenem primeru ne bojo šli z Janšo, ima ta relativno malo možnosti za sestavo vlade. Ostaneta mu NSi in SNS, kar je najmanj 10 % premalo, v najboljšem primeru bi se lahko povezal z Marjanom Šarcem, ki je sicer v težkem položaju. Pri odločanju o povezavi se bo razkrilo, ali je LMŠ svobodna stranka, ali je proizvod levičarske režije. Če mu na levici zaradi dvoprocentne prednosti priznajo prvenstvo - ki mu ga na desnici pač ne bi priznali - lahko postane predsednik vlade, ki bi jo poleg LMŠ sestavljalo še pet samoljubnih levičarskih strank (SD, SMC, Levica, SAB in DeSUS), ki se najbolj razlikujejo glede strateških in temeljnih vprašanj, sicer pa so vajene poslušati navodila iz režije.

Janša ima še eno možnost, ki bi jo dobro sprejeli v Bruslju in npr. v Nemčiji: veliko koalicijo s socialdemokrati in nemara s SMC. Da bi prišlo do tega, bi morali vsi po vrsti pojesti veliko zarečenega kruha, predvsem pa bi najbrž zelo dolgo trajala pogajanja o koalicijski pogodbi, saj gre za nasprotne programe in zgodovinske zamere.